Prosilec zoper Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano
+ -Številka: 021-87/2006/4
Kategorije: Ali dokument obstaja
Datum: 12.12.06Številka: 021-87/2006/4
Informacijski pooblaščenec po pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05, v nadaljevanju ZInfP), 3. in 4. odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZDIJZ) in 1. odstavka 248. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06- uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi ……….. (v nadaljevanju prosilec), zoper odločbo, šifra: 090-18/2006/4 z dne 28. 09. 2006, Republike Slovenije, Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Dunajska cesta 58, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), v zadevi odobritve dostopa do informacije javnega značaja naslednjo
O D L O Č B O:
Pritožba se kot neutemeljena zavrne.
OBRAZLOŽITEV:
Prosilec je dne 30.08.2006 naslovil na Pooblaščenca pritožbo zoper organ. Ob pregledu pritožbene dokumentacije je Pooblaščenec ugotovil, da ne gre za pritožbo zaradi molka organa, temveč za zahtevo za dostop do informacije javnega značaja iz pristojnosti organa. V skladu z 20. čl. ZDIJZ, ki določa, da mora organ, ki je prejel zahtevo, pa z zahtevano informacijo ne razpolaga, nemudoma, najpozneje pa v roku 3 delovnih dni od dneva prejema zahteve, odstopiti zahtevo organu, ki je glede na vsebino zahteve pristojen za njeno reševanje, in o tem obvestiti prosilca, je Pooblaščenec zahtevo odstopil v reševanje organu.
V zahtevi je prosilec postavil vprašanje, katera ustanova oziroma banka je prejemnik 30 milijonov ATS, ki naj bi jih podelila država Avstrija za razselitev prašičje farme Podgrad pri Gornji Radgoni in so bila strogo namenska. Nadalje navaja, da je prepričan, da so se pri razselitvi prašičje farme Podgrad dogajale velike nepravilnosti. Omenjena farma je bila sporna tudi za Avstrijo in takrat je Avstrijska Štajerska dala Sloveniji zelo ugoden kredit v višini 30 milijonov ATS. Dejstvo je, da so nekateri kmetje prejeli več, nekateri pa manj sredstev. Med njimi so tudi taki, ki so denar prejeli, naredili pa nič. Tisti, ki so se zadeve lotili in zgradili nadomestne hleve, pa so prejeli premalo denarja in so najemali kredite komercialnih bank. Kontrole nad tem pa ni bilo. Na koncu prosilec prosi za preveritev podatkov, katera banka oziroma državna ustanova je prejela 30 milijonov ATS. Pri tem prosilec navaja nekatere ustanove, ki bi lahko bili prejemniki denarja: Hranilno kreditna služba - sedanja Deželna banka, Poslovno združenje za prehrano, sedanja Agencija za plačilni promet pri organu, Kmetijska zadruga Gornja Radgona. Prosilec je na posebnem listu z datumom 28.08.2006, ki je bil priložen zahtevi, prosil, da organ preveri sredstva posameznikov, ki so na seznamu oz. šifrantu kmetij označeni. Prosilec je k vlogi priložil kopijo »Poročila o pregledu podeljevanja sredstev za razselitev prašičje farme v Podgradu pri Gornji Radgoni«, ki ga je izdal organ pod številko 402-97/2002/23 z dne 12. 3. 2003, in naslovil na Ministrstvo za finance, tri kopije listov s seznami Poslovnega združenja za prehrano za leto 1993, 1994 in 1995, dalje kopiji dveh, na roke izpisanih strani nepopolnega seznama z oznako »ŠIFRANTI KMETIJ«, kopijo dopisa Komisije za preprečevanje korupcije, s šifro 003-242.93/2002,17 z dne 19. 1. 2006, in dopis več fizičnih oseb, naslovljen na organ, brez datuma.
O zahtevi prosilca je organ odločil z odločbo, številka 090-18/2006/4 z dne 28.09.2006, s katero je zahtevo prosilca zavrnil.
V obrazložitvi izpodbijane odločbe je organ uvodoma povzel zahtevo prosilca, nato pa ugotovil, da je prosilec s pisno vlogo zahteval dostop do podatkov, za katere je glede na vsebino, v skladu s prvim odstavkom 1. člena zavezanec, ob predpostavki, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 4. člena ZDIJZ.
Organ je nadalje ugotovil, da so bili dokumenti, ki jih je prosilec priložil k svoji zahtevi v obliki kopij (razen kopije ročno izpisanega seznama), izdelani v okviru organa ali pridobljeni v zvezi z različnimi postopki pred drugimi organi (Ministrstvo za finance, Komisija RS za preprečevanje korupcije). Zato je dokument z naslovom »Poročila o pregledu podeljevanja sredstev za razselitev prašičje farme v Podgradu pri Gornji Radgoni« preveril pri pristojni notranji organizacijski enoti organa in ugotovil, da je Sektor za strukturno politiko in podeželje že opravil rekonstrukcijo sporne vsebine navedenega poročila v zvezi s postopkom upravnega nadzora in na zahtevo Komisije RS za preprečevanje korupcije. Rezultat rekonstrukcije zgoraj navedenega poročila pristojne notranje organizacijske enote organa je bil v ugotovitvi, da sum o domnevno nepravičnem razdeljevanju ugodnih kreditnih sredstev za namen razselitve prašičje farme dejansko izhaja iz spornega podatka v zgoraj navedenem in priloženem poročilu. Sektor za strukturno politiko in podeželje je namreč ugotovil, da je uradnica, ki je pripravljala poročilo, v navedenem poročilu naredila napako, ker je verjetno po Poročilu Poslovnega združenja za prehrano Slovenije za leto 1995 povzela pismeno navedena pričakovanja», da bo Republika Slovenija od Republike Avstrije prejela ugoden kredit za namen razselitve prašičje farme.« Ugotovljeno je bilo, da je uradnica pričakovanje, ki je verjetno izhajalo iz predhodnih pogovorov posameznikov v preteklosti, v poročilu organa z dne 12. 3. 2003 povzela in po pomoti zapisala kot izvršeno dejstvo, »da je Republika Slovenija od Republike Avstrije prejela ugoden kredit.« Ugotovitev, da je bil navedeni sporni podatek v poročilu zapisan napačno, sta kasneje dodatno potrdila še dopis dr. Alojza Slaviča z dne 3. 12. 2005 in dopis takratnega ministra Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, prof. dr. Jožeta Osterca z dne 11. 11. 2005.
Organ navaja, da je trditev o domnevnem kreditu Republike Avstrije Republiki Sloveniji nesporno ovrgel odgovor Ministrstva za finance. Na zaprosilo uradne osebe organa z dne 5.9.2006, za potrebe predmetnega postopka, je namreč Ministrstvo za finance z dopisom št. 471-16/2006/2 z dne 11.9.2006 organu pisno sporočilo, da v podatkovni bazi dolgoročnega dolga Republike Slovenije ni evidentiranega nobenega dolga, ki bi ga Republika Slovenija imela do Republike Avstrije iz naslova kakršnegakoli namenskega kredita.
Organ v nadaljevanju ugotavlja, da je prosilec k svoji vlogi priložil tudi kopijo dopisa RS, Komisije za preprečevanje korupcije, s šifro 003-242.93/2002,17 z dne 19. 1. 2006. Dopis je naslovljen na organ, kabinet ministra. K dopisu sta bili pripeti kopiji dopisov s podpisi domnevnih oškodovancev v zvezi z »investicijo za namen razselitve farme Podgrad, za katero naj bi se kmetije odločili zgolj iz razloga, da bi prejeli nepovratna sredstva v višini 26 % vrednosti celotne investicije, črpanih iz kredita Republike Avstrije Republiki Sloveniji ter dodatna sredstva iz proračuna Republike Slovenije« (s prispevkom lastnih sredstev), česar pa podpisniki, ki so po lastnih navedbah pristopili k investiciji pod vplivom KZ Radgona ter takratnega Živinorejskega in veterinarskega zavoda Murska Sobota, niso prejeli. Iz zadnjega odstavka zgoraj navedene kopije dopisa RS, Komisije za preprečevanje korupcije s priloženima dopisoma domnevnih oškodovancev je razvidno, da se vse navedbe v dopisih smiselno nanašajo na vprašanje, ali je organ ugotavljal, oziroma ugotovil, »ali so bila Republiki Sloveniji sredstva iz naslova avstrijskega kredita nakazana, kdo so bili prejemniki teh sredstev in kako so bila porabljena, oziroma ali so bila sredstva avstrijskega kredita del nepovratnih sredstev, namenjenih za razselitev prašičje farme Podgrad«.
Organ je na podlagi navedenega zaključil oz. ugotovil, da organ v času vložene zahteve na temelju ZDIJZ ne razpolaga z zahtevanimi podatki, oziroma dokumentom, »kdo je bil prejemnik 30 milijonov ATS, ki naj bi jih Republika Avstrija dala Republiki Sloveniji, kot ugoden kredit za namen razselitve prašičje farme Podgrad pri Gornji Radgoni«. V okviru predmetnega postopka pa je bilo nesporno ugotovljeno, da po vseh do sedaj znanih podatkih, s katerimi razpolaga, Republika Slovenija ni prevzela nobenega dolga iz naslova posojila, ki naj bi ga najela z Republiko Avstrijo. Republika Slovenija iz tega naslova zato tudi ne plačuje niti obresti niti glavnice, zato je organ s stopnjo gotovosti sklepal, da sredstva »namenskega kredita Republike Avstrije« niso nikoli bila del nepovratnih sredstev, ki so bila izplačana iz proračuna Republike Slovenije za namen razselitve prašičje farme Podgrad.
Organu oziroma uradni osebi pa ni znano, niti ji to ne more biti znano, ali je morda pred desetletjem in več katerakoli druga pravna oseba v Republiki Sloveniji vstopila samostojno v morebitni dolžniški odnos do Republike Avstrije in na ta način sama porabila sredstva za svojo dejavnost financiranja ali nadaljnjega kreditiranja.
Glede na navedeno je organ pred izdajo odločbe v postopku ugotavljal vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Dejstva je ugotavljal na podlagi navedenih listin, ki jih je imel na razpolago. V skladu z načelom proste presoje dokazov je na podlagi 10. člena ZUP do zgoraj navedenih ugotovitev lahko prišel šele z vsebinsko obravnavo zadeve, zato je v skladu z 22. členom ZDIJZ moral zahtevo prosilca za dostop do informacij, »kdo je bil prejemnik 30 milijonov ATS sredstev iz naslova ugodnega kredita R Avstrije R Sloveniji«, meritorno zavrniti.
Glede na dejstvo, da je prosilec zahteval tudi preveritev podatkov o izplačanih nepovratnih sredstvih iz proračuna Republike Slovenije za namen razselitve oziroma sanacije prašičje farme Podgrad, za leta 1993, 1994 in 1995, je uradna oseba organa preko pristojnih notranjih organizacijskih enot preverila vse podatke za navedeno obdobje, s katerimi organ razpolaga in bi lahko bili povezani z razselitvijo farme ter izplačanimi sredstvi v ta namen. Že prosilec sam je h kopiji zgoraj navedenega Poročila predložil tri kopije listov s seznami, ki v glavi vodoravno vsebujejo naslednje oznake: lastnik, naslov, račun, oznako za število stojišč in nakazilo. Pod navedenimi oznakami navpično v stolpcih sledijo imena in priimki lastnikov, nepopolni naslovi, hranilno-kreditne službe z oznakami: »HKS Gornja Radgona, HKS Kapela in HKS Radgona«, števila, ki predstavljajo število stojišč pri posameznem lastniku in zneski za nakazilo k pripadajočemu številu stojišč. Na kopiji prvega lista ima seznam naslov: »Sanacija farme Podgrad - nepovratna sredstva v letu 1993«, na drugi: »Sanacija farme Podgrad - nepovratna sredstva v letu 1994« in na tretji: »Sanacija farme Podgrad - nepovratna sredstva v letu 1995«. Po preverjenih podatkih glavne pisarne med dokumentarnim gradivom organa v stalni zbirki dokumentarnega gradiva ni ohranjene spisne dokumentacije za leta 1993, 1994 in 1995, ki bi se nanašala na podatke o izplačanih nepovratnih sredstvih za namen razselitve oziroma sanacije prašičje farme Podgrad. Edina zadeva je evidentirana pod številko 402-97/2002, s statusom: »v reševanju«. Pri preverjanju te zadeve je bilo ugotovljeno, da je signirana na vodjo sektorja za strukturno politiko in podeželje, v zadevi pa je gradivo, ki se nanaša na rekonstrukcijo dogajanja v zvezi s porabo sredstev za namen razselitve oziroma sanacije prašičje farme Podgrad in je nastalo v zvezi z že navedenimi, različnimi postopki. Po podatkih navedene notranje organizacijske enote iz spisa izhaja, da je bila za financiranje sanacije prašičje farme Podgrad v letih 1991 do 1997 odprta posebna proračunska postavka št. 1409: Sanacija večjih onesnaževalcev v kmetijstvu. Ukrep je na podlagi vsakoletne pogodbe z organom izvajalo Poslovno združenje za prehrano Slovenije s sedežem v Ljubljani.
Tako je Poslovno združenje za prehrano Slovenije v letu 1993 med drugim izvajalo tudi ukrep sanacije farme, in sicer na temelju Uredbe o uvedbi finančnih intervencij in Navodil za ohranjanje in razvoj kmetijstva (Ur. l. RS, št. 27/93). Iz poročila o izvajanju navedenega ukrepa za leto 1993 izhaja, da je bila v letu 1993 predvidena izgradnja 2.400 stojišč z namenom razseljevanja prašičerejske farme Podgrad. Dejansko je bilo iz proračuna v letu 1993 podprtih 2.409 stojišč za novogradnje hlevov za prašiče pitance v skupni vrednosti 39.989.400,00 SIT. Uradna oseba je navedeni podatek primerjala s kopijo seznama »Sanacija farme Podgrad - nepovratna sredstva v letu 1993«, ki jo je priložil prosilec. Podatek o skupni vrednosti 39.989.400,00 SIT iz Poročila o izvajanju ukrepa za leto 1993 je skladen s seštevkom zapisanih zneskov pri navedenih lastnikih v seznamu. Podatek je bil dodatno preverjen še v računalniški aplikaciji MFerac. Iz računalniške aplikacije organa, ki izkazuje tudi skupen znesek vseh izplačil iz proračuna organa za leto 1993, za proračunsko postavko 1409 -Sanacija večjih onesnaževalcev, izhaja, da so vsa realizirana izplačila iz proračuna na navedeni postavki v letu 1993 znašala 39.989.400,00 SIT.
Poslovno združenje za prehrano je tudi v letu 1994 med drugim izvajalo ukrep sanacije farme na temelju Uredbe o uvedbi finančnih intervencij in Navodil za ohranjanje in razvoj kmetijstva (Uradni list RS, št. 38/94 in 39/94). Iz poročila o izvajanju ukrepa za leto 1994 izhaja, da so odobreni programi v skladu s programom razselitve farme Podgrad, ki gaje sprejela občina Gornja Radgona. V letu 1994 je bilo podprtih 2.600 novih stojišč v pitališčih, v skupnem znesku podpore 43.420.000,00 SIT. Uradna oseba je navedeni podatek primerjala s kopijo seznama Poslovnega združenja za prehrano Slovenije: »Sanacija farme Podgrad - nepovratna sredstva v letu 1994«, ki jo je priložil prosilec. Podatek o skupnem znesku podpore v poročilu je enak znesku, ki ga izkazuje priložena kopija seznama v seštevku kolone »za nakazilo«. Ta znesek pa ni povsem skladen z zneskom, ki ga izkazuje računalniška aplikacija MFerac za leto 1994. Po podatkih računalniške aplikacije MFerac so bila dejansko izplačana sredstva iz proračuna v letu 1994 na proračunski postavki 1409 v skupnem znesku 43.454.000,00 SIT (in ne 43.420.000,00 SIT, kot je bilo verjetno to po programu predvideno).
Prav tako je Poslovno združenje za prehrano Slovenije tudi v letu 1995 med drugim izvajalo ukrep sanacije navedene farme, in sicer na temelju Uredbe o uvedbi finančnih intervencij za celostno urejanje podeželja in obnovo vasi (Ur. l. RS, št. 1/95, 19/95 in 41/95). V poročilu Poslovnega združenja za prehrano Slovenije je pod točko 2.15-Sanacija večjih onesnaževalcev, proračunska postavka 1409, na strani 14, ki je bila dana uradni osebi v vpogled, med drugim zapisano, da » bo v letu 1996 sklenjena mednarodna pogodba o sanaciji navedene farme in da bo s podpisom pogodbe Republiki Sloveniji na razpolago kredit v višini 30 milijonov ATS (največ 26 % delež od dokumentirane vsote realizirane investicije v Republiki Sloveniji).« Iz kopije poročila Poslovnega združenja za prehrano Slovenije ni razvidno, koliko proračunskih sredstev je bilo namenjenih za izplačilo v letu 1995, iz kopije priloženega seznama Poslovnega združenja prehrane Slovenije pa izhaja, da znaša skupen znesek »za nakazilo« 24.479.728 SIT. Računalniška aplikacija MFerac izkazuje podatek, da je bilo v letu 1995 za namen sanacije iz proračuna organa dejansko izplačano samo 238.980 SIT. Tako je mogoče sklepati, da v priloženem seznamu navedeni lastniki v letu 1995 niso prejeli izplačanih nepovratnih sredstev za namen sanacije, ker ta sredstva, izhajajoč iz računalniške aplikacije MFerac, v letu 1995, razen v znesku 238.980 SIT, sploh niso bila izplačana iz proračuna.
Organ se je v letu 2005 soočil z dejstvom, da je bilo dokumentarno gradivo, ki je nastajalo pri delu Poslovnega združenja za prehrano Slovenije do leta 2000, oziroma do ustanovitve Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, v glavnem uničeno, zato razlogov, zakaj predvidena nepovratna sredstva na proračunski postavki 1409 v letu 1995 niso bila realizirana, po oceni organa, za desetletje nazaj, v okviru upravnega postopka dostopa do informacij javnega značaja, ni mogoče ugotavljati.
Prosilec je k vlogi priložil tudi dve kopiji na roke izpisanega nepopolnega seznama z oznako »ŠIFRANTI KMETIJ«, sestavljenega v obliki enostavne tabele brez glave, v kateri si pod zaporedno številko od 1 do 49 sledijo imena in priimki oseb z nepopolnim naslovom in številom, h kateremu so pripisane različne oznake, kot: »PIT«, »SV«, »KOM«. Prosilec je na obeh kopijah strani z oranžno barvo podčrtal določene vrstice v seznamu, pri čemer je na prvi strani seznama označil podatke pod zaporedno številko 6., 11., 13., 14., 24. in 25., na drugi strani seznama pa pod zaporedno številko 35., 36., 37., 42. in 43. Na obeh kopijah navedenega seznama je na koncu oranžno označenih vrstic vidno zapisan še znak »vprašaj« (?). Prosilec je v zvezi s priloženim seznamom zahteval, da se »preverijo sredstva posameznikov, navedenih v seznamu in podčrtanih z oranžno barvo, za katere ve, da so sredstva pridobili, naredili pa nikoli nič«. S seznamom organ ne razpolaga, glede priloženih kopij rokopisa pa uradna oseba ocenjuje, da ga je nekoč (seznam nima datuma) nekje (iz seznama ni razvidno kje) izdelal nekdo (iz seznama ni razvidno kdo) najverjetneje za lastne potrebe ali kot pripomoček pri svojem delu. Pri preverjanju tistih podatkov iz navedenega seznama, ki so označeni z oranžno barvo, pa je bilo ugotovljeno, da razen osebe pod številko 43, ki je navedena tudi v seznamu Poslovnega združenja za prehrano za leto 1995, nobena druga označena oseba v seznamu ni vključena tudi v priložene sezname Poslovnega združenja za prehrano Slovenije. Po izpisu iz MFerac pa glede na zgoraj navedeno dejstvo, tudi oseba pod številko 43, v letu 1995 najverjetneje ni bila prejemnik nepovratnih sredstev, ker ta iz navedene proračunske postavke v letu 1995 (razen zneska 238.980 SIT) sploh niso bila izplačana. Organ zaključuje, da po njegovi oceni tako posameznikom, označenim z oranžno barvo v kopiji ročno izpisanega seznama, nepovratna sredstva iz proračuna za namen razselitve, oziroma za namen sanacije farme Podgrad, s stopnjo verjetnosti niso bila izplačana.
Zoper odločbo iz prejšnjega odstavka je prosilec dne 10.10. 2006 pri organu vložil pritožbo, v kateri navaja, da je organ neupravičeno zavrgel njegovo zahtevo za posredovanje informacije o koristniku ugodnega kredita, katerega je odobrila Republika Avstrija Republiki Sloveniji za razselitev prašičje farme v Podgradu pri Gornji Radgoni. Prosilec predlaga, da pritožbeni organ pritožbi ugodi in mu posreduje podatke o koristniku teh sredstev. Ob tem še dodaja, da gre za investicije v kmetijsko proizvodnjo, katere so bile financirane preko sredstev za izvajanje ukrepov kmetijske politike, zato je organ dolžan posredovati oz. voditi dokumente o investicijah in mu jih mora na njegovo zahtevo kot stranki, oškodovani v postopku, tudi v skladu s prej omenjenim zakonom, posredovati.
Organ je pritožbo prosilca kot neutemeljeno, vendar dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, z dopisom z dne 24.10.2006, številka: 090-18/2006/7 s prilogami, na podlagi 1. odstavka 245. čl ZPP, poslal v odločanje Pooblaščencu.
Z namenom pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja, je Pooblaščenec v prostorih organa opravil ogled in camera dne 23.11.2006.
Pritožba ni utemeljena.
Pooblaščenec uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. čl. ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oz. prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.
Prosilec se je pritožil, ker je organ zavrnil zahtevo za posredovanje podatkov o koristniku ugodnega kredita, ki ga je odobrila Republika Avstrija Republiki Sloveniji za razselitev prašičje farme v Podgradu pri Gornji Radgoni. To pomeni, da je predmet presoje in odločitve v tej zadevi izključno navedeni dokument ali dokumenti.
1. Irelevantnost izkazovanja pravnega interesa pri pridobivanju informacij javnega značaja
Ker prosilec svojo pritožbo utemeljuje na izpostavljanju dejstva, da je do zahtevanega dokumenta upravičen kot oškodovana stranka v postopku, v zvezi z razselitvijo prašičje farme v Podgradu pri Gornji Radgoni, Pooblaščenec najprej pojasnjuje irelevantnost izkazovanja pravnega interesa v pravu dostopa do informacij javnega značaja. Pooblaščenec opozarja, da za dostop do informacij javnega značaja velja načelo prostega dostopa (5. čl. ZDIJZ), kar pomeni, da je smisel in pomen ZDIJZ-a prav v njegovi širini in prostem dostopu vseh prosilcev do vseh informacij javnega značaja, brez izkazovanja pravnega interesa ali razkrivanja namena pridobitve informacije. Po tej določbi so informacije javnega značaja prosto dostopne prosilcem, ki imajo na svojo zahtevo pravico pridobiti od organa informacijo javnega značaja na vpogled, ali pridobiti njen prepis, fotokopijo ali elektronski zapis. ZDIJZ torej kot pravilo postavlja enako in enotno uporabo določb zakona za vse, kar pomeni, da med prosilci ne dela nobenih razlik glede na njihov status, položaj in torej ne uvaja nobene kategorije privilegiranih prosilcev. Povsem irelevantno je, kdo informacijo zahteva, pomembno je le, ali gre za informacijo javnega značaja, ki jo je dopustno razkriti javnosti. Navedeno načelo pa obenem pomeni tudi, da so vsakomur dostopne vse informacije javnega značaja vseh zavezancev. Podrobneje je to načelo izraženo v določbi 3. odst. 17. čl. ZDIJZ, po kateri prosilcu ni treba pravno utemeljiti zahteve, ali izrecno označiti, da gre za zahtevo za dostop do informacije javnega značaja. Če namreč iz narave zahteve izhaja, da gre za zahtevo za dostop do informacije javnega značaja po ZDIJZ, organ obravnava zahtevo po ZDIJZ. Prosilčev namen, ki ga s pridobitvijo zahtevanih informacij zasleduje, za rešitev njegove pritožbe ni pravno relevanten. Pooblaščenec je v skladu z ZDIJZ dolžan vsebinsko presoditi le, ali zahtevana informacija izpolnjuje merila za informacijo javnega značaja in je zaradi tega prosto dostopna vsem, lat. erga omnes, ne le prosilcu. Prosilčev interes in pravne koristi za to presojo niso pomembni, zato prosilcu ni potrebno navajati razlogov, zakaj zahtevani dokument potrebuje, saj je povsem irelevantno, kdo in za kakšen namen od pristojnega organa zahteva določeno informacijo.
2. Pojem informacije javnega značaja in delovno področje organa
ZDIJZ predstavlja konkretizacijo ustavne pravice dostopa do informacij javnega značaja, saj v 1. odst. 1. čl. vsakomur omogoča prost dostop do informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb. ZDIJZ ima nedvomno močan vpliv na delovanje javnega sektorja, in sicer ne samo v delu, ko med zavezance zajema izjemno širok krog organov javnega sektorja, ki morajo na prvi stopnji slediti določilom zakona, temveč tudi v segmentu same definicije informacije javnega značaja. Oboje je v interesu zagotavljanja transparentnosti delovanja celotnega javnega sektorja.
Informacija javnega značaja je po določilu 1. odst. 4. čl. ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva (v nadaljevanju dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb. V omenjeni določbi so zapisani trije osnovni kriteriji, po katerih lahko opredelimo informacijo javnega značaja:
1.) informacija mora izvirati iz delovnega področja organa;
2.) organ mora z njo razpolagati;
3.) nahajati se mora v neki materializirani obliki.
Pooblaščenec poudarja, da je po ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa tista informacija, ki je nastala v zvezi z izvajanjem javnopravnih nalog oziroma v zvezi z dejavnostjo organa. Organ mora informacijo javnega značaja izdelati pri svojem delu in v postopkih, za katere je pristojen v skladu s splošnimi predpisi. Možno je tudi, da organ informacije ne izdela sam, ampak v sodelovanju s kakšnim drugim organom. Končno ni nujno niti, da je organ, ki je zavezanec po ZDIJZ, sploh kakorkoli sodeloval pri nastanku določene informacije, ampak zadostuje, da je informacijo pridobil od drugih oseb. Če je prvi pogoj izpolnjen, se lahko informacija javnega značaja nanaša na kakršnokoli vsebino na vseh področjih delovanja zavezanega subjekta ter je lahko povezana z njegovo politiko, aktivnostjo in odločitvami, ki spadajo v delokrog oziroma sfero odgovornosti posameznega organa (prim. doktorska disertacija dr. Urške Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja, Ljubljana, september 2004, str. 149). Pomembno je torej, da je informacija povezana z uradnim delom organa in jo je ta pridobil v okviru svojih pristojnosti.
V izpodbijani odločbi je organ zahtevo prosilca za posredovanje podatka, katera ustanova oziroma banka je prejemnik 30 milijonov ATS, ki naj bi jih podelila država Avstrija za razselitev prašičje farme Podgrad pri Gornji Radgoni, zavrnil iz razloga, ker organ ne razpolaga z zahtevanim dokumentom.
Pooblaščenec je zato v obravnavanem primeru najprej ugotavljal, ali so pri zahtevanih informacijah izpolnjeni vsi trije kriteriji za opredelitev informacije javnega značaja po ZDIJZ oziroma ali obstaja t. i. kriterij materializirane oblike. Zato je z namenom razjasnitve dejanskega stanja opravil ogled v prostorih organa (ogled in camera) na podlagi 11. čl. ZInfP, kot je podrobneje opisano v naslednji točki obrazložitve.
3. Ogled in camera na podlagi 11. čl. ZInfP
Z namenom razjasnitve dejanskega stanja in ugotovitve, ali zahtevani dokument obstaja ter vpogleda v njegovo vsebino, je, kot izhaja iz navedb, Pooblaščenec dne 23.11.2006 v pristojnosti pooblaščene osebe pri organu opravil in camera ogled na podlagi 11. čl. ZInfP. Določilo 11. čl. ZInfP določa, da lahko Pooblaščenec opravi procesna dejanja v zahtevi za dostop do informacij javnega značaja brez prisotnosti stranke, ki zahteva dostop do informacije javnega značaja, če je to potrebno, da se pred dokončno odločitvijo Pooblaščenca prepreči dostop do zahtevane informacije.
In camera ogled brez prisotnosti javnosti in strank, po teoretičnih izvajanjih pomeni izpeljavo odločanja de novo. To pomeni, da Pooblaščenec kot pritožbeni organ sam oceni in presodi dejstva, ki se nanašajo na možne škodljive posledice, ki bi nastale ob razkritju zahtevanih podatkov. Pooblaščenec mora namreč kot pritožbeni organ imeti polna pooblastila za preiskovanje vseh pritožb, kot tudi to, da od prvostopenjskega organa zahteva vse informacije oziroma vse relevantne dokumente na vpogled. Takšno delovanje pa Pooblaščencu nalaga tudi spoštovanje načela materialne resnice (8. čl. ZUP), ki določa, da je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Ogled se je nanašal na dokument, povezan z informacijami, ki jih je prosilec zahteval.
Na ogledu in camera je uradna oseba organa pojasnila, da o zadevi ne ve ničesar več, kot je obrazložila v izpodbijani odločbi, kar pomeni, da po njenih poizvedbah zahtevanega dokumenta pri organu ni. Pri tem je ga. Janja Kokolj-Prošek pojasnila, da je bila v zvezi z obravnavano zadevo ustanovljena posebna komisija, v okviru katere se je naredila rekonstrukcija tega dogajanja. Vsi dokumenti, s katerimi organ razpolaga, so nastali v okviru rekonstrukcije, vendar dokumenta, ki ga zahteva prosilec, ni. Ga. Kokolj-Prošek je še dodala, da če bi Republika Slovenija tak kredit oz. posojilo prejela, bi bilo to zagotovo knjiženo v zakladnici oziroma na Ministrstvu za finance. Pooblaščenec je vpogledal v zbrano dokumentacijo, ki je v tej zvezi nastala v okviru rekonstrukcije in ugotovil, da organ dejansko ne razpolaga z dokumentom, ki ga je prosilec zahteval. To pomeni, da ni izpolnjen prvi pogoj iz 1. odst. 4. čl. ZDIJZ, po katerem je informacija javnega značaja le tista informacija, s katero organ že razpolaga. Ker z zahtevanim dokumentom organ ne razpolaga in torej ni izpolnjeno merilo, v teoriji poznano kot »kriterij materializirane oblike«, zavezanci pa so v skladu z ZDIJZ dolžni omogočiti dostop samo do že obstoječih informacij ter niso dolžni ustvariti novega dokumenta, zbirati informacij, opravljati raziskav ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca, razen v primerih, ko se informacije nahajajo v računalniških bazah, Pooblaščenec zaključuje, da pritožbi prosilca ni mogoče ugoditi.
4. Sklepno
Pooblaščenec ne vidi razumnega razloga, da ne bi verjel navedbi uradne osebe pri organu, da ne razpolaga z zahtevanim dokumentom. Ta je namreč pojasnila, da je do zmote prišlo zaradi napake v delu uradnice, ki je kredit Republike Avstrije Republiki Slovenije vključila v poročilo kot izvršeno dejstvo, ne da bi preverila resničnost navedb. Poleg tega pa je uradna oseba organa zahtevo prosilca obravnavala kompleksno, podatke je preverila tudi pri drugem ministrstvu, čeprav ZDIJZ tega od organa ne zahteva. Uradna oseba organa se je obrnila na Ministrstvo za finance, ki v okviru svoje pristojnosti opravlja naloge na področjih zakladništva, javnega računovodstva, proračuna, javnih naročil, davčnega in carinskega sistema, javnofinančnih prihodkov in finančnega sistema, preprečevanja in odkrivanja pranja denarja, prirejanja iger na srečo, državnih pomoči ter makroekonomskih analiz in napovedi (29 čl. Zakona o državni upravi - uradno prečiščeno besedilo-UPB4, Ur. l. RS, št. 113/05, v nadaljevanju ZDU-1). Slednji je torej zadolžen za vodenje in nadzor nad krediti oz dolgovi Republike Slovenije do drugih držav oz. institucij. Ker je Ministrstvo za finance organu sporočilo, da v svoji podatkovni bazi nima evidentiranega nobenega dolga, ki bi ga Republika Slovenija imela do Republike Avstrije, potem seveda ni mogoče pričakovati, da bi s podatki, ki jih zahteva prosilec, razpolagal organ. Zaradi navedenega tudi Pooblaščenec ob reševanju te pritožbe ni mogel posumiti, da organ prve stopnje z zahtevanimi informacijami razpolaga, vendar mu jih v celoti ali delno ne posreduje. Pojasnilo uradne osebe je bilo namreč jasno in nedvoumno (prim. 2. odst. 10. čl. ZInfP).
Ker organ z dokumentom, ki ga zahteva prosilec, ne razpolaga, informacija javnega značaja v smislu I. odst. 4. čl. ZDIJZ ne obstaja, zato je organ zahtevo za dostop do informacije javnega značaja upravičeno zavrnil. Pritožba prosilca je tako neutemeljena, zaradi česar jo je bilo na podlagi 1. odst. 248. čl. ZUP potrebno zavrniti.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa je dopustna tožba, ki se vloži v 30 dneh po prejemu te odločbe na Upravno sodišče v Ljubljani, Tržaška 68/a, pisno neposredno pri navedenem sodišču ali priporočeno po pošti ali ustno na zapisnik. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži najmanj v treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Informacijski pooblaščenec:
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka