KNSS-neodvisnost Sindikat rejniških družin - Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve
+ -Številka: 021-3/2007/2
Kategorije: Razno
Datum: 23.01.07
Številka: 021-3/2007/2
Informacijski pooblaščenec po pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05, v nadaljevanju ZInfP), 3. in 4. odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo in 117/06 – ZDavP2, v nadaljevanju ZDIJZ) in 1. odstavka 248. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06- uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi KNSS-neodvisnost, Sindikata rejniških družin, Industrijska 13, 2000 Maribor (v nadaljevanju prosilec), zoper odločbo, številka: 66303-23/2006/2 z dne 14. 12. 2006, Republike Slovenije, Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, Kotnikova 5, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), v zadevi odobritve dostopa do informacije javnega značaja naslednjo
O D L O Č B O:
Pritožba se kot neutemeljena zavrne.
OBRAZLOŽITEV:
Prosilec je dne 24.11.2006 naslovil na organ zahtevo v skladu z ZDIJZ, v kateri prosi, da mu organ posreduje fotokopijo ali prepis celotnega besedila javnega pooblastila, ki ga Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve RS izda centru za socialno delo v zvezi z rejništvom in seznam vseh izdanih javnih pooblastil v zvezi z rejništvom.
O zahtevi prosilca je organ odločil z odločbo, številka 66303-23/2006/2 z dne 14.12.2006, s katero je zahtevo prosilca, da mu posreduje fotokopijo ali prepis celotnega besedila javnega pooblastila, ki ga Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve RS izda centru za socialno delo v zvezi z rejništvom in seznam vseh izdanih javnih pooblastil v zvezi z rejništvom, zavrnil.
V obrazložitvi izpodbijane odločbe je organ uvodoma povzel zahtevo prosilca, nato pa navedel 5. odst. 6. čl. ZDIJZ, ki določa, da organ prosilcu ne posreduje zahtevane informacije, ki je dostopna v prosto dostopnih javnih evidencah ali na drug način že enostavno javno dostopna (objava v uradnem glasilu, publikacijah organa, medijih, strokovni literaturi, svetovnem spletu in podobno), in mu posreduje samo napotilo, kjer se informacija nahaja.
Organ ugotavlja, da se zahteva nanaša na posredovanje zakonskih določb. Ustava Republike Slovenije v drugem odstavku 121. člena namreč določa, da »z zakonom lahko samoupravne skupnosti, podjetja in druge organizacije ter posamezniki dobijo javno pooblastilo za opravljanje nekaterih funkcij državne uprave«. Vsebino in nosilca javnega pooblastila določa le zakon, saj to pomeni določitev pristojnosti, ki se po prvem odstavku 120. člena ustave lahko uredi le z zakonom. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZZZDR) določa javna pooblastila centra za socialno delo na področju rejništva. Izvajanje rejniške dejavnosti je predmet zakonskega urejanja v Zakonu o izvajanju rejniške dejavnosti (Ur. l. RS, št. 110/02, v nadaljevanju ZIRD), ki tudi določa pooblastila centra za socialno delo v postopku pridobitve dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti, kot tudi za sklenitev rejniške pogodbe ter za spremljanje izvajanja rejništva. Iz zakonskih določb tako izhaja vsebina javnega pooblastila ter nosilec - to so vsi centri za socialno delo v Republiki Sloveniji, glede na njihovo krajevno pristojnost. Zakoni so javno objavljeni v Uradnem listu RS in so s tem enostavno javno dostopni, zato je organ prosilca v skladu s petim odstavkom 6. člena ZDIJZ napotil na zgoraj navedene Uradne liste RS, kjer sta bila predmetna zakona objavljena ter zahtevo za dostop na tej podlagi tudi zavrnil.
Zoper odločbo iz prejšnjega odstavka je prosilec dne 27.12. 2006 pri organu vložil pritožbo, v kateri navaja, da zgoraj navedeni odločbi nasprotuje iz naslednjih razlogov:
1. Prosilec je prepričan, da morajo obstajati konkretna javna pooblastila osebam ali organom za konkretne upravne ali druge postopke, na podlagi katerih temeljijo odločitve, ki zagotavljajo rejniško dejavnost. Postopki in organi za oceno primernosti kandidatov za pridobitev rejniških dovoljenj, postopki in organi za pridobitev rejniških dovoljenj, postopki in organi za znižanje normativov, postopki in organi za zvišanje plačila dela, delo individualne projektne skupine, vsebina in trajanje usposabljanja, pogoji in postopki za podelitev priznanj,... so določeni v navedenih zakonih in znani.
2. Prosilec pa v navedenih zakonih ni mogel nikjer najti javnih pooblastil, ki bi koga pooblaščala za postopke, na katerih temelji odločitev o izbiri izvajalcev rejniške dejavnosti, ZIRD določa namreč le zaključeno dejstvo izbire (32. člen ZIRD). Zato želi prosilec izvedeti, kdo ima javna pooblastila za postopke in kakšni so ti postopki, ki so tem predhodni in omogočajo (na njih temelji) odločitev o izbiri med imetniki dovoljenj za opravljanje rejniške dejavnosti. Če postopki in pooblaščenci niso znani, ni mogoče uvesti ugovorov in uveljavljati spornosti odločitev! Če poleg tega odločitve še nimajo sklepov ali odločb ter pravnega poduka, jim je nemogoče ugovarjati. V tem primeru bi torej vse tovrstne odločitve bile popolne in nesporne, zato naj pravnega varstva prizadetih ne bi bilo mogoče uveljavljati.
3. Prosilec v navedenih zakonih ni mogel nikjer najti javnih pooblastil, ki bi koga pooblaščala za postopke, na katerih temelji odločitev o odvzemu otroka in dodelitvi drugi osebi. ZIRD določa namreč le zaključeno dejstvo odločitve. MEKUOP terja od Slovenije odločanje o vzgoji in varstvu zgolj po pravdnem postopku - s katerimi pooblastili torej in po katerem (upravnem?) postopku o vzgoji in varstvu rejencev odloča center za socialno delo? Prosilec meni, da morajo za tovrstno odločanje obstajati konkretna in javna pooblastila. Prav tako mora obstajati možnost pravnega varstva prizadetih.
4. Prosilec v navedenih zakonih ni mogel nikjer najti javnih pooblastil, ki bi koga pooblaščala za postopke, na katerih temelji odločitev za zvišanje ali znižanje materialnih stroškov. ZIRD določa namreč le zaključeno dejstvo zvišanja ali znižanja. Brez dvoma center za socialno delo ne more sklepati obligacijskih pogodb s fizičnimi osebami - prejemniki proračunskih sredstev, saj bi s tem bila kršena 7. točka 3. člena Zakona o javnih financah. Rejniška pogodba je delovnopravne narave. Zato v primeru sklepanja pogodb ter odločitvah o spremembah pogodb gre za evidentno upravno odločanje (na podlagi prošenj rejnikov) ene pogodbene stranke o pravici druge. Takšna odločitev vselej terja odločbo ali sklep (s pravnim podukom) pooblaščenega organa ali pristojne osebe, ki drugi stranki omogoča pravno varstvo.
5. Prosilec v navedenih zakonih ni mogel nikjer najti javnih pooblastil, ki bi koga pooblaščala za postopke, na katerih temelji odločitev o zaključitvi in razvezi rejništva. Zakon navaja zgolj zaključeno dejstvo. Prosilec je prepričan, da morajo obstajati javna pooblastila, ki koga pooblaščajo za postopke in izdajo konkretnega sklepa ali odločbe, ki mora vsebovati pravni poduk, saj takšne odločitve ne morejo biti popolnoma in vselej nesporne.
6. Organ je v preteklosti že pojasnil, da pri izvajanju (izvajanje je izključna pristojnost rejnikov!) rejništva ne gre za upravno odločanje centra za socialno delo, temveč le spremljanje - pri zagotavljanju izvajanja (kaj pa je odločitev o izbiri izvajalcev, če ne zagotavljanje, odločitev o odvzemu in dodelitvi otroka, zvišanje ali znižanje materialnih stroškov in zaključitev ali razveza rejništva) pa za upravne naloge. Če je temu tako, terjajo upravne naloge sklepe in odločitve in pravne poduke, ki pa jih v praksi ni (morda tudi zaradi pomanjkanja javnih pooblastil in nedefiniranih postopkov). Nedvomno pa gre za odločanje.
Prosilec zaključuje, da vse vprašljive odločitve nedvomno posegajo globoko v otrokovo - rejenčevo – življenje in prav tako v življenja njihovih staršev in rejnikov. Ker so to tudi odločitve o pravicah, mora biti po mnenju prosilca zagotovljena ustavna pravica do pritožbe na postopke in odločitve, prav tako pa mora biti znan pristojni organ ali oseba. Prosilec prosi za informacijo o nosilcih teh javnih pooblastil in aktih, ki določajo nosilce in postopke.
Organ je pritožbo prosilca kot neutemeljeno, vendar dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, z dopisom z dne 28.12.2006, številka: 66303-23/2006/4 s prilogami, na podlagi 1. odstavka 245. čl ZPP, poslal v odločanje Pooblaščencu.
Pritožba ni utemeljena.
Pooblaščenec uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. čl. ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oz. prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.
Iz vsebine pritožbe izhaja, da je vsebinsko vezana na zahtevo z dne 24.11.2006, saj se nanaša na javna pooblastila, vendar pa prosilec zahteva konkretne informacije o nosilcih javnih pooblastil za konkretne odločitve, ki jih navaja v pritožbi, zahteva pa tudi akte, ki določajo nosilce in postopke.
Pooblaščenec je pritožbeni organ, zato je pritožba dovoljena le v delu, ki se ujema z zahtevo, saj s pritožbo zahteve ni mogoče razširjati. Zaradi navedenega je Pooblaščenec najprej ugotavljal, ali je prosilec dejansko vložil pritožbo ali pa gre za novo zahtevo po dostopu do informacije javnega značaja, ki je ni mogoče postavljati v pritožbi.
Prosilec se pritožuje zato, ker informacija, na katero jo je usmeril organ, ni informacija, ki jo je zahteval v svoji zahtevi, saj v zakonih, ki jih je navedel organ, ni mogel najti javnih pooblastil za konkretne odločitve oz. postopke, na podlagi katerih temeljijo odločitve, ki zagotavljajo rejniško dejavnost.
Ker je prosilec v pritožbi zahteval smiselno enako kot v svoji zahtevi, in sicer javna pooblastila, ki so v zvezi z rejništvom, le da je zahtevo razčlenil oz. dodatno obrazložil, Pooblaščenec ocenjuje, da s pritožbo prosilec ni razširil svoje zahteve z dne 24.11.2006 in da s pritožbo ni vložil nove zahteve.
1. Pojem informacije javnega značaja.
ZDIJZ predstavlja konkretizacijo ustavne pravice dostopa do informacij javnega značaja, saj v 1. odstavku 1. čl. vsakomur omogoča prost dostop do informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb. ZDIJZ ima nedvomno močan vpliv na delovanje javnega sektorja, in sicer ne samo v delu, ko med zavezance zajema izjemno širok krog organov javnega sektorja, ki morajo na prvi stopnji slediti določilom zakona, temveč tudi v segmentu same definicije informacije javnega značaja. Oboje je v interesu zagotavljanja transparentnosti delovanja celotnega javnega sektorja, torej tudi vseh sodišč kot državnih organov, ne le državne uprave. Namen ZDIJZ, ki izhaja iz 2. čl., je zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja, pri čemer si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delu.
Informacija javnega značaja je po določilu 1. odst. 4. člena informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva (v nadaljevanju: dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb.
Po ZDIJZ je torej informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, tista informacija, ki je nastala v zvezi z izvajanjem javnopravnih nalog oziroma v zvezi z dejavnostjo organa. Organ mora informacijo javnega značaja izdelati pri svojem delu in v postopkih, za katere je pristojen v skladu s splošnimi predpisi. Če je prvi pogoj izpolnjen, se lahko informacija javnega značaja nanaša na kakršnokoli vsebino na vseh področjih delovanja zavezanega subjekta ter je lahko povezana z njegovo politiko, aktivnostjo in odločitvami, ki spadajo v delokrog oziroma sfero odgovornosti posameznega organa (prim. doktorska disertacija dr. Urške Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja, Ljubljana, september 2004, str. 149).
2. Javno pooblastilo
V izpodbijani odločbi je organ zahtevo prosilca, da mu posreduje fotokopijo ali prepis celotnega besedila javnega pooblastila, ki ga organ izda centru za socialno delo v zvezi z rejništvom in seznam vseh izdanih javnih pooblastil v zvezi z rejništvom, zavrnil iz razloga, ker se zahtevani dokumenti enostavno javno dostopni in je v skladu s 5. odst. 6. čl. ZDIJZ prosilca napotil na zakone, kje se informacije nahajajo. Zaradi navedenega se je Pooblaščenec v obravnavanem primeru najprej ukvarjal s pojmom javno pooblastilo.
Javno pooblastilo opredeljuje Ustava RS v 121. čl. kot pravico posameznikov in organizacij, ki niso državni organi, da izvršujejo funkcije uprave. Javna pooblastila se lahko izvršujejo na tri načine:
- 1. z izdajanjem splošnih aktov,
- 2. z izdajanjem posamičnih aktov oz. odločanjem v posamičnih stvareh,
- 3. z opravljanjem materialnih dejanj.
Ključnega pomena pa je, da se lahko javno pooblastilo na podlagi drugega odstavka 121. čl. Ustave RS podeljuje le z zakonom. Javno pooblastilo se lahko podeljuje le za takšne (javne) naloge in pravice, ki pomenijo eno izmed funkcij državne uprave, ne more pa se raztezati na pravice, ki so individualne in zasebne narave.
Vsaka podelitev javnega pooblastila mora nujno obsegati najmanj dva elementa:
1. določitev vsebine javnega pooblastila, torej katere upravne naloge se zaupajo kot javno pooblastilo, kar mora zakon natančno in podrobno določiti,
2. določitev nosilca javnega pooblastila, torej določitev subjekta, ki z zakonom določeno javno pooblastilo izvršuje. Kadar nosilca javnega pooblastila zakon ne more neposredno določiti, mora zakon natančno določiti pogoje, ki jih mora izpolnjevati vsak nosilec javnega pooblastila, določiti organ, ki podeli javno pooblastilo oz. s svojim posamičnim aktom določi enega ali več nosilcev javnega pooblastila, in določiti postopek za podelitev javnega pooblastila (več o tem Komentar Ustave RS, uredil Lovro Šturm, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije 2002, strani 886 - 893).
Navedeno pomeni, da se javno pooblastilo kot ustavni institut ne more podeliti nikakor drugače kot z zakonom ali na podlagi zakona, vsi zakoni pa so javno objavljeni, zato je dostop do njih dejansko enostavno javno dostopen v smislu 5. odst. 6. čl. ZDIJZ. Centri za socialno delo imajo tako kot javni zavodi po ZZZDR javno pooblastilo za izvajanje rejništva, kot obliko družbenega varstva otrok. To pomeni, da organ sam centru za socialno delo ne more izdati in tudi ni izdal nobenega javnega pooblastila. To je izključno v pristojnosti zakonodajalca.
Pooblaščenec zato ugotavlja, da je organ pravilno navedel vse zakone, ki urejajo obravnavano področje, iz katerih izhaja vsebina javnega pooblastila v zvezi z rejništvom in prosilca pravilno v skladu s 5. odst. 6. čl. ZDIJZ napotil, da si jih ogleda v ustreznih Uradnih listih.
3. Pooblastilo
Ker pa prosilec v pritožbi posebej izpostavlja, da v zakonih, na katere ga je usmeril organ, ni našel javnih pooblastil, ki bi koga konkretno pooblaščal za vodenje in odločanje v postopku izvajanja rejništva, Pooblaščenec na tem mestu zgolj opozarja, da je potrebno ločiti zgoraj obrazložen institut javnega pooblastila od pooblastila posameznemu upravnemu delavcu, da lahko o posamezni zadevi vodi postopek oziroma ne le vodi postopek, ampak tudi odloči.
Kot je navedel že organ v izpodbijani odločbi, področje rejništva urejata ZZZDR in ZIRD. ZZDR tako v 1. in 2. odst. 10.b. čl. določa, da so za odločanje o upravnih stvareh po tem zakonu pristojni centri za socialno delo. Pristojnost za odločanje o upravni zadevi ima torej vedno organizacija (organ ali nosilec javnih pooblastil), v obravnavanem primeru torej center za socialno delo. Seveda pa konkretne naloge v organu opravljajo fizične osebe. Zato se poleg vprašanja pristojnosti vedno zastavi tudi vprašanje, katera fizična oseba je pooblaščena za vodenje postopka in za odločanje o upravni zadevi. Tovrstna pooblastila ureja 28. čl. ZUP, ki pod naslovom »Katera uradna oseba je pooblaščena za postopek in za odločanje« določa, da v upravni zadevi, za katero je pristojen monokratičen (individualno voden) organ, izda odločbo v upravnem postopku njegov predstojnik, če ni s predpisi o organizaciji tega organa ali z drugimi predpisi določeno drugače. Predstojnik lahko pooblasti drugo osebo (ni pa dolžan tega storiti), zaposleno pri istem organu, za odločanje v upravnih zadevah iz določene vrste zadev. Pooblastilo za odločanje obsega tudi pooblastilo za vodenje postopka pred odločitvijo. 32. čl. ZUP pa določa, da se v upravnih zadevah, o katerih odločajo nosilci javnih pooblastil, kot je v obravnavanem primeru center za socialno delo, glede vprašanja, katera oseba je pooblaščena za odločanje oziroma za opravljanje posameznih dejanj v postopku, smiselno uporabljajo določbe tega zakona, če drug zakon ne določa drugače. V tem primeru se za predstojnika šteje poslovodni organ, razen če splošni akt nosilca javnega pooblastila ne določa drugače.
ZUP tako ločuje dve vrsti pooblastil: pooblastilo za vodenje postopka in pooblastilo za odločanje. V upravnem postopku namreč ni striktno uveljavljeno načelo neposrednosti. To pomeni, da o upravni zadevi lahko odloči oseba, ki ni sama neposredno vodila postopka in opravljala procesnih dejanj. To izhaja iz načel organizacije javne uprave, kjer je največ odgovornosti na vodjih, delo pa mora biti porazdeljeno čim bolj racionalno, tako da se doseže čim večja učinkovitost (čim boljše razmerje med vloženimi sredstvi in rezultatom). V individualno vodenem organu je za izdajanje odločb v upravnem postopku že po samem zakonu pooblaščen predstojnik. Predstojnik je oseba, ki vodi delo organa. Predstojnik ima pravico, da za odločanje v upravnih zadevah določene vrste pooblasti drugo osebo, zaposleno pri istem organu. Pravica pooblastiti drugo osebo za odločanje o določeni vrsti zadev zajema tudi pravico dati takšno pooblastilo za posamično zadevo ali za konkretno določene zadeve. S pooblastilom drugi osebi se ne ukine predstojnikovo pooblastilo, ki ga ima po samem zakonu. Pooblastilo se lahko tudi prekliče; če se prekliče med vodenjem postopka, je treba zadevo dodeliti v reševanje drugi osebi ali pa o zadevi odloči predstojnik sam. Pooblastilo je lahko izrecno, lahko pa pooblastilo izhaja tudi iz delitve nalog in organizacije organa.
Ali se bo predstojnik odločil za delegacijo pooblastila, je njegova pravno nevezana organizacijska oziroma menedžerska odločitev. Če se odloči za podelitev pooblastila za odločanje, to pooblastilo obsega tudi pooblastilo za vodenje postopka pred odločitvijo.
Pooblastilo za odločanje o določenih zadevah ali določeni vrsti zadev uradni osebi ne daje pravice do dodelitve zadev v reševanje. Delitev nalog je organizacijsko vprašanje in predstojnik lahko naloge opravlja sam ali pa jih dodeljuje sodelavcem. Zadevo, ki jo ima v reševanju uradna oseba s pooblastilom, lahko predstojnik tej osebi tudi odvzame, dodeli drugi osebi ali jo reši sam. Vse to so organizacijska, vodstvena vprašanja, ki nimajo procesnopravnih implikacij, temveč kvečjemu delovnopravne.
Predstojnik lahko za odločanje o upravnih zadevah pooblasti le osebo, zaposleno pri organu. Torej ne more zaposliti pogodbenega sodelavca ali sodelavca z drugim statusom. Pooblastilo se lahko podeli le osebi, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ki ima torej sklenjeno delovno razmerje v smislu zakona o delovnih razmerjih za delovno mesto v organu. Delovno razmerje je lahko tudi za delovni čas, krajši od polnega. Važno je, da je vzpostavljeno delovno razmerje in da uradna oseba odgovarja predstojniku v delovnopravnem smislu (več o tem glej komentar k 28. do 32. čl. Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, leto izdaje 2004, Inštitut za javno upravo).
4. Sklepno
Glede na zgoraj navedeno, obstaja bistvena razlika med javnim pooblastilom in pooblastilom za izdajanje posamičnih aktov oz. za odločanje v posamičnih stvareh, s katerim se javno pooblastilo izvršuje. Javno pooblastilo se lahko podeli le z zakonom ali na podlagi zakona, med tem ko lahko pooblastilo posamezniku za vodenje in odločanje v posamezni konkretni zadevi izda le predstojnik, v okviru posamezne organizacije oz. njene sistematizacije delovnih mest. Izjema so inšpektorji, ki imajo že po zakonu pooblastilo za odločanje v upravnih zadevah (4. odst. 28. čl. ZUP).
V obravnavanem primeru je predstojnik centra za socialno delo na podlagi javnega pooblastila, ki je podeljen z ZZZDR in ZIRD, pooblaščen za vodenje in odločanje v postopkih, ki se nanašajo na rejništvo. Le ta pa lahko pooblasti drugo usposobljeno osebo za odločanje v upravnem postopku ali za opravljanje posameznih dejanj v postopku. Vendar takšno pooblastilo ni javno pooblastilo, ki ga omenja prosilec, temveč pooblastilo za opravljanje posameznih nalog, ki so zajeta v pooblastilu oziroma v okviru del in nalog posameznega upravnega delavca oz. uradne osebe, ki je zaposlena na centru za socialno delo in mora izpolnjevati tudi vse pogoje, ki jih določajo ZUP, ZZZDR in ZIRD. Takšna pooblastila, v kolikor so bila podeljena, pa je mogoče zahtevati le od posameznih centrov za socialno delo.
Ker pa je prosilec zahteval celotno besedilo javnega pooblastila, ki ga organ izda centru za socialno delo v zvezi z rejništvom in seznam vseh izdanih javnih pooblastil v zvezi z rejništvom, oziroma nosilce teh javnih pooblastil, se je po oceni Pooblaščenca organ pravilno skliceval na 5. odst. 6. čl. ZDIJZ in prosilca napotil, kje se informacije nahajajo. Javna pooblastila se namreč lahko nahajajo le v zakonih, vsi zakoni pa morajo biti objavljeni v Uradnem listu, ki je javno dostopen.
Na podlagi navedenega je pritožba prosilca neutemeljena, zaradi česar jo je bilo na podlagi 1. odst. 248. čl. ZUP potrebno zavrniti.
Pouk o pravnem sredstvu: Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa je dopustna tožba, ki se vloži v 30 dneh po prejemu te odločbe na Upravno sodišče v Ljubljani, Tržaška 68/a, pisno neposredno pri navedenem sodišču ali priporočeno po pošti ali ustno na zapisnik. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži najmanj v treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Informacijski pooblaščenec:
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka