Prosilec - Dimnikarska služba Vehovar d.o.o.
+ -Številka: 090-43/2009/7
Kategorije: Poslovna skrivnost
Številka: 090-43/2009/7
Datum: 9. 6. 2009
Informacijski pooblaščenec po pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec) izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo in 117/2006 – ZDavP-2; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP) in prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, 105/2006 – ZUS-1, 126/2007- ZUP-E in 65/2008-ZUP-F; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi ……… (v nadaljevanju prosilec), z dne 8. 4. 2009, zoper odločbo Dimnikarske službe Vehovar d.o.o., Slomškov trg 8, 2000 Maribor (v nadaljevanju organ), št. 1_iš/09_03 z dne 30. 3. 2009, v zadevi odobritve dostopa do informacije javnega značaja naslednjo
O D L O Č B O:
1. Pritožbi se ugodi in izpodbijana odločba, št. 1_iš/09_03 z dne 30. 3. 2009, se odpravi. Organ je dolžan prosilcu v roku petnajstih (15) dni od vročitve te odločbe posredovati fotokopijo Koncesijske pogodbe o izvajanju obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom na območju Mestne občine Maribor, št. 353-02-154/2004 z dne 20. 4. 2006.
2. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.
O b r a z l o ž i t e v:
Prosilec je z vlogo z dne 9. 2. 2009 vložil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, v kateri je zahteval, da mu organ posreduje fotokopijo koncesijske pogodbe za Občino Maribor, in sicer za predel, kjer stoji objekt prosilca.
Organ je zahtevo prosilca zavrnil z odločbo, št. 1_iš/09_03 z dne 30. 3. 2009, in v obrazložitvi odločbe najprej povzel vsebino dopisov med prosilcem in organom pred izdajo odločbe ter navedel, da je v 10. členu Koncesijske pogodbe o izvajanju obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom na območju Mestne občine Maribor št. 353-02-154/2004 zapisano, da je pogodba strogo osebna, torej zaupna. Organ je prosilcu zavrnil dostop do zahtevanih informacij na podlagi 2. točke 6. člena ZDIJZ.
Pooblaščenec je zoper navedeno odločbo dne 8. 4. 2009 prejel pritožbo, v kateri prosilec nasprotuje navedbi organa v izpodbijani odločbi, iz katere izhaja, da 10. člen zahtevane koncesijske pogodbe opredeljuje njeno vsebino kot strogo zaupno. Prosilec pri tem navaja dva argumenta:
- ta navedba organa je v nasprotju s pojmom »informacija javnega značaja«, kot ga opredeljuje ZDIJZ;
- organ je v prvem odgovoru z dne 19. 2.2009 na prošnjo prosilca za pridobitev fotokopije koncesijske pogodbe navedel, da jo hrani v podjetju, vpogled vanjo pa je možen na sedežu podjetja – po mnenju prosilca so ta izjava organa in navedbe v izpodbijani odločbi kontradiktorne.
Prosilec meni, da ima pravico izvedeti resnico, zato želi pridobiti kompletno vsebino koncesijske pogodbe in ne samo njen 10. člen. Prosilec v pritožbi navaja, da bi mu moral biti omogočen dostop do zahtevanih informacij, in sicer zato:
- ker je Vlada RS (v funkciji koncedenta) podelila to koncesijo organu – Vlada RS je predstavnik vseh državljanov, po mnenju prosilca je torej tudi njegov predstavnik;
- ker je bil postopek razpisovanja, izbiranja in podelitve koncesij plačan z denarjem davkoplačevalcev, to po mnenju prosilca pomeni tudi z njegovim denarjem, čeprav morda samo v milijoninki od skupne cene postopka;
- ker so v zahtevani koncesijski pogodbi uzance, ki se tičejo tudi prosilca, vsaj v delu, ki se nanaša na vstop v objekt v njegovi lasti in opravljanja storitev organa na tem objektu od kakovosti izvajanja del, garancije za opravljeno delo, jamstva za povrnitev škode, ki bi se lahko pojavila pri opravljanju vaših del, do materialne in pravne odgovornosti v primeru nesreče pri delu delavca organa na objektu prosilca.
V nadaljevanju pritožbe prosilec opozarja še, da je iz njegovega dopisa z dne 12. 2. 2009 razvidno, da organ ni prosil za posredovanje koncesijske pogodbe, ki jo ima organ sklenjeno z Mestno občino Maribor, ampak za koncesijsko pogodbo, ki je veljavna in pooblašča organ za predel Maribora, v katerem je objekt prosilca.
Ker je bila pritožba prosilca poslana neposredno Pooblaščencu, jo je Pooblaščenec z dopisom, št. 090-43/2009/2 z dne 9. 4. 2009, odstopil organu, skladno z drugim odstavkom 239. člena ZUP.
Organ odločbe po prejemu pritožbe prosilca ni nadomestil z novo odločbo, zato jo je, na podlagi 245. člena ZUP z dopisom z dne 17. 4. 2009 odstopil v reševanje Pooblaščencu kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe.
Pooblaščenec je organ z dopisom, št. 090-43/2009/5 z dne 20. 4. 2008, v skladu z drugim odstavkom 245. člena ZUP in s prvim odstavkom 10. člena ZInfP pozval, da mu pošlje v izvirniku fotokopijo koncesijske pogodbe za Mestno občino Maribor, in sicer za predel, kjer stoji objekt prosilca.
Organ je Pooblaščencu z dopisom z dne 23. 4. 2009 posredoval fotokopijo Koncesijske pogodbe o izvajanju obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom na območju Mestne občine Maribor, št. 353-02-154/2004 z dne 20. 4. 2006 (v nadaljevanju Koncesijska pogodba). Organ je v posredovani Koncesijski pogodbi označil del besedila v tretjem odstavku 10. člena koncesijske pogodbe, ki se glasi: »da je pogodba strogo osebna«, in del drugega odstavka 34. člena Koncesijske pogodbe, ki se glasi: »ta koncesijska pogodba je sklenjena intuitu personae in je po svoji naravi strogo osebna.«
Pritožba prosilca je utemeljena.
1. Informacije javnega značaja
1.1 Splošno o informacijah javnega značaja
Ustavna pravica dostopa do informacij javnega značaja je opredeljena v drugem odstavku 39. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/1991 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju Ustava RS). Konkretizacijo te pravice predstavlja ZDIJZ, v katerem je urejen postopek, ki vsakomur omogoča prost dostop in ponovno uporabo informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb. ZDIJZ posega v širok spekter delovanja javnega sektorja, in sicer ne le v delu, ko med zavezance zajema širok krog organov javnega sektorja, ki morajo na prvi stopnji slediti določilom zakona, temveč tudi v delu same definicije informacije javnega značaja. Namen ZDIJZ, ki izhaja iz 2. člena, je zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije, pri čemer si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delu. Po načelu prostega dostopa iz 5. člena ZDIJZ so informacije javnega značaja prosto dostopne, vsak prosilec pa ima na svojo zahtevo pravico pridobiti od organa informacijo javnega značaja, in sicer bodisi na vpogled, bodisi njen prepis, fotokopijo ali elektronski zapis. Pomembno je, da prosilcu ni potrebno izkazati pravnega interesa, torej upravičenega razloga za dostop. Načelo prostega dostopa pomeni tudi, da so vsakomur dostopne vse informacije javnega značaja vseh zavezancev, razen če so določene informacije izvzete iz prostega dostopa, v takšnem primeru pa organ nosi dokazno breme. Iz navedenega izhaja, da navedbe prosilca o tem, da je slovenski državljan, davkoplačevalec in uporabnik storitev organa, v obravnavanem primeru niso pravno relevantne.
Definicija informacije javnega značaja je določena v prvem odstavku 4. člena ZDIJZ, po katerem je informacija javnega značaja informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva (ZDIJZ za vse oblike uporablja izraz dokument, op. Pooblaščenca), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Iz navedene določbe izhajajo trije osnovni pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, in sicer:
1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa,
2. organ mora z njo razpolagati in
3. nahajati se mora v neki materializirani obliki.
Po ZDIJZ je torej informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, tista informacija, ki je nastala v zvezi z izvajanjem javnopravnih nalog oziroma v zvezi z dejavnostjo organa. Organ mora informacijo javnega značaja izdelati pri svojem delu in v postopkih, za katere je pristojen v skladu s splošnimi predpisi. Če je prvi pogoj izpolnjen, se lahko informacija javnega značaja nanaša na kakršnokoli vsebino na vseh področjih delovanja zavezanega subjekta ter je lahko povezana z njegovo politiko, aktivnostjo in odločitvami, ki spadajo v delokrog oziroma sfero odgovornosti posameznega organa. Pomembno torej je, da je informacija povezana z uradnim delom organa in jo je ta pridobil v okviru svojih pristojnosti (prim. doktorska disertacija dr. Urške Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja, Ljubljana, september 2004, str. 149).
1.2. Koncesijska pogodba kot informacija javnega značaja
ZDIJZ sam pojem informacije javnega značaja definira zelo široko, zato je njegov vpliv na delovanje javnega sektorja izjemno močan. Tako iz kroga organov širšega javnega sektorja, ki sodijo med zavezance za dostop do informacij javnega značaja, kot tudi iz opredelitve informacije javnega značaja, je mogoče zaključiti, da je postopek dostopa do informacij javnega značaja v najširšem pomenu besede namenjen pridobivanju informacij, ki so v povezavi z javnopravnim, oblastnim delovanjem. Podobno izhaja tudi sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 122/2006 z dne 25. 4. 2007, in sicer, da je za pojem informacije javnega značaja odločilno, da gre za informacije s področja izvajanja določenih nalog oziroma dejavnosti, ki jih urejajo javnopravni predpisi. Pri javnopravnem delovanju pa ni pomembna konkretna oblika tega delovanja (oblastno odločanje ali ne-oblastno zagotavljanje določenih storitev), temveč, da se javne naloge ali dejavnosti skladno z načelom zakonitosti izvršujejo na podlagi norm javnega prava, v okviru, ki ga te norme za to dejavnost določajo, ter skladno z namenom varstva javnega interesa. Informacija javnega značaja je torej tista informacija, ki služi uradnemu namenu organa, gre torej za informacije, povezane s katerokoli javno (public) ali upravno funkcijo organa (tako tudi Priporočilo št. 2 (2002) Odbora ministrov državam članicam o dostopu do uradnih dokumentov in Obrazložitveni memorandum, sprejet v okviru Sveta Evrope z dne 21. 2. 2002).
Organ v konkretni zadevi kot izvajalec obvezne državne gospodarske javne službe že po izrecni določbi prvega odstavka 1. člena ZDIJZ sodi znotraj kroga organov, ki so zavezanci po ZDIJZ.
Pooblaščenec je nadalje ugotovil, da v obravnavanem primeru ni sporno, da organ z zahtevanim dokumentom, to je s Koncesijsko pogodbo, razpolaga in da se ta nahaja v materializirani obliki, ker je organ zahtevani dokument Pooblaščencu tudi posredoval. Prav tako ni sporno vprašanje, ali zahtevani dokument spada v delovno področje organa. Koncesijska pogodba je namreč dokument, s katerim se je vzpostavilo razmerje med subjektoma javnega in zasebnega sektorja, na podlagi katerega organ izvaja obvezno državno gospodarsko javno službo, ki je sicer podrobno urejena tudi v Uredbi o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom (Uradni list RS, št. 129/2004 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju Uredba).
Skladno z ugotovitvami v točki 1.2. obrazložitve te odločbe Pooblaščenec zaključuje, da zahtevani dokument obstaja, da organ z njim razpolaga in da zahtevana informacija izvira iz delovnega področja organa, zato Koncesijska pogodba izpolnjuje vse pogoje za obstoj informacije javnega značaja.
2. Izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja
Če zahtevani dokumenti vsebujejo informacije javnega značaja, ima do njih v skladu z določili ZDIJZ dostop vsakdo. Edini razlog za zavrnitev dostopa je morebitni obstoj kakšne izmed izjem, ki jih določa ZDIJZ. Organ lahko v celoti ali delno zavrne zahtevo prosilca, če ugotovi, da zahtevani podatek oziroma dokument predstavlja katerokoli izmed izjem, določenih v prvem odstavku 6. člena ZDIJZ, ki taksativno določa enajst izjem, ko organ lahko prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije.
2.1. Izjema od prostega dostopa do informacij javnega značaja po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ
Organ se v izpodbijani odločbi sklicuje na izjemo po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki določa, da je izjema od prosto dostopnih informacij podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe.
Poslovna skrivnost je v ZGD-1 definirana po subjektivnem (prvi odstavek 39. člena ZGD-1) in objektivnem kriteriju (drugi odstavek 39. člena ZGD-1). Za poslovno skrivnost se štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom, ne glede na to pa tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Medtem ko je pri subjektivnem načinu določitve poslovne skrivnosti vrsta podatka odvisna od volje podjetja, pa mora biti pri objektivnem kriteriju potreba po varstvu očitna – gre le za tiste podatke, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba (Zakon o gospodarskih družbah s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2002 - Komentar ZGD, str. 194 in 196). Označitev podatkov za poslovno skrivnost po objektivnem kriteriju, če za njihovo varnost družba s pisnim sklepom ni poskrbela že poprej, je torej podvržena preizkusu škodnega testa, saj mora zainteresirani z navedbo in obrazložitvijo preteče škode (in concreto in ne in abstracto) dokazati, da bi ta zares utegnila nastati. Ne zadošča torej zgolj abstraktno in neobrazloženo sklicevanje na to, da določen podatek po mnenju podjetja predstavlja poslovno skrivnost. Predmet poslovne skrivnosti so lahko samo podatki, ki pomenijo konkurenčno prednost podjetja v kakršnemkoli pogledu in katerih sporočanje neupravičeni osebi bi škodilo konkurenčnemu položaju podjetja. Ne morejo pa biti kot poslovna skrivnost zajeti podatki, ki ne vplivajo na tržni konkurenčni položaj (več o tem glej Komentar ZGD, 39. člen, str. 194 in 195). Če torej subjektivni kriterij iz prvega odstavka 39. člena ZGD-1 ni izpolnjen, mora biti potreba po varstvu očitna in izkazana škoda občutna. Zakonodajalec je izrecno predpisal izvedbo škodnega testa, kar pomeni, da mora zainteresirani subjekt pretečo škodo dokazati natančno ter na primerni ravni konkretizacije. Zgolj generalno zatrjevanje, brez obrazložitve škodljivih posledic, v ničemer ne izkazuje izpolnjevanja pogojev po drugem odstavku 39. člena ZGD.
Po pregledu vsebine zahtevanega dokumenta Pooblaščenec ugotavlja, da Koncesijska pogodba ne izpolnjuje kriterija poslovne skrivnosti po prvem odstavku 39. člena ZGD-1. V obravnavanem primeru namreč dokument, katerega fotokopijo je želel prejeti prosilec, ni vidno označen z oznako, da gre za poslovno skrivnost. Prav tako se organ ni skliceval na obstoj pisne odredbe, s katero bi bili podatki določeni za poslovno skrivnost, te odredbe pa tudi ni predložil. Pooblaščenec v podporo svoji ugotovitvi opozarja tudi na stališče Upravnega sodišča RS, ki je v sodbi pod opr. št. U 32/2008-25 z dne 8. 10. 2008 zapisalo: »Tožena stranka je tudi pravilno sklepala, da zaprošeni dokumenti ne predstavljajo poslovne skrivnosti po 39. čl. ZGD, saj tožeča stranka ne navaja, da bi ponudniki podatke, ki jih zahteva prosilec, ustrezno in skladno s 1. odstavkom 39. čl. ZGD označili kot poslovno skrivnost ter predložili potrebne sklepe.«
Pooblaščenec ugotavlja, da se organ v izpodbijani odločbi zmotno sklicuje na 10. člen Koncesijske pogodbe, ki naj bi po prepričanju organa vseboval določbo, na podlagi katere je v obravnavanem primeru zahtevani dokument strogo zaupen in posledično predstavlja poslovno skrivnost. 10. člen Koncesijske pogodbe ureja koncesionarjev položaj in v tretjem odstavku določa, da je Koncesijska pogodba strogo osebna, zato ima koncedent pri koncesionarju, ki je gospodarska družba, pravico do vpogleda v seznam družbenikov. Navedeni odstavek nadalje določa soglasje koncedenta kot odložni pogoj za veljavno sklenitev pravnega posla o spremembi družbenikov (število družbenikov ali razmerja) in za spremembo družbene pogodbe gospodarske družbe. Povzeta določba Koncesijske pogodbe se nanaša na eno izmed bistvenih lastnosti razmerja, ki se oblikuje na podlagi sklenjene koncesijske pogodbe, in sicer gre pri tem za razmerje intuitu personae, kar pomeni, da lahko koncesionar prenese opravljanje koncesionirane gospodarske javne službe na drugo osebo samo, če je prenos predviden v koncesijski pogodbi in v predvidenem obsegu, v nasprotnem primeru je prenos možen samo z dovoljenjem koncedenta. Navedeno izhaja iz 46. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS št. 32/1993), ki ureja pogoje, ki veljajo za koncesionarja pri prenosu koncesije. Strogo osebna narava Koncesijske pogodbe je torej v tem, da ima obvezno pravno moč za določeno osebo, zaradi česar je prenos koncesije mogoč samo pod določenimi pogoji. Takšno stališče Pooblaščenca potrjuje tudi drugi odstavek 34. člena Koncesijske pogodbe, na katerega je opozoril tudi sam organ, in iz katerega izhaja, da Koncesijska pogodba zaradi strogo osebne narave ne more zavezovati koncesionarjevih univerzalnih, delno univerzalnih ali singularnih pravnih naslednikov. Upoštevaje navedeno Pooblaščenec zaključuje, da 10. člen Koncesijske pogodbe ne opredeljuje niti kot strogo zaupne niti kot poslovno skrivnost, kot to zmotno zatrjuje organ v izpodbijani odločbi. Iz navedenega izhaja, da 10. člena Koncesijske pogodbe ni mogoče šteti niti kot oznako, da gre za poslovno skrivnost, niti kot pisno odredbo, s katero bi bili podatki določeni za poslovno skrivnost. Tudi po pregledu preostale vsebine Koncesijske pogodbe, Pooblaščenec ugotavlja, da zahtevani dokument ne vsebuje oznake oziroma odredbe, ki bi vsebino Koncesijske pogodbe opredeljevala kot poslovno skrivnost. Na podlagi navedenega Pooblaščenec zaključuje, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni kriteriji iz prvega odstavka 39. člena ZGD-1.
Pooblaščenec je v nadaljevanju presojal, ali zahtevani podatki morebiti predstavljajo poslovno skrivnost po drugem odstavku 39. člena ZGD-1. Dokazno breme glede obstoja poslovne skrivnosti po drugem odstavku 39. člena ZGD-1 je primarno na gospodarski družbi, katere podatki naj bi se s poslovno skrivnostjo varovali. Gospodarska družba ima praviloma vsa ustrezna znanja in izkušnje o trgu, v katerem deluje, in natančno ve, kaj, kako in zakaj bi lahko vplivalo na konkurenčni položaj družbe. Ker je zakonodajalec izrecno predpisal izvedbo škodnega testa, kar pomeni, mora subjekt, čigar poslovno skrivnost je treba varovati, z navedbo in natančno obrazložitvijo preteče škode in concreto in ne zgolj in abstracto dokazati, da bi škoda zares utegnila nastati. Temu stališču Pooblaščenca je v sodbi pod opr. št. U 32/2008-25 z dne 8. 10. 2008, pritrdilo tudi Upravno sodišče RS, ki je zapisalo: »Sodišče prav tako pritrjuje razlogom izpodbijane odločbe, da glede na to, da izbrani ponudnik šteje kot poslovno skrivnost ceno in ostale elemente pogodbe ter informacije, povezane z osnovnimi elementi pogodbe, ni pa navedel v podporo navedenih stališč nobenih argumentov, zgolj generalno zatrjevanje, brez obrazložitve škodljivih posledic, v ničemer ne izkazuje izpolnjevanja pogojev po 2. odstavku 39. čl. ZGD. Pravilen je tudi zaključek tožene stranke, da vsebina dokumentov, ki se pokažejo prosilcu, ne more predstavljati poslovne skrivnosti, če nobeden od preostalih subjektov, ki so bili udeleženi v postopku, ni pokazal interesa za varstvo informacij, ki bi potencialno lahko predstavljale poslovno skrivnost.«
Pri tem Pooblaščenec ugotavlja, da organ v izpodbijani odločbi ni izkazal kriterija nastanka »občutne škode«, ki se zahteva za obstoj poslovne skrivnosti po objektivnem kriteriju. Organ namreč z ničemer ni pojasnil, kakšna škoda bi mu nastala kot posledica razkritja vsebine Koncesijske pogodbe nepooblaščenim osebam. Poleg tega je Pooblaščenec tudi presodil, da razkritje Koncesijske pogodbe ne bi povzročilo škode, ki bi vplivala na konkurenčni položaj podjetja na trgu.
Način, predmet in pogoji izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom, so podrobno urejeni v Uredbi, iz česar izhaja, da je vsebina Koncesijske pogodbe določena že z javnopravnimi predpisi, ki ji ne določajo zaupne narave, kar je zagotovo argument, ki govori v prid ugotovitvam Pooblaščenca. Glede na to, da je vsebina Koncesijske pogodbe natančno določena v Uredbi, torej v javno pravnem predpisu, že iz narave stvari izhaja, da v zahtevanem dokumentu ni podatkov, ki bi kakorkoli lahko vplivali na tržni konkurenčni položaj organa. Tudi iz podatkov, ki jih dejansko vsebuje zahtevani dokument, niso razvidni nobeni podatki, ki bi predstavljali konkurenčno prednost organa, na primer podatki, ki bi kazali na izkušnje, opremo, kadrovske sposobnosti, inovativnost, postopke izvajanja gospodarske javne službe ali vlaganja v razvojne študije ter kadre. Lahko se samo ugiba, špekulira, ne more pa se dejansko ugotoviti, kakšni so npr. postopki izvajanja določenih storitev.
Glede na dejstvo, ki sta ga izpostavila tako organ v izpodbijani odločbi kot tudi prosilec v pritožbi, in iz katerega izhaja, da je organ v postopku pred izdajo odločbe prosilcu v dopisu z dne 19.2. 2009 sporočil, da v koncesijsko pogodbo lahko vpogleda na sedežu podjetja, kasneje pa je z odločbo dostop do zahtevanega dokumenta v celoti zavrnil, Pooblaščenec poudarja, do mora organ pri presoji o obsegu dostopa do zahtevanega dokumenta vselej upoštevati vsebino obravnavanega dokumenta, in sicer ne glede na to, kateri način posredovanja zahtevane informacije javnega značaja si je izbral prosilec. Zato so utemeljene pritožbene navedbe prosilca, iz katerih izhaja, da sta odločitvi organa pred in po izdaji odločbe kontradiktorni. Dejstvo, da je bil organ sprva prosilcu pripravljen omogočiti dostop do Koncesijske pogodbe v celoti, kasneje pa je dostop do navedenega dokumenta v celoti zavrnil, le še potrjuje ugotovitve Pooblaščenca, da z razkritjem vsebine Koncesijske pogodbe organu ne bi nastala občutna škoda.
Pooblaščenec po temeljitem pregledu vsebine Koncesijske pogodbe zaključuje, da podatki, ki jih zahteva prosilec, ne morejo predstavljati poslovne skrivnosti, ampak lahko pripeljejo le do zaključka, kako se izvaja določena javna služba, kar pa ni povezano z institutom poslovne skrivnosti, s katerim se varujejo podatki, ki vplivajo na konkurenčni položaj organa. Pooblaščenec je prepričan, da razkritje podatkov, ki sami po sebi ne razkrijejo nobene konkurenčne prednosti, ne more organu povzročiti občutne škode.
Na podlagi argumentov, podanih v prejšnjih odstavkih, Pooblaščenec zaključuje, da z razkritjem informacij, ki so predmet pritožbe oziroma zahteve, organu nikakor ne bi nastala občutna škoda, četudi bi zanje izvedela nepooblaščena oseba, zato podatki v zahtevanem dokumentu ne predstavljajo poslovne skrivnosti niti v smislu drugega odstavka 39. člena ZGD-1.
Upoštevaje vse navedeno Pooblaščenec zaključuje, da Koncesijska pogodba ne vsebuje podatkov, ki bi predstavljali izjemo iz 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.
2. 2. Ostale izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja
Pooblaščenec je po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 247. člena ZUP izvedel preizkus, ali v obravnavanem primeru, poleg izjeme iz 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, katere neobstoj je ugotovljen v točki 2.1. obrazložitve te odločbe, morda obstaja katera izmed preostalih možnih izjem iz 6. člena ZDIJZ. Na podlagi natančnega pregleda Koncesijske pogodbe je Pooblaščenec ugotovil, da v njej ni nobenih drugih izjem od prosto dostopnih informacij.
3. Sklepno
Po temeljiti proučitvi zahtevanega dokumenta Pooblaščenec zaključuje, da ni razlogov za dvom v utemeljenost pritožbenih navedb prosilca, iz katerih izhaja, da Koncesijska pogodba v celoti predstavlja prosto dostopno informacijo javnega značaja.
Drugi odstavek 5. člena ZDIJZ določa, da ima vsak prosilec na podlagi zahteve pravico pridobiti od organa informacijo javnega značaja tako, da jo pridobi na vpogled, ali da pridobi njen prepis, fotokopijo, ali njen elektronski zapis. 2. točka drugega odstavka 17. člena ZDIJZ pa določa, da mora prosilec v zahtevi opredeliti, na kakšen način se želi seznaniti z vsebino zahtevane informacije (vpogled, prepis, fotokopija, elektronski zapis). Iz navedenega sledi, da je v obravnavanem primeru prosilec tisti, ki odloča, v kakšni obliki želi prejeti zahtevano informacijo, zato mora organ prosilcu posredovati fotokopijo zahtevanega dokumenta, kot izhaja iz zahteve prosilca.
Na podlagi navedenega Pooblaščenec zaključuje, da je pritožba utemeljena in da je organ na prvi stopnji napačno uporabil materialno pravo, zato je Pooblaščenec pritožbi prosilca ugodil ter na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP odločbo organa odpravil in sam rešil zadevo, kot izhaja iz izreka te odločbe. Organ je dolžan prosilcu v roku petnajstih (15) dni od vročitve te odločbe posredovati fotokopijo Koncesijske pogodbe o izvajanju obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom na območju Mestne občine Maribor, št. 353-02-154/2004 z dne 20. 4. 2006.
Posebni stroški v tem postopku niso nastali.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa lahko prosilec sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Postopek vodila:
Jasna Rupnik, univ. dipl. prav.,
raziskovalka Pooblaščenca
Informacijski pooblaščenec:
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka