Prosilec zoper Okrožno sodišče v Kranju

Datum: 10.07.2007
Številka:  021-63/2007/2

Informacijski pooblaščenec po pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec) izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS št. 113/05, v nadaljevanju ZInfP), na podlagi 3. in 4. odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/2006- uradno prečiščeno besedilo in 117/2006, v nadaljevanju ZDIJZ) in 3. odstavka 255. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS št. 24/2006- uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi Civilnega združenja za nadzor nad institucijami, Območni odbor osrednje Slovenije, Šmartinska 20/a, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju prosilec), zoper molk Okrožnega sodišča v Kranju, Zoisova 2, 4000 Kranj (v nadaljevanju organ), v zadevi odobritve dostopa do informacije javnega značaja izdaja naslednjo

O D L O Č B O:

1. Pritožbi se ugodi.

2. Organ je dolžan prosilcu v roku 15 dni od prejema te odločbe posredovati fotokopijo zapisnika o glavni obravnavi opr. št. K 139/2005-92, ki je bil sestavljen dne 06. 04. 2007 pri organu, pri čemer mora v navedenem dokumentu prekriti naslednje osebne podatke: 
- ime in priimek oškodovanca,
- imena in priimke oseb, ki so bile na obravnavi prisotne kot javnost.

OBRAZLOŽITEV:

Prosilec je dne 10.04.2007 na organ naslovil zahtevo za dostavo fotokopije zapisnika o javni glavni obravnavi z dne 06.04.2007, v zadevi pod opr. št. K 139/2005. Prosilec navaja, da je bil na navedeni glavni obravnavi prisoten tudi član prosilca, ki je naveden tudi v samem zapisniku. Ob zaključku je želel kopijo zapisnika, kar je sodnica zavrnila s pojasnilom, da je ne more dobiti in naj mu bo to jasno. Prosilec od organa, kot organa javnega sektorja, želi prejeti javno informacijo, kot jo določa ZDIJZ. Njegova zahteva se nanaša konkretno samo na zapisnik z glavne obravnave in ne posega v druge podatke predmetne kazenske zadeve. Prosilec svojo zahtevo utemeljuje tudi s Statutom prosilca, ki v 1. členu določa: Civilno združenje za nadzor nad institucijami je prostovoljno, samostojno, nepridobitno združenje fizičnih oseb, ki se združujejo zaradi varovanja in zagotavljanja človekovih pravic na področju slovenskih državnih institucij, varovanja in zagotavljanja zakonitosti in demokracije v Sloveniji ter zaradi odpravljanja nezakonitosti in neenakosti državljanov v slovenski družbi. V 8. čl statuta je navedena osnovna dejavnost prosilca, ki med drugim določa: opozarjanje posameznih institucij na kršitve, ki jih zakrivijo posamezniki, zaposleni v teh institucijah, ter izpostavljanje primerov članov prosilca v smislu pomoči javnosti pri popravi krivic. Prosilec navaja, da že sama Ustava RS v 39. členu omogoča pravico do vpogleda v delovanje državnih organov in s tem tudi nadzor nad njihovim delom. 44. člen Ustave RS določa sodelovanje državljanov pri upravljanju javnih zadev, kamor sodstvo nesporno in prvenstveno tudi sodi. Po mnenju prosilca je zavračanje zapisnika z javne obravnave ob navzočnosti javnosti, registrirani nadzorni organizaciji, ki predstavlja neposredni organ, v imenu katerega sodstvo tudi izreka sodbe, kršitev osnovnih človekovih pravic. Prosilec zaključuje, da sodišče sodi v imenu ljudstva, prosilec pa je neposredno prvi predstavnik ljudstva, zato ni ovir za nadzor in dostop do informacij javnega značaja.

Ker prosilec v zakonskem roku od organa ni prejel odgovora, je dne 29.05.2007 na Pooblaščenca vložil pritožbo zaradi molka organa.

Na poziv Pooblaščenca št. 0900-97/2007/2 z dne 31.05.2007 zaradi molka je organ Pooblaščencu z dopisom št. K 139/2005 dne 07.06.2007 sporočil, da je okrožna sodnica, ki je vodila kazenski postopek pod opr. št. K 139/2005 s 01.05.2007, odšla na drugo delovno mesto in je bil spis predodeljen drugi okrožni sodnici, zaradi česar se prosilcu tudi ni odgovorilo. Glede zahtevane kopije zapisnika z glavne obravnave z dne 06.04.2007 pa organ navaja, da se glede na 128. čl. ZKP sme dovoliti pregled in prepis posameznih spisov strankam in tistim, ki izkažejo upravičen interes. Upravičenega interesa pa ni treba izkazovati tistim subjektom, katerim kakšen drug zakon daje pravico, da lahko od sodišča zahtevajo na vpogled sodne spise (Zakon o državnem pravobranilstvu, Zakon o ustavnem sodišču, Zakon o varuhu človekovih pravic). Po mnenju organa prosilcu zakon take pravice ne daje, kot pa je že bilo navedeno, pa prosilec tudi ni izkazal upravičenega interesa. Glede na to organ meni, da prosilcu ni potrebno izdajati posebnega pisnega sklepa, temveč se ga samo obvesti, to pa je, kot izhaja tudi iz njegove pritožbe, storila že predsednica senata, ki je predstavniku prosilca povedala, da kopije zapisnika ne more dobiti.  

Pooblaščenec je organ z dopisom št. 0900-97/2007/4 z dne 13.06.2007 pozval, naj mu nemudoma oz. najkasneje v roku 3 dni pošlje vse dokumente, ki jih potrebuje za odločitev o pritožbi prosilca, zlasti pa zapisnik o naroku glavne obravnave pod opr. št. K 139/2005 z dne 06.04.2007. Organ se je na poziv Pooblaščenca odzval z dopisom dne 21.06.2007, s katerim je Pooblaščencu  na vpogled posredoval original celotnega kazenskega spisa pod opr. št. K 139/2005.

Pritožba je utemeljena.

1. Procesni vidik odločbe

Pooblaščenec najprej ugotavlja, da organ o zahtevi prosilca ni odločil procesno in materialno pravilno, saj o njegovi zahtevi ni odločil v skladu z določbami ZDIJZ.

Prvi odstavek 15. člena ZDIJZ določa, da o pisni zahtevi za dostop do informacij javnega značaja odločajo organi v postopku, ki ga določa ta zakon. Iz odgovora organa Pooblaščencu z dne 07.06.2007, ki ga je podpisala predsednica senata v kazenski zadevi pod opr. št. K 139/2005, sledi, da o pisni zahtevi prosilca za dostop do informacije javnega značaja z dne 10.04.2007 ni odločila pristojna oseba v skladu z ZDIJZ. 9. čl. ZDIJZ organom nalaga, da vsak organ (med njimi tudi sodišča, kot pravosodni organi) določi eno ali več uradnih oseb, pristojnih za posredovanje informacij javnega značaja. 21. člen ZDIJZ obenem določa, da postopek z zahtevo za dostop do informacij javnega značaja v organu vodi in v njem odloča predstojnik ali uradna oseba, kot jo določa 9. člen ZDIJZ. Nadalje ZDIJZ v 2. odst. 22. čl. določa, da v primeru, da organ zahtevo po informaciji javnega značaja delno ali v celoti zavrne, o tem izda pisno odločbo, ta odločba pa mora poleg ostalih sestavin vsebovati tudi obrazložitev razlogov, zaradi katerih je bila zahteva zavrnjena, ter pouk o pravnem sredstvu. Zgrešeno je torej stališče predsednice senata, ki je Pooblaščencu v dopisu z dne 07.06.2007 pojasnila, da prosilcu ni potrebno izdati posebnega pisnega sklepa, ker ni izkazal upravičenega interesa po 128. čl. ZKP. Iz 22. čl. ZDIJZ namreč izhaja, da če organ zahtevi za dostop ugodi, ne izda posebne odločbe, temveč o tem napravi uradni zaznamek, če pa organ zahtevo za dostop delno ali v celoti zavrne, mora o tem izdati pisno odločbo, v skladu z določbami zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Organ prosilcu ni izdal odločbe v skladu z ZDIJZ, prav tako pa mu ni podal ustrezne obrazložitve ter pravnega pouka v skladu z določbami ZDIJZ in ZUP. Organ torej ni uporabil ustreznih zakonskih določb, kar pomeni tako kršitev materialnega prava, kakor tudi kršitev procesnih pravil postopka v postopku pridobitve informacije javnega značaja.

Ker organ o zahtevi prosilca ni odločil v skladu s 23. čl. ZDIJZ, ki pravi, da je organ o zahtevi prosilca dolžan odločiti nemudoma, najkasneje pa v roku 20 delovnih dni od dneva prejema popolne zahteve, molk organa pa se, upoštevaje 6. odst. 22. čl. ZDIJZ, šteje za zavrnilno odločbo, je Pooblaščenec postopal v skladu s 3. odst. 255. čl. ZUP ter zadevo rešil s svojo odločbo.

2. Pojem informacije javnega značaja

Pravica dostopa do informacij javnega značaja je temeljna človekova pravica, določena v 2. odstavku 39. člena Ustave RS, ki pravi: »Vsakdo ima pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon«. Način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin je, po drugem odstavku 15. člena Ustave RS, mogoče predpisati z zakonom, kadar tako določa ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine. Po tretjem odstavku 15. člena Ustave RS pa so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava RS. Način uresničevanja pravice do informacij javnega značaja je uredil ZDIJZ, ki je v 6. čl. določil tudi izjeme, ki zagotavljajo uresničevanje drugih pravic, ki omejujejo dostop do informacij javnega značaja, oziroma je določil varstvo tistih pravic, v katere trči pravica dostopa do informacije javnega značaja. Med njimi je denimo varstvo osebnih podatkov (38. čl. Ustave RS) ali enako varstvo pravic (22. čl. Ustave RS) oziroma domneva nedolžnosti (27. čl. Ustave RS).

Dostop do informacij javnega značaja je med temeljnimi človekovimi pravicami ena mlajših pravic, saj jo je večina držav začela umeščati v svoje zakone šele v 20. stoletju, mnoge države pa tega področja še danes nimajo urejenega (več: Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, doc. dr. Senko Pličanič s soavtorji, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, 2005, str. 25 in nasl.). Ustava RS je bila sprejeta leta 1991, vendar pa je določba 2. odstavka 39. člena dolgo časa ostala neuresničena. V slovenskem pravu so obstajale nekatere posamične določbe področnih zakonov, ki so se bežno dotikale tega vprašanja, vendar so bila ta vprašanja urejena povsem nesistematično, parcialno in izjemno pomanjkljivo. Vsak za svoje področje so dostop do informacij zelo neenotno urejali Zakon o varstvu okolja (ZVO), Zakon o medijih (Zmed), Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (ZVNDN) ter Zakon o arhivskem gradivu in arhivih (ZAGA). Vsi so izredno pomanjkljivo urejali postopek za dostop do informacij javnega značaja in pravno varstvo v tem postopku, tako da te pravice skorajda ni bilo moč uresničevati (glej: doktorsko disertacijo Urške Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja, Ljubljana 2004, str. 99).

S sprejemom ZDIJZ, ki predstavlja konkretizacijo pravice iz 2. odstavka 39. člena Ustave RS, je zakonodajalec celovito in enotno uredil to področje. Iz 2. člena ZDIJZ izhaja, da je namen tega zakona zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice fizičnih in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja. Domet tega zakona je zelo širok in se razteza na vsa področja delovanja javne oblasti, javnopravnih subjektov in drugih subjektov, ki zanje opravljajo javne funkcije. ZDIJZ ne določa izrecno, katere vrste informacij so javno dostopne, a hkrati nobene od njih a priori  tudi ne izključuje (podrobneje glej doktorsko disertacijo Urške Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja, Ljubljana 2004, str. 149). Iz navedenega je mogoče razbrati, da je treba vse informacije javnega značaja obravnavati enako.

ZDIJZ v 1. odstavku 1. člena vsakomur omogoča prost dostop do informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb. ZDIJZ ima nedvomno močan vpliv na delovanje javnega sektorja in sicer ne samo v delu, ko med zavezance zajema izjemno širok krog organov javnega sektorja, ki morajo na prvi stopnji slediti določilom zakona, temveč tudi v segmentu same definicije informacije javnega značaja. Oboje je v interesu zagotavljanja transparentnosti delovanja celotnega javnega sektorja, torej tudi vseh sodišč kot pravosodnih organov, ne le državne uprave. Namen ZDIJZ, ki izhaja iz 2. čl., je zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja, pri čemer si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delu.

Informacija javnega značaja je po določilu 1. odst. 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva (v nadaljevanju: dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb.

Po ZDIJZ je torej informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, tista informacija, ki je nastala v zvezi z izvajanjem javnopravnih nalog oziroma v zvezi z javnopravno dejavnostjo organa. Organ mora informacijo javnega značaja izdelati pri svojem delu in v postopkih, za katere je pristojen v skladu s splošnimi predpisi. Če je prvi pogoj izpolnjen, se lahko informacija javnega značaja nanaša na kakršnokoli vsebino na vseh področjih delovanja zavezanega subjekta ter je lahko povezana z njegovo politiko, aktivnostjo in odločitvami, ki spadajo v delokrog oziroma sfero odgovornosti posameznega organa (prim. doktorska disertacija dr. Urške Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja, Ljubljana, september 2004, str. 149). 

Po 1. odst. 1. čl. Zakona o sodiščih (Ur. l. RS, št. 100/2005 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZS-UPB2) sodno oblast v Republiki Sloveniji izvajajo sodniki na sodiščih, ustanovljenih s tem ali z drugim zakonom. Iz navedenega izhaja, da izvajanje sodne oblasti (kamor sodi tudi sojenje v konkretnih kazenskih zadevah), predstavlja del javnopravnih nalog organa in s tem spada v njegovo delovno področje.

Zaradi navedb prosilca, ki utemeljuje, kakšen cilj zasleduje s pridobitvijo zahtevanih informacij, ter navedb organa, iz katerih izhaja, da prosilec ni izkazal upravičenega interesa, Pooblaščenec  pojasnjuje, da za dostop do informacij javnega značaja velja načelo prostega dostopa (5. čl. ZDIJZ).

Po tej določbi so informacije javnega značaja prosto dostopne prosilcem, ki imajo na svojo zahtevo pravico pridobiti od organa informacijo javnega značaja na vpogled, ali pridobiti njen prepis, fotokopijo ali elektronski zapis. ZDIJZ torej kot pravilo postavlja enako in enotno uporabo določb zakona za vse, kar pomeni, da med prosilci ne dela nobenih razlik glede na njihov status in torej ne uvaja nobene kategorije privilegiranih prosilcev. Povsem irelevantno je, kdo informacijo zahteva, pomembno je le, ali gre za informacijo javnega značaja, ki jo je dopustno razkriti javnosti.

Glede na to, da se organ sklicuje na določbo 128. čl. ZKP, ki ureja pravico strank in drugih, ki izkažejo upravičen interes do pregleda in prepisa kazenskih spisov, Pooblaščenec poudarja, da prosilec v zahtevi z dne 10.04.2007 ni zahteval vpogleda v kazenski spis v skladu s 128. čl. ZKP, ampak se je izrecno skliceval na pravico do dostopa do informacije javnega značaja,  zato bi organ o njegovi zahtevi moral odločiti v skladu z ZDIJZ.

Upoštevaje vse navedeno in definicijo informacije javnega značaja po 1. odst. 4. čl. ZDIJZ,  Pooblaščenec zaključuje, da zahtevani zapisnik z javne glavne obravnave v kazenski zadevi, ki jo obravnava sodišče, izpolnjuje pogoje za informacijo javnega značaja, saj so izpolnjeni vsi trije osnovni kriteriji, po katerih lahko opredelimo informacijo javnega značaja: informacija izvira iz delovnega področja organa, organ z njo razpolaga, informacija pa se obenem nahaja v  materializirani (pisni) obliki.

3. Izjeme od prostega dostopa

Če zahtevani dokumenti vsebujejo informacije javnega značaja, ima do njih v skladu z določili ZDIJZ dostop vsakdo. Edini razlog za zavrnitev dostopa je v teh primerih morebitni obstoj kakšne izmed izjem, ki jih določa ZDIJZ. Organ lahko v celoti ali delno zavrne zahtevo prosilca, če ugotovi, da zahtevani podatek oziroma dokument predstavlja katerokoli v 1. odstavku 6. člena ZDIJZ določeno izjemo. Le – ta taksativno določa enajst izjem, ko lahko organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije.

Pooblaščenec je preučil dokument, ki ga zahteva prosilec, in v nadaljevanju presojal, ali gre za prosto dostopne informacije ali pa je podana katera od izjem od prostega dostopa, določena v 1. odstavku 6. člena ZDIJZ.

4. Izjema po 3. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ

3. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ kot izjemo od prosto dostopnih informacij določa osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Zakon, ki ureja varstvo podatkov, je Zakon o varstvu osebnih podatkov (Ur.l. RS, št. 86/04 in 113/2005, v nadaljevanju ZVOP-1). Namen ZVOP-1 je preprečevanje neustavnih, nezakonitih in neupravičenih posegov v zasebnost in dostojanstvo posameznikov (1. čl. ZVOP-1).

Po določilu 1. točke 1. odstavka 6. člena ZVOP-1 je osebni podatek katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v kateri je izražen. Posameznik pa mora biti določena ali določljiva fizična oseba, na katero se nanaša osebni podatek, pri čemer je oseba določljiva, če se jo lahko neposredno ali posredno identificira, predvsem s sklicevanjem na identifikacijsko številko, enega ali več dejavnikov, ki so značilni za njeno fizično, fiziološko, duševno, ekonomsko, kulturno ali družbeno identiteto, pri čemer način identifikacije ne povzroča velikih stroškov, nesorazmerno velikega napora ali ne zahteva veliko časa. ZVOP-1 ne varuje osebnih podatkov na splošno, ampak omogoča le preprečevanje neustavnih, nezakonitih in neupravičenih posegov v zasebnost in dostojanstvo posameznikov.

Pooblaščenec je ugotovil, da zapisnik o glavni obravnavi z dne 06.04.2007, ki ga zahteva prosilec, vsebuje naslednje osebne podatke:
- osebne podatke dveh obtoženih (ime in priimek),
- imena in priimke predsednika senata, sodnikov porotnikov, okrožnega državnega tožilca, zapisnikarja, zagovornika obtoženega ter pooblaščenke oškodovanca,
- ime in priimek oškodovanca,
- imena in priimke oseb, ki so bile na glavni obravnavi navzoče kot javnost.

V zvezi z izjemo po 3. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ  je najprej potrebno ugotoviti, da 3. odstavek 6. člena ZDIJZ določa, da se, ne glede na podano izjemo po 3. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ, dostop do zahtevane informacije dovoli, če gre za podatke o porabi javnih sredstev oz. podatke povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, razen v primerih iz 1. in 5. do 8. točke 1. odst.  6. člena ZDIJZ ter v primerih, ko zakon, ki ureja javne finance ali zakon, ki ureja javna naročila, določata drugače. Kot sledi iz točke 5 te obrazložitve je Pooblaščenec ugotovil, da  izjeme iz tč. 1. in 5. do 8. točke 1. odst. 6. člena ZDIJZ v obravnavanem primeru niso podane, zato je določbo 3. odstavek 6. člena ZDIJZ treba uporabiti. 

Tako je Pooblaščenec ugotovil, da niso varovani osebni podatki predsednika senata, sodnikov porotnikov, okrožnega državnega tožilca in zapisnikarja, saj gre za osebne podatke, povezane z opravljanjem delovnega razmerja javnega uslužbenca oziroma izvajanjem javne funkcije.
Ustava RS v I. odst. 129. čl. določa, da je funkcija sodnika trajna ter da sodnike voli državni zbor na predlog sodnega sveta (130. čl.). Da sodniki opravljajo javno funkcijo, je razvidno tudi iz 1. čl. Zakona o sodniški službi (Ur. l. RS, št. 27/2007 – UPB3), ki določa, da sodnik, izvoljen v sodniško funkcijo, dobi položaj, ki mu ga zagotavljajo ustava, zakon, ki ureja organizacijo in pristojnost sodišč in ta zakon. Najpreciznejšo definicijo funkcionarjev pa vsebuje Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002, ZSPJS), ki v 3. tč. 2. čl. določa, da so funkcionarji osebe, ki pridobijo mandat za izvrševanje funkcije s splošnimi volitvami, osebe, ki pridobijo mandat za izvrševanje funkcije izvršilne in sodne oblasti z izvolitvijo ali imenovanjem v Državnem zboru Republike Slovenije ali predstavniškem telesu lokalne skupnosti ter druge osebe, ki jih skladno z zakonom kot funkcionarje izvolijo ali imenujejo nosilci zakonodajne, izvršilne ali sodne oblasti. Iz navedenih določb izhaja, da so sodniki javni funkcionarji, ki opravljajo javno funkcijo, kar pomeni, da tudi v primeru sodnikov pride v poštev določba 1. alineje III. odst. 6. čl. ZDIJZ, ki pravzaprav predstavlja izjemo (določenih) izjem, tako tudi izjeme iz 3. tč. I. odst. 6. čl. ZDIJZ. To pomeni, da v primeru, ko gre za podatke, ki so povezani z opravljanjem javne funkcije, ne gre za izjemo iz 3. tč. I. odst. 6. čl. ZDIJZ, zato osebno ime predsednika senata v obravnavani sodbi ni varovan osebni podatek.

Tako državni tožilec kot tudi zapisnikar pa sta javna uslužbenca v smislu 1. čl. Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS; št. 56/2002 ter spremembe, ZJU). Varovanih osebnih podatkov ne predstavljajo niti imena sodnikov porotnikov, saj pri sojenju opravljata javno funkcijo, za katero prejemata nagrado iz javnih sredstev.

Prav tako med varovane osebne podatke ne sodijo imena in priimki odvetnikov, ki so navedeni v zahtevanem zapisniku o glavni obravnavi. Ti podatki so namreč že javno dostopni na svetovnem spletu (http://www.ius-software.si/seznami/default.htm), v zapisniku pa se pojavljajo v popolnoma istem kontekstu oziroma z istim namenom, t. j. v vlogi opravljanja odvetniškega poklica. Dodati je potrebno tudi, da odvetnik opravlja posebno službo oziroma svoboden poklic, ki zagotavlja poklicno strokovno zastopanje pravnih in fizičnih oseb v postopkih pred sodišči in drugimi državnimi organi kot tudi druge oblike pravne pomoči. Po določbi 137. čl. Ustave RS je odvetništvo samostojna in neodvisna služba, ki jo ureja zakon; najbolj pomembno pa je, da je odvetništvo po isti določbi tudi del pravosodja in je s tem vezano na poštenost, neodvisnost, strokovnost in skrbnost. Zakon o odvetništvu (Ur. l. RS, št. 18/1993, v nadaljevanju ZOdv) zato ureja ne le pravice in dolžnosti odvetnikov, temveč tudi pogoje, ki jih je potrebno izpolniti za pridobitev pravice do opravljanja odvetniškega poklica. Iz vsega navedenega sledi, da so odvetniki relevanten del pravosodnega sistema, zato njihovega imena in priimka pri opravljanju odvetniškega poklica ni mogoče šteti za varovan osebni podatek. Iz teh razlogov niso varovani osebni podatki pooblaščenca oškodovanca in zagovornika, saj v konkretnem postopku ne nastopata kot fizični osebi, ampak kot poslovna subjekta v zvezi z opravljanjem odvetniškega poklica. Upoštevaje 1. čl. Zakona o odvetništvu se pravica opravljati odvetniški poklic pridobi z vpisom v imenik odvetnikov, ki ga vodi Odvetniška zbornica Slovenije in je javno dostopen na njeni spletni strani:http://www.odvzb.si/iskalnik.aspx?F_PRIIMEK_IME=&F_KRAJ=&F_POST_ST=&F_DRUZBA=&sbmt=Najdi, kar je v javnem interesu. 

Pooblaščenec prav tako ugotavlja, da ni varovan osebni podatek ime in priimek obtoženega. Organ namreč razpored glavnih obravnav v kazenskih zadevah javno objavlja, med drugim na svoji spletni strani, http://www.sodisce.si/okrokr/default.asp?id=951 (kar je v skladu z načelom javnosti sojenja), iz tega razporeda pa sta razvidna tudi ime in priimek obtoženega v posamezni kazenski zadevi. Nasprotno temu bi bili iz prostega dostopa izvzeti vsi ostali osebni podatki obtoženega, ki so navedeni med njegovim zagovorom oziroma zaslišanjem po določbah ZKP, pri čemer pa je Pooblaščenec ugotovil, da teh podatkov zahtevani zapisnik ne vsebuje.

Varovane osebne podatke tako v konkretnem primeru predstavljajo zgolj osebni podatki oškodovanca ter osebni podatki oseb, ki so bile navzoče na glavni obravnavi kot javnost. Pooblaščenec po preučitvi vsebine zahtevane informacije tako ugotavlja, da mora organ glede delov zapisnika, v katerih se pojavljajo varovani osebni podatki, uporabiti institut delnega dostopa v skladu s 7. členom ZDIJZ ter navedene podatke prikriti, do vseh preostalih podatkov pa prosilcu omogočiti delni dostop v obliki fotokopije dokumenta, kakor izhaja iz tč. 2  izreka te odločbe.

5. Izjema po 6. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ

6. točka 1. odstavka 6. člena ZDIJZ omogoča organu zavrnitev zahteve za dostop do informacije javnega značaja, če se zahteva nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, ali postopka s prekrški in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi.

Pooblaščenec se je uvodoma ukvarjal s pojmom kazenski pregon, ki v slovenskem pravnem redu ni jasno definiran. Posredno iz ZKP in Zakona o državnem tožilstvu (UL RS, št. 64/94 s spremembami, v nadaljevanju ZDT) lahko razberemo, da gre za pregon storilcev kaznivih dejanj in drugih kaznivih ravnanj v najširšem smislu. Obsega vse ukrepe za odkrivanje kaznivih dejanj in njihovih storilcev (predkazenski postopek), vlaganje in zastopanje kazenske obtožbe, ter vsa druga procesna dejanja upravičenega tožilca po ZKP. Na podlagi navedenega Pooblaščenec ocenjuje, da je zakonodajalec pri sprejemu ZDIJZ, s tem ko je uporabil izraz kazenski pregon, dopustil možnost, da se po 6. točki 1. odst. 6. čl. ZDIJZ varujejo vsi podatki iz vseh faz postopka kazenskega pregona. Navedena izjema se lahko deloma pokriva z 8. točko 1. odst. 6. čl. ZDIJZ, s katero ZDIJZ varuje podatke, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka, torej tudi kazenskega (opomba Pooblaščenca). Tako je uporaba ene ali druge izjeme odvisna od organa, od katerega se informacija zahteva, ter od faze, v kateri je postopek kazenskega pregona.

6. točka 1. odst. 6. čl ZDIJZ tako določa kumulativno dva pogoja, ki omogočata uporabo te izjeme:
1. da je postopek še v teku,
2. da bi razkritje informacije škodovalo izvedbi postopka.

Za obstoj te izjeme morata biti nujno podana skupaj oba pogoja. V drugem delu te izjeme, v katerem se zahteva škoda na izvedbi postopka, je vsebovan test, v teoriji imenovan škodni test. Škodni test je eden izmed testov t.i. tehtanja. Dostop do informacije je zato mogoče zavrniti le, če se tehtnica med škodo na izvedbi postopka in razkritjem informacije nagne proti škodi oziroma, če bi bila škoda, storjena izvedbi postopka, večja od pravice javnosti, da se seznani z informacijo.

V pravu dostopa do informacij javnega značaja je dokazno breme za obstoj izjeme od prosto dostopnih informacij na organu. Iz tega razloga mora organ prve stopnje z izvedbo škodnega testa dokazati, da bi bila s samim razkritjem prizadeta varovana pravna dobrina, oziroma da bi nastala določena konkretna škoda za izvedbo postopka. Ogrozitev pa mora vsakokrat biti dejanska in oprijemljiva, ne le hipotetična. Zavezani organ tako dostop lahko zavrne, če bi njihovo razkritje ogrozilo izvedbo določenih dejanj v postopku do takšne mere, da se dejanja ne bi mogla izvesti ali bi bila njihova izvedba zaradi razkritja težja oziroma povezana z nesorazmernimi stroški ali težavami (prim. tudi Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana, 2005, stran 128). Organ mora izkazati, da bi bil z razkritjem zahtevanega dokumenta, torej zapisnika z glavne obravnave, ogrožen kazenski pregon.

Pooblaščenec najprej ugotavlja, da kazenski postopek, v katerem je nastal zahtevani zapisnik, še ni pravnomočno zaključen, kar izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 06.04.2007. Obenem je Pooblaščenec z vpogledom v predmetni zapisnik ugotovil, da zahtevani dokument ne vsebuje nobenih podatkov, razkritje katerih bi lahko škodovalo izvedbi tega kazenskega postopka. Iz navedenega zapisnika namreč izhaja, da je na predmetni glavni obravnavi sodišče sprejelo zgolj procesno odločitev, v vsebino predmetne kazenske zadeve pa se ni spuščalo. Iz zapisnika tako ne izhajajo nobeni podatki v zvezi z izvajanjem dokaznega postopka, razkritje katerih bi lahko škodovalo izvedbi tega kazenskega postopka v smislu, da jih kasneje ne bi bilo mogoče izvesti oz. da bi bila njihova izvedba otežena (npr. podatki v zvezi z zaslišanjem obtoženih, prič ali izvedbo drugih dokazov, katerih izvajanje bi lahko bilo oteženo ali onemogočeno, če bi predmetni zapisnik postal javno dostopen).

Ker je izjeme od prosto dostopnih informacij potrebno razlagati čim bolj ozko oziroma restriktivno, je pomembno, da so izjeme obrazložene in concreto in ne le in abstracto. Pooblaščenec tako ugotavlja, da obstoj konkretne škode za izvedbo kazenskega postopka, ki je pogoj za obstoj izjeme po 6. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ, v obravnavanem primeru ni izkazan, zato izjema od prostega dostopa ni podana. 
Ker organ o zahtevi prosilca ni odločil, molk organa pa se šteje kot zavrnilna odločba, je Pooblaščenec pritožbi ugodil ter na podlagi 3. odst. 255. čl. ZUP zadevo rešil sam, kot izhaja iz izreka te odločbe. Organ je prosilcu v roku 15 dni od prejema te odločbe, dolžan posredovati fotokopijo zahtevanega dokumenta, s tem da mu omogoči delni dostop in v dokumentu prekrije varovane osebne podatke, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.
Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, temveč lahko prosilec sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko pošlje priporočeno po pošti, vloži pisno ali da ustno na zapisnik pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Informacijski pooblaščenec
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka