Amnesty International Slovenije - Policija
+ -Številka: 021-61/2008
Kategorije: Ali dokument obstaja, Ali gre za inf. javnega značaja
Številka: 021-61/2008/7
Datum: 06.11.08
Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), 3. odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06 - uradno prečiščeno besedilo in 117/2006 – ZDavP2, v nadaljevanju ZDIJZ) in 1. odstavka 248. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 – UPB, 105/06 – ZUS–1 in 126/07 – ZUP-E, 65/08 – ZUP-F; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi društva Amnesty International Slovenije, Beethovnova 7, Ljubljana, ki ga zastopa direktorica Nataša Posel (v nadaljevanju prosilec) z dne 21. 5. 2008, zoper zavrnilno odločbo št. 090 -37/08/2 (2-06) z dne 14. 5. 2008, Ministrstva za notranje zadeve, Policije, Štefanova ulica 2, 1501 Ljubljana (v nadaljevanju organ), v zadevi dostopa do informacije javnega značaja naslednjo
ODLOČBO
Pritožba prosilca se zavrne.
O b r a z l o ž i t e v:
Prosilec je dne 20. 3. 2008 na organ naslovil zahtevo z nazivom »Prošnja za sestanek na temo izvajanja Zakona o tujcih«. V njej je med drugim navedel, da od organa, v skladu s pravnimi pravili zakonodaje o dostopu do informacij javnega značaja, zahteva podatke o številu izbrisanih, ki so bili do sedaj in so morebiti še vedno v postopku odstranjevanja iz države (od dne izbrisa do danes in trenutno stanje). Prosilec je zahteval tudi podatek o številu izbrisanih oseb, ki so bile iz države dejansko odstranjene (tako formalno po postopkih Zakona o tujcih, kot tudi preko »neformalne napotitve čez državno mejo«). Prav tako je zahteval morebitne usmeritve ali navodila MNZ ali policije policistom in/ali Centru za tujce v zvezi z izvajanjem Zakona o tujcih v primerih izbrisanih oseb. Prosilec je še navedel, da ne zahteva osebnih podatkov, zato predlaga, da se mu omogoči delni dostop brez posredovanja osebnih podatkov v skladu z 21. čl. Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja. Informacije je želel prejeti v pisni obliki. V kolikor organ ne bi bil pristojen za posredovanje katere od zahtevanih informacij, je prosilec prosil, naj zahtevo posreduje pristojnemu organu in ga o tem primerno obvesti.
Prosilec je organu dne 31. 3. 2008 posredoval dopolnitev zahteve z dne 20. 3. 2008. V njej navaja, da je po vložitvi zahteve izvedel, da je bil za konkretnega posameznika postopek odstranitve tujca iz države ustavljen, omenjena oseba pa o tem dejstvu, po navedbah pravnega zastopnika, ni prejela nikakršnega sklepa ali pisne obrazložitve njegovega pravnega položaja in stanja postopka odstranitve tujca iz države. Zaradi tega prosilec dopolnjuje izvirno zahtevo z dne 20. 2. 2008 tudi z zahtevo po posredovanju podatka o formalnem stanju postopka odstranitve tega tujca iz države. Omenjena izbrisana oseba je bila v center za tujce napotena /nameščena s sklepom /odločbo PP Piran št. 2253-69/2008/2(3B692-18), z dne 13. 2. 2008. Center za tujce je vodil postopek pod št. 03/08 (216-8) – gre za številko dovoljenja za izhod z dne 5. 3. 2008.
V zvezi z zahtevanimi podatki o številu izbrisanih oseb, ki so bile iz države dejansko odstranjene, prosilec pojasnjuje, da v tem delu zahteva podatke o številu oseb, ki jim je 26. 2. 1992 po ugotovitvi Ustavnega sodišča RS nezakonito prenehalo stalno prebivališče v Sloveniji (izbrisanih), ki:
- so bile od dne izbrisa dalje po podatkih MNZ in policije (neformalno) napotene čez državno mejo;
- so bile od dne izbrisa dalje do dne odločitve ustavnega sodišča U-I-284/94 iz leta 1999 po podatkih MNZ in policije prisilno odstranjene iz države;
- so bile od dne odločitve ustavnega sodišča U-I-284/94 iz leta 1999 dalje po podatkih MNZ ter policije v postopku odstranitve iz države;
- so bile od dne odločitve ustavnega sodišča U-I-284/94 iz leta 1999 dalje po podatkih MNZ ter policije morebiti »prostovoljno« odstranjene iz države;
- so bile od dne odločitve ustavnega sodišča U-I-284/94 iz leta 1999 dalje po podatkih MNZ ter policije prisilno odstranjene iz države (brez številke oseb iz prejšnje točke).
V ostalih delih prosilec vztraja pri zahtevi z dne 20. 3. 2008.
V zvezi z zahtevo prosilca je organ dne 14. 5. 2008 izdal odločbo št. 090-37/08/2. Glede zahteve prosilca po usmeritvah navaja, da je Uprava uniformirane policije GPU v letu 2002 policijskim enotam posredovala usmeritev glede postopkov z državljani držav naslednic nekdanje SFRJ in opozorilo glede sprememb ter dopolnitev Zakona o državljanstvu RS, ki se nanaša na državljane bivših republik SFRJ. Iz navedenih usmeritev izhaja, da morajo policisti v vseh postopkih s to kategorijo tujcev natančno preveriti njihov status in v kolikor so podali kakšno vlogo glede urejanja stalnega prebivanja ali državljanstva ter njihova vloga še ni pravnomočno rešena, se:
- zoper njih ne sme ukrepati zaradi nezakonitega prebivanja,
- se jih ne odstranjuje iz države,
- se jih ne nastani v CT.
Policijske enote so bile opozorjene, da je treba upoštevati načelo individualnega obravnavanja tujcev in natančno preveriti vse okoliščine, na katere se tujec sklicuje. V zvezi s tem delom zahteve je organ prosilcu posredoval dve usmeritvi, in sicer dokumenta št. 2132-3-1755/02 z dne 19. 3. 2002 in št. 2132-1-10662-2002 z dne 20. 12. 2002. Glede zahteve po statističnih podatkih, ki se nanašajo na kategorijo »izbrisanih« tujcev organ navaja, da je pregledal obstoječe evidence, iz katerih je mogoče ugotoviti naslednje: Policija vodi evidenco o tujcih, ki so bili odstranjeni iz države na podlagi 50. člena Zakona o tujcih (ZT). V to evidenco se vnašajo podatki o vseh odstranjenih tujcih iz države in iz nje ni možno izluščiti tistih, ki so bili odstranjeni zaradi tega, ker si po letu 1991 niso uredili statusa v Republiki Sloveniji. Evidenca o odstranjenih tujcih iz države in centralni register prebivalstva sta dve povsem ločeni evidenci. Prva je v lasti in upravljanju policije, druga pa v lasti in upravljanju MNZ. Med njima ne obstaja nobena povezava, ker se vodita vsaka na podlagi drugega predpisa. Policija v center za tujce sprejema v nastanitev tujce, ki se nezakonito nahajajo na ozemlju Republike Slovenije in jih iz kakršnih koli razlogov ni mogoče takoj odstraniti iz države. Nastanitev odredi policijska enota, ki tujca obravnava, s sklepom o nastanitvi. V postopku pristojnih delavcev centra s tujci je bilo v nekaj primerih ugotovljeno, da gre za kategorijo tujcev, ki bi, na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, lahko zaprosili za dovoljenje za stalno prebivanje. Ker zaradi organu neznanih razlogov tega niso storili, so bili v center nastanjeni povsem zakonito. Takoj, ko so ti tujci, tudi s pomočjo delavcev centra, naknadno zaprosili za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po zgoraj omenjenem zakonu, je prenehalo bivanje teh tujcev v centru. V postopkih sta bili vsekakor upoštevani tudi odločbi Ustavnega sodišča iz leta 1999 in 2003. Omenjene ugotovitve po mnenju organa kažejo na to, da so se nekateri tujci znašli v postopku odstranitve iz države, ker iz določenih razlogov niso uveljavili možnosti, ki jim jo daje zakon. V centru ne beležijo odstranitve iz države tujcev, navedenih v dopisu. Glede konkretnega primera tujca, ki ga navaja prosilec, organ pojasnjuje, da je tudi v tem primeru tujec šele po nastanitvi v center začel sodelovati v postopku urejanja zakonitosti njegovega bivanja in podal ponovno vlogo za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji po Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, s čimer so prenehali razlogi za nastanitev tujca v centru in je bilo tujcu bivanje v centru zaključeno. Od decembra 2007 do marca 2008 so v centru obravnavali še dva primera nastanitve tujca, ki pa sta bila zakonita. V postopku je bilo ugotovljeno, da lahko podata vlogo za stalno prebivanje po Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, zato je obema nastanitev v centru prenehala takoj, ko sta omenjeno vlogo podala. Organ na koncu pojasnjuje, da statističnih podatkov po parametrih, ki jih zahteva prosilec, ne vodi, zato je treba, v skladu s 4. čl. ZDIJZ, izdati delno zavrnilno odločbo.
Na odločbo organa je prosilec dne 22. 5. 2008 pri organu vložil pritožbo. V njej navaja, da se pritožuje zoper zavrnilno odločbo organa v delu, ki se nanaša na podatke o številu deportiranih izbrisanih. Ne strinja se z obrazložitvijo zavrnilnega dela odločbe in meni, da je nastala na podlagi napačne uporabe materialnopravnih predpisov ter napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Ker organ navaja, da niti MNZ niti center za tujce ne vodita zahtevanih »statističnih podatkov po parametrih, kot jih zahteva prosilec«, prosilec sklepa, da zahtevani podatki kot taki nedvomno obstajajo, četudi »zahtevani parametri« niso nedvomno izraženi. Dolžna skrbnost pristojnega upravnega organa in pristojnega resornega ministrstva po mnenju prosilca zahteva, da morajo vsi organi, ki se v okviru svojih pristojnosti srečujejo s problemom izbrisanih, skrbno spremljati in beležiti tipe in število primerov izbrisanih, na katere v okviru svojega dela »naletijo«. V primeru izbrisanih gre namreč za izjemno hudo kolektivno kršitev človekovih pravic tem posameznikom, o katerih so se izrekli poleg Ustavnega sodišča RS in Varuha človekovih pravic RS, praktično vsi organi Združenih narodov in Sveta Evrope in jo označili za izjemno zaskrbljujočo. Ker gre za nesporno izjemno hudo kolektivno kršitev človekovih pravic, bi to dejstvo moralo na podlagi dolžne skrbnosti upravnemu organu naložiti še posebno skrbno spremljanje in beleženje primerov izbrisanih. Navedeno velja še toliko bolj za postopke deportacij, saj je izrek kazni prisilne odstranitve tujca iz države Ustavno sodišče v odločbi U-I-284/94 prepovedalo. Prosilec se tudi sprašuje o profesionalnosti MNZ, ki teh podatkov očitno ne poseduje v ločeni obliki v času, ko je zadeva v obliki tožbe 11 posameznikov pred Evropskim sodiščem za človekove pravice in v času, ko je MNZ v imenu Vlade RS pripravilo celo ustavni zakon o izbrisanih, torej formalne spremembe ustavne materije, ki zahtevajo temeljito analizo dejanskega stanja in skrben premislek. Izpodbijana odločba po mnenju prosilca »namiguje«, da podatkov ni mogoče posredovati zaradi nepovezanosti evidenc, saj naj bi evidenco tujcev, odstranjenih iz države, vodila policija, Centralni register prebivalstva pa naj bi vodil MNZ. Prosilec sklepa, da naj bi MNZ ter policija podatkov ne mogla posredovati zaradi nepovezanosti teh evidenc. Pritožnik razume, da sta se omenjeni evidenci vzpostavili in vodili na podlagi ločenih pravnih predpisov, poudarja pa, da ni zahteval podatkov iz evidenc samih, temveč splošne podatke o številu deportiranih izbrisanih, ki se lahko nahajajo tudi izven formalnih evidenc. Po mnenju prosilca nepovezanost obeh evidenc ne more in ne sme biti razlog, da je javnosti odtegnjena informacija o številu deportiranih izbrisanih oziroma ostalih zahtevanih podatkov. Odločba sama dokazuje, da so se izbrisani, ki še vedno brez lastne krivde nimajo statusa v državi, celo leta 2008 znašli v postopkih odstranitve iz države, zato je prosilec mnenja, da bi morala policija in MNZ podatke s pomočjo obeh evidenc pridobiti kako drugače. Prosilec sicer nima specialističnega računalniškega znanja ali vpogleda v računalniške sisteme obeh organov, a meni, da oba organa posedujeta ustrezne IT – računalniško – tehnične službe, ki s svojim računalniškim znanjem zahtevane informacije lahko pridobijo brez nepotrebnih stroškov, s sklicevanjem na ustrezne baze podatkov. Prosilec meni, da zaradi odsotnosti dolžne skrbnosti državne uprave in zaradi formalne nepovezanosti evidenc, javnost ne more trpeti negativnih pravnih posledic v postopkih dostopa do informacij javnega značaja. Podatki kot taki, sodeč na vsebino izpodbijane odločbe, obstajajo in javni interes, zaradi kompleksnosti zadeve izbrisanih, narekuje takojšnjo izdelavo in posredovanje zahtevanih informacij. Poleg navedenega prosilec izpostavlja tudi, da je policija organ v sestavi MNZ, kar je dodaten argument, da bi tovrstno »izluščevanje« podatkov iz obeh evidenc (ali kako drugače) bilo mogoče, če pustimo ob strani prvopostavljeno vprašanje dolžne skrbnosti države v primeru izbrisanih. To dokazuje tudi izpodbijana odločba, ki jo je izdala policija, čeprav je za del zahtevanih podatkov formalno pristojno tudi ministrstvo. Ker je bila prvotna zahteva dana na MNZ, o celotni zahtevi kot taki pa je odločila le Policija, se prosilcu zdi, da je z izpodbijano odločbo pristojnost glede zahtevanih podatkov v tem primeru prevzela Policija. Prosilec Pooblaščenca iz previdnosti prosi, naj tako zahtevo, kot pritožbo in dopolnitev pritožbe, vodi kot enovito zadevo, v kateri se prosilec pritožuje zaradi zavrnjenega dostopa do zahtevanih informacij (Policija), iz previdnosti pa tudi zaradi molka organa (MNZ).
Organ je pritožbo prosilca dne 2. 6. 2008, z dopisom št. 090 – 37/2008/4, odstopil v obravnavo Pooblaščencu. Organ v dopisu pojasnjuje, da zahtevanih podatkov dejansko ni mogoče posredovati v takšni vsebini, kot jih zahteva prosilec, zato svoje odločitve ne more spremeniti. Organ tudi pojasnjuje, da je MNZ dne 20. 5. 2008 sklical sestanek, na katerem so bili predstavniki prosilca, Mirovnega inštituta, PIC – a, MNZ – ja in Policije. Na sestanku je bilo prosilcu podrobno pojasnjeno, zakaj ni mogoče dobiti podatkov, ki jih je zahteval, katere evidence o tujcih se vodijo, kakšni so postopki s tujci, kaj se zgodi v primeru, da v postopku odstranitve policija ugotovi, da gre za izbrisanega tujca. Organ pri tem pojasnjuje, da je bilo predstavnikom nevladnih organizacij odgovorjeno na vsa njihova vprašanja, povezana s temo sestanka.
Ker Pooblaščenec ne razpolaga z informatiziranimi zbirkami podatkov, ki utegnejo biti relevantne za pravilno odločitev v zadevi, je na podlagi 11. člena ZInfP, zaradi potrebe po popolni ugotovitvi dejanskega stanja, dne 6. 8. 2008, v prostorih organa opravil ogled in camera, brez prisotnosti strank postopka. Iz zapisnika št. 021-61/2008/6 izhaja, da je organ podal naslednja pojasnila:
- v zbirke o tujcih se podatki vnašajo s strani policijskih postaj, ki vodijo konkreten postopek zoper tujca. Ukrepi se izrekajo zoper vse osebe, ki nezakonito prebivajo v RS. Razlogi odstranitve po 3. odstavku 91. členu Zakona o tujcih so navedeni v šifrantu razlogov;
- za konkretno osebo se v CRP vidi, da je bila dne 26. 2. 1992 prenesena iz registra prebivalstva v evidence o tujcih;
- policija ne pozna in ne uporablja termina »izbrisani«, zaradi česar ga tudi ni v nobeni evidenci. Uporabljata se le pojma državljan RS in tujec;
- tudi povezava (uparjanje) med evidenco ukrepov po Zakonu o tujcih in CRP ali katerimkoli drugim registrom, ki je v pristojnosti MNZ, ne bi dala rezultatov zaradi neenotnega ključa (delna neraba številke EMŠO, neažuriranje evidenc ob npr. spremembah priimka, znakovne ovire zaradi različne rabe črk).
Pritožba ni utemeljena.
1. Pojem informacije javnega značaja in načelo prostega dostopa
ZDIJZ predstavlja konkretizacijo ustavne pravice dostopa do informacij javnega značaja, opredeljene v drugem odstavku 39. člena Ustave Republike Slovenije. Namen ZDIJZ, ki izhaja iz 2. člena, je zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije, pri čemer si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delu. V prvem in drugem odstavku 5. člen ZDIJZ vsakomur omogoča prost dostop do informacij, ne glede na pravni interes. Načelo prostega dostopa pomeni tudi, da so vse informacije vseh zavezancev dostopne vsakomur. Organ torej nosi dokazno breme za dokazovanje, da so določene informacije izvzete iz prostega dostopa, in sicer zato, ker sploh ne gre za informacijo javnega značaja, ali pa zato, ker je podana kakšna od zakonsko opredeljenih izjem po prvem odstavku 6. člena ZDIJZ.
Pojem informacije javnega značaja je opredeljen v prvem odstavku 4. člena ZDIJZ, ki določa, da je informacija javnega značaja informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. V omenjeni določbi so zapisani trije osnovni kriteriji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja:
1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa,
2. organ mora z njo razpolagati,
3. nahajati se mora v neki materializirani obliki.
Pooblaščenec pri tem pojasnjuje, da delovno področje organa pomeni, da gre za informacije, ki jih je organ izdelal pri svojem delu in v postopkih, za katere je pristojen v skladu s splošnimi predpisi. Pri tem ni nujno, da je organ informacijo izdelal sam. Lahko jo je pridobil od drugih oseb, celo od zasebnopravnih subjektov, ki niso organi v smislu 1. člena ZDIJZ. Pomembno je le, da je organ informacijo pridobil v okviru svojih pristojnosti (podrobneje glej doktorsko disertacijo Urške Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja, Ljubljana 2004, str. 148).
Upoštevaje navedeno, Pooblaščenec najprej ugotavlja, da informacije, ki jih zahteva prosilec, v celoti spadajo v delovno področje organa. Organ je namreč, v skladu z 21. členom Zakona o državni upravi (Ur. l. RS, št. 113/05; v nadaljevanju ZDU-1), ustanovljen kot organ v sestavi Ministrstva za notranje zadeve in spada med upravne organe. Delovno področje organa je določeno z Zakonom o policiji (Ur. l. RS, št. 107/2006 -UPB; v nadaljevanju ZPol), ki v 1. čl. določa, da organ opravlja naloge, določene s tem in drugimi zakoni in podzakonskimi predpisi. Iz 3. odstavka 64. čl. Zakona o tujcih (Ur. l. RS, št. 71/08 -UPB; v nadaljevanju ZTuj -1) med drugim izhaja, da je policija pristojna za opravljanje mejne kontrole, za zavrnitev tujca na meji, izdajo vizuma na meji, razveljavitev vizuma, prisilno odstranitev tujca, dovolitev zadrževanja in za druge ukrepe in odločitve v zvezi s tujci na meji ali v državi, ki jih določa zakon, ter je prekrškovni organ za odločanje o prekrških po tem zakonu. Prosilec zahteva podatke, ki se nanašajo na naloge organa v zvezi z ukrepi odstranitve določene kategorije tujcev, t.i. izbrisanih, iz Republike Slovenije, iz česar izhaja, da zahtevane informacije v celoti spadajo v njegovo delovno področje. V zvezi z navedbami prosilca, da je o njegovi zahtevi v celoti odločil organ, čeprav je bila zahteva naslovljena na Ministrstvo za notranje zadeve, Pooblaščenec tudi ugotavlja, da je o zahtevi odločil pristojen organ, saj je za postopke prisilne odstranitve tujcev iz države v okviru delovnega področja Ministrstva za notranje zadeve pristojna policija (organ), ki je organiziran kot organ v sestavi Ministrstva za notranje zadeve. Upoštevaje navedeno, Pooblaščenec zaključuje, da pritožba prosilca zoper molk MNZ ni utemeljena.
2. Kriterij materializirane oblike
V obravnavanem primeru se je Pooblaščenec moral opredeliti predvsem do vprašanja, ali je izpolnjen t.i. kriterij materializirane oblike, torej, ali organ z zahtevanimi informacijami razpolaga v materializirani obliki. Organ se namreč sklicuje, da zahtevanih podatkov dejansko ni mogoče posredovati v takšni vsebini, kot jih zahteva prosilec, saj organ vodi le skupne podatke o postopkih odstranitve tujcev iz države, iz katerih pa ni mogoče izločiti podatkov o postopkih odstranitve za t. i. izbrisane osebe.
Prosilec je na organ vložil zahtevo za pridobitev podatkov v zvezi z izbrisanimi v postopkih odstranjevanja iz države, in sicer je zahteval podatke za izbrisane osebe, ki:
1. so bile od dne izbrisa dalje po podatkih MNZ in policije (neformalno) napotene čez državno mejo;
2. so bile od dne izbrisa dalje do dne odločitve ustavnega sodišča U-I-284/94 iz leta 1999 po podatkih MNZ in policije prisilno odstranjene iz države;
3. so bile od dne odločitve ustavnega sodišča U-I-284/94 iz leta 1999 dalje po podatkih MNZ ter policije v postopku odstranitve iz države;
4. so bile od dne odločitve ustavnega sodišča U-I-284/94 iz leta 1999 dalje po podatkih MNZ ter policije morebiti »prostovoljno« odstranjene iz države;
5. so bile od dne odločitve ustavnega sodišča U-I-284/94 iz leta 1999 dalje po podatkih MNZ ter policije prisilno odstranjeni iz države (brez številke oseb iz prejšnje točke).
Glede na podatke, ki jih je zahteval prosilec, Pooblaščenec ugotavlja, da se njegova zahteva nanaša na obdobje od 26. 2. 1992 do dne odločitve ustavnega sodišča U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999 in od tedaj dalje do vložitve zahteve, to je 20. 3. 2008.
V zvezi z navedenim je najprej potrebno ugotoviti, da je na dan 26. 2. 1992 veljal Zakon o tujcih (Ur. l. RS, št. 1/91; v nadaljevanju ZTuj), ki je prisilno odstranitev tujca iz države urejal v 28. členu. Iz navedenega člena izhaja, da se tujca, ki ne zapusti ozemlja Republike Slovenije v roku, ki mu ga je določil pristojni organ oziroma republiški upravni organ, pristojen za notranje zadeve, kot tudi tujca, ki prebiva v Republiki Sloveniji dalj, kot je določeno v prvem odstavku 13. člena tega zakona, ali prebiva dalj, kot mu je z odločbo dovoljeno začasno prebivanje, privede do državne meje ali do diplomatsko-konzularnega predstavništva države, katere državljan je in se ga napoti čez državno mejo ali izroči predstavnikom tuje države. Po 63. členu ZTuj pristojni organi med drugim vodijo tudi evidenco o izrečenih varnostnih in varstvenih ukrepih ter o odpovedih prebivanja, ki vsebuje naslednje podatke:
- enotno matično številko tujca (EMŠT), če mu je določena;
- priimek in ime;
- spol;
- rojstni datum (dan, mesec, leto);
- rojstni kraj (država, kraj);
- državljanstvo;
- sedanje začasno oziroma stalno prebivališče v Republiki Sloveniji (naselje, ulica in hišna številka);
- vrsto in številko potne listine, datum in kraj izdaje ter njeno veljavnost;
- čas trajanja izrečenega ukrepa in organ, ki je ukrep izrekel.
Iz navedenega izhaja, da evidenca o izrečenih varnostnih in varstvenih ukrepih ter o odpovedih prebivanja po 63. členu ZTuj ne vsebuje podatkov, ki jih zahteva prosilec. Gre namreč za enotno evidenco o izrečenih ukrepih za vse kategorije tujcev, iz katere ni mogoče izluščiti podatkov za t.i. »izbrisane«, saj se evidenca ne vodi po kriterijih, na podlagi katerih bi iz nje lahko izluščiti podatke o številu izbrisanih, ki so bili po ZTuj v postopkih odstranjevanja iz države oz. so bili iz države tudi dejansko odstranjeni.
Pooblaščenec nadalje ugotavlja, da je bil v letu 1999 sprejet nov Zakon o tujcih (Ur. l. RS, št. 61/99, s spremembami in dopolnitvami - ZTuj-1), ki postopek prisilne odstranitve tujca iz države ureja v 50. členu Navedeni člen določa, da se tujec, ki ne zapusti ozemlja Republike Slovenije v skladu s prvim odstavkom 47. člena tega zakona, iz države odstrani. Odstranitev je lahko prostovoljna ali prisilna. Prostovoljna odstranitev je odstranitev, pri kateri tujec sodeluje s policijo. Tujec, ki mu je bila izrečena stranska kazen izgona tujca iz države ali stranska sankcija izgona tujca iz države in tujca, ki prostovoljno ne zapusti države, se iz države prisilno odstrani. 85. člen ZTuj-1, ki ureja evidence, določa, da se za zagotovitev podatkov o stanju in gibanju tujcev ter o listinah, ki so jim bile izdane, med drugim vodi tudi evidenca o varstvenih ukrepih odstranitve tujca iz države. Po tretjem odstavku 91. člena ZTuj-1 vsebuje evidenca o prisilno odstranjenih tujcih naslednje podatke:
- EMŠO, če mu je določena;
- priimek in ime;
- priimek pred sklenitvijo zakonske zveze;
- spol;
- rojstni datum (dan, mesec, leto);
- rojstni kraj (država, kraj);
- državljanstvo;
- zakonski stan;
- zadnje stalno oziroma začasno prebivališče v tujini ali v Republiki Sloveniji (država, kraj, ulica in hišna številka);
- sedanje začasno oziroma stalno prebivališče v Republiki Sloveniji (naselje, ulica in hišna številka);
- datum vložitve zahtevka;
- razlog, datum in državo odstranitve.
Iz navedenega izhaja, da organ v evidenci o prisilno odstranjenih tujcih po ZTuj-1, podobno kot v evidencah po ZTuj, ne vodi podatkov za prisilno odstranjene tujce, ki sodijo v t.i. kategorijo izbrisanih. Podobno kot pri evidenci po 63. čl. ZTuj, gre tudi v primeru evidence po 85. čl. ZTuj-1 za enotno evidenco o izrečenih ukrepih za vse kategorije tujcev, iz katere ni mogoče izluščiti podatkov za t.i. izbrisane tujce, saj se evidenca ne vodi po kriterijih, na podlagi katerih bi iz nje lahko izluščiti podatke o številu izbrisanih, ki so bili po ZTuj-1 v postopkih odstranjevanja iz države oz. so bili iz države tudi dejansko odstranjeni.
V zvezi z obema evidencama, Pooblaščenec ugotavlja, da v obravnavanem primeru iz njiju ni mogoče izluščiti podatkov, ki jih zahteva prosilec iz razloga, ker pri pojmu »izbrisani« ne gre za pojem, ki je zakonsko definiran oz. določen. Z razlago odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-284/94, je sicer mogoče priti do zaključka, da se pojem izbrisanih nanaša na osebe, državljane nekdanje SFRJ, ki so bili v času osamosvojitve Slovenije državljani drugih republik in za katere je pričel veljati Zakon o tujcih po preteku roka iz drugega odstavka 81. čl. ZTuj. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je 2. odstavek 81. čl. ZTuj v neskladju z Ustavo RS, ker ne določa pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje teh oseb po preteku roka, v katerem bi lahko zaprosile za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, če tega niso storile ali po dnevu, ko je postala odločba o nesprejemu v državljanstvo Republike Slovenije dokončna. Obenem je odločilo, da se do odprave ugotovljene neskladnosti zoper državljana druge republike nekdanje SFRJ ne sme izreči ukrep prisilne odstranitve tujca iz 28. člena ZTuj, če je imel na dan plebiscita 23. 12. 1990 na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče in v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi. Citirana odločba ustavnega sodišča pa organu ne nalaga vzpostavitve evidence o ukrepih po ZTuj-1, ki so bili uporabljeni proti tej kategoriji izbrisanih, niti mu tega ne nalaga noben drug pravni predpis.
Pooblaščenec tako ugotavlja, da iz evidenc o prisilno odstranjenih tujcih, ki jih organ vodi na podlagi 63. čl. ZTuj in 85. čl. ZTuj-1, ni razvidno, ali gre za tujce, državljane nekdanjih republik SFRJ, ki spadajo v t.i. kategorijo izbrisanih ali za druge tujce. Organ torej s podatki o izbrisanih, ki so bili do sedaj in so morebiti še vedno v postopku odstranjevanja iz države (od dne izbrisa do danes in trenutno stanje) in sicer glede na različne parametre, ki jih je postavil prosilec (neformalne napotitve čez državno mejo, prisilne odstranitve iz države, postopki odstranitev iz države, ki so še v teku in prostovoljne odstranitve iz države), ne razpolaga.
V zvezi z navedbami prosilca, da bi organ moral še posebej skrbno spremljati in beležiti primere izbrisanih, ker gre za nesporno in izjemno hudo kolektivno kršitev človekovih pravic, Pooblaščenec pojasnjuje, da gre pri podatkih, ki se vodijo v evidencah na podlagi 63. čl. ZTuj in 85. čl. ZTuj-1, za osebne podatke, glede katerih mora organ spoštovati določbe Zakona o varstvu osebnih podatkov (Ur. l. RS, št. št. 94/07 - UPB; v nadaljevanju ZVOP-1). Upoštevaje dejstvo, da organ po 22. točki 1. odstavka 6. čl. ZVOP-1 spada med upravljavce osebnih podatkov v javnem sektorju, lahko osebne podatke obdeluje le v primeru, če je podana katera izmed pravnih podlag, ki jih določa 9. člen ZVOP-1. Navedeni člen pravi, da se osebni podatki v javnem sektorju lahko obdelujejo, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon. Z zakonom se lahko določi, da se določeni osebni podatki obdelujejo le na podlagi osebne privolitve posameznika. Ne glede na navedeno, se lahko v javnem sektorju obdelujejo osebni podatki posameznikov, ki so z javnim sektorjem sklenili pogodbo ali pa so na podlagi pobude posameznika z njim v fazi pogajanj za sklenitev pogodbe, če je obdelava osebnih podatkov potrebna in primerna za izvedbo pogajanj za sklenitev pogodbe ali za izpolnjevanje pogodbe. Ne glede na prvi odstavek 9. čl. ZVOP-1 se lahko v javnem sektorju izjemoma obdelujejo tudi tisti osebni podatki, ki so nujni za izvrševanje zakonitih pristojnosti, nalog ali obveznosti javnega sektorja, če se s to obdelavo ne poseže v upravičen interes posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo.
93. čl. ZTuj-1 obenem pravi, da se podatki iz evidenc iz 85. čl. tega zakona lahko uporabljajo le pri izvrševanju z zakonom določenih nalog. Na zahtevo posameznikov, državnih organov, pravnih oseb, podjetnikov, drugih organov in organizacij ter skupnosti jim morajo organi, pristojni za vodenje evidenc, dati podatke iz evidence iz 85. čl. ZTuj, če so do njihove uporabe upravičeni na podlagi zakona ali pisne privolitve posameznika, na katerega se ti podatki nanašajo. Uporabniki osebnih podatkov iz prejšnjega odstavka tega člena ne smejo posredovati osebnih podatkov drugim uporabnikom in jih smejo uporabljati samo za namene, za katere so jih dobili.
Upoštevaje vse navedeno, Pooblaščenec ugotavlja, da organ nima pravne podlage, da bi povezal zbirke, ki jih vodi na podlagi ZTuj in ZTuj-1 s centralnim registrom prebivalstva in na ta način ustvaril informacijo, ki jo zahteva prosilec. Takšna obdelava osebnih podatkov bi bila v nasprotju z 9. čl. ZVOP-1. Ne glede na dejstvo, da prosilec zahteva zgolj številčne podatke o osebah, t.i. izbrisanih, zoper katere je bil uporabljen ukrep odstranitve tujca iz države, pa bi organ do teh podatkov lahko prišel le z obdelavo osebnih podatkov. Podatke o konkretnih posameznikih, ki so bili 26. 2. 1992 »izbrisani« iz centralnega registra prebivalstva, bi namreč moral povezati s podatki o posameznikih (tujcih) iz evidenc, ki jih vodi na podlagi ZTuj in ZTuj-1. Tako pridobljene osebne podatke bi moral obdelati in pripraviti številčne statistične podatke, da bi zadostil zahtevi prosilca.
V obravnavanem primeru tako ni izpolnjen kriterij materializirane oblike za obstoj informacije javnega značaja, saj organ s podatki, ki jih je zahteval prosilec, ne razpolaga. Pooblaščenec na podlagi preučitve relevantnih predpisov ugotavlja, da ni nobene podlage, da bi organ podatke o izvedenih postopkih prisilne odstranitve iz države za t.i. izbrisane zbiral in obdeloval, takšna obdelava osebnih podatkov pa bi bila celo v nasprotju z določili ZVOP-1, ker gre za osebne podatke, ki se v javnem sektorju lahko zbirajo in obdelujejo le na podlagi zakona. Do enakega zaključka se je Pooblaščenec dokopal tudi na podlagi izvedenega ogleda in camera. Glede na navedeno ne obstaja utemeljen dvom v navedbe organa o neobstoju dokumenta. Ker organ z dokumentom, ki ga zahteva prosilec, ne razpolaga, tudi ni mogoče govoriti o obstoju informacije javnega značaja v smislu prvega odstavka 4. člena ZDIJZ. Organi niso dolžni informacij zbirati, pridobivati od drugih, obdelovati ali analizirati tako, da bi po kriterijih in kategorijah, ki jih zahtevajo prosilci, iz neobdelanih in razpršenih podatkov ustvarili nov dokument, ki bi prosilcu omogočal neposredno seznanitev z zahtevano informacijo.
Organi, zavezanci po ZDIJZ, so dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij. Izjema od napisanega so sicer informacije, ki se nahajajo v informatiziranih zbirkah, nastalih v zvezi z dejavnostjo organa, vendar je v konkretnem primeru bistveno, da posamezne zbirke podatkov, s katerimi razpolaga organ, s tehničnega vidika ne omogočajo pridobitve zahtevanih informacij po kriteriju, ki si ga je zamislil prosilec, poleg tega pa bi bilo povezovanje zbirk, z namenom ustvarjanja informacije javnega značaja, nedopustno tudi z vidika varstva osebnih podatkov.
Upoštevaje zgoraj navedeno je Pooblaščenec, po opravljenem preizkusu, izvedenem po 2. odstavku 247. čl. ZUP, ki je pokazal, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev postopka ter da ni bil prekršen materialni zakon, na podlagi 1. odstavka 248. čl. ZUP, pritožbo prosilca zavrnil in potrdil odločbo organa prve stopnje.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba oziroma upravni spor, pač pa je upravni spor dopusten zoper odločbo organa, št. 090-37/08/2 (2-06) z dne 14. 5. 2008. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh po prejemu te odločbe na Upravno sodišče v Ljubljani, Fajfarjeva 33, Ljubljana, pisno neposredno pri navedenem sodišču ali priporočeno po pošti ali ustno na zapisnik. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži najmanj v treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Informacijski pooblaščenec:
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka