Prosilec - Ortopedska bolnišnica Valdoltra
+ -Številka: 090-59/2009
Kategorije: Osebni podatek, Javni uslužbenci in funkcionarji
Številka: 090-59/2009/
Datum: 9. 7. 2009
Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju Pooblaščenec) po pooblaščenki Nataši Pirc Musar, na podlagi tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo in 117/2006 – ZDavP-2; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/2005 in 51-07 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, 105/2006 – ZUS-1, 126/07- ZUP-E in 65/08-ZUP-F; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi ……. (v nadaljevanju prosilec) z dne 6. 5. 2009, zoper odločbo Ortopedske bolnišnice Valdoltra, Jadranska cesta 31, 6280 Ankaran (v nadaljevanju organ) št. 265/2-09 z dne 22. 5. 2009, izdaja naslednjo
O D L O Č B O:
1. Pritožba se kot neutemeljena zavrne.
2. V tem postopku stroški niso nastali.
O B R A Z L O Ž I T E V:
Prosilec je na organ dne 17. 4. 2009 vložil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja. V njej je navedel, da je nosilec raziskave o ergonomskem delovnem okolju v vseh slovenskih občinah in v vseh upravnih enotah in da ga zanima, kakšne delovne mize in stole uporabljajo zaposleni pri svojem delu. V zahtevi je nadalje navedel, da raziskavo izvaja skupaj s Kliničnim inštitutom za medicino dela, prometa in športa ter Društvom oblikovalcev Slovenije ter da so pokrovitelji med drugim Ministrstvo za zdravje, Ministrstvo za javno upravo, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ter Služba Vlade RS za lokalno samoupravo in regionalni razvoj. Na osnovi ugotovitev iz raziskave bo 4. novembra 2009 v Ljubljani organiziran 2. Slovenski posvet o ergonomiji na delovnem mestu. Z ugotovitvami raziskave bi rad seznanil vse, ki skrbijo za zdravstveno stanje slovenskih državljanov in državljank. Zato je na organ naslovil prošnjo, da mu v zakonitem roku (20 delovnih dni) posreduje podatke o zaposlenih pri organu, in sicer: - imena, priimke in strokovne nazive vseh specialistov ortopedije, travmatologije in rehabilitacijske medicine,
- njihove elektronske naslove.
Organ je zahtevo prosilca, z odločbo št. 265/1-09 z dne 4. 5. 2009, v celoti zavrnil. V obrazložitvi pojasnjuje, da se zahteva prosilca nanaša na osebne podatke zaposlenih, ki jih mora organ varovati po zakonu o varstvu osebnih podatkov in bi razkritje teh podatkov nepooblaščenim osebam pomenilo kršitev pravice zaposlenih do varstva osebnih podatkov in tudi pravice do komunikacijske zasebnosti. Ker gre v konkretnem primeru za dve pravno zaščiteni vrednoti, to je pravico do informacije javnega značaja in pravico do varstva osebnih podatkov, je organ pretehtal interese med javnostjo in pravico do zasebnosti. Organ je kot oseba javnega prava zavezan k posredovanju informacij, ki so povezane z opravljanjem njegove dejavnosti, to je javne zdravstvene službe. Načelo odprtosti delovanja organa pomeni, da lahko tudi posamezniki pridobivajo vse informacije o delu organa. Po drugi strani mora organ, kot upravljavec osebnih podatkov na podlagi določil zakona o varstvu osebnih podatkov, osebne podatke zaposlenih varovati in jih sme obdelovati le za namene, za katere jih zbira, in jih brez podlage v zakonu ali osebne privolitve posameznikov, na katere se nanašajo, ne sme posredovati. Ne glede na to, da za zaposlene v javnem sektorju zaradi načela javnosti in transparentnosti poslovanja organa velja nekoliko nižja stopnja varovane zasebnosti, po mnenju organa osebni podatki, to je imena in priimki ter strokovni naslovi zdravnikov, niso v neposredni zvezi z opravljanjem dela organa, zaradi česar bi morali biti ti podatki javno dostopni. Prav tako taka potreba ne izhaja niti iz njihovih del in nalog iz delovnega razmerja v organu. Organ je ugotovil, da v konkretnem primeru ne gre niti za okoliščine, zaradi katerih bi bile pravice do varstva osebnih podatkov lahko omejene po 36. členu zakona o varstvu osebnih podatkov (npr. zaradi nacionalne varnosti, obrambe, javne varnosti, preprečevanja, razkrivanja, odkrivanja in preganjanja kaznivih dejanj ali kršitev etičnih norm za določene poklice, monetarne, proračunske ali davčne zadeve, nadzora javne varnosti in varstva subjekta podatkov ali pravic in svoboščin drugih). Zato organ meni, da zahtevani podatki uživajo varstvo osebnih podatkov po zakonu o varstvu osebnih podatkov. Po mnenju organa med osebne podatke spada tudi elektronski naslov, ki ga je zdravniku dodelil organ, saj omogoča njegovo identifikacijo. Zato organ meni, da tudi ta podatek uživa posebno varstvo v skladu z zakonom o varstvu osebnih podatkov. Z razkritjem elektronskih naslovov zdravnikov bi organ bistveno posegel v njihovo pravico do zasebnosti oz. komunikacijske zasebnosti, saj elektronsko komuniciranje ni vezano in ne izhaja iz delokroga zdravnikov, katerih podatke je zahteval vlagatelj, oziroma ne sodi v njihove obveznosti iz delovnega razmerja v organu. Organ meni, da njegova odločitev ni v nasprotju z načelom odprtosti delovanja javnega sektorja, saj kot izvajalec zdravstvenih storitev v javni zdravstveni mreži nastopa organ in ne njegovi zaposleni, zato naj bi prosilec z rezultati zgoraj navedene raziskave seznanil organ. Podatki o izvajalcih zdravstvenih storitev v javni zdravstveni mreži (tudi o zasebnih zdravnikih s koncesijo) pa so objavljeni na spletni strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Organ obenem poudarja, da zaradi zavrnitve do zahtevanih podatkov prosilec ni v ničemer prikrajšan pri svojem mnenju glede sporočanja rezultatov raziskave, saj rezultate lahko kadarkoli pošlje po elektronski pošti (ali po pošti oz. drugi uradni poti) na uradni naslov organa, ki je dostopen na spletnih straneh in je razviden iz objavljenega kataloga informacij javnega značaja. Po prejemu uradne pošte bo organ z rezultati seznanil zaposlene, kot je običajno za vso ostalo uradno pošto organa. Iz tega razloga tudi ni bistvenega pomena, ali so osebni podatki zdravnikov, to je imena in priimki, strokovni nazivi ter njihovi elektronski naslovi, prosilcu dostopni ali ne.
Na odločitev organa je prosilec pri Pooblaščencu dne 6. 5. 2009 vložil pritožbo. V njej navaja, da se pritožuje zoper zavrnilno odločbo organa in prosi za posredovanje.
Na podlagi 2. odstavka 239. čl. ZUP je Pooblaščenec dne 7. 5. 2009 pritožbo prosilca odstopil organu in ga pozval, naj postopa v skladu z 240. čl. (in dalje) ZUP.
Po odstopu pritožbe je organ, na podlagi 243. čl. ZUP, odločbo št. 265/1-09 z dne 4. 5. 2009 nadomestil z novo odločbo št. 265/2-09 z dne 22. 5. 2009, s katero je prosilcu ugodil v delu zahteve, ki se nanaša na posredovanje imen, priimkov in strokovnih nazivov specialistov ortopedije in rehabilitacijske medicine, zavrnil pa posredovanje njihovih elektronskih naslovov. Na to odločbo je prosilec pri Pooblaščencu dne 28. 5. 2009 vložil pritožbo, ki jo je Pooblaščenec, na podlagi 2. odstavka 239. čl. ZUP, odstopil organu.
Organ je pritožbo prosilca, kot pravočasno, dovoljeno in vloženo s strani upravičene osebe, dne 4. 6. 2009 posredoval v obravnavo Pooblaščencu.
Pooblaščenec je dne 10. 6. 2009 na organ naslovil zahtevo št. 090-59/2009/6 za posredovanje dokumentov, ki jih je potreboval za rešitev zadeve, to je seznama elektronskih naslovov, ki ga je zahteval prosilec.
Dne 16. 6. 2009 je Pooblaščenec prejel odgovor organa, iz katerega izhaja, da organ posebnega dokumenta v obliki internega imenika naslovov elektronske pošte nima. Elektronski naslovi zaposlenih so shranjeni v t.i. aktivnem imeniku domene. Organ navaja, da če želi poslati interno pošto, prejemnike izbere iz seznama, ki se mu ponudi. Naslovov torej ne vpisuje ročno, zato posebnega dokumenta z naslovi zaposlenih ne potrebuje. Izvoz naslovov iz aktivnega imenika je sicer možen, vendar le vseh naslovov hkrati, saj ortopedov v aktivnem imeniku organ nima posebej označenih. Zato bi organ dokument, ki bi vseboval zgolj imena in priimke ortopedov in pripadajoče (službene) elektronske naslove, moral na novo v celoti sestaviti. Organ meni, da glede na določbo 1. odst. 4. čl. ZDIJZ tega ni dolžan. Prav tako ponovno poudarja, da ima za službeno pošto enotni elektronski naslov, ki je tudi dostopen na spletnih straneh, zato praviloma nihče ne more biti »prikrajšan« pri uradnem elektronskem komuniciranju.
Pritožba ni utemeljena.
Pooblaščenec uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.
1. Ogled in camera
Določilo 11. člena ZInfP pravi, da lahko Pooblaščenec opravi procesno dejanje v zvezi z zahtevo za dostop do informacij javnega značaja brez prisotnosti stranke, ki zahteva dostop do informacije javnega značaja, če je potrebno, da se pred dokončno odločitvijo Pooblaščenca prepreči dostop do zahtevane informacije. In camera ogled brez prisotnosti javnosti in strank, po teoretičnih izvajanjih, pomeni izpeljavo odločanja de novo. To pomeni, da Pooblaščenec kot pritožbeni organ sam oceni in presodi dejstva, ki se nanašajo na možne škodljive posledice, ki bi nastale ob razkritju zahtevanih podatkov. Pooblaščenec mora namreč kot pritožbeni organ imeti polna pooblastila za preiskovanje vseh pritožb, kot tudi to, da od prvostopenjskega organa zahteva vse informacije oziroma vse relevantne dokumente na vpogled. Takšno delovanje pa Pooblaščencu nalaga tudi spoštovanje načela materialne resnice (8. člen ZUP), ki določa, da je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo.
Z namenom ugotovitve dejanskega stanja, to je razrešitve vprašanja, ali organ z zahtevanim dokumentom sploh razpolaga, je Pooblaščenec dne 2. 7. 2009 pri organu opravil ogled in camera. Organ je Pooblaščencu na ogledu omogočil vpogled v računalniški program Exchange in aktivni meni, iz katerega izhaja, da organ nima skupin za filtriranje elektronskih naslovov po stroki zaposlenega (npr. skupine ortopedov). Seznam elektronskih naslovov za vse pri organu zaposlene ortopede v obliki, kot ga je zahteval prosilec, torej ne obstaja. Je pa Pooblaščenec ugotovil, da organ lahko, z izvozov vseh elektronskih naslovov iz poštnega strežnika, oblikuje seznam vseh sedanjih in bivših uporabnikov z elektronskimi naslovi, iz katerega pa ni razvidno, kdo so pri organu zaposleni ortopedi. Organ je Pooblaščencu obenem izročil izpis teh elektronskih naslovov ter primer izpisa enega uporabnika - print screen za enega uporabnika z elektronskim naslovom. Organ je obenem ponovno poudaril, da ima uradni elektronski naslov za komuniciranje z javnostjo in da zdravniki, v okviru svojega delovnega razmerja, niso dolžni uporabljati elektronske pošte, ker to ne izhaja iz opisa njihovih del in nalog. Zaposleni se tako lahko odloči, da elektronske pošte sploh ne bo uporabljal.
2. Pojem informacije javnega značaja
Organ je ustanovljen na podlagi Zakona o zavodih (Ur. l. RS, št. 12/91, s spremembami in dopolnitvami) in deluje kot javni zavod na področju zdravstva. Kot tak opravlja zdravstveno dejavnost na sekundarni ravni tako, da zdravi obolenja in poškodbe lokomotornega aparata, s posebno usmeritvijo v artroplastiko, obolenja in deformacijo hrbtenice, endoskopijo, športni travmatizem, kostno-sklepno tuberkulozo in ortopedsko septiko, za območje Republike Slovenije.
ZDIJZ predstavlja konkretizacijo ustavne pravice dostopa do informacij javnega značaja, zato v 1. odst. 1. čl. vsakomur omogoča prost dostop do informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo (med drugim tudi) javni zavodi. Pojem informacije javnega značaja je opredeljen v 1. odst. 4. čl. ZDIJZ, ki določa, da je informacija javnega značaja informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. V omenjeni določbi so zapisani trije osnovni kriteriji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja:
1.) informacija mora izvirati iz delovnega področja organa,
2.) organ mora z njo razpolagati,
3.) nahajati se mora v neki materializirani obliki.
V obravnavanem pritožbenem postopku prosilec zahteva dokument, ki se nanaša na zaposlene pri organu, pri čemer organ niti ne oporeka, da je zavezanec po ZDIJZ in da zahtevane informacije izvirajo iz njegovega delovnega področja. Pooblaščenec se zato do teh vprašanj ni podrobneje opredeljeval. Se je pa organ v postopku skliceval na to, da z zahtevanim dokumentom ne razpolaga in da ga, upoštevaje 4. člen ZDIJZ, za potrebe prosilca niti ni dolžan izdelati. Pooblaščenec je tako moral najprej ugotoviti, ali zahtevani seznam pri organu zaposlenih ortopedov, skupaj s službenimi elektronskimi naslovi, sploh obstaja.
Kot izhaja iz 1. odst. 4. čl. ZDIJZ, organu ni potrebno ustvariti, pridobiti ali vzpostaviti dokumenta, ki ga v času vložitve zahteve prosilca nima. Iz opredelitve informacije javnega značaja namreč izhaja, da odgovori na vprašanja oziroma pojasnila, razne obrazložitve, izdelava statistike, komentarji in analize stanj, ne predstavljajo informacije javnega značaja. Informacijo javnega značaja predstavlja samo dokument, ki že obstaja, je že ustvarjen, oziroma dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«. Organi, zavezanci po ZDIJZ, nimajo dolžnosti, da prosilcem izdelajo nov dokument iz podatkov, s katerimi razpolagajo, razen v primerih, ko se informacije nahajajo v računalniških bazah, iz katerih je mogoče podatke enostavno priklicati, zgolj s pomočjo nekaj klikov oz. enostavnih računalniških operacij.
Pooblaščenec je na ogledu in camera vpogledal v računalniški program pri organu in ugotovil, da organ nima možnosti, da bi elektronske naslove zaposlenih »filtriral« po delovnem mestu. Navedeno pomeni, da organ iz sistema ne more enostavno priklicati podatkov o elektronskih naslovih tako, da bi s pomočjo določenih kriterijev priklical vse elektronske naslove, ki se nanašajo na ortopede. Organ namreč podatkov za posameznega uporabnika ne vodi po delovnem mestu. Seznam ortopedov z elektronskimi naslovi v obliki, kot ga je zahteval prosilec, torej ne obstaja.
Ker pa je potrebno vsako zahtevo za dostop do informacij javnega značaja obravnavati v duhu namena zakona, da se zagotovi javnost in odprtost delovanja organov ter omogoči uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacijo javnega značaja, je dolžnost organov, da pri obravnavanju zahteve prosilca slednjemu omogočijo dostop do podatkov, s katerimi razpolagajo tudi, če le ti niso točno v takšni obliki, kot jih zahteva prosilec, je pa iz njih mogoče izdelati dokument, ki je predmet zahteve prosilca. V tem primeru govorimo o t.i. surovih podatkih. Pooblaščenec je tako sicer ugotovil, da organ ne razpolaga z izdelanim seznamom elektronskih naslovov za vse pri organu zaposlene ortopede, da pa lahko z izvozov podatkov iz poštnega strežnika na enostaven način oblikuje seznam vseh elektronskih naslovov vseh uporabnikov. Iz takšnega seznama sicer ni razvidno, kdo na seznamu je ortoped, si pa prosilec iz tega seznama lahko sam izdela seznam ortopedov z elektronskimi naslovi. Organ mu je namreč seznam z imeni in priimki pri njem zaposlenih ortopedov že posredoval, prav tako pa je ta prosto dostopen na svetovnem spletu, preko naslednje povezave: http://www.ob-valdoltra.si/index.php?page=CakalneDobe. V obravnavanem primeru Pooblaščenec tako ni mogel slediti zatrjevanju organa, da zahtevana informacija ne obstaja, saj je ugotovil, da se zahtevani podatki pri organu nahajajo v materializirani obliki.
Ker je Pooblaščenec ugotovil, da zahtevane informacije izpolnjujejo vse tri temeljne pogoje za obstoj informacije javnega značaja iz 1. odst. 4. čl. ZDIJZ, je v nadaljevanju opravil preizkus, ali navedene informacije predstavljajo katero izmed izjem po 1. odst. 6. čl. ZDIJZ, kot izhaja iz izpodbijane odločbe.
3. Presoja izjem od prostega dostopa po 6. členu ZDIJZ
Organ lahko v celoti ali delno zavrne zahtevo prosilca, če ugotovi, da zahtevani podatek oziroma dokument predstavlja katerokoli v ZDIJZ določeno izjemo od prostega dostopa iz prvega odstavka 6. člena. V omenjenem odstavku ZDIJZ taksativno določa enajst izjem, ko lahko organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije. Pooblaščenec je zato moral v nadaljevanju presoditi, ali gre za prosto dostopne informacije ali pa je podana katerakoli od izjem od prostega dostopa.
3.1 Izjema varstva osebnih podatkov
ZDIJZ v 3. točki prvega odstavka 6. člena določa, da organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. ZDIJZ torej glede izjeme varstva osebnih podatkov napoti na Zakon o varstvu osebnih podatkov (Ur. l. RS, št. 94/07 – UPB1; v nadaljevanju ZVOP-1 – UPB1).
V skladu s 6. členom ZVOP-1-UPB1 je osebni podatek katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v kateri je izražen. Posameznik pa mora biti določena ali določljiva fizična oseba, na katero se nanaša osebni podatek, pri čemer je oseba določljiva, če se jo lahko neposredno ali posredno identificira, predvsem s sklicevanjem na identifikacijsko številko, enega ali več dejavnikov, ki so značilni za njeno fizično, fiziološko, duševno, ekonomsko, kulturno ali družbeno, pri čemer način identifikacije ne povzroča velikih stroškov, nesorazmerno velikega napora ali ne zahteva veliko časa.
Ob upoštevanju zgoraj citirane določbe ZVOP-1 – UPB1, Pooblaščenec pojasnjuje, da sicer sama navedba imena in priimka, brez česarkoli drugega (npr. navedbe naslova, izobrazbe, rojstnega datuma, enotne matične številke občana ali kateregakoli drugega enoličnega identifikacijskega znaka), še ni nujno osebni podatek, ampak ga za takšnega naredijo šele dodatni podatki, ki se nanašajo na posameznika in iz katerih je mogoče določiti fizično osebo. Smiselno enako izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-229/03-18, z dne 9. 2. 2006, v kateri je ustavno sodišče med drugim zapisalo, da zgolj podatek o imenu in priimku še ne zadostuje za identifikacijo posameznika in je zato potreben še dodaten podatek. Izjeme po ZDIJZ tako npr. ne morejo predstavljati podatki o osebi, na podlagi katerih osebe ni mogoče identificirati oziroma jo je mogoče identificirati samo z velikimi stroški, nesorazmerno velikim naporom ali z veliko časa. Merilo za to, kako velika je možnost identifikacije osebe, je treba ocenjevati glede na standard povprečno razumne osebe, pri čemer bi bilo v zadevi dostopa do informacije javnega značaja napačno, če bi bila zmožnost identifikacije osebe zožena le na določen (ozek) krog ljudi. Ker je v obravnavani zadevi prosilec imena in priimke pri organu zaposlenih ortopedov zahteval skupaj z njihovimi službenimi elektronskimi naslovi, gre pri zahtevanih podatkih nedvomno za osebne podatke, saj je na podlagi teh podatkov mogoče posameznike točno določiti. Navedeni podatki tako nedvomno predstavljajo osebne podatke v smislu 6. člena ZVOP-1-UPB1.
Ker razkritje osebnega podatka, skladno s 3. točko 6. člena ZVOP-1-UPB1, predstavlja obdelavo osebnih podatkov, je za presojo dopustnosti razkritja potrebno upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v 8. in 9. členu (javni sektor) ZVOP-1-UPB1. Iz navedenih členov kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov dopustna, če tako določa zakon ali če je za to podana privolitev posameznika.
Iz določbe 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ obenem izhaja, da nima vsak osebni podatek hkrati statusa t.i. varovanega osebnega podatka, kar pomeni, da je razkritje osebnega podatka v določenih primerih lahko dopustno. Razkritje osebnega podatka je tako lahko, pod določenimi pogoji, dopustno tudi v okviru izvrševanja pravice do dostopa do informacij javnega značaja. Prva alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ določa, da se, ne glede na podano izjemo po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, dostop do zahtevane informacije dovoli, če gre za podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, razen v primerih iz 1. in 5. do 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ter v primerih, ko zakon, ki ureja javne finance ali zakon, ki ureja javna naročila, določata drugače. S sprejetjem te določbe se je slovenska ureditev približala razvitim pravnim sistemom, ki že dlje časa razlikujejo med dvema elementoma: pričakovanjem zasebnosti in upravičenostjo pričakovanja. Sprejeto je stališče, da konkretni javni funkcionar oziroma javni uslužbenec ni upravičen pričakovati zasebnosti glede svojega imena, naziva, položaja, plače, službenega naslova in vseh ostalih podatkov, ki so povezani z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca.
V obravnavanem pritožbenem postopku je bilo tako bistveno vprašanje, ali zahtevani elektronski naslovi predstavljajo osebne podatke, ki so povezani z delovnim razmerjem javnih uslužbencev in ali jih je dopustno razkriti v postopku dostopa do informacije javnega značaja.
V skladu s 1. čl. Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002, s spremembami in dopolnitvami), je javni uslužbenec posameznik, ki sklene delovno razmerje v javnem sektorju, pri čemer javni sektor po tem zakonu sestavljajo državni organi in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi, javni zavodi in javni gospodarski zavodi in druge osebe javnega prava, če so posredni uporabniki državnega proračuna ali proračuna lokalne skupnosti. Upoštevaje navedeno sledi, da pri organu zaposleni zdravniki ortopedi nedvomno spadajo med javne uslužbence.
V nadaljevanju je bilo tako treba razrešiti še vprašanje, ali so zahtevani elektronski naslovi v zvezi z njihovim delovnim razmerjem pri organu.
V zvezi z vprašanjem, katere podatke v zvezi z delovnim razmerjem javnega uslužbenca je dopustno razkriti na podlagi prve alineje tretjega odstavka 6. čl. ZDIJZ, Pooblaščenec najprej poudarja, da navedena določba predstavlja izjemo od izjem in jo je treba razlagati ozko in v skladu z namenom, ki ga zasleduje ZDIJZ. Namen ZDIJZ, ki izhaja iz 2. čl., je zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja, pri čemer si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delu. Tako je treba razlikovati med tistimi osebnimi podatki, ki so neposredno povezani z opravljanjem javnopravnih nalog in porabo javnih sredstev javnega uslužbenca in celoto vseh ostalih osebnih podatkov, ki jih organ kot upravljavec vodi o javnem uslužbencu kot zaposlenemu na podlagi 46. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2006, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDR). Navedeni člen ZDR v prvem odstavku določa, da se osebni podatki delavcev lahko zbirajo, obdelujejo, uporabljajo in dostavljajo tretjim osebam samo, če je to določeno s tem ali drugim zakonom ali če je to potrebno zaradi uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem. Za potrebe uresničevanja delovnega razmerja organ kot delodajalec tako o zaposlenih zbira in obdeluje številne osebne podatke, npr. tudi podatke o invalidnosti, podatke o bolniški odsotnosti, o številu družinskih članov, itd. Upoštevaje 46. člen ZDR organ kot delodajalec obenem nima pravne podlage, da bi o zaposlenih zbiral in obdeloval še kakšne druge osebne podatke razen tistih, ki so »v zvezi z delovnim razmerjem«.
Ne glede na ugotovljeno, da vsi osebni podatki, ki jih o javnih uslužbencih vodi organ, predstavljajo osebne podatke, ki izvirajo iz delovnega razmerja, pa glede na namen ZDIJZ, ni mogoče slediti stališču, da so vsi ti podatki prosto dostopni javnosti. Javni uslužbenci se s tem, ko sklenejo pogodbo o zaposlitvi v javnem sektorju, namreč ne odpovedo v celoti zasebnosti na delovnem mestu. Namen določbe prve alineje 3. odstavka 6. člena ZDIJZ je v tem, da so prosto dostopni tisti podatki iz delovnega razmerja javnega uslužbenca, ki vplivajo na izvajanje njegovih javnopravnih nalog, na porabo javnih sredstev, na delo organa kot celote ali kažejo na (ne)pravilnost določenih postopkov pri organu. Tako kaže tudi praksa Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je v primeru Halford proti Združenemu kraljestvu (25. 6. 1997, Reports 1997-III) uveljavilo t.i. doktrino pričakovane zasebnosti. Po tej teoriji je potrebno tehtati dva elementa: pričakovanje zasebnosti in upravičenost pričakovanja. Nedvomno velja, da javni uslužbenec ni upravičen pričakovati zasebnosti glede svojega imena, naziva, položaja, plače, službenega naslova in tistih delov iz uspešne prijave na delovno mesto, ki izkazujejo kvalifikacije osebe, potrebne za določeno delovno mesto. Navedeno pa ne pomeni, da javni uslužbenec na delovnem mestu nima pravice do nobene zasebnosti. Sodišče je tako v zgoraj navedenem primeru ugotovilo, da telefonski klici iz poslovnih prostorov prima facie predstavljajo del zasebnega življenja in dopisovanja. Temu je sledila tudi odločitev v primeru Copland proti Združenem kraljestvu (3. 4. 2007, Appl. No. 62617/00), v katerem je sodišče reklo, da enako velja za elektronsko pošto in informacije, ki izvirajo iz nadzora uporabe interneta. Kot je lahko tožnica v primeru Halford, ki ni bila opozorjena, da bodo njene telefonske klice nadzorovali, glede teh klicev razumno pričakovala zasebnost, je lahko tudi tožnica v primeru Copland pričakovala, da njena uporaba elektronske pošte ne bo nadzorovana, če na to ne bo opozorjena. Doktrini pričakovane zasebnosti je v odločbi št. U-I-25/95 sledilo tudi naše Ustavno sodišče.
Ob navedenem Pooblaščenec opozarja tudi, da je v zvezi z zahtevo prosilca za elektronske naslove javnih uslužbencev, treba opozoriti tudi na pravico do komunikacijske zasebnosti, ki jo zagotavlja 37. člen Ustave RS. Ta v 1. odstavku določa, da je zagotovljena tajnost pisem in drugih občil. Obseg zaščite komunikacijske zasebnosti iz 37. člena Ustave izhaja iz potrebe po varovanju zaupnosti razmerij, v katere pri sporočanju stopa posameznik, in ne iz določene vrste, statusa ali lastništva uporabljenega občila, komunikacijskega sredstva. Ustava poleg pisem varuje tudi druga občila. Besedo »občila« je potrebno razlagati v najširšem pomenu besede (kar je v več sodbah poudarilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je npr. med drugim določilo, da pojem »dopisovanje« iz 8. člena EKČP zajema tudi telefonske komunikacije in celo izpisek klicanih telefonskih številk, - glej npr. Malone v. Združeno kraljestvo (2.8.1984, A 82). 37. člen Ustave RS poleg pisem varuje tudi različne druge načine in sredstva sporazumevanja, npr. telefon, telefaks, elektronsko pošto in druge oblike komuniciranja preko računalniških oz. telekomunikacijskih omrežij (SMS sporočila preko mobilnih telefonov ipd.). Gotovo je, da je obseg varstva posameznika glede zasebnosti komuniciranja preko tujih oz. službenih sredstev manjši, kar pa ne pomeni, da ga je mogoče v celoti izključiti. (več: Komentar Ustave Republike Slovenije, urednik L. Šturm, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana, 2002, str. 395-396).
Varovana pa ni zgolj vsebina komunikacije, temveč tudi podatki, povezani z njo. Slednje je pomembno predvsem zaradi tehnično zahtevnih postopkov uporabe modernih oblik komuniciranja, ki za posredovanje informacij zahtevajo ali samodejno tvorijo določene podatke, na katerih ima posameznik prav tako upravičen interes zasebnosti. Govorimo o t.i. prometnih podatkih, oziroma okoliščinah in dejstvih, povezanih s komunikacijo. Vrhovno sodišče je v zvezi s tem sprejelo načelno pravno mnenje (Obča seja z dne 18. in 19.06.1996): »Ne glede na to, ali sporne podatke štejemo kot podatke, za katere je zagotovljeno varstvo tajnosti pisem ali drugih občil v širšem pomenu besede, ali kot podatke, s katerimi se posega v človekovo zasebnost, teh podatkov organi za notranje zadeve ne morejo zahtevati od pošte zgolj na podlagi pooblastila iz 2. odst. 148. člena ZKP, temveč le na podlagi odločbe sodišča. Na kratko to pomeni, da predmet varstva 37. člena Ustave ni zgolj vsebina komunikacije, temveč tudi podatki, ki so integralni del komunikacije, kar je predvsem pomembno pri komuniciranju preko računalniških omrežij (npr. elektronska pošta), kjer se tvori vrsta tovrstnih podatkov (več: Komentar Ustave Republike Slovenije, urednik L. Šturm, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana, 2002, str. 397).
Ustavno pravico do komunikacijske zasebnosti konkretizira Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list RS, št. 43/04, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZEkom), ki v prvem odstavku 103. člena določa, da se zaupnost komunikacij nanaša na:
1. vsebino komunikacij;
2. podatke o prometu in lokacijske podatke, povezane s komunikacijo iz prejšnje točke tega odstavka;
3. dejstva in okoliščine v zvezi s prekinitvijo povezave ali s tem, da povezava ni bila vzpostavljena.
Peti odstavek 103. člena ZEKom obenem določa, da so vse oblike nadzora oziroma prestrezanja, kot so poslušanje, prisluškovanje, snemanje, shranjevanje in posredovanje komunikacij iz prvega odstavka tega člena, prepovedane, razen če je to dovoljeno v skladu s prejšnjim odstavkom ali v skladu s 107. do 107.e členom tega zakona (zakonito prestrezanje komunikacij) oziroma, če je takšna oblika nadzora oziroma prestrezanja nujno potrebna za prenos sporočil (npr. faksimilna sporočila, elektronska pošta, elektronski predali, glasovna pošta, storitev SMS).
Na podlagi vsega navedenega Pooblaščenec ugotavlja, da gre pri elektronskem naslovu posameznika tudi za podatek, ki predstavlja prometni podatek oz. podatek, ki je povezan s komunikacijo preko elektronske pošte. Kot tak je elektronski naslov predmet varstva, ki ga zagotavlja 37. člen Ustave RS in na tej podlagi sprejeti ZEkom. Na tem mestu je tako treba opozoriti na dvojno varstvo teh podatkov. Podatki o elektronskih naslovih so tako varovani ne le na podlagi 38. člena Ustave RS, temveč tudi na podlagi 37. člena Ustave RS.
Pooblaščenec je v konkretnem primeru obenem ugotovil, da elektronski naslovi ortopedov, ki jih zahteva prosilec, niso neposredno v zvezi z njihovim delovnim razmerjem v smislu 3. odst. 6. čl. ZDIJZ. Komuniciranje preko elektronske pošte za zaposlene pri organu namreč ne predstavlja obveznosti iz delovnega razmerja. Uporaba službenega elektronskega naslova pri organu je za zaposlene fakultativna. To pomeni, da se zaposleni lahko odloči, da bo službeni elektronski naslov uporabljal, da pa ga k temu nič ne zavezuje. Organ prav tako nima nobenih internih pravil, ki bi urejala uporabo službenega elektronskega naslova oz. bi omejevala njegovo uporabo zgolj za službene namene. Zaposleni tako lahko službeni elektronski naslov uporabljajo tudi za zasebne namene, pri čemer imajo, glede na dejstvo, da jim organ ni postavil nobene omejitve v komuniciranju, upravičeno pričakovanje zasebnosti glede svoje komunikacije preko tega elektronskega naslova in seveda tudi glede elektronskega naslova samega. Kot je Pooblaščenec ugotovil zgoraj, je namreč tudi sam elektronski naslov del komunikacijske zasebnosti. Navedeno potrjuje tudi dejstvo, da je Pooblaščenec na ogledu in camera ugotovil, da ima organ t.i. odprti sistem elektronske pošte, v katerem lahko zaposleni do elektronske pošte dostopajo tudi izven delovnega okolja in to brez posebnih orodij. Po navedbah organa je službeni elektronski naslov posameznemu zaposlenemu dodeljen opcijsko in izključno z namenom lažje interne komunikacije in ne z namenom komuniciranja z javnostjo. To izhaja tudi iz dejstva, da ima organ več uradnih elektronskih naslovov za komuniciranje z javnostjo: info@ob-valdoltra.si, informacije@ob-valdoltra.si, objavljeni pa so tudi elektronski naslovi vodilnih delavcev pri organu (venceslav.pisot@ob-valdoltra.si, ciril.mezek@ob-valdoltra.si, mira.savora@ob-valdoltra.si). Vsi navedeni elektronski naslovi so prosto dostopni tudi na spletni strani organa, kar je v skladu z 2. odstavkom 106. člena ZVOP-1, iz katerega izhaja, da upravljavci osebnih podatkov lahko javnosti posredujejo in javno objavijo osebno ime, naziv ali funkcijo, službeno telefonsko številko in naslov službene elektronske pošte predstojnika in tistih zaposlenih, katerih delo je pomembno zaradi poslovanja s strankami oziroma uporabniki storitev, do uveljavitve posebnega zakona, ki bo uredil ta vprašanja.
Pooblaščenec tako ugotavlja, da ima prosilec možnost, da se na organ obrne preko uradnih elektronskih naslovov, ki so namenjeni komuniciranju z javnostjo, ne more pa od organa zahtevati posredovanja elektronskih naslovov posameznih ortopedov, ker gre za varovane osebne podatke, ki niso v neposredni zvezi z izvajanjem nalog iz delovnega razmerja javnega uslužbenca. V tem postopku je bila odločilna ugotovitev, da komuniciranje preko elektronske pošte ni obvezni sestavni del delovnega razmerja pri organu zaposlenih ortopedov ter da organ nima internih pravil, s katerimi bi omejil uporabo službenih elektronskih naslovov zgolj za službene namene. Upoštevaje navedeno imajo zaposleni v tem delu pravico do komunikacijske zasebnosti in posledično do tega, da njihovi elektronski naslovi niso posredovani javnosti.
Na podlagi vsega navedenega gre zaključiti, da elektronski naslovi ortopedov, ki jih je zahteval prosilec, predstavljajo varovane osebne podatke, pri katerih ni izpolnjen pogoj iz prve alineje 3. odst. 6. čl. ZDIJZ. Gre torej za varovane osebne podatke, ki po 3. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ predstavljajo izjemo od prosto dostopnih informacij javnega značaja, zato je treba pritožbo prosilca zavrniti.
Iz obrazložitve izhaja, da je pritožba prosilca neutemeljena, zato jo je Pooblaščenec na podlagi 1. odstavka 248. čl. ZUP kot neutemeljeno zavrnil in potrdil izpodbijano odločbo.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa lahko prosilec sproži upravni spor zoper odločbo Ortopedske bolnišnice Valdoltra številka 265/02-9 z dne 22. 5. 2009. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Postopek vodila:
Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav. Informacijski pooblaščenec:
namestnica pooblaščenke Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.
pooblaščenka