Prosilec - Višje sodišče v Mariboru
+ -Številka: 021-128/2008/10
Kategorije: Ali dokument obstaja
Številka: 021-128/2008
Datum: 28. 1. 2009
Informacijski pooblaščenec po pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec) izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo in 117/2006 – ZDavP-2; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/2005 in 51-07 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP) in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, 105/2006 – ZUS-1, 126/07- ZUP-E in 65/08-ZUP-F; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi………, (v nadaljevanju prosilec), z dne 23. 10. 2008, zoper odločbo Višjega sodišča v Mariboru, Sodna ulica 14, 2000 Maribor, (v nadaljevanju organ), številka Su 230103/2008-10 z dne 8. 10. 2008, v zadevi odobritve dostopa do informacije javnega značaja naslednjo
O D L O Č B O:
1. Pritožba prosilca zoper odločbo organa, številka Su 230103/2008-10 z dne 8. 10. 2008, se kot neutemeljena zavrne.
2. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.
O b r a z l o ž i t e v:
Prosilec je dne 19. 6. 2008 na organ naslovil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, s katero je zahteval fotokopije vseh sodb Višjega sodišča v Mariboru, v katerih je v civilnih zadevah dedovanja kmetijskih gospodarstev, v senatu višjih sodnikov sodelovala Nina Vidic in v katerih je citiran, uporabljen Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev, za obdobje od leta 1995 do leta 2008, do dne, ko bo organ prosilcu poslal odgovor.
Organ je o zahtevi prosilca odločil z odločbo, št. Su 230103/2008-10 z dne 8. 10. 2008, s katero je zahtevo prosilca v celoti zavrnil. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je organ pojasnil, da iz dopisa, opr. št. Su 230103/2008-10 z dne 7. 8. 2008, izhaja, da je bilo prosilcu v skladu s petim odstavkom 6. člena ZDIJZ dano napotilo za uporabo spletnih strani, kjer se lahko seznani s sodno prakso, ki se nanaša na uporabo Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev. Hkrati je bilo prosilcu pojasnjeno, da vsebinsko iskanje po posameznem zakonu, kot to zahteva prosilec, ni mogoče ter da taka evidenca sodb, kot jo zahteva prosilec, ne obstaja. V navedenem dopisu je bila prosilcu tudi nudena ustrezna pomoč, kako naj dopolni svojo zahtevo, in sicer, da navede točne podatke o sodbah, kot so opravilne številke zadev in imena strank. Pojasnjeno mu je bilo, da je sodnica Nina Vidic nastopila sodniško službo pri okrajnem sodišču v Mariboru dne 5. 6. 1996, na višje sodišče pa je bila premeščena dne 31. 12. 2003. Organ je v nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe navedel, da prosilec ni dopolnil zahteve, zato je bil dne 19. 9. 2008 z dopisom ponovno pozvan k dopolnitvi zahteve v roku treh delovnih dni. Prosilec je dne 24.9. 2008 odgovoril, da vztraja pri zahtevi iz prve vloge. V nadaljevanju izpodbijane odločbe je organ navedel prvi odstavek 4. člena ZDIJZ in pojasnil, da informacijo javnega značaja predstavlja samo dokument, ki že obstaja, je že izdelan oz. ustvarjen. Prosilec zahteva točno določeno zbirko podatkov, in sicer fotokopije vseh sodb, kjer je uporabljen Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev in je v senatu sodelovala sodnica Nina Vidic, za obdobje od leta 1995 do 2008 oziroma do izdaje izpodbijane odločbe. Organ je pojasnil, da zahtevane zbirke v takšni obliki nima. Računalniška tehnologija, s pomočjo katere se vodi vpisnik Cp, v katerega višja sodišča vpisujejo pravdne zadeve, ne omogoča iskanja po navedenih kriterijih, kot to zahteva prosilec. Računalniško voden vpisnik na oddelku za civilno sodstvo lahko da samo podatek o zadevah, kjer je sodnica Nina Vidic sodelovala v senatu kot poročevalka, pri čemer je potrebno upoštevati, da se vpisnik pri Višjem sodišču v Mariboru računalniško vodi od leta 2005, sodnica pa je bila premeščena na Višje sodišče v Mariboru leta 2003. V nadaljevanju izpodbijane odločbe je organ navedel, da prav tako ni mogoče vsebinsko iskanje po posameznem zakonu. Iskalni pojem, ki bi najbližje ustrezal zahtevi prosilca, je »spori v zvezi z dedovanjem« oz. »zapuščinska zadeva«. Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev se ne uporablja samo v teh zadevah, temveč se lahko uporabi tudi v drugih pravdnih zadevah. Ob poizvedbi v vpisniku civilnega oddelka je bilo ugotovljeno, da je sodnica Nina Vidic sodelovala kot poročevalka od leta 2005 v 1010 zadevah, medtem ko podatka o tem, v katerih zadevah je sodelovala kot predsednica senata ali samo kot članica senata, ni mogoče pridobiti s pomočjo računalniško vodenega vpisnika. Pri zahtevi po posredovanju zahtevanih sodb gre za ustvarjanje nove zbirke, s katero Višje sodišče v Mariboru ne razpolaga. Kot izhaja iz opredelitve informacije javnega značaja, je s tem pojmom mišljena le informacija, ki že obstaja, tako da zavezanemu organu ni treba vložiti pretiranega dodatnega dela ali predelave dokumentov, da se prosilca lahko seznani z njo. Ob preizkusu, kolikšen delovni vložek bi bilo potrebno vložiti za pridobitev take zbirke sodb, kot to zahteva tožnik, pa se pokaže, da bi to terjalo precej dodatnega dela za organ, saj bi bilo potrebno vsako sodbo tudi vsebinsko pregledati. Upoštevati je namreč potrebno število vseh rešenih spisov, kjer je sodnica Nina Vidic sodelovala kot poročevalka (1010 spisov), pa tudi kot predsednica ali samo članica senata. Kdo je pri posamezni zadevi sodeloval v senatu, je razvidno le iz sejne knjige, kjer pa so označene le opravilne številke, iz katerih ni moč razbrati, za kakšno zadevo gre. To pa je pri več kot tisoč spisih (od leta 2005 do septembra 2008 je bilo vseh rešenih spisov 9450) prevelika obremenitev za organ in v nasprotju s temeljnimi funkcijami pravice dostopa do informacij javnega značaja. Organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe zaključil, da zahtevani podatki predstavljajo ustvarjanje novega dokumenta oz. zbirke, ki ne spada v pojem informacije javnega značaja v skladu s 4. členom ZDIJZ. Organ je zahtevo prosilca v celoti zavrnil, saj je zahteval fotokopije sodb, ki jih je izdala točno določena sodnica v točno določenih zadevah, česar na bazi sodne prakse ni mogoče dobiti.
Pooblaščenec je dne 23. 10. 2008 prejel pritožbo prosilca zoper odločbo organa, št. Su 230103/2008-10 z dne 8. 10. 2008, v kateri navaja, da meni, da je zavrnitev njegove zahteve v neskladju z ZDIJZ, kar je obrazložil v štirih točkah. V prvi točki je prosilec navedel, da glede napotila na uporabo spletnih strani meni, da je zavajajoče, saj so tam objavljeni judikati, ki so naključno izbrani in »pro forma« posredovani javnosti zgolj zaradi videza transparentnosti oz. demokratičnosti. Prosilec je navedel, da so judikati tam objavljeni sporadično, po njemu neznanem ključu. Dejstvo je tudi, da niso objavljeni vsi. Prosilec meni, da bi moralo biti omogočeno iskanje po smiselno primerljivih določenih iskalnih kriterijih, ker bi bilo le tako mogoče ugotoviti, zakaj prihaja npr. pri določenih sodnikih do tako oporečnih si sodb in to v identičnih situacijah. V nadaljevanju je prosilec navedel, da je objavljanje judikatov brez vsake možnosti grupiranja po kriterijih sofisticirano delovanje z namenom, da se ljudem daje videz transparentnosti in je lahko zavajajoče. Je le samo sebi namen, ker posamezniku onemogoča kritičen pogled na delovanja sodišč. Je votla oz. nekoristna informacija, ki lahko služi za učne namene, s predpostavko, da jo je tisti, ki jo je po njemu znanih kriterijih objavil na spletu, izbral primerno, eksemplarično. V drugi točki pritožbe je prosilec navedel, da je dejstvo, da je Nina Vidic nastopila sodniško službo pri Okrajnem sodišču v Mariboru šele dne 5. 6. 2003, dodaten argument, da se ugodi njegovi zahtevi, saj se s tem obseg informacij bistveno skrči in je navajanje in ocenjevanje delovnega vložka in dodatnega dela, ki bi ga bilo potrebno vložiti za pridobitev take zbirke sodb, brezpredmetno in samo na videz argumentirano, podobno kot navajanje, da si po ZDIJZ želene informacije lahko pridobi prosilec sam, na spletu. V tretji točki pritožbe prosilec navaja, da bi iz 1010 spisov, v katerih je sodnica Nina Vidic sodelovala kot poročevalka, zelo hitro izločil tiste, ki zadevajo sojenje po Zakonu o dedovanju kmetijskih gospodarstev. Prosilec je navedel, da to število kaže, da ne gre za enormne grmade spisov, kot to skuša predstaviti organ. Prosilca tudi navedena številka 9450 ne prepriča. Tudi v tem primeru bi prosilec zelo hitro izločil tiste, ki niso predmet sojenje po Zakonu o dedovanju kmetijskih gospodarstev. Prosilec meni, da bi, če bi imel možnost pristopa do arhivov, iskane informacije pridobil v zelo kratkem in realnem času. Razglabljanje v izpodbijani odločbi, kdaj je in kdaj ni zahteva prosilca prevelika obremenitev za organ in kdaj pridemo v nasprotje s temeljnimi funkcijami pravice do dostopa do informacij javnega značaja, je neopredeljeno in prepuščeno subjektivni presoji Pooblaščenca, zato prosilec prosi, da Pooblaščenec opredeli, predvsem pa navede kriterije, ki ga bodo vodili pri takšnem opredeljevanju. Prosilec meni, da je vprašanje, kje so torej kriteriji, kje je meja, ki določa, kaj je prevelika obremenitev za organ in kdaj se tozadevno pride do nasprotja s temeljnimi funkcijami pravice do dostopa informacije javnega značaja, pomembno vprašanje, ki lahko zaustavi demokratične težnje po transparentnem delovanju pravosodnih organov. V zadnji točki je prosilec navedel, da se ne strinja z navedbo v izpodbijani odločbi, da zahtevani podatki predstavljajo ustvarjanje novega dokumenta oz. zbirke, ki ne spada v pojem informacije javnega značaja v skladu s 4. členom ZDIJZ. Prosilec meni, da je njemu in vsakomur sistemsko onemogočen dostop do teh podatkov.
Ker je bila pritožba prosilca poslana neposredno Pooblaščencu, jo je Pooblaščenec z dopisom, št. 0900-128/2008/2 z dne 24. 10. 2008, odstopil organu, skladno z drugim odstavkom 239. člena ZUP.
Organ po prejemu pritožbe prosilca odločbe ni nadomestil z novo odločbo, zato jo je, na podlagi 245. člena ZUP z dopisom, št. Su 230103/2008-10 z dne 24. 10. 2008, skupaj s spisom odstopil v reševanje Pooblaščencu kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe.
Ker so se izjave prosilca in navedbe prvostopenjskega organa v izpodbijani odločbi razlikovale, je Pooblaščenec z namenom razjasnitve dejanskega stanja in ugotovitve, ali organ z zahtevanimi informacijami javnega značaja razpolaga, dne 10. 12. 2008 pri organu opravil in camera ogled na podlagi 11. člena ZInfP.
In camera ogled brez prisotnosti javnosti in strank po teoretičnih izvajanjih pomeni izpeljavo odločanja de novo. To pomeni, da Pooblaščenec kot pritožbeni organ sam oceni in presodi dejstva, ki se nanašajo na možne škodljive posledice, ki bi nastale ob razkritju zahtevanih podatkov. Pooblaščenec mora namreč kot pritožbeni organ imeti polna pooblastila za preiskovanje vseh pritožb, kot tudi to, da od prvostopenjskega organa zahteva vse informacije oziroma vse relevantne dokumente na vpogled. Takšno delovanje pa Pooblaščencu nalaga tudi spoštovanje načela materialne resnice (8. člen ZUP), ki določa, da je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo.
Organ je na ogledu in camera Pooblaščencu omogočil vpogled v računalniški program z naslovom »Cp vpisnik«, pri čemer se je izkazalo, da v navedenem programu ni mogoče iskati z iskalnim nizom, ki predstavlja kratico zakona (npr. »ZDKG«) ali celoten naslov zakona (npr. »Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev«). Pooblaščenec je v spis vzel izpis osnovne strani v navedenem računalniškem programu, preko katere je mogoče iskati zadeve, ki jih obravnava posamezni sodnik. Pooblaščenec je v spis vzel tudi izpise iz računalniškega programa »P Statistika«, iz katerih so razvidni kriteriji, na podlagi katerih je mogoče iskati zadeve glede na vsebino v računalniškem programu z naslovom »Cp vpisnik«, in seznam kategorij, po katerih je mogoče iskati zadeve v računalniškem programu »P Statistika« ter primer izpisa na podlagi kriterija »zapuščinska zadeva«. Organ je pri tem pojasnil, da sta navedena programa namenjena le vpisu zadev, pri katerih posamezni sodnik sodeluje kot sodnik poročevalec. Poleg tega so v zapisniku navedene le zadeve od leta 2005 naprej in zadeve, ki tega leta še niso bile rešene. Pred tem je organ vodil le ročne vpisnike, zato so zadeve, ki so se reševale pred letom 2005, ostale v obliki ročnih vpisnikov, torej niso bile nikoli vnesene v elektronski vpisnik. Fotokopijo naključno izbranega vpisa v ročni vpisnik je Pooblaščenec vzel v spis. Pooblaščenec je vzel v spis tudi fotokopijo naključno izbranega vpisa v sejno knjigo, iz katere je razvidna sestava senata v posamezni zadevi. Organ je na ogledu in camera pojasnil še, da se sodbe hranijo v elektronski obliki eno leto, nato pa samo v papirnati obliki. Pooblaščenec je v strojepisnici pogledal zbirko sodb, ki se hranijo v elektronski obliki, vendar se je tudi za to zbirko izkazalo, da ni možno iskanje po kriterijih, ki jih navaja prosilec.
Pritožba prosilca ni utemeljena.
Ustavna pravica dostopa do informacij javnega značaja je opredeljena v drugem odstavku 39. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/1991 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju Ustava RS). Konkretizacijo te pravice predstavlja ZDIJZ, v katerem je urejen postopek, ki vsakomur omogoča prost dostop in ponovno uporabo informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb. ZDIJZ posega v širok spekter delovanja javnega sektorja, in sicer ne le v delu, ko med zavezance zajema širok krog organov javnega sektorja, ki morajo na prvi stopnji slediti določilom zakona, temveč tudi v delu same definicije informacije javnega značaja. Oboje je v interesu zagotavljanja transparentnosti delovanja celotnega javnega sektorja. Namen ZDIJZ, ki izhaja iz 2. člena, je zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije, pri čemer si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delu. V prvem in drugem odstavku 5. člen ZDIJZ vsakomur omogoča prost dostop do informacij, ne glede na pravni interes. Načelo prostega dostopa pomeni tudi, da so vse informacije vseh zavezancev dostopne vsakomur. Če organ zahtevo za dostop delno ali v celoti zavrne, mora o zahtevi prosilca odločiti z odločbo na podlagi drugega odstavka 22. člena ZDIJZ. Pooblaščenec poudarja, da organ zahtevo zavrne tudi v primeru, če zahtevana informacija še ne obstaja oziroma če organ z zahtevano informacijo ne razpolaga.
Definicija informacije javnega značaja je določena v prvem odstavku 4. člena ZDIJZ, po katerem je informacija javnega značaja informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva (zakon za vse oblike uporablja izraz dokument, op. Pooblaščenca), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Iz navedene določbe izhajajo trije osnovni pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, in sicer:
1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa,
2. organ mora z njo razpolagati in
3. nahajati se mora v neki materializirani obliki.
Po ZDIJZ je torej informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, tista informacija, ki je nastala v zvezi z izvajanjem javnopravnih nalog oziroma v zvezi z dejavnostjo organa. Organ mora informacijo javnega značaja izdelati pri svojem delu in v postopkih, za katere je pristojen v skladu s splošnimi predpisi. Če je prvi pogoj izpolnjen, se lahko informacija javnega značaja nanaša na kakršnokoli vsebino na vseh področjih delovanja zavezanega subjekta ter je lahko povezana z njegovo politiko, aktivnostjo in odločitvami, ki spadajo v delokrog oziroma sfero odgovornosti posameznega organa. Pomembno torej je, da je informacija povezana z uradnim delom organa in jo je ta pridobil v okviru svojih pristojnosti (prim. doktorska disertacija dr. Urške Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja, Ljubljana, september 2004, str. 149).
Prvi odstavek 1. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/1994 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZS) določa, da sodno oblast v Republiki Sloveniji izvajajo sodniki na sodiščih, ustanovljenih s tem ali z drugim zakonom. Iz navedenega izhaja, da izvajanje sodne oblasti, predstavlja del javnopravnih nalog sodišča in s tem spada v njegovo delovno področje. Na podlagi navedenega Pooblaščenec ugotavlja, da se namen ZDIJZ - zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov - nanaša na celotno delovno področje organa, ki izvaja javnopravne naloge. Iz tega sledi, da je organ v konkretnem primeru zavezan posredovati informacije javnega značaja, ki se nanašajo na konkretne sodne postopke in na področje sodne uprave.
Na podlagi navedenega je Pooblaščenec ugotovil, da organ sodi med organe, zavezane po ZDIJZ, zahtevana informacija pa izvira iz njegovega delovnega področja, zato je v nadaljevanju presojal, ali organ z zahtevano informacijo razpolaga, to je, ali se ta nahaja pri organu v materializirani obliki.
Ker se je organ skliceval na to, da zahtevani dokument ne obstaja, zahteva in pritožba prosilca pa izhajata iz domneve o obstoju zahtevanih dokumentov, je bilo v pritožbenem postopku potrebno razjasniti vprašanje, ali zahtevani dokumenti sploh obstajajo. Kot izhaja iz določbe prvega odstavka 4. člena ZDIJZ in tudi določbe prvega odstavka 1. člena ZDIJZ, informacijo javnega značaja predstavlja samo dokument, ki že obstaja, je že ustvarjen, oziroma dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«. Organi, ki so zavezanci po ZDIJZ, so namreč dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta ali pridobiti oziroma vzpostaviti dokumenta, ki ga v času zahteve nimajo.
Pooblaščenec ob reševanju pritožbe ni mogel posumiti, da organ prve stopnje razpolaga z evidenco zbirke sodb, ki bi ustrezala kriterijem, ki jih je prosilec navedel v obravnavani zahtevi. V podporo prepričanju Pooblaščenca, da verjame navedbam organa o neobstoju zahtevane evidence zbirke sodb, je zlasti dejstvo, da je Pooblaščenec na ogledu in camera pregledal vsebino in način vodenja računalniških programov »Cp vpisnik« in »P Statistika«, torej vpisnikov, v katere vpisuje organ pravdne zadeve in pri tem ugotovil, da nobeden izmed njih ne omogoča iskanja po kriterijih, ki jih navaja prosilec v zahtevi. V računalniškem programu »Cp vpisnik« namreč ni mogoče iskati zadev po kriteriju »Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev«, saj le-tega ni med kriteriji, ki jih daje navedeni računalniški program na razpolago. Kot je pravilno ugotovil že organ v izpodbijani odločbi, sta v navedenem računalniškem programu iskalna pojma, ki najbolj ustrezata zahtevi prosilca: »spori v zvezi z dedovanjem« in »zapuščinska zadeva«. Pri tem pa Pooblaščenec ne vidi razlogov, da bi podvomil v navedbo organa, iz katere izhaja, da se Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev uporablja tudi v drugih pravdnih zadevah, zato rezultat iskanja po navedenih dveh kriterijih ne bi bila zbirka sodb, ki bi ustrezala zahtevi prosilca. Takšnega rezultata pa ne bi predstavljala tudi zato, ker bi na ta način pridobljena zbirka predstavljala le zbirko zadev, kjer je sodnica Nina Vidic sodelovala v senatu kot poročevalka. Iz določb ZS in Sodnega reda (Uradni list RS, št. 17/1995 s spremembami in dopolnitvami) pa izhaja, da sodnik v senatu lahko sodeluje tudi kot predsednik senata ali kot član senata. Sestava senata v posamezni zadevi je razvidna iz sejne knjige, ki se pri organu vodi le v papirnati obliki in iz katere ni moč razbrati, za kakšno zadevo gre, o čemer se je Pooblaščenec prepričal na ogledu in camera.
Pooblaščenec na podlagi podrobne seznanitve z vsebino ročnega vpisnika, ki ga je organ vodil do leta 2005, elektronskih vpisnikov »Cp vpisnik« in »P Statistika«, sejne knjige in zbirke sodb, ki se eno leto hranijo v elektronski obliki, ugotavlja, da vsi navedeni dokumenti sicer res kažejo na to, kje se nahajajo posamezni dokumenti, ki bi lahko sestavljali novo zbirko, nikakor pa ni mogoče reči, da podatki, ki so razpršeni v navedenih dokumentih, že predstavljajo zbirko, ki ustreza kriterijem, ki jih je navedel prosilec v obravnavani zahtevi.
Pooblaščencu ravno tako ni znana nobena pravna podlaga, ki bi določala obveznost organa, da vodi zbirko sodb, v katerih je v civilnih zadevah dedovanja kmetijskih gospodarstev, v senatu višjih sodnikov sodeloval določen sodnik, in v katerih je citiran, uporabljen Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev, kar še dodatno utrjuje prepričanje Pooblaščenca, da zahtevana evidenca zbirke sodb ne obstaja.
Pri tem Pooblaščenec izrecno pripominja, da je treba smisel dostopa do informacij javnega značaja iskati v javnem in odprtem delovanju zavezanca, preko katerega se lahko preizkusi tudi pravilnost in zakonitost delovanja. Ob tem pa je treba upoštevati, da se lahko zagotovi prost dostop zgolj do informacij, ki dejansko že obstajajo. Pritožbeni postopek ne more biti namenjen k prisili ustvarjanja informacij ali ugotovitvi, da bi določene informacije morale obstajati. Pooblaščenec je namreč organ, ki je, na podlagi prvega odstavka 2. člena ZInfP, pristojen za odločanje o pritožbi zoper odločbo, s katero je organ zavrgel ali zavrnil zahtevo ali drugače kršil pravico do dostopa ali ponovne uporabe informacije javnega značaja ter v okviru postopka na drugi stopnji tudi za nadzor nad izvajanjem zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, in na njegovi podlagi izdanih predpisov. Zato Pooblaščenec, skladno z načelom zakonitosti, organu ne more naložiti, naj prosilcu posreduje dokumentacijo, s katero ne razpolaga. Organi, ki so zavezani po ZDIJZ, so dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta, zbirati informacij, opravljati raziskav, ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca. Izjema od napisanega so le informacije, ki se nahajajo v računalniških bazah, nastalih v zvezi z dejavnostjo organa. Dolžnost posredovanja informacij se namreč nanaša le na tako imenovane »surove« informacije (več: Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, doc. dr. Senko Pličanič s soavtorji, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, 2005, str. 83). Upoštevaje navedeno Pooblaščenec nima pravne podlage, da bi v konkretni zadevi odločal o nujnosti oziroma obveznosti organa, da ustvari in vodi novo evidenco zbirke sodb, v katerih je v civilnih zadevah dedovanja kmetijskih gospodarstev, v senatu višjih sodnikov sodeloval določen sodnik in v katerih je citiran, uporabljen Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev.
Pooblaščenec poudarja, da v pritožbenem postopku glede dostopa do informacij javnega značaja nima pristojnosti, da bi se spuščal v presojo zakonitosti in smotrnosti ravnanja organa ter v vprašanje, zakaj organ ne razpolaga z bazo v papirnati obliki ali z računalniško bazo, ki bi ustrezala kriterijem, navedenim v obravnavani zahtevi prosilca. Prosilec je glede na tehnologijo, ki nas obdaja v vsakdanjem življenju, povsem upravičeno pričakoval, da organ razpolaga z evidenco zbirke sodb, ki ustreza kriterijem, ki jih je navedel v obravnavani zahtevi. Organ pa bi bil, skladno z namenom, ki naj bi ga institut transparentnosti zasledoval, dolžan poskrbeti, da bi na pregleden način vodil evidenco zbirke izdanih sodb. Vendar pa iz navedb organa v izpodbijani odločbi in na ogledu in camera izhaja, da z dokazilom o takšnem ravnanju v obravnavanem primeru ne razpolaga, kar vsekakor organu ni v prid. Upoštevaje navedeno Pooblaščenec nima nikakršnega razloga, da ne bi sledil navedbam organa, da zahtevani dokument ne obstaja, poleg tega Pooblaščenec tudi ob reševanju te pritožbe ni mogel posumiti, da organ z zahtevano informacijo razpolaga, vendar je v celoti ne posreduje oziroma ne želi posredovati (drugi odstavek 10. člena ZInfP). Zato Pooblaščenec ugotavlja, da zahtevi prosilca ni mogoče ugoditi, ker mu organ dokumenta, ki ni nastal, ne more posredovati.
Pritožbene navedbe prosilca, s katerimi prosilec prosi Pooblaščenca, da opredeli kriterije, ki določajo mejo, ko je obremenitev, ki jo povzroča ugoditev zahtevi za dostop do informacij javnega značaja, za organ prevelika, v obravnavanem primeru niso pravno relevantne. Organ prosilcu namreč ni zavrnil dostopa do zahtevanih informacij, ker bi ugoditev njegovi zahtevi na podlagi ZDIJZ prekomerno obremenila organ, ampak je svojo odločitev oprl na dejstvo, da zahtevane informacije javnega značaja ne obstajajo. Organ je sicer res v delu obrazložitve izpodbijane odločbe med drugim pojasnil tudi, kolikšen bi bil obseg dela, če bi želel prosilca seznaniti z zahtevano zbirko sodb, kljub temu da (glede na to, da dokument ne obstaja) to na podlagi določb ZDIJZ ni njegova dolžnost, vendar pa Pooblaščenec ta del obrazložitve izpodbijane odločbe razume kot pripravljenost organa, da bi prosilca seznanil z zahtevanimi informacijami in zanj ustvaril novo zbirko, pod pogojem, da to ne bi predstavljalo prevelike obremenitve za organ. Pooblaščenec na tem mestu znova poudarja, da ustvarjanje novega dokumenta, zbiranje informacij ali analiziranje podatkov predstavlja ravnanje organa, ki je zunaj dometa temeljne funkcije pravice dostopa do informacij javnega značaja in ga skladno z navedenim ni mogoče zahtevati na podlagi določb ZDIJZ.
Ravno tako niso pravno relevantne pritožbene navedbe prosilca, ki se nanašajo na napotilo na spletno stran »http://www.sodnapraksa.si/«, ker je organ že sam v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel, da ta spletna stran ne predstavlja zbirke sodb, kot jo zahteva prosilec. Kot izhaja že iz pojasnil o pristojnostih Pooblaščenca v predhodnih odstavkih, tudi v primeru navedb prosilca, iz katerih izhaja njegovo mnenje, da bi morala biti navedena spletna stran urejena na drugačen način, velja, da pritožbeni postopek v konkretnem primeru ne more in ne sme biti namenjen prisili ustvarjanja informacij ali ugotovitvi, da bi določene informacije na navedeni spletni strani morale obstajati.
Upoštevaje zgornje argumente Pooblaščenec zaključuje, da dokument, ki je predmet obravnavane zahteve, ne obstaja, organ z njim ne razpolaga, kar pomeni, da »kriterij materializirane oblike« v konkretnem primeru ni izpolnjen, torej ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 1. člena ZDIJZ v povezavi s prvim odstavkom 4. člena ZDIJZ, po katerem je informacija javnega značaja le tista informacija, s katero organ že razpolaga. Ker pritožbi prosilca ni mogoče ugoditi, jo je Pooblaščenec, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, kot neutemeljeno zavrnil.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa lahko prosilec sproži upravni spor, in sicer zoper odločbo Višjega sodišča v Mariboru, Sodna ulica 14, 2000 Maribor, številka Su 230103/2008-10 z dne 8. 10. 2008. Tožbo se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Postopek vodila:
Jasna Rupnik, univ. dipl. prav.,
Raziskovalka Pooblaščenca
Informacijski pooblaščenec
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka