Prosilec zoper Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu
+ -Številka: 021-83/2006/4
Kategorije: Varstvo kazenskega postopka, Osebni podatek
Datum: 11.10.06
Številka: 021-83/2006/4
Informacijski pooblaščenec po pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec) izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS št. 113/05, v nadaljevanju ZInfP), na podlagi 3. in 4. odst. 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/2006- uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZDIJZ) ter 1. odst. 248 čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS št. 24/2006- uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi ……… (v nadaljevanju prosilec), zoper odločbo št. Su 020500/2006-6 z dne 14. 9. 2006, Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu, Kidričeva 1, 2380 Slovenj Gradec (v nadaljevanju organ), v zadevi odobritve dostopa do informacije javnega značaja izdaja naslednjo
ODLOČBO:
Pritožba prosilca se kot neutemeljena zavrne.
OBRAZLOŽITEV:
Prosilec je dne 18.08.2006 na organ naslovil zahtevo za fotokopije sodnega spisa za dve »pravnomočno obsojeni osebi«. V zahtevi prosilec navaja, da je Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu na glavni obravnavi dne 25.01.2005, po obtožnici Okrožnega državnega tožilstva v Slovenj Gradcu, opr. št. KT 1/474/01 z dne 17.03.2003, dvema osebama »razsodilo« z javno razglašeno sodbo, ki je zanju še isti dan postala pravnomočna. Prosilec je od organa zahteval, naj mu pošlje fotokopije »kompletnih« sodnih spisov za ti dve osebi. Navaja še, da pravni interes izraža kot državljan RS in kot davkoplačevalec, ki ga posebej zanimajo poti in stranpoti sredstev javne porabe.
Organ je dne 14.09.2006 izdal odločbo št. Su 020500/2005-6, s katero je zahtevo prosilca zavrnil. V odločbi organ najprej ugotavlja, da prosilec smiselno zahteva fotokopiranje celotnega spisa, pri čemer kazenski postopek še ni pravnomočno končan, saj je višje sodišče delno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in vrnilo zadevo v reševanje sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predsednik senata v skladu s 128. čl. Zakona o kazenskem postopku do konca kazenskega postopka ne dovoli vpogleda v spis, saj morajo osebe za pregled in prepis spisov izkazati upravičen interes. Med dokumentacijo se nahajajo tudi dokumenti, ki posegajo v ustavno varovane človekove pravice in temeljne svoboščine, zato organ meni, da posredovanje tovrstnih dokumentov ni dopustno in je protiustavno. Zahteva spada med izjeme iz 6. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ, saj bi razkritje podatkov, ki so podlaga za nadaljevanje kazenskega postopka, lahko škodovalo izvedbi kazenskega postopka. Namen izjeme je zagotoviti pošten postopek, še posebej, ko je bilo o kazenski zadevi že odločeno, nato razveljavljeno in se o zadevi ponovno nepristransko odloča. Organ je obenem navedel, da je uradna oseba po ZDIJZ v zvezi z zahtevo prosilca izvedla škodni test in ugotovila, da postopek v predmetni zadevi še poteka in da bi razkritje informacij škodovalo izvedbi tega postopka. Po mnenju organa prosilec z najnovejšo zahtevo po ZDIJZ želi izigrati zakonska določila in zahteva fotokopije kompletnih spisov, za dve osebi, ki sta pravnomočno obsojeni, čeprav po mnenju organa ve, da iz spisa ni možno izločiti parcialnih delov, ki bi se nanašali samo na ti dve osebi.
Na odločbo organa je prosilec dne 19.09.2006 vložil pritožbo, ki jo je organ dne 28.09.2006 odstopil v obravnavo Pooblaščencu. Iz pritožbe prosilca izhaja, da se pritožuje, ker mu organ ni omogočil delnega dostopa do informacij iz spisa, ki se nanašajo samo na pravnomočno že obsojeni osebi. Prosilec v zvezi s tem navaja, da je pričakoval podrobnejšo razlago organa in meni, da je 128. člen Zakona o kazenskem postopku preširok okvir, ko gre za pridobitev parcialnih delov spisa. Meni, da lahko kot državljan davkoplačevalec, z izkazanim javnim interesom, v primeru, ko gre za nezakonito dejanje v zvezi s porabo javnih sredstev, zahteva vpogled v sodni spis po ZDIJZ. Prosilec obenem navaja, da v odločbi organa ni zadostnih utemeljenih pojasnil, zakaj bi razkritje podatkov, ki so podlaga za nadaljevanje kazenskega postopka, lahko škodovalo izvedbi kazenskega postopka. Postopek traja že nekaj let in po mnenju prosilca so sodišču vsa dejstva že znana, dve osebi pa sta bili že pravnomočno obsojeni. Prosilec zatrjuje, da prosi samo za informacije, listine iz spisa, dokaze, zaradi katerih sta bili pravnomočno obsojeni in ničesar drugega. V zvezi s tem meni, da je sklicevanje na 6. člen ZDIJZ v konkretnem primeru brezpredmetno in nekonsistentno.
Pritožba ni utemeljena.
1. Pojem informacije javnega značaja in načelo prostega dostopa
Informacija javnega značaja je po določilu 1. odst. 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva (v nadaljevanju: dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb.
Po ZDIJZ je torej informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, tista informacija, ki je nastala v zvezi z izvajanjem javnopravnih nalog oziroma v zvezi z javnopravno dejavnostjo organa. Organ mora informacijo javnega značaja izdelati pri svojem delu in v postopkih, za katere je pristojen v skladu s splošnimi predpisi. Če je prvi pogoj izpolnjen, se lahko informacija javnega značaja nanaša na kakršnokoli vsebino na vseh področjih delovanja zavezanega subjekta ter je lahko povezana z njegovo politiko, aktivnostjo in odločitvami, ki spadajo v delokrog oziroma sfero odgovornosti posameznega organa (prim. doktorska disertacija dr. Urške Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja, Ljubljana, september 2004, str. 149).
1. odst. 1. čl. Zakona o sodiščih (Ur.l. RS, št. 100/2005 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZS-UPB2) pravi, da sodno oblast v Republiki Sloveniji izvajajo sodniki na sodiščih, ustanovljenih s tem ali z drugim zakonom. Iz navedenega izhaja, da izvajanje sodne oblasti (kamor sodi tudi sojenje v konkretnih kazenskih zadevah), predstavlja del javnopravnih nalog organa in s tem spada v njegovo delovno področje.
Upoštevaje vse navedeno in dejstvo, da v obravnavanem primeru ni sporno oziroma je nedvomno ugotovljeno, da organ z zahtevano informacijo razpolaga in da se ta nahaja v materializirani obliki, Pooblaščenec zaključuje, da dokumenti, kijih zahteva prosilec, predstavljajo informacijo javnega značaja, saj so izpolnjeni vsi trije osnovni kriteriji iz 1. odst. 4. čl. ZDIJZ.
Zaradi navedb prosilca, da ima javni interes za pridobitev podatkov, Pooblaščenec pojasnjuje, da za dostop do informacij javnega značaja velja načelo prostega dostopa (5. čl. ZDIJZ). Po tej določbi so informacije javnega značaja prosto dostopne prosilcem, ki imajo na svojo zahtevo pravico pridobiti od organa informacijo javnega značaja na vpogled, ali pridobiti njen prepis, fotokopijo ali elektronski zapis. ZDIJZ torej kot pravilo postavlja enako in enotno uporabo določb zakona za vse, kar pomeni, da med prosilci ne dela nobenih razlik glede na njihov status in torej ne uvaja nobene kategorije privilegiranih prosilcev. Povsem irelevantno je, kdo informacijo zahteva, pomembno je le, ali gre za informacijo javnega značaja, ki jo je dopustno razkriti javnosti. Navedeno načelo pa obenem pomeni tudi, da so vsakomur dostopne vse informacije javnega značaja vseh zavezancev. Podrobneje je to načelo izraženo v določbi 3. odst. 17. čl. ZDIJZ, po kateri prosilcu ni treba pravno utemeljiti zahteve, ali izrecno označiti, da gre za zahtevo za dostop do informacije javnega značaja. Če namreč iz narave zahteve izhaja, da gre za zahtevo za dostop do informacije javnega značaja po ZDIJZ, organ obravnava zahtevo po ZDIJZ. Prosilčev namen, ki ga s pridobitvijo zahtevanih informacij zasleduje, za rešitev njegove pritožbe ni pravno relevanten. Pooblaščenec je v skladu z ZDIJZ dolžan vsebinsko presoditi le, ali zahtevana informacija izpolnjuje merila za informacijo javnega značaja in je zaradi tega prosto dostopna vsem, lat. erga omnes, ne le prosilcu. Prosilčev interes in pravne koristi za to presojo niso pomembni.
2. Izjeme od prostega dostopa
Če zahtevani dokumenti vsebujejo informacije javnega značaja, ima do njih v skladu z določili ZDIJZ dostop vsakdo. Edini razlog za zavrnitev dostopa je v teh primerih morebitni obstoj kakšne izmed izjem, ki jih določa ZDIJZ. Organ lahko v celoti ali delno zavrne zahtevo prosilca, če ugotovi, da zahtevani podatek oziroma dokument predstavlja katerokoli v 1. odstavku 6. člena ZDIJZ določeno izjemo. Ta taksativno določa enajst izjem, ko lahko organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije.
V zvezi s tem Pooblaščenec najprej pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. čl. ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oz. prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. Na tej podlagi je Pooblaščenec vpogledal v kazenski spis zadeve K 22/2006, v katerem se nahajajo dokumenti, ki jih zahteva prosilec in v nadaljevanju presojal, ali gre za prosto dostopne informacije ali pa je podana katera od izjem od prostega dostopa, določena v 1. odstavku 6. člena ZDIJZ.
2.1 Izjema po 6. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ
Organ se v izpodbijani odločbi med drugim sklicuje na izjemo po 6. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ, zaradi katere je treba dostop do zahtevanih informacij v celoti zavrniti, prosilec pa meni, da je sklicevanje na navedeno izjemo v konkretnem primeru brezpredmetno, ker zahteva parcialni dostop do dokumentov iz spisa, ki se nanašajo samo na osebi, ki sta že bili pravnomočno obsojeni. Upoštevaje navedeno je Pooblaščenec v nadaljevanju presojal, ali je glede dokumentov, ki jih zahteva prosilec, podana izjema po 6. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ.
6. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ omogoča organu zavrnitev zahteve za dostop do informacije javnega značaja, če se zahteva nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, ali postopka s prekrški in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi. V zvezi s tem je najprej potrebno pojasniti pojem kazenski pregon, ki v slovenskem pravnem redu ni jasno definiran. Posredno iz ZKP in Zakona o državnem tožilstvu (UL RS, št. 64/94 s spremembami, v nadaljevanju ZDT) lahko razberemo, da gre za pregon storilcev kaznivih dejanj in drugih kaznivih ravnanj v najširšem smislu. Obsega vse ukrepe za odkrivanje kaznivih dejanj in njihovih storilcev (predkazenski postopek), vlaganje in zastopanje kazenske obtožbe, ter vsa druga procesna dejanja upravičenega tožilca po ZKP. Na podlagi navedenega Pooblaščenec ocenjuje, da je zakonodajalec pri sprejemu ZDIJZ, s tem ko je uporabil izraz kazenski pregon, dopustil možnost, da se po 6. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ varujejo vsi podatki iz vseh faz postopka kazenskega pregona. Navedena izjema se lahko deloma pokriva z 8. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ, s katero ZDIJZ varuje podatke, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka, torej tudi kazenskega (opomba Pooblaščenca). Tako je uporaba ene ali druge izjeme odvisna od organa, od katerega se informacija zahteva, ter od faze, v kateri je postopek kazenskega pregona. Namen izjeme po 6. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ pa je predvsem zagotoviti nemoteno izvedbo kazenskega postopka.
6. tč. 1. odst. 6. čl ZDIJZ določa kumulativno dva pogoja, ki omogočata uporabo te izjeme:
1. da je postopek še v teku,
2. da bi razkritje informacije škodovalo izvedbi postopka.
Za obstoj te izjeme morata biti podana oba pogoja skupaj, zato je Pooblaščenec v nadaljevanju ločeno presojal obstoj vsakega izmed njiju.
Glede vprašanja, ali je kazenski postopek še v teku, je Pooblaščenec upošteval tako navedbe prosilca, da zahteva samo dokumente, ki se nanašajo na pravnomočno že obsojeni osebi, kot zatrjevanje organa, da samo teh dokumentov ni mogoče izločiti iz spisa.
Pooblaščenec je vpogledal v spis kazenske zadeve K 22/2006 in pri tem ugotovil, da se v njem nahajajo tako dokumenti, ki se nanašajo na osebi, ki sta že bili pravnomočno obsojeni, kot tudi dokumenti za osebo, glede katere kazenski postopek še ni zaključen. Sodišče je proti vsem trem obdolženim vodilo enoten kazenski postopek in v zadevi odločilo z eno sodbo, ki jo je Višje sodišče v Mariboru delno razveljavilo in vrnilo v novo sojenje. Sodišče prve stopnje mora v tem delu postopek začeti znova, kar pomeni, da mora med drugim razpisati novo glavno obravnavo in izvesti nov dokazni postopek, v okviru katerega bo presojalo tudi listine, ki se nahajajo v spisu in se nanašajo na osebi, ki sta že bili pravnomočno obsojeni. Upoštevaje 7. člen ZDIJZ, mora organ v primeru, da dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije javnega značaja, ki jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, te informacije iz dokumenta izločiti ter seznaniti prosilca z vsebino preostalega dela dokumenta. Pooblaščenec je z vpogledom v spis kazenske zadeve K22/2006 ugotovil, da dokumentov, ki se nanašajo samo na osebi, ki sta že bili pravnomočno obsojeni, iz spisa ni mogoče izločiti na način, da ne bi bila ogrožena tudi zaupnost dokumentov, ki so sestavni del kazenskega postopka, ki je še v teku. Upoštevaje navedeno Pooblaščenec zaključuje, da je v obravnavanem primeru treba upoštevati, da gre pri dokumentih, ki jih zahteva prosilec in ki se sicer nanašajo na pravnomočno že obsojeni osebi, obenem za informacije, ki so sestavni del kazenskega spisa v kazenskem postopku, ki je še v teku, s čimer je izpolnjen prvi pogoj za obstoj izjeme po 6. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ.
Glede vprašanja, ali bi z razkritjem informacij, ki jih zahteva prosilec, nastala škoda za izvedbo postopka, Pooblaščenec pojasnjuje, da ta pogoj zavezuje organ k uporabi tako imenovanega škodnega testa. Škodni test je eden izmed testov t.i. tehtanja. Dostop do informacije je zato mogoče zavrniti le, če se tehtnica med škodo na izvedbi postopka in razkritjem informacije nagne proti škodi oziroma, če bi bila škoda, storjena izvedbi postopka, večja od pravice javnosti, da se seznani z informacijo. Ogrozitev izvedbe kazenskega postopka pa mora biti dejanska, ne le hipotetična. Zavezani organ tako dostop do informacij lahko zavrne, če bi njihovo razkritje ogrozilo izvedbo določenih dejanj v postopku do takšne mere, da se ne bi mogla izvesti ali bi bila njihova izvedba zaradi razkritja težja oziroma povezana z nesorazmernimi stroški ali težavami (prim. tudi Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana, 2005, stran 128).
Zaradi uresničitve načela materialne resnice, ki ga določa 1. odstavek 8. člena ZUP, in po katerem je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje ter v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo, je Pooblaščenec v nadaljevanju sam izvedel t.i. škodni test. Pooblaščenec ugotavlja, da v fazi postopka, v katerih se nahaja konkretni kazenski postopek, ni mogoče določiti, katera listina, ki se nahaja v spisu, je oz. ni pomembna za nadaljnji kazenski postopek. Določen dokument je v trenutni fazi postopka lahko povsem brez pomena, tekom postopka pa se lahko izkaže, da gre za enega glavnih obremenilnih ali razbremenilnih dokazov, poleg tega pa se dokazi in podatki, ki utegnejo biti koristni za postopek, lahko še zbirajo. V okviru dokaznega postopka sodišče pretrese vsa dejstva, za katera meni, da so pomembna za pravilno razsojo. Upoštevaje načelo materialne resnice je pri izvajanju dokaznega postopka treba zagotoviti, da bodo po resnici in popolnoma ugotovljena vsa dejstva, ki so pomembna za izdajo zakonite sodne odločbe. Navedeno pomeni, da bo v predmetni kazenski zadevi sodišče celoten dokazni postopek izvedlo znova, pri čemer bo ponovno zaslišalo morebitne priče, vpogledalo v vse listine, ki se nahajajo v spisu K 22/2006 in izvedlo druge potrebne dokaze. Pravica sodišča, da presoja, ali je podano kakšno dejstvo, ali ne, namreč ni vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila. Sodišče šele v obrazložitvi sodbe navede, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov ter katere dokaze je pri tem upoštevalo. Pred zaključkom dokaznega postopka, to je do konca glavne obravnave, pa lahko stranke sodišču ves čas predlagajo izvedbo novih dokazov, o izvedbi katerih pa odloča sodišče. Z razkritjem informacij iz kazenskega spisa pred zaključkom dokaznega postopka, bi nastala škoda za izvedbo kazenskega postopka, saj bi se z dokazi lahko seznanil vsakdo, tudi priče in izvedenci, ki še niso bili zaslišani, kar bi vplivalo na njihove izpovedbe. To bi vplivalo na izvedbo dokaznega postopka in posledično na ugotavljanje dejstev, ki so pomembna za izdajo zakonite sodne odločbe, s čimer bi bilo okrnjeno načelo materialne resnice, kot eno izmed temeljnih načel kazenskega postopka.
Pri presoji nastale škode pa je zlasti potrebno upoštevati tudi dejstvo, da bi z dostopom do dokumentov iz kazenskega spisa posegli tudi v nekatere z ustavo zavarovane pravice obdolženca: v pravico do sodnega varstva, varstva pravic zasebnosti, osebnostne pravice, domnevo nedolžnosti. Ustava RS v 23. čl. določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih, ter obtožbah proti njemu, brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče, ter da mu sodi sodnik, ki je izbran po pravilih, v naprej določenih z zakonom in s sodnim redom. Z vpogledom v kazenski spis bi obdolženemu to pravico odvzeli, saj bi s tem omogočili pritisk javnosti na nepristransko odločanje pravosodnih organov, kar pa bi pomenilo dodaten in nezakonit pritisk javnosti na obdolženca, proti kateremu obdolženi nima učinkovite obrambe. S tem bi posegli v pravico do zasebnosti in varovanja dobrega imena, na podlagi katere je posamezniku z ustavno močjo pridržana sfera zasebnega življenja oz. njegovega zasebnega življenjskega okolja. Zagotovljena je nedotakljivost njegove zasebnosti, kar pomeni, da obstaja nedotakljivo področje človekove svobode, ki je odtegnjeno vplivu države, ter toliko bolj seveda posegu drugih posameznikov. Posegli bi tudi v pravico domneve nedolžnosti (27. čl. Ustave RS), na podlagi katere velja obdolženi kaznivega dejanja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Gre za t.i. predpostavko nedolžnosti, ki pomeni, da oseba velja za nedolžno, dokler se ji ne dokaže krivda, da mora krivdo dokazovati državni tožilec in ne obdolžena oseba, ter najpomembnejše, da mora sodišče v dvomu, ko krivda ni nedvomno dokazana, obdolženo osebo oprostiti (prim. tudi Komentar Ustave RS, Lovro Šturm (urednik), Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije 2002, stran 305). Z razkritjem zahtevanih podatkov bi se tako domneva nedolžnosti »spremenila« v domnevo o krivdi, saj bi javnost polemizirala o vprašanjih, ki sicer sodijo v domeno sodišča. Z razkritjem podatkov bi se javnost lahko opredelila o krivdi posamezne osebe, čeprav potem kazenski postopek takšnih domnev ne bi potrdil. Ob tem je potrebno omeniti, da Ustava RS sicer določa javnost sojenja, torej da so sodne obravnave javne, da se sodbe izrekajo javno ter da izjeme določa zakon (24. čl. Ustava RS), vendar pa je, po oceni Pooblaščenca, omenjena pravica v prvi vrsti namenjena strankam v posameznem postopku, s katero naj bi se zagotovila poštenost sojenja, zlasti pa je pomembno, da je ta pravica vezana na javnost glavne obravnave in javen izrek sodbe, kar v konkretnem primeru pomeni, da bo javnost lahko prisotna, ko bo opravljena glavna obravnava.
Na podlagi vsega navedenega Pooblaščenec ocenjuje, da bi z razkritjem dokumentov, ki jih zahteva prosilec, pri izvedbi konkretnega kazenskega postopka nastala škoda, ki je večja od pravice javnosti, da se seznani s to informacijo. Zahtevo prosilca je zato treba zavrniti, ker sta kumulativno izpolnjena oba pogoja, ki ju za obstoj izjeme po 6. tč. 1. odst. 6. čl. določa ZDIJZ.
3.1. Izjema po 3. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ
Ne glede na to, da za zavrnitev zahteve prosilca zadostuje že ena izmed izjem, določenih v 1. odst. 6. čl. ZDIJZ, pa Pooblaščenec ugotavlja, da je dostop do zahtevanih dokumentov treba zavrniti tudi iz razloga obstoja izjeme po 3. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ, ki kot izjemo od prosto dostopnih informacij določa osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov.
Zakon, ki ureja varstvo podatkov, je Zakon o varstvu osebnih podatkov (Ur.l. RS, št. 86/04 in 113/2005, v nadaljevanju ZVOP-1). Namen ZVOP-1 je preprečevanje neustavnih, nezakonitih in neupravičenih posegov v zasebnost in dostojanstvo posameznikov (1. čl. ZVOP-1). Po določilu 1. točke 1. odstavka 6. člena ZVOP-1 je osebni podatek katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v kateri je izražen. Posameznik pa mora biti določena ali določljiva fizična oseba, na katero se nanaša osebni podatek, pri čemer je oseba določljiva, če se jo lahko neposredno ali posredno identificira, predvsem s sklicevanjem na identifikacijsko številko, enega ali več dejavnikov, ki so značilni za njeno fizično, fiziološko, duševno, ekonomsko, kulturno ali družbeno identiteto, pri čemer način identifikacije ne povzroča velikih stroškov, nesorazmerno velikega napora ali ne zahteva veliko časa. ZVOP-1 ne varuje osebnih podatkov na splošno, ampak omogoča le preprečevanje neustavnih, nezakonitih in neupravičenih posegov v zasebnost in dostojanstvo posameznikov.
Upoštevaje razloge, ki jih je Pooblaščenec navedel pod tč. 2.1 in iz katerih izhaja, da iz predmetnega spisa ni mogoče izločiti dokumentov, ki se nanašajo samo na pravnomočno že obsojeni osebi, je Pooblaščenec vpogledal v kazenski spis K 22/2006 in v celoti presojal, ali se v njem nahajajo dokumenti, ki vsebujejo osebne podatke. Pri tem je Pooblaščenec ugotovil, da kazenski spis vsebuje številne podatke o obdolženih in podatke o zaslišanih pričah (npr. ime in priimek, ime in priimek staršev, dekliški priimek matere, rojstni datum, kraj rojstva, državljanstvo, poklic, zaposlitev, stalno prebivališče, lastništvo nepremičnin, zakonski status, podatki o številu in starosti otrok - družinske razmere, podatki o predkaznovanosti, podatki o tem, ali so v kazenskem postopku) ter izpovedbe prič, ki opisujejo konkretne dogodke, ki se nanašajo na osebe v predmetni kazenski zadevi in na podlagi katerih so te osebe določene oz. določljive, saj jih je mogoče povsem enostavno identificirati. Upoštevaje definicijo osebnega podatka iz 1. tč. 1. odst. 6. čl. ZVOP-1, gre pri teh podatkih nedvomno za osebne podatke.
Pooblaščenec je z vpogledom v kazenski spis K22/2006 obenem ugotovil, da so osebni podatki v dokumentih v spisu navedeni v takšnem obsegu in strukturi, da jih, upoštevaje 7. čl. ZDIJZ, ni mogoče izločiti iz dokumentov, ne da bi bila ogrožena njihova zaupnost. V skladu z navedenim je zahtevo prosilca tudi iz tega razloga treba v celoti zavrniti.
Glede navedb prosilca, da je 128. člen Zakona o kazenskem postopku preširok okvir, ko gre za pridobitev parcialnih delov spisa in da je zahteval dokumente po ZDIJZ, Pooblaščenec ugotavlja, da je organ v zvezi z izdajo izpodbijane odločbe pravilno vodil postopek po ZDIJZ in da so navedbe prosilca v tem delu v celoti neutemeljene. Organ v izpodbijani odločbi sicer res navaja 128. člen ZKP, vendar pa iz obrazložitve obenem jasno izhaja, da je organ zavrnitev zahteve oprl na 6. tč. 1. odst. 6. člena ZDIJZ. Po opravljenem preizkusu, izvedenem po 2. odstavku 247. člena ZUP, ki je pokazal, da v postopku na prvi stopnji ni bilo pomanjkljivosti, je Pooblaščenec na podlagi 1. odstavka 248. člena ZUP pritožbo prosilca zavrnil.
Pouk o pravnem sredstvu: Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa je dopustna tožba, ki se vloži v 30 dneh po prejemu te odločbe na Upravno sodišče, pisno neposredno pri navedenem sodišču ali po pošti ali ustno na zapisnik. Če je tožba poslana po pošti, se šteje, da je prispela pravočasno, če je bila priporočeno oddana na pošto zadnji dan roka. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži najmanj v treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Informacijski pooblaščenec:
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka