Ropac Iva, novinarka časopisa Delo zoper Okrožno sodišče v Ljubljani
+ -Številka: 021-89/2006/7
Kategorije: Osebni podatek, Ostali sodni postopki
Datum: 04.12.06
Številka: 021-89/2006/7
Informacijski pooblaščenec po pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05, v nadaljevanju ZInfP), 3. in 4. odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZDIJZ) in 1. odstavka 252. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06- uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi Ive Ropac, novinarke Dela, Dunajska 5, 1509 Ljubljana (v nadaljevanju prosilka), zoper odločbo, Su:1-8/2006-3 z dne 18. 10. 2006, Republike Slovenije, Okrožnega sodišča v Ljubljani, Tavčarjeva 9, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), v zadevi odobritve dostopa do informacije javnega značaja naslednjo
O D L O Č B O:
1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana odločba odpravi.2. Organ mora prosilki v roku 3 (treh) dni od pravnomočnosti te odločbe posredovati sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III P 1839/5 z dne 10.3.2006, pri čemer je dolžan izbrisati podatke o tožniku: ime in priimek ter prebivališče.
OBRAZLOŽITEV:
Prosilka je dne 12.10.2006 naslovila na organ zahtevo, da ji v skladu z ZDIJZ, v elektronski obliki, posreduje sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III P 1839/05.
O zahtevi prosilke je organ odločil z odločbo, Su: 1.8/2006-3 z dne 18.10.2006, s katero je zahtevo prosilke za dostop do informacij javnega značaja zavrnil.
V obrazložitvi izpodbijane odločbe organ navaja, da prosilka zahteva posredovanje sodne odločbe v nepravnomočno končanem postopku, ki se vodi pod opr. št. III P 1839/2005, zato se dostop zavrne. Organ se pri tem sklicuje na 8. točko 1. odst. 6. čl. ZDIJZ, ki določa, da organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se ta nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka, in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi. S tem je priznana izjema od načela prostega dostopa, ki kot legitimnega priznava zasebni interes stranke, da se varuje njena zasebnost. Organ navaja, da gre v primeru III P 1839/2005 za postopek, kjer je bila sodba prvostopenjskega sodišča sicer izdana, vendar še ni pravnomočna. Zoper odločitev prvostopenjskega sodišča je bila vložena pritožba, ki se bo reševala pred Višjim sodiščem v Ljubljani. Uradna oseba organa ugotavlja, da vsebina odločbe v nepravnomočnem končanem postopku ni informacija javnega značaja, saj bi posredovanje te lahko povzročilo vplivanje na sodišče II. stopnje. Organ zaključuje, da so po 150. čl. Zakona o pravdnem postopku, (Ur. l. RS, št. 36/2004-uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP), stranke v postopku tiste, ki imajo pravico pregledovati in prepisovati spise, v katerih so udeležene. Drugim osebam, ki imajo opravičeno korist, se ta pregled in prepis posameznih spisov lahko dovoli, vendar le v primeru, da izkažejo upravičeno korist. Organ ugotavlja, da prosilka v svoji prošnji opravičene koristi ni izkazala.
Zoper odločbo iz prejšnjega odstavka je prosilka dne 24.10.2006 pri organu vložila pritožbo, v kateri navaja, da je kot novinarka časnika Dela zaprosila za navedeno sodbo. Nadaljuje, da se kot javnost nimajo možnosti seznaniti z odločitvijo sodišča, saj ni navada sodišča, da v pravdnih postopkih sodbo izda oz. razglasi javno takoj po končani javni glavni obravnavi (čeprav ZPP v 321. čl. govori o javnem izrekanju in razglasitvi sodbe, izjemoma pa v bolj zapletenih zadevah dopušča pisno izdajo sodbe). Ob tem pojasnjuje, da so o omenjeni zadevi že poročali na 8. strani Dela dne 03.11.2004 v članku »Zdravnica ravnala po pravilih stroke«. Poročali so o nepravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je bila po tem razveljavljena na Višjem sodišču v Ljubljani. Prosilka meni, da imajo novinarji pravico, da se seznanijo z odločitvami sodišča, tudi v nepravnomočno končanih zadevah, zato prosi Pooblaščenca, da ji to omogoči. Le tako je lahko javnost pravilno in popolno obveščena o odločitvi sodišča po opravljeni javni glavni obravnavi (javnost sojenja ne nazadnje zagotavlja 24. čl. Ustave RS, javnost dela sodišč pa obravnava tudi sodni red v čl. 7. do 12.) in seznanjena s sodbo v imenu ljudstva, s čimer bo tudi zadoščeno 39. čl. Ustave, ki govori o svobodi izražanja. V nasprotnem primeru pa je opravljanje novinarskega poklica, katerega osnovno poslanstvo je obveščanje javnosti, oteženo, če ne celo onemogočeno. Prosilka se nikakor ne more strinjati z obrazložitvijo uradne osebe po ZDIJZ, ki se sklicuje na 8. točko 1. odst. 6. čl. ZDIJZ, saj ni konkretno obrazložila, zakaj bi njegovo razkritje oz. razkritje sodbe škodovalo konkretnemu postopku, prav tako pa ni izvedla t. i. škodnega testa, ki ga ZDIJZ v takih primerih izrecno zahteva.
Organ je prosilkino pritožbo kot neutemeljeno, vendar dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, z dopisom z dne 27.10. 2006, Su: 1-8/2006-13 s prilogami, na podlagi 1. odstavka 245. čl ZPP, poslal v odločanje Pooblaščencu.
Ker organ po določilu II. odst. 245. čl. ZUP Pooblaščencu ni priložil dokumenta, ki se tiče zadeve, ga je Pooblaščenec z dopisom z dne 08.11.2006, št. 021-89/2006/2 pozval, da mu posreduje dokument, do katerega je prosilcu zavrnil dostop, v izvorni obliki, brez izločanja.
Organ je dne 21.11.2006 Pooblaščencu posredoval zahtevani dokument.
Pritožba je utemeljena.
1. Pojem informacije javnega značaja
ZDIJZ predstavlja konkretizacijo ustavne pravice dostopa do informacij javnega značaja, saj v 1. odstavku 1. čl. vsakomur omogoča prost dostop do informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb. ZDIJZ ima nedvomno močan vpliv na delovanje javnega sektorja, in sicer ne samo v delu, ko med zavezance zajema izjemno širok krog organov javnega sektorja, ki morajo na prvi stopnji slediti določilom zakona, temveč tudi v segmentu same definicije informacije javnega značaja. Oboje je v interesu zagotavljanja transparentnosti delovanja celotnega javnega sektorja, torej tudi vseh sodišč kot državnih organov, ne le državne uprave. Namen ZDIJZ, ki izhaja iz 2. čl., je zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja, pri čemer si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delu.
Informacija javnega značaja je po določilu 1. odst. 4. čl. informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva (v nadaljevanju dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb.
Po ZDIJZ je torej informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, tista informacija, ki je nastala v zvezi z izvajanjem javnopravnih nalog oziroma v zvezi z dejavnostjo organa. Organ mora informacijo javnega značaja izdelati pri svojem delu in v postopkih, za katere je pristojen v skladu s splošnimi predpisi. Če je prvi pogoj izpolnjen, se lahko informacija javnega značaja nanaša na kakršnokoli vsebino na vseh področjih delovanja zavezanega subjekta ter je lahko povezana z njegovo politiko, aktivnostjo in odločitvami, ki spadajo v delokrog oziroma sfero odgovornosti posameznega organa (prim. doktorska disertacija dr. Urške Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja, Ljubljana, september 2004, str. 149).
1. odst. 1. čl. Zakona o sodiščih (Ur.l. RS, št. 100/2005 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZS-UPB2) pravi, da sodno oblast v Republiki Sloveniji izvajajo sodniki na sodiščih, ustanovljenih s tem ali z drugim zakonom. Iz navedenega izhaja, da izvajanje sodne oblasti (kamor sodi tudi sojenje v konkretnih pravdnih zadevah), predstavlja del javnopravnih nalog organa in s tem spada v njegovo delovno področje.
Pooblaščenec ugotavlja, da zahtevani dokument obstaja, da organ z njim razpolaga in da zahtevana informacija izvira iz delovnega področja organa, zato zahtevana sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III P 1839/05, izpolnjuje vse pogoje za obstoj informacije javnega značaja.
2. Pravica do vpogleda v pravdni spis po ZPP in pravica dostopa do informacij javnega značaja po ZDIJZ
Organ se pri zavrnitvi prosilkine zahteve sklicuje tudi na 150. člen, ki pravi, da imajo stranke v postopku pravico pregledovati in prepisovati spise, v katerih so udeležene. Drugim osebam se ta pregled in prepis posameznih spisov lahko dovoli, vendar le v primeru, če imajo opravičeno korist. Po mnenju organa prosilka te opravičene koristi ni izkazala.
Pooblaščenec najprej ugotavlja, da določbi 150. čl. ZPP in ZDIJZ nista v razmerju lex specialis derogat legi generali, ker ne urejata iste pravice. Zgoraj citirana določba ZPP se nanaša na pravico strank v sodnem postopku oz. tistega, ki izkaže opravičeno korist, do pregleda in prepisa spisa v konkretni pravdni zadevi, ZDIJZ pa ureja pravico vsakogar, da dostopa do različnih dokumentov - informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo organi zavezanci. Gre za različni pravni podlagi in za urejanje dveh različnih pravic – na eni strani za pravico dostopa do informacij javnega značaja, ki izhaja iz 2. odstavka 39. člena Ustave RS, na drugi strani za pravico strank oz. drugih upravičencev do vpogleda in prepisa spisa, ki je, v okviru pravice do enakih procesnih jamstev, zagotovljena v okviru 22. člena Ustave RS. Določba 150. čl. ZPP konkretizira ustavno določbo o enakem varstvu pravic, ki obvezuje zakonodajalca, da posamezne sodne in druge pravne postopke uredi tako, da so v posameznem postopku glede varstva pravic vsi v enakem položaju, oziroma, da jim je zagotovljen enak standard pravnega varstva (OdlUS V, 201, Up-88/94 z dne 31.05.1996). Nasprotni stranki v postopku morata imeti enake možnosti za uveljavljanje svojih pravic (t.i. načelo kontradiktornosti), torej tudi enake možnosti za vpogled in prepis pravdnega spisa, kar omogoča strankam, da se seznanijo z dejstvi in dokazi, ki jih je predlagala nasprotna stranka oz., ki jih poseduje sodišče (več: Komentar Ustave Republike Slovenije, urednik L. Šturm, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana, 2002, str. 238– 251). Iz navedenega izhaja, da je s 150. členom ZPP varovano načelo kontradiktornosti v pravdnem postopku, ne pa načelo javnosti.
Pooblaščenec v zvezi s tem poudarja, da je dostop do informacij javnega značaja ena od ustavnih pravic in da mora organ o zahtevi odločati po zakonu, ki ureja postopek za uresničevanje te pravice, to je po ZDIJZ. Postopek dostopa do informacij javnega značaja je postopek, v katerem se odloča o upravni zadevi, pravdni postopek pa je sodni postopek, pri čemer gre za dve povsem različni pravni področji. Kot izhaja iz obrazložitve zgoraj, je povsem različen tudi objekt varstva, to je varovana pravica, ki tak postopek terja. Uradna oseba za dostop do informacij javnega značaja je v postopku odločanja zavezana k uporabi določb ZDIJZ, v skladu s 15. čl. ZDIJZ pa je za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, dolžna uporabljati določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, ne pa določbe procesnega zakona, v tem primeru ZPP. V postopku dostopa do informacij javnega značaja gre namreč za odločanje o upravni zadevi. Predmet varstva sta dve različni ustavni pravici, ki se medsebojno ne izključujeta. Vprašanje dostopa do informacije javnega značaja je treba presojati v vsakem konkretnem primeru posebej, od primera do primera, pri čemer ni nujno, da bo vsaka informacija javnega značaja tudi prosto dostopna. ZDIJZ v 1. odstavku 6. člena namreč taksativno določa primere, v katerih lahko organ dostop do zahtevane informacije javnega značaja zavrne.
Na podlagi navedenega, Pooblaščenec zaključuje, da mora organ v zvezi z zahtevo za dostop do informacije javnega značaja uporabiti ZDIJZ, pri čemer mora v konkretnem primeru presoditi, ali je podana katera od izjem po 1. odstavku 6. člena ZDIJZ.
3. Načelo prostega dostopa po ZDIJZ
Prosilka v pritožbi izpostavlja, da zahteva dostop do dokumenta kot novinarka in, da imajo novinarji pravico, da se seznanijo z odločitvami sodišča. V nasprotnem primeru je opravljanje novinarskega poklica, katerega osnovno poslanstvo je obveščanje javnosti, oteženo, če ne celo onemogočeno. Zaradi navedenega, Pooblaščenec pojasnjuje, da za dostop do informacij javnega značaja velja načelo prostega dostopa (5. čl. ZDIJZ). Po tej določbi so informacije javnega značaja prosto dostopne prosilcem, ki imajo na svojo zahtevo pravico pridobiti od organa informacijo javnega značaja na vpogled, ali pridobiti njen prepis, fotokopijo ali elektronski zapis. ZDIJZ torej kot pravilo postavlja enako in enotno uporabo določb zakona za vse, kar pomeni, da med prosilci ne dela nobenih razlik glede na njihov status in torej ne uvaja nobene kategorije privilegiranih prosilcev. Povsem irelevantno je, kdo informacijo zahteva, pomembno je le, ali gre za informacijo javnega značaja, ki jo je dopustno razkriti javnosti. Navedeno načelo pa obenem pomeni tudi, da so vsakomur dostopne vse informacije javnega značaja vseh zavezancev. Podrobneje je to načelo izraženo v določbi 3. odst. 17. čl. ZDIJZ, po kateri prosilki ni treba pravno utemeljiti zahteve, ali izrecno označiti, da gre za zahtevo za dostop do informacije javnega značaja. Če namreč iz narave zahteve izhaja, da gre za zahtevo za dostop do informacije javnega značaja po ZDIJZ, organ obravnava zahtevo po ZDIJZ. Prosilkin namen, ki ga s pridobitvijo zahtevanih informacij zasleduje, za rešitev njene pritožbe ni pravno relevanten. Pooblaščenec je v skladu z ZDIJZ dolžan vsebinsko presoditi le, ali zahtevana informacija izpolnjuje merila za informacijo javnega značaja in je zaradi tega prosto dostopna vsem, lat. erga omnes, ne le prosilki. Prosilkin interes in pravne koristi za to presojo niso pomembni.
Pooblaščenec pa bi na tem mestu opozoril na Zakon o medijih (Ur. l. RS, št. 110/2006-uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju Zmed), ki v 45. čl. ureja dostop do informacij za medije. Na podlagi omenjene določbe imajo novinarji oz. mediji širši dostop do informacij, saj so organi dolžni odgovarjati tudi na vprašanja, česar po ZDIJZ niso dolžni. Krajši je tudi rok za odgovor. Organi morajo medijem poslati odgovor na vprašanje najpozneje v sedmih delovnih dnevih od prejema vprašanja v pisni obliki.
4. Izjema po 1. odstavka 6. člena ZDIJZ
Organ lahko zavrne dostop do zahtevane informacije, če je podana katera izmed zakonsko določenih izjem, opredeljenih v 1. odst. 6. čl. ZDIJZ. Organ se v izpodbijani odločbi opira na izjemo po 8. točki 1. odst. 6. čl. ZDIJZ, na podlagi katere lahko organ prosilki zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka, in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi.
4.1 Izjema po 8. točki 1. odst. 6. čl. ZDIJZ
Za uveljavitev izjeme iz 8. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ kumulativno določa dva pogoja, ki omogočata njeno uporabo. Poleg pogoja, da je (sodni) postopek še v teku, je bistven tudi pogoj, da bi razkritje zahtevanega podatka škodovalo njegovi izvedbi. Ta pogoj pa zavezuje k uporabi tako imenovanega škodnega testa, po katerem mora biti izkazano, da bi bila s samim razkritjem prizadeta varovana pravna dobrina, oziroma, da bi nastala določena škoda, konkretno izvedbi sodnega pravdnega postopka. Ogrozitev mora vsakokrat biti dejanska in konkretna, ne le hipotetična in abstraktna. Dostop se torej v takšnem primeru lahko zavrne le, če bi razkritje podatka ogrozilo izvedbo določenih dejanj v postopku do takšne mere, da se ne bi mogla izvesti ali bi bila njihova izvedba zaradi razkritja težja oziroma povezana z nesorazmernimi stroški ali težavami (prim. tudi Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana, 2005, stran 128).
T.i. škodni test mora v vsakem posameznem primeru izvesti organ, ki mora konkretno dokazati nastanek škode. V obravnavanem primeru je organ v izpodbijani odločbi zgolj navajal, da bi posredovanje nepravnomočne sodbe lahko vplivalo na odločitev sodišča II. stopnje, ne da bi konkretno navedel, kakšna škoda bi pri tem nastala. Takšno hipotetično zatrjevanje nastanka škode, brez konkretne izvedbe škodnega testa, pa za izkazanost zatrjevane izjeme nikakor ne zadostuje. Ker so sodne obravnave javne, so zlasti na medijsko zanimivih obravnavah velikokrat prisotni tudi novinarji, ki take obravnave komentirajo oziroma o tem poročajo tudi v medijih. Svoboda informiranja in razvito javno mnenje sta namreč izredno pomembna za preprečevanje zlorab in za demokratično izvrševanje državne oblasti, kamor sodi tudi sodstvo. To pa pomeni, da se o tem razpravlja tudi izven sodišča, v obliki javnega mnenja, pa vendar to ne more in ne sme vplivati na strokovno delo sodnikov, na njihovo neodvisnost in nepristranskost. Nasprotno, takšna nevarnost ne sme biti razlog za omejitev dostopa do informacije. Če sodišče v primeru raznih pritiskov, zlasti pa pri medijsko odmevnih primerih, ne bi bilo zmožno objektivnega, profesionalnega in nepristranskega sojenja, bi to lahko pomenilo kršitev pravice iz 23. čl. Ustave RS, ki vsakomur zagotavlja, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Nenazadnje so takšnim pritiskom izpostavljeni tudi mnogi drugi javni uslužbenci oziroma funkcionarji, pa se, kljub njihovi javni izpostavljenosti, od njih (upravičeno) pričakuje strokovno, neodvisno in nepristransko opravljanje njihovih nalog. Pooblaščenec ne vidi prav nobenega razloga, da bi bilo v konkretnem primeru drugače. Na podlagi navedenega, Pooblaščenec ocenjuje, da zavračanje dostopa do nepravnomočne sodbe zato, ker bi to lahko vplivalo na odločitev sodišča II stopnje, ne vzdrži resne pravne presoje. Izjeme iz 8. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ zato ni izkazana.
4.2. izjema po 3. točki 1. odst. 6.čl. ZDIJZ
Pooblaščenec je na podlagi 2. odst. 247. čl. ZUP, ki mu ob odločanju o pritožbi po uradni dolžnosti izpodbijane odločbe med drugim nalaga preizkus, ali je bil prekršen materialni zakon, moral ugotoviti tudi, ali zahtevani podatek predstavlja kakršno koli drugo izjemo. V tem primeru je bilo potrebno oceniti, ali je podana izjema po 3. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ, ki kot izjemo od prosto dostopnih informacij določa osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov in tako napoti na uporabo Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 86/04 in 113/05; v nadaljevanju ZVOP-1).
Namen ZVOP-1 je preprečevanje neustavnih, nezakonitih in neupravičenih posegov v zasebnost in dostojanstvo posameznikov (1. čl. ZVOP-1). Po določilu 1. točke 1. odstavka 6. člena ZVOP-1 je osebni podatek katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v kateri je izražen. Posameznik pa mora biti določena ali določljiva fizična oseba, na katero se nanaša osebni podatek, pri čemer je oseba določljiva, če se jo lahko neposredno ali posredno identificira, predvsem s sklicevanjem na identifikacijsko številko, enega ali več dejavnikov, ki so značilni za njeno fizično, fiziološko, duševno, ekonomsko, kulturno ali družbeno identiteto, pri čemer način identifikacije ne povzroča velikih stroškov, nesorazmerno velikega napora ali ne zahteva veliko časa.
Pooblaščenec je vpogledal v sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III P 1839/05 in ugotovil, da vsebuje številne osebne podatke. Pravdni postopek se namreč vodi zaradi zasebne tožbe zaradi plačila odškodnine. Odškodninska odgovornost je urejena v Obligacijskem zakoniku (Uradni list RS št. 83/01, 32/2004, 28/2006, v nadaljevanju OZ), ki v 1. odst. 131 čl. določa, da kor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. To pa pomeni, če povzročitelj škode oškodovancu škode ne povrne izven sodno, slednjemu ostane izključno sodna pot, da zahteva povračilo povzročene škode. Zaradi tega pa ne sme izgubiti pravice do zasebnosti in pravice do varstva osebnih podatkov, oziroma povedano drugače, sodišče je dolžno varovati osebne podatke. Ustava RS sicer določa javnost sojenja, torej da so sodne obravnave javne, da se sodbe izrekajo javno ter da izjeme določa zakon (24. čl. Ustava RS), vendar pa je, po oceni Pooblaščenca, omenjena pravica v prvi vrsti namenjena strankam v posameznem postopku, s katero naj bi se zagotovila poštenost sojenja (Komentar Ustave RS, uredil Lovro Šturm, str. 270-273). In če je ta pravica v prvi vrsti namenjena strankam postopka, ki lahko edino s pomočjo druge ustavne pravice, pravice do sodnega varstva, zahtevajo plačilo odškodnine, potem takšna pravica ne sme omejiti druge ustavne pravice, pravice do varstva osebnih podatkov in varstva pravic zasebnosti, tudi v okviru sodnega postopka. Oškodovanec oziroma tožnik mora v odškodninski tožbi dokazati svojo škodo, dejstva, da ta škoda izvira iz škodnega ravnanja in da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem. Nasprotno pa se mora tožena stranka z dokazi razbremeniti odškodninske odgovornosti. Ker gre v obravnavanem primeru za nepremoženjsko škodo, to pomeni, da so v nepravnomočni sodbi vsebovani številni podatki o zdravstvenem stanju tožnika, ki v skladu z 19. točko 6. čl. ZVOP-1 sodijo med občutljive osebne podatke. Gre za posebno kategorijo osebnih podatkov, ki posegajo v »globino« razkrivanja posameznikove osebnosti. Poseg vanje pomeni poseg v temeljno človekovo pravico do zasebnosti. Občutljivi osebni podatki so najsubtilnejša kategorija osebnih podatkov, definirani so v 19. točki 6. člena ZVOP-1, našteti pa so taksativno, in ne primeroma. Ker zaradi občutljivosti potrebujejo posebno varstvo in zaščito ter omejitve dopustne obdelave, je v osmih točkah 13. člena ZVOP-1 taksativno določenih osem pravnih podlag, ki dopuščajo obdelavo občutljivih osebnih podatkov. Občutljivi osebni podatki se torej lahko obdelujejo zgolj in samo v osmih, taksativno določenih primerih. Po določbi 7. točke 13. člena ZVOP-1 je obdelava občutljivih osebnih podatkov dopustna, če je to potrebno zaradi uveljavljanja ali nasprotovanja pravnemu zahtevku. Vendar pa mora sodišče, ki vodi konkreten sodni postopek zaradi uveljavljanja ali nasprotovanja pravnemu zahtevku in se pri tem obdelujejo tudi občutljivi osebni podatki, zagotoviti ustrezno varstvo takšnih podatkov. Dolžnost varovanja občutljivih osebnih podatkov pa veže tudi toženo stranko in vse prisotne na javni glavni obravnavi, saj samo dejstvo, da so do njih prišli v okviru sodnega postopka, narave teh podatkov ne spremeni. Ti podatki so zaupni sami po sebi, po naravi stvari same. (več o tem glej Zakon o varstvu osebnih podatkov s komentarjem, urednica in redaktorica Nataša Pirc Musar, Ljubljana 2006, komentar k 13. čl. ZVOP-1).
Na podlagi navedenega, Pooblaščenec ugotavlja, da sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. III P 1839/05 skupaj z imenom in priimkom, ter naslovom tožeče stranke vsebuje varovane občutljive osebne podatke, ki predstavljajo izjemo po 3. točki 1. odst. 6. čl. ZDIJZ.
5. Institut delnega dostopa in pomen zaupnosti po določilu 7. člena ZDIJZ
Glede na ugotovljen obstoj varovanih osebnih podatkov, ki so vsebovani v zahtevanem dokumentu, je Pooblaščenec v nadaljevanju presojal, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa in prosilki omogočiti delni dostop da zahtevanega dokumenta.
Institut delnega dostopa je urejen v 7. čl. ZDIJZ, ki določa, če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 6. člena (npr. osebne podatke) in jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, pooblaščena oseba organa izloči te informacije iz dokumenta ter seznani prosilko z vsebino preostalega dela dokumenta. To v povezavi z načelom odprtosti delovanja javnih organov, ki je opredeljen v 2. členu ZDIJZ, pomeni, da je dolžnost organa, da mora institut delnega dostopa uporabiti vedno, razen če to po kriterijih 21. čl. Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 76/2005) ne bi bilo izvedljivo oziroma, ko (in če) delno razkritje ne bi ogrozilo zaupnosti varovanih informacij. 16. člen Uredbe določa, če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 6. člena ZDIJZ, se šteje, da jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, če jih je mogoče fizično odstraniti, prečrtati, trajno prekriti ali drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v fizični obliki; zbrisati, kodirati, blokirati, omejiti oziroma drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v elektronski obliki (prvi odstavek). Ne glede na zapisano se šteje, da informacije iz dokumenta ni mogoče izločiti, če je bilo tako izločeno informacijo mogoče razbrati iz drugih informacij v dokumentu (drugi odstavek).
V obravnavanem primeru je prišlo do situacije, ko so temeljne človekove pravice: pravica do zasebnosti, pravica so varstva osebnih podatkov, pravica do sodnega varstva in pravica do svobode izražanja, trčile druga v drugo. Za temeljne človekove pravice pa je značilno, da so druga drugi enakovredne, nobena ne more in ne sme biti nad drugo.
Pooblaščenec ocenjuje, da je v obravnavanem primeru z institutom delnega dostopa mogoče zadostiti vsem ustavnim pravicam, ne da bi katero od njih omejili. Z izbrisom imena in priimka, ter naslova tožnika, se namreč onemogoči prepoznavnost in določljivost posameznika, ter seveda tudi stike s posameznikom. Občutljivi osebni podatki, ki so vsebovani v obrazložitvi zahtevane sodbe, s tem postanejo anonimizirani, kar pomeni, da je identifikacijo posameznika onemogočena. Z anonimizacijo se torej izgubi prepoznavnost in določljivost posameznika, občutljivi osebni podatki pa izgubijo naravo svoje subtilnosti (več o tem glej Zakon o varstvu osebnih podatkov s komentarjem, urednica in redaktorica Nataša Pirc Musar, Ljubljana 2006, komentar k 13. čl. ZVOP-1). Pooblaščenec zato ponovno opozarja (obrazloženo že v točki 4.2 te odločbe), da v obravnavanem primeru anonimizacija, na način, da se varujejo občutljivi osebni podatki, veže prav vse, ki so bili prisotni na javni glavni obravnavi. Na ta način so sodbe vrhovnega in višjih sodišć objavljene tudi na spletnem portalu sodstva (www.sodnapraksa.si, ki ga ureja Vrhovno sodišče, in na spletnem portalu IUS INFO, kamor sodbe v anonimizirani obliki dostavlja Vrhovno sodišče RS, ter tudi v pisni zbirki sodb Vrhovnega sodišča, katere redaktorji so vrhovni sodniki.
V obrazložitvi zahtevane sodbe se nahajajo tudi imena in priimki zdravnikov in medicinske sestre, ki so bili v okviru sodnega postopka zaslišani kot priče. Eni so bili zaslišani kot zaposleni pri tožniku, ki je javni zavod, drugi pa kot sodno zapriseženi izvedenci medicinske stroke. V obeh primerih pa ime in priimek predstavljata informacijo javnega značaja. Prvi z vidika javnega uslužbenca, saj so zdravniki in medicinska sestra kot zaposleni v javnem zavodu javni uslužbenci v skladu s 1. čl. Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/02 ter spremembe in dopolnitve, ZJU) in je zato podatek o imenu in priimku v povezavi z opravljanjem njihovega delovnega razmerja v skladu s 3. odst. 6. čl. ZDIJZ informacija javnega značaja. Njihovo zaslišanje v tem postopku je bilo namreč povezano z opravljanjem njihovega delovnega razmerja kot javnega uslužbenca. Podatek o izvedencih medicinske stroke pa je javno dostopen podatek na spletni strani ministrstva za pravosodje v imeniku sodnih izvedencev (http://www2.gov.si/mp/tol.nsf/(WebIzvedenci)?OpenView).
Na podlagi navedenega Pooblaščenec zaključuje, da je organ na prvi stopnji napačno uporabil materialno pravo, zato je Pooblaščenec pritožbi prosilke ugodil ter na podlagi I. odst. 252. čl. ZUP odločbo organa odpravil in sam rešil zadevo tako, kot izhaja iz izreka odločbe. Organ je prosilki dolžan omogočiti dostop do zahtevanih informacij javnega značaja, in sicer ji je dolžan posredovati sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III P 1839/05 z dne 10.3.2006, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe, pri čemer je dolžan iz sodbe izbrisati podatke o tožniku: ime in priimek, ter prebivališče. To je dolžan storiti v roku 3 dni od pravnomočnosti te odločbe, pravnomočnost pa bo v skladu s 1. odst. 225. čl. ZUP nastopila takrat, ko se ta odločba ne bo več mogla izpodbijati v upravnem sporu (rok za vložitev tožbe v upravnem sporu pa je 30 dni).
Drugi odstavek 5. člena ZDIJZ določa, da ima vsak prosilec na svojo zahtevo pravico pridobiti od organa informacijo javnega značaja tako, da jo pridobi na vpogled, ali da pridobi njen prepis, fotokopijo, ali njen elektronski zapis. 2. točka drugega odstavka 17. člena ZDIJZ pa določa, da mora prosilec v zahtevi opredeliti, na kakšen način se želi seznaniti z vsebino zahtevane informacije (vpogled, prepis, fotokopija, elektronski zapis).
Iz vsega zapisanega sledi, da je prosilka tista, ki se odloča, v kakšni obliki želi prejeti zahtevano informacijo. Zato mora organ prosilki posredovati dokument v elektronski obliki, kot izhaja iz zahteve prosilke.
Pouk o pravnem sredstvu: Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa je dopustna tožba, ki se vloži v 30 dneh po prejemu te odločbe na Upravno sodišče v Ljubljani, Tržaška 68/a, pisno neposredno pri navedenem sodišču ali priporočeno po pošti ali ustno na zapisnik. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži najmanj v treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Informacijski pooblaščenec:
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka