Prosilec - Komunala Javno podjetje d.o.o.
+ -Številka: 021-16/2007/2
Kategorije: Ali dokument obstaja
Informacijski pooblaščenec po pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec) izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo in 117/2006 – ZDavP-2; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/2005, v nadaljevanju ZInfP) in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi ………… (v nadaljevanju prosilec), zoper odločbo Komunale javnega podjetja d.o.o., Kopališka ul. 2, 9000 Murska Sobota (v nadaljevanju organ), številka 05-067/2007-HE, z dne 15. 02. 2007, v zadevi odobritve dostopa do informacije javnega značaja naslednjo
O D L O Č B O:
Pritožba prosilca se kot neutemeljena zavrne.
O b r a z l o ž i t e v:
Prosilec je dne 26. 11. 2006 na organ naslovil zahtevo za pridobitev pogodbe, na podlagi katere mu organ zaračunava okoljsko dajatev – odpadne vode.
Dne 29. 12. 2006 je Pooblaščenec od prosilca prejel pritožbo zoper molk organa.
Pooblaščenec je ugotovil, da organ ni odločil o zahtevi prosilca v roku 20-ih delovnih dni, kot zahteva 23. člen ZDIJZ in prosilcu v tem roku tudi ni omogočil dostopa do informacij javnega značaja. Na podlagi 255. člena ZUP je Pooblaščenec z dopisom št. 0900-8/2007/2, z dne 09. 01. 2007 pozval organ, da v roku 3 (treh) dni sporoči, zakaj odločbe niso izdali pravočasno. Hkrati pa je organ opozoril, da se na podlagi šestega odstavka 22. člena ZDIJZ v primeru, če organ v roku 20-ih delovnih dni ne omogoči prosilcu dostopa do informacije javnega značaja in če tudi ne izda in ne vroči prosilcu odločbe o zavrnitvi zahteve prosilca, šteje, da je organ zahtevo zavrnil.
Organ je z dopisom št. 05-026/2007-HE, z dne 15. 01. 2007 podal odgovor, v katerem je navedel razloge, zakaj ni v predpisanem roku odločil o zahtevi prosilca. Organ navaja, da je bilo prosilcu že z več odgovori, ki mu jih je poslal organ, občina Puconci ter javno komunalno podjetje Püngrad d.o.o., pojasnjeno, da se okoljska dajatev, ki jo je dolžan plačevati, porazdeljuje med uporabnike, ki jih določa 2. točka 5. člena Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda (Uradni list RS, št. 123/2004 (142/2004 - popr.), 68/2005, 77/2006). Prav tako organ s prosilcem nima sklenjene pogodbe, saj z nobenim predpisom ni določeno, da bi morala biti sklenjena pogodba za porazdelitev okoljske dajatve. Kar se pa tiče izdaje računov, ki mu jih izstavlja organ, je bilo pojasnjeno v dopisu št. 05-173/06-HE, z dne 20. 04. 2006, naslovljenem na Pooblaščenca. K dopisu je organ priložil kopiji obvestil, ki sta bila s strani občine Puconci, objavljeni v glasilu MALI RIJTAR Občine Puconci št. 12, z dne 11. 07. 2003 in št. 84, z dne 06. 12. 2006 ter ju je prejelo vsako gospodinjstvo, torej tudi prosilec. Z navedenim obvestilom je bila podana informacija, da se bo z obračunavanjem okoljske dajatve v občini Puconci pričelo in nikjer ni bilo posebej določeno, da se mora za to skleniti pogodba s posameznikom. Nadalje organ navaja, da je bil prosilec že z dopisom št. 05-260/2006-SM, z dne 09. 05. 2006 seznanjen, da pogodba med organom in prosilcem ne obstaja, vendar še vedno vztraja, da organ ni odločil o njegovi zahtevi, ki je pravzaprav nikoli ni podal, ampak je vedno pri zavrnitvi opomina in računov navajal, da mu organ ni opravil nikakršnih storitev oziroma, da ni bilo nobenega poslovnega dogodka ali pogodbe, na osnovi katere bi se mu izstavil račun.
Pooblaščenec je z dopisom št. 0900-8/2007/4, z dne 18. 01. 2007 organ opozoril na opredelitev informacije javnega značaja in mu v skladu s prvim odstavkom 255. člena ZUP podaljšal rok za odločanje za 5 dni.
Organ je dne 24. 01. 2007 odgovoril, da je prosilcu omogočil dostop do informacij javnega značaja, tako da mu je dne 22. 01. 2007 izdal fotokopije dokumentov, na podlagi katerih organ porazdeljuje okoljske dajatve in izstavlja račune.
Vendar je Pooblaščenec dne 29. 01. 2007 prejel pritožbo prosilca, iz katere izhaja, da organ prosilcu ni omogočil seznanitve s pogodbo, na podlagi katere mu zaračunava stroške oziroma okoljske dajatve, niti mu ni z obrazloženo odločbo zavrnil dostopa do informacije.
Pooblaščenec je ponovno posredoval pri organu in mu z dopisom naložil, da nemudoma, najkasneje pa v roku 3 delovnih dni odloči o zahtevi prosilca. Naveden dopis je organ prejel dne 12. 02. 2007.
Organ je dne 15. 02. 2007 izdal odločbo št. 05-067/2007-HE, z dne 15. 02. 2007, s katero je zahtevo prosilca za seznanitev s pogodbo, na podlagi katere se mu zaračunava okoljska dajatev v občini Puconci, zavrnil. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da se pogodba za zaračunavanje okoljske dajatve s prosilcem ni sklenila, saj republiška uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda, ki je podlaga za zaračunavanje te dajatve, ne predpisuje, da se z uporabniki sklene pogodba. Uredba govori le o porazdelitvi okoljske dajatve med uporabnike, kar stori izvajalec javne službe odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode. Nadalje organ navaja, da gre za Občino Puconci, kjer je izvajalec javne službe javno komunalno podjetje Püngrad Bodonci d.o.o., za katerega storitev zaračunavanja okoljske dajatve opravlja organ, na podlagi pogodbe med Občino Puconci, izvajalcem javne službe in organom.
Zoper navedeno odločbo je prosilec dne 22. 02. 2007 vložil pritožbo, v kateri navaja, da so v izpodbijani odločbi napačno uporabljeni predpisi glede postopka za izdajo odločbe, kot tudi napačno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabljeni materialni predpisi, ki se nanašajo na področje delovanja zavezanca za dostop do informacij javnega značaja, iz katerega izvira informacija, s katero se prosilec želi seznaniti. Pravna podlaga za izdajo odločbe ne more biti dopis Pooblaščenca. Nadalje navaja, da odločba ni zadostno in argumentirano obrazložena. Prav tako iz izpodbijane odločbe ni mogoče nedvoumno ugotoviti, ali je bila zahteva prosilca za seznanitev s pogodbo, na podlagi katere mu organ izstavlja račune, zavrnjena, ker pogodba med organom in prosilcem ne obstaja ali ker se prosilec z njeno vsebino ne sme seznaniti in iz katerih razlogov. Prosilec še navaja, da od organa že dlje časa zahteva seznanitev s pogodbo med njim in organom, kajti pogodba je nujen pogoj za izdajo računov, saj bo šele s sklenitvijo pogodbe z izvajalcem javne službe postal uporabnik storitve javne službe. O pomenu in nujnosti pogodb pri izdaji računov je Računsko sodišče RS v revizijskem poročilu javnemu podjetju Nigrad navedlo: »Računsko sodišče je od JP Nigrad zaradi nekaterih nepravilnosti, ki jih je odkrilo pri poslovanju, zahtevalo odzivno poročilo, v katerem mora JP Nigrad v roku 90 dni izkazati ukrepe, ki se nanašajo na določitev načina in postopkov v internih aktih, ki bodo preprečevali neupoštevanje pogodbenih določil pri zaračunavanju storitev, izdajo računov brez pravne podlage, nenamensko porabo takse oziroma okoljske dajatve, neupoštevanje določb Slovenskih računovodskih standardov in vpise poslovnih dogodkov, ki niso nastali, v poslovne knjige.« Za izpolnjevanje pogodbenih pogojev, tj. plačila računa, mora in ima pogodbena stranka pravico vedeti, kakšni so pogoji (obveznosti in pravice obeh pogodbenih strank), sicer je pogodba ne zavezuje. Pravico do seznanitve prosilcu prav tako daje Zakon o varstvu potrošnikov kot tudi Obligacijski zakonik (15. člen: pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah). Zakon o gospodarskih javnih družbah izvajalcem gospodarskih javnih služb nalaga obveznost sklenitve pogodbe (16. člen ZGJS), kar v povezavi s 17. členom obligacijskega zakonika pomeni, da mora organ kot javno podjetje, s stranko nemudoma skleniti pogodbo o opravljanju storitev javne službe, ki tako postane uporabnik storitve javne službe, kateremu se lahko zaračunavajo storitve javne službe z vsemi pribitki po predpisih. Pravice, ki prosilcu pripadajo po Zakonu varstvu potrošnikov, ne posegajo v pravice, ki jih ima po splošnih predpisih o obligacijskih razmerjih in jih s pogodbo tudi ni mogoče omejiti ali izključiti (10. in 11. točka 1. člena ZVPot). Prav tako prosilec v pritožbi navaja, da se s sklenitvijo pogodbe izpolnijo tudi zahteve Zakona o varstvu osebnih podatkov glede zbiranja in obdelave osebnih podatkov. Navedeni predpisi – zakoni – so višji pravni akti od uredbe o okoljski dajatvi in se jih mora spoštovati. Uredba nikjer ne določa, da se okoljska dajatev zaračuna občanom (občine Puconci), ampak govori le, da mora zavezanec za okoljsko dajatev (Püngrad) to porazdeliti med uporabnike storitev javne službe na območju, na katerem izvaja javno službo. Organ ni izvajalec javne službe in ni zavezanec za okoljsko dajatev za območje Občine Puconci.
Organ je pritožbo prosilca kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, z dopisom z dne 26. 02. 2007, številka: 05-084/2007-HE s prilogami, na podlagi prvega odstavka 245. člena ZUP, poslal v odločanje Pooblaščencu.
Pritožba ni utemeljena.
Pooblaščenec se je najprej opredelil do navedb prosilca glede napačne pravne podlage za izdajo odločbe.
V skladu s prvim odstavkom 212. člena ZUP mora uvod odločbe obsegati ime organa, ki odločbo izdaja, predpis o njegovi pristojnosti, način uvedbe postopka, osebno ime stranke in njenega morebitnega zakonitega zastopnika ali pooblaščenca ter na kratko označeno zadevo, za katero gre v postopku. Uvod odločbe je namenjen presoji zakonitosti v pritožbenem postopku v smislu spoštovanja pravil o pristojnosti in zastopanju. Med obveznimi sestavinami uvoda odločbe je torej navedba predpisa o pristojnosti organa, ki odločbo izdaja. Ta predpis je področni zakon, običajno organizacijsko-tehnični in gre torej za predpis o stvarni pristojnosti organa.
Iz uvoda izpodbijane odločbe je razvidno, da je odločba izdana na podlagi odstopa vloge informacijskega pooblaščenca, št. 0900-8/2007/7, z dne 12. 02. 2007 in 22. člena ZDIJZ. Pooblaščenec ugotavlja, da je organ izdal odločbo na pravilni pravni podlagi, kar zadeva 22. člen ZDIJZ, saj le ta določa, če organ zahtevo za dostop delno ali v celoti zavrne, o tem izda pisno odločbo. Hkrati pa Pooblaščenec ugotavlja, da dopis Pooblaščenca res ne more biti pravna podlaga za izdajo odločbe, vendar, ker je organ izdal odločbo tudi na podlagi 22. člena ZDIJZ, navedeno ne predstavlja nepravilnosti, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločbe.
ZDIJZ ureja postopek, ki vsakomur omogoča prost dostop in ponovno uporabo informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb. Posega v širok spekter delovanja javnega sektorja, in sicer ne le v delu, ko med zavezance zajema širok krog organov javnega sektorja, ki morajo na prvi stopnji slediti zakonu, temveč tudi v segmentu same definicije informacije javnega značaja. ZDIJZ predstavlja konkretizacijo ustavne pravice dostopa do informacij javnega značaja, opredeljene v drugem odstavku 39. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/1991-I s spremembami). Namen ZDIJZ, ki izhaja iz 2. člena, je zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije, pri čemer si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delu. V prvem in drugem odstavku 5. člen ZDIJZ vsakomur omogoča prost dostop do informacij, ne glede na pravni interes. Načelo prostega dostopa pomeni tudi, da so vse informacije vseh zavezancev dostopne vsakomur. Organ torej nosi dokazno breme za dokazovanje, da so določene informacije izvzete iz prostega dostopa, in sicer zato, ker sploh ne gre za informacijo javnega značaja, ali pa zato, ker je podana kakšna od zakonsko opredeljenih izjem po prvem odstavku 6. člena ZDIJZ.
Definicija informacije javnega značaja je določena v prvem odstavku 4. člena ZDIJZ, po katerem je informacija javnega značaja informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva (zakon za vse oblike uporablja izraz dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Iz navedene definicije so razvidni trije osnovni pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, in sicer:
1.) informacija mora izvirati iz delovnega področja organa;
2.) organ mora z njo razpolagati;
3.) nahajati se mora v neki materializirani obliki.
Pooblaščenec je v obravnavanem primeru moral ugotoviti, ali gre pri zahtevani informaciji za informacijo javnega značaja v smislu ZDIJZ. Ker se je organ skliceval na to, da zahtevanega dokumenta nima in ker prosilčeva zahteva izhaja iz domneve o njihovem obstoju, je bilo v pritožbenem postopku potrebno, v skladu z definicijo informacije javnega značaja iz prvega odstavka 4. člena ZDIJZ, razjasniti vprašanje, ali zahtevani dokumenti sploh obstajajo oziroma ali organ z njimi razpolaga.
Kot izhaja iz določbe prvega odstavka 4. člena ZDIJZ in tudi določbe prvega odstavka 1. člena ZDIJZ, informacijo javnega značaja predstavlja samo dokument, ki že obstaja, je že ustvarjen, oziroma dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«. Organi, ki so zavezanci po ZDIJZ, so dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta ali pridobiti oziroma vzpostaviti dokumenta, ki ga v času zahteve nimajo.
Zakon o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/2006 - uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju ZVO) v 112. členu določa okoljske dajatve za onesnaževanje okolja. Prvi odstavek določa, da je povzročitelj onesnaževanja dolžan plačati okoljske dajatve, s katerimi se obdavčuje onesnaževanje okolja in da so okoljske dajatve prihodek proračuna države. Drugi odstavek nadalje določa, kaj je osnova za določitev okoljske dajatve za onesnaževanje okolja, in sicer vrsta, količina ali lastnosti emisije iz posameznega vira; vrsta, količina ali lastnosti odpadkov ali vsebnost okolju škodljivih snovi v surovini, polizdelku ali izdelku. Zavezanka ali zavezanec za plačilo okoljske dajatve je v skladu s tretjim odstavkom 112. člena ZVO oseba, ki povzroča onesnaževanje okolja z emisijami, oseba, ki povzroča onesnaževanje okolja z odpadki ali oseba, ki proizvaja ali uporablja ali daje na trg surovine, polizdelke ali izdelke, ki vsebujejo okolju škodljive snovi. Nadalje četrti in peti odstavek istega člena določata, da Vlada podrobneje določi vrsto onesnaževanja, osnovo za obračun okoljske dajatve in zavezance za posamezno okoljsko dajatev, njeno višino in način njenega obračunavanja, odmere ter plačevanja ter da se višina okoljske dajatve določi tako, da je enaka mejnim stroškom onesnaževanja.
Predpis vlade, ki podrobneje določa način obračunavanja, odmere in plačevanja okoljske dajatve za onesnaževanje okolja, ki je posledica odvajanja odpadnih voda v javno kanalizacijo, neposredno v površinske vode ali posredno s ponikanjem v podzemne vode, ter merila in pogoje za vračilo plačane okoljske dajatve, je Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda (Uradni list RS, št. 123/2004 (142/2004 - popr.), 68/2005, 77/2006, v nadaljevanju uredba).
Drugi odstavek 5. člena uredbe določa, da je zavezanec za plačilo okoljske dajatve za odvajanje komunalne odpadne vode (v nadaljnjem besedilu: zavezanec za komunalno odpadno vodo) izvajalec javne službe, in sicer za komunalno odpadno vodo, ki se odvaja: v javno kanalizacijo na območju občine, ki je opremljeno z javno kanalizacijo; iz greznic na območju občine, kjer se v skladu s predpisom, ki ureja odvajanje in čiščenje komunalne odpadne vode, morajo izvajati za lastnike greznic storitve javne službe praznjenja greznic, in iz malih komunalnih čistilnih naprav na območju občine, kjer se v skladu s predpisom, ki ureja odvajanje in čiščenje komunalne odpadne vode, morajo izvajati za lastnike malih komunalnih čistilnih naprav storitve javne službe odvoza blata malih komunalnih čistilnih naprav. Komunalna odpadna voda je definirana v 6. točki 4. člena uredbe med drugim kot voda, ki nastaja v bivalnem okolju gospodinjstev zaradi rabe vode v sanitarnih prostorih, pri kuhanju, pranju in drugih gospodinjskih opravilih.
Prvi odstavek 10. člena uredbe nato določa porazdelitev plačila okoljske dajatve, ki jo mora zavezanec za komunalno odpadno vodo plačati in je prihodek proračuna. Zavezanec za komunalno odpadno vodo mora upoštevati, da se seštevek enot obremenitve iz celotnega območja, na katerem za posamezno občino izvaja storitve javne službe, porazdeli med uporabnike storitev javne službe na teh območjih glede na porabljeno pitno vodo, iz katere po uporabi nastane komunalna odpadna voda ne glede na to, ali so uporabniki priključeni na javno kanalizacijo ali ne.
Pooblaščenec za lažje razumevanje povzema, da je zavezanec za plačilo okoljske dajatve za odvajanje komunalne odpadne vode v konkretnem primeru Püngrad javno komunalno podjetje d.o.o., Murska Sobota (v nadaljevanju Püngrad d.o.o.), ki glede na Odlok o javnem komunalnem podjetju Püngrad d.o.o. (Uradni list RS, št. 43/2001) opravlja storitve obvezne gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih in padavinskih voda. Navedeno javno podjetje nato svoje plačilo v skladu s prvim odstavkom 10. člena uredbe porazdeli med uporabnike storitev javne službe na določenem območju glede na porabljeno pitno vodo, iz katere po uporabi nastane komunalna odpadna voda ne glede na to, ali so uporabniki priključeni na javno kanalizacijo ali ne. Uporabnik storitev javne službe pa je tudi prosilec. Zavezanec za plačilo okoljske dajatve za odvajanje komunalne odpadne vode pa lahko s pogodbo prenese storitev obračunavanja in pobiranja takse za obremenjevanje vode na drugega. Iz pogodbe o opravljanju storitev – obračunavanje in pobiranje takse za obremenjevanje vode št. 07-050/2004-HE, sklenjene med Občino Puconci, Püngrad d.o.o. in organom, je razvidno, da organ, ki po posebni pogodbi opravlja računovodske storitve za dobavitelja vode, opravlja za javno podjetje Püngrad d.o.o. obračunavanje in pobiranje takse za obremenjevanje vode na območju občine Puconci. Iz navedenega sledi, da je prosilec uporabnik storitev javne službe, ki jo izvaja Püngrad d.o.o., in tako zavezanec za plačilo storitev javne službe organu, ki na podlagi navedene pogodbe za Püngrad d.o.o. opravlja storitev obračunavanja in pobiranja takse. Z navedeno pogodbo se je prosilec seznanil.
Pravno podlago za plačilo okoljske dajatve uporabnikov storitev javne službe za odvajanje komunalne odpadne vode tako predstavljata 112. člen ZVO in prvi odstavek 10. člena uredbe. Zakon in podzakonski predpis sta zadostna pravna podlaga za plačilo okoljske dajatve in iz tega razloga ni potrebno skleniti posebne pogodbe, ki bo podlaga za plačilo okoljske dajatve. Ker gre za problematiko, ki zadeva vse državljane, tj. varstvo okolja, je zakonodajalec obveznost plačila okoljske dajatve vseh povzročiteljev onesnaževanja, predpisal z zakonom in podzakonskimi predpisi. Podobno je zadeva urejena tudi na področju davkov, kjer zakoni določajo zavezance za plačilo davkov in njihove obveznosti.
Pooblaščenec po preučitvi celotne zadeve ugotavlja, da v konkretnem primeru informacija javnega značaja ne obstaja, saj organ z dokumentom, ki ga zahteva prosilec, ne razpolaga.
Pooblaščenec torej ne vidi razumnega razloga, da ne bi verjel navedbam organa, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe, da se pogodba za zaračunavanje okoljske dajatve s prosilcem ni sklenila in da torej organ posledično ne razpolaga z zahtevanim dokumentom. Prav tako ne obstaja sum, da bi organ z dokumentom, ki ga zahteva prosilce, razpolagal, saj podlaga za obveznost plačila okoljske dajatve izhaja iz zakona in uredbe. Hkrati pa naj bi zahtevani dokument predstavljal pogodbo med organom in prosilcem, kar pomeni, da bi prosilec o sklenitvi in obstoju te pogodbe moral vedeti, saj bi jo za veljavnost pogodbe tudi moral podpisati in verjetno tudi posedovati en izvod. Iz tega dejstva izhaja tudi logičen sklep, da pogodba med organom in prosilcem za zaračunavanje okoljske dajatve, ki je predmet prosilčeve zahteve, ni bila sklenjena.
Glede prosilčevih navedb, da iz izpodbijane odločbe ni mogoče nedvoumno ugotoviti, ali je bila zahteva prosilca za seznanitev s pogodbo, na podlagi katere mu organ izstavlja račune, zavrnjena, ker pogodba med organom in prosilcem ne obstaja ali ker se prosilec z njeno vsebino ne sme seznaniti in iz katerih razlogov, Pooblaščenec navaja, da so neutemeljene, saj iz obrazložitve izpodbijane odločbe jasno izhaja, da se zahteva prosilca zavrne, ker pogodba, ki je predmet prosilčeve zahteve, sploh ni bila sklenjena. Iz tega razloga prav tako nedvomno izhaja, da organ z zahtevanim dokumentom sploh ne razpolaga.
Na podlagi navedenega Pooblaščenec zaključuje, da organ dejansko ne razpolaga z dokumentom, ki ga prosilec zahteva, kar pomeni, da ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 4. člena ZDIJZ, po katerem je informacija javnega značaja le tista informacija, s katero organ že razpolaga. Na tej podlagi je Pooblaščenec na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP pritožbo prosilca kot neutemeljeno zavrnil.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, temveč je dopustno sprožiti upravni spor zoper odločbo Komunale javnega podjetja d.o.o., Kopališka ul. 2, 9000 Murska Sobota, številka 05-067/2007-HE, z dne 15. 02. 2007. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Informacijski pooblaščenec:
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka