Pikal d.o.o. - Zavod RS za šolstvo
+ -Številka: 021-46/2006/6
Kategorije: Osebni podatek, Javni uslužbenci in funkcionarji
10.7.2006
Šifra: 021-46/2006/6
Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju Pooblaščenec) po pooblaščenki Nataši Pirc Musar, izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (UL RS št. 113/05, v nadaljevanju ZInfP), 3. in 4. odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (UL RS, št. 24/03 ter spremembe in dopolnitve, v nadaljevanju ZDIJZ) in 3. odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (UL RS, št. 80/99 ter spremembe in dopolnitve, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi Pikal d.o.o., Smrjene 79a, 1291 Škofljica (v nadaljevanju prosilec) zoper odločbo Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, Poljanska cesta 28, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 120-4/2006-3 z dne 15.05.2006, v zadevi odobritve dostopa do informacije javnega značaja naslednjo
ODLOČBO:
Pritožba se kot neutemeljena zavrne.
OBRAZLOŽITEV:
Prosilec je dne 05.04.2006 na organ naslovil zahtevo, ki nosi naslov: «Prošnja za posredovanje in izdajo dovoljenja za ponovno uporabo seznama elektronskih naslovov«, s katero je zahteval prepis oziroma elektronski zapis celotnega seznama službenih elektronskih naslovov vseh učiteljev in predavateljev na vseh osnovnih šolah, ki spadajo v sistem javnega osnovnošolskega izobraževanja pod okriljem Ministrstva za šolstvo in šport in sicer po posameznih predmetih.
Organ je na zahtevo prosilca odgovoril z elektronskim sporočilom z dne 12.04.2006, v katerem ugotavlja, da želenih podatkov nima in prosilcu predlagal, da prošnjo pošlje na Ministrstvo za šolstvo in šport ali na Arnes.
V zvezi s sporočilom organa je prosilec dne 03.05.2006 na Pooblaščenca naslovil pritožbo zaradi molka organa. V njej zatrjuje, da je njegova zahteva v skladu z zakonodajo, ki ureja področje dostopa do informacij javnega značaja in tudi v skladu z vsakokrat veljavno zakonodajo javnih financ ter zakonodajo o izvrševanju proračuna Republike Slovenije. Zahtevani seznam, po njegovem mnenju, spada v splošni katalog informacij javnega značaja in je tako po vsebini kot po pomenu izenačen z ostalimi seznami, ki so že vključeni v katalog informacij javnega značaja. Tako so v katalog med drugim vključene evidenca o kadrih zaradi obračunavanja plač ter drugih prejemkov delavcem v vzgoji in izobraževanju, evidenca o opravljenih strokovnih izpitih v vzgoji in izobraževanju, evidenca pripravnikov v vzgoji in izobraževanju, razvid izvajalcev javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja, evidenca šoloobveznih otrok, itd. Poleg tega prosilec navaja, da ni resnična navedba, da organ s takim seznamom ne razpolaga. Organ redno, preko svojih svetovalcev, sklicuje sestanke z učitelji po regijah, po šolah, po posameznih predmetih, itd. in sicer vedno preko elektronske pošte. Po mnenju prosilca iz navedenega izhaja, da organ z zahtevanim seznamom elektronskih naslovov razpolaga in sicer v obliki seznama kot tudi v elektronskem zapisu.
Po pozivu Pooblaščenca je organ dne 15.05.2006 izdal odločbo št. 120-4/2006-3, s katero je zahtevo prosilca v celoti zavrnil, z obrazložitvijo, da z zahtevano informacijo ne razpolaga.
V obrazložitvi organ navaja, da je preveril, ali razpolaga s celotnim seznamom službenih elektronskih naslovov vseh učiteljev in predavateljev na vseh osnovnih šolah, ki spadajo v sistem javnega osnovnošolskega izobraževanja pod okriljem Ministrstva za šolstvo in šport in ugotovil, da takega seznama nima. Glede navedb prosilca, da organ redno, preko svojih svetovalcev, sklicuje sestanke z učitelji po regijah, po šolah, po posameznih predmetih, itd. in sicer vedno preko elektronske pošte, organa navaja, da njegovi zaposleni v okviru opravljanja predpisanih obveznosti in dejavnosti pri posamičnih in konkretnih primerih dejansko kontaktirajo s posameznimi učitelji, vendar le v okviru posamezne naloge, ki je izpeljana na podlagi javnega razpisa in zgolj za ta namen. V okviru posameznega javnega razpisa organ pridobi posamične elektronske naslove učiteljev, ki so se prijavili za izvedbo nalog, navedenih v javnem razpisu, vendar jih ne zbira in obdeluje, saj jih po dokončanju nalog iz javnega razpisa ne potrebuje več in jih tudi ni dolžan zbirati in evidentirati. Posredovanje posamičnih elektronskih naslovov učiteljev, ki jih je organ pridobil z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo, za komercialne namene prosilcu, bi pomenilo motnjo pri izvajanju novih, drugih nalog med organom in učitelji, saj se učitelji prijavljajo na javne razpise z izključnim namenom sodelovati pri nalogi, ne pa da bi morebitno sodelovanje pomenilo tudi posredovanje njihovih elektronskih naslovov različnim podjetjem v komercialne namene. Organ še dodaja, da bi posredovanje osebnega podatka učitelja prosilcu za komercialne namene, pomenilo tudi kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z Zakonom o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS št. 86/04 in 113/05, v nadaljevanju ZVOP-1), saj iz določbe 16. člena tega zakona izhaja, da se osebni podatki zbirajo le za določene in zakonite namene ter se ne smejo nadalje obdelovati tako, da bi bila njihova obdelava v neskladju s temi nameni. Organ je tudi iz tega razloga, na podlagi 3. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, odločil tako, kot je razvidno iz izreka njegove odločbe.
Zoper zavrnilno odločbo organa št. 120-04/2006-3 z dne, 15.05.2006 je prosilec dne, 01.06.2006 pri Pooblaščencu vložil pritožbo. Pooblaščenec je pritožbo, v skladu z 2. odstavkom 239. člena ZUP, poslal organu in ga pozval, naj ravna v skladu z 240. členom ZUP. Organ je ugotovil, da je pritožba dovoljena, pravočasna in podana s strani upravičene osebe, zato jo je dne 09.06.2006 odstopil v obravnavo Pooblaščencu.
V pritožbi prosilec navaja, da se z odločbo organa ne more strinjati in dodaja, da je v celoti nezakonita, ker se je ne da preizkusiti, saj je obrazložitev odločbe v nasprotju sama s seboj, predvsem pa navedbe ne vzdržijo preizkusa po veljavni zakonodaji. Prosilec ponovno poudarja, da je njegova zahteva sestavljena in vložena v skladu z veljavno zakonodajo, ki ureja področje dostopa do informacij javnega značaja in tudi v skladu z veljavno zakonodajo javnih financ ter zakonodajo o izvrševanju proračuna Republike Slovenije, na podlagi katere Ministrstvo za šolstvo, preko organov v sestavi, vsakemu posameznemu učitelju omogoči dostop do službenega elektronskega naslova »guest.arnes.si«. Prosilec ponovno navaja, da zahtevani seznam spada v splošni katalog informacij javnega značaja in je tako po vsebini, kot po pomenu izenačen z ostalimi seznami, ki so že vključeni v katalog informacij javnega značaja v okviru organov v sestavi Ministrstva za šolstvo in šport. Prosilec še dodaja, da še do danes na spletni strani naslovnega organa ni našel kataloga informacij javnega značaja, ki ga je organ bil in še vedno je, dolžan sestaviti in objaviti. Prosilec navaja, da je neresnična navedba organa, da s takim seznamom ne razpolaga. Da organ razpolaga z zahtevanimi podatki, po mnenju prosilca potrjuje že navedeno dejstvo, da organ, preko svojih svetovalcev, sklicuje sestanke z učitelji po regijah, po šolah, posameznih predmetih, itd. Poleg tega to dejstvo dokazuje tudi navedba organa v izpodbijani odločbi, iz katere nedvomno izhaja, da organ s takim seznamom razpolaga. Po mnenju prosilca ne more zdržati navedba organa, da seznama ni dolžan posredovati na podlagi 11. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, ker bi pritožnik navedeni seznam uporabljal v komercialne namene, kar bi povzročilo motnje pri delovanju organa. Prosilec ni niti enkrat omenil, da potrebuje seznam za komercialne namene. Takšen zaključek je naredil organ sam od sebe in sicer brez kakršnekoli podlage. Poleg tega je sklicevanje na 11. točko 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, po prepričanju prosilca nesmiselno, ker so službeni elektronski naslovi vsakega posameznega učitelja popolnoma izenačeni s službenimi naslovi učiteljev in njihovih šol, elektronski predali vsakega posameznega učitelja pa izenačeni s poštnimi predali na vsaki osnovni šoli, kjer so ti učitelji zaposleni. Iz tega sledi, da sklicevanje na motenje dela organa ne vzdrži kritike. Nadalje se pritožnik ne strinja z navedbo organa, da bi posredovanje seznama pomenilo kršitev določb ZVOP-1. Iz 16. člena ZVOP-1 res izhaja, da se osebni podatki lahko zbirajo le za določene in zakonite namene ter se ne smejo nadalje obdelovati tako, da bi bila njihova obdelava v neskladju s temi nameni, če zakon ne določa drugače. ZVOP-1 pa določa drugače in sicer v drugem odstavku veljavnega 106. člena ZVOP-1.
Prosilec je pritožbi priložil tudi delni seznam elektronskih naslovov učiteljev po šolah in po predmetih (Mentorska mreža OE Maribor), in sicer v obliki natisnjenega dokumenta in v obliki elektronskega zapisa na disketi.
Pritožba ni utemeljena.
1. Obstoj informacije javnega značaja
ZDIJZ predstavlja konkretizacijo ustavne pravice dostopa do informacij javnega značaja, ki v 1. odstavku 1. člena vsakomur omogoča prost dostop do informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb. Namen ZDIJZ, ki izhaja iz 2. člena, je zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice fizičnih in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja, pri čemer si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delu.
Organ je javni zavod, ki je na podlagi 3. člena Zakona o zavodih (Uradni list RS, št. 12/91 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZZ), s sklepom Vlade RS št. 021-04/95-6/1-8 z dne 06.06.1995, ustanovljen za opravljanje svetovalnih, razvojno – proučevalnih in drugih strokovnih nalog na področju izobraževanja. Kot tak je organ pravna oseba javnega prava, ki sodi znotraj kroga organov, ki so zavezanci po zgoraj citiranem 1. odstavku 1. člena ZDIJZ.
Informacija javnega značaja je po določilu 1. odstavka 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva (v nadaljevanju dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb.
Iz citiranega 1. odstavka 4. člena ZDIJZ izhaja, da je informacija javnega značaja opredeljena s tremi osnovnimi kriteriji:
• da gre za informacijo, ki izvira iz delovnega področja organa (informacija je povezana z delom organa in jo je le- ta pridobil v okviru svojih pristojnosti),
• da organ z njo razpolaga,
• da se le-ta nahaja v materializirani obliki.
Organ mora informacijo javnega značaja izdelati pri svojem delu in v postopkih, za katere je pristojen v skladu s splošnimi predpisi. Informacija mora torej biti povezana z delovnim področjem organa. Pri tem ni nujno, da je organ informacijo izdelal sam. Lahko jo je pridobil od drugih oseb, celo od zasebnopravnih subjektov, ki niso organi v smislu 1. člena ZDIJZ. Pomembno je le, da je organ informacijo pridobil v okviru svojih pristojnosti (podrobneje glej doktorsko disertacijo Urške Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja, Ljubljana 2004, str. 148).
Z namenom razjasnitve dejanskega stanja in ugotovitve, ali zahtevana informacija obstaja, je Pooblaščenec pri organu dne, 27.06.2006, v prisotnosti mag. Gregorja Mohorčiča, v.d. direktorja organa, opravil in camera ogled na podlagi 11. člena ZInfP.
In camera ogled brez prisotnosti javnosti in strank, po teoretičnih izvajanjih, pomeni izpeljavo odločanja de novo. To pomeni, da Pooblaščenec kot pritožbeni organ, sam oceni in presodi dejstva, ki se nanašajo na možne škodljive posledice, ki bi nastale ob razkritju zahtevanih podatkov. Pooblaščenec mora namreč kot pritožbeni organ imeti polna pooblastila za preiskovanje vseh pritožb, kot tudi to, da od prvostopenjskega organa zahteva vse informacije oziroma vse relevantne dokumente na vpogled. Takšno delovanje pa Pooblaščencu nalaga tudi spoštovanje načela materialne resnice (8. člen ZUP), ki določa, da je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo.
Organ se v izpodbijani odločbi sklicuje na dejstvo, da je preveril, ali razpolaga s celotnim seznamom službenih elektronskih naslovov vseh učiteljev in predavateljev na vseh osnovnih šolah, ki spadajo v sistem javnega osnovnošolskega izobraževanja pod okriljem Ministrstva za šolstvo in šport in ugotovil, da takega seznama nima.
Pri izvedbi in camera ogleda je Pooblaščenec ugotovil, da organ trenutno razpolaga z elektronskimi naslovi približno 700 (osnovnošolskih in srednješolskih) učiteljev. Navedene naslove je organ pridobil neposredno od učiteljev, ki so bili za sodelovanje v projektu, ki se financira iz Evropskega socialnega sklada, izbrani na javnem razpisu. Organ v okviru izvajanja posameznih projektov zbira elektronske naslove neposredno od učiteljev, ki se v okviru javnega razpisa prijavijo za sodelovanje pri posameznem projektu. Ko se določen učitelj prijavi za sodelovanje v projektu, v prijavi navede tudi svoj elektronski naslov, preko katerega mu organ pošilja obvestila v zvezi z izvedbo projekta, v katerem učitelj sodeluje. Učitelji se za sodelovanje v aktivnostih, ki jih izvaja organ, prijavijo neposredno pri organu (in ne preko šole, v kateri so zaposleni), pri čemer mora šola izdati soglasje, da se strinja s sodelovanjem učitelja pri določenem projektu. Organ ne preverja, ali učitelj pri prijavi navede osebni ali službeni elektronski naslov, niti ne preverja tega, ali sploh gre za njegov naslov. Učitelj lahko navede katerikoli elektronski naslov, na katerega želi od organa prejemati obvestila v zvezi z izvajanjem posamezne dejavnosti.
Pooblaščenec je vpogledal v navedeni seznam, ki ga organ vodi v elektronski obliki in ugotovil, da med drugim vsebuje tudi kontaktni elektronski naslov in telefonsko številko posameznega učitelja. Iz navedenega seznama obenem ni razvidno, iz katere šole prihaja posamezen učitelj in kateri predmet poučuje. Pri pregledu seznama je Pooblaščenec ugotovil, da seznam vsebuje tako elektronske naslove, ki imajo končnico guest.arnes.si, kot tudi elektronske naslove, ki imajo druge končnice (npr. planet.si, hotmail.com, gmail.com, siol.net, mailcity.com,…).
V zvezi z navedenim je Pooblaščenec ugotovil, da so sicer izpolnjeni vsi pogoji za obstoj informacije javnega značaja, saj se zahtevana informacija nahaja v obliki dokumenta, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb in obenem izvira iz delovnega področja organa, da pa v konkretnem primeru ne gre za informacijo javnega značaja, ki bi bila primerna za ponovno uporabo. Razlog za navedeno je izkazana izjema od dovoljene ponovne uporabe informacij javnega značaja iz 6. odstavka 6. člena ZDIJZ, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te odločbe.
2. Ponovna uporaba informacij javnega značaja
Pojem ponovne uporabe informacije javnega značaja določa 3. odstavek 4. člena ZDIJZ. Ponovna uporaba informacij javnega značaja po tej določbi pomeni uporabo s strani fizičnih oseb ali pravnih oseb za pridobitne ali nepridobitne namene, razen za prvotni namen v okviru javne naloge, zaradi katerega so bili dokumenti izdelani. Uporaba informacij za izvajanje javnih nalog v organu ali izmenjava informacij med organi za izvajanje javnih nalog se ne šteje za ponovno uporabo informacij.
Institut ponovne uporabe informacij javnega značaja prinaša večjo preglednost in dorečenost nad uporabo informacij, ki jih komercialni ali nekomercialni uporabniki dobijo od javnega sektorja. Organi javnega sektorja zbirajo, proizvajajo, reproducirajo in razširjajo dokumente, da izpolnijo svoje javne naloge, določene z veljavnimi predpisi. Uporaba takih dokumentov za druge namene, kot so bili dokumenti izdelani, pa pomeni ponovno uporabo. Cilj ponovne uporabe je dodana vrednost informaciji javnega značaja, zasebni sektor (prosilec) mora torej ponuditi več ali nekaj drugega, kot ponuja organ v okviru izvajanja svojih javnih nalog.
Kot izhaja iz 3. odstavka 5. člena ZDIJZ, ima vsak prosilec pravico, da pod enakimi pogoji kot druge osebe pridobi tudi pravico do ponovne uporabe informacij javnega značaja. Enaki pogoji pri pridobitvi te pravice pa se podrobneje izkažejo še v načelu prepovedi diskriminacije, določenem v 36a. členu ZDIJZ, po katerem kakršnikoli pogoji glede ponovne uporabe informacij javnega značaja ne smejo povzročiti diskriminacije med posameznimi prosilci, oziroma je ponovna uporaba praviloma pod enakimi pogoji dovoljena in omogočena vsem prosilcem.
Obvezne sestavine prosilčeve zahteve za ponovno uporabo informacij javnega značaja so po določilu 4. odstavka 17. člena ZDIJZ naslednje:
1. navedba informacije, ki jo želi ponovno uporabiti;
2. na kakšen način želi prevzeti vsebino zahtevane informacije (klasičen ali elektronski zapis);
3. za kakšen namen želi informacijo ponovno uporabiti (pridobitni ali nepridobitni namen).
Prosilec v svoji zahtevi natančno navaja, katero informacijo želi dobiti ter na kakšen način jo želi pridobiti (v elektronski obliki). Dejstvo, da želi informacijo ponovno uporabiti, izhaja iz zahteve, ki jo je naslovil na organ in ki nosi naslov: «Prošnja za posredovanje in izdajo dovoljenja za ponovno uporabo seznama elektronskih naslovov«. V zvezi s pridobitnim ali nepridobitnim namenom uporabe prosilec v pritožbi nasprotuje navedbam organa, da želi informacijo uporabiti v komercialne namene.
Pooblaščenec pojasnjuje, da pridobitni ali nepridobitni namen ponovne uporabe informacije javnega značaja ne spremeni ugotovitve in zaključka, da se v konkretni zadevi zahteva ponovna uporaba in ne dostop do informacij javnega značaja. Razlika med pridobitnim in nepridobitnim namenom ponovne uporabe informacij javnega značaja se namreč kaže le v možnosti organa, da lahko po določilu 1. odstavka 34a. člena ZDIJZ za ponovno uporabo informacij v pridobitne namene tudi zaračuna določeno ceno, medtem ko pri ponovni uporabi v nepridobitne namene organ te možnosti nima. Ker pa navedeno na samo odločitev Pooblaščenca ne vpliva, v nadaljevanju Pooblaščenec ni presojal pravnih posledic ponovne uporabe v pridobitne in nepridobitne namene.
3. Izjeme iz 6. odstavka 6. člena ZDIJZ kot podlaga za zavrnitev zahteve za ponovno uporabo informacij javnega značaja
Ker so izpolnjeni pogoji ponovne uporabe informacij javnega značaja, mora torej Pooblaščenec presojati še, ali obstoji kateri od zadržkov ali razlogov za zavrnitev zahteve, ki jih določa 6. odstavek 6. člena ZDIJZ.
Pri odločanju o zahtevi za ponovno uporabo zahtevane informacije je namreč potrebno po določilu 6. odstavka 6. člena ZDIJZ zahtevo zavrniti vedno, kadar gre za:
1. podatek iz prvega odstavka tega člena ali
2. podatek, zavarovan s pravicami intelektualne lastnine tretjih oseb, ali
3. podatek, s katerim razpolagajo izvajalci javne službe javne radiotelevizije ali izvajalci javne službe na področju izobraževalne, raziskovalne ali kulturne dejavnosti, ali
4. podatek, za katerega drug zakon določa, da je dostopen samo upravičenim osebam.
3.1 Izjeme iz 1. točke 6. odstavka 6. člena ZDIJZ
Ker pritožnik izpodbija navedbo organa, da bi posredovanje zahtevanega seznama pomenilo kršitev določb Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 86/04 in 113/05, v nadaljevanju ZVOP-1), je najprej potrebno ugotoviti, ali elektronski naslov posameznika predstavlja osebni podatek in ali je ta osebni podatek varovan z ZVOP-1.
Pooblaščenec ugotavlja, da iz seznama, s katerim razpolaga organ, ni razvidno, ali gre za službene ali privatne elektronske naslove učiteljev. Organ je elektronske naslove namreč zbral neposredno od učiteljev, pri čemer je Pooblaščenec ugotovil, da so nekateri učitelji navedli elektronske naslove, ki nedvomno niso službeni (npr. hotmail, gmail,…).
Za odločitev v konkretnem primeru ni bistveno, ali gre za službeni ali zasebni elektronski naslov. Pri odločanju o zahtevi za ponovno uporabo zahtevane informacije je namreč potrebno po določilu 6. odstavka 6. člena ZDIJZ zahtevo zavrniti vedno, kadar gre za osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov.
Iz 1. točke 1. odstavka 6. člena ZVOP-1 izhaja, da je osebni podatek katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v kateri je izražen. Posameznik pa mora biti določena ali določljiva fizična oseba, na katero se nanaša osebni podatek, pri čemer je oseba določljiva, če se jo lahko neposredno ali posredno identificira, predvsem s sklicevanjem na identifikacijsko številko, enega ali več dejavnikov, ki so značilni za njeno fizično, fiziološko, duševno, ekonomsko, kulturno ali družbeno identiteto, pri čemer način identifikacije ne povzroča velikih stroškov, nesorazmerno velikega napora ali ne zahteva veliko časa.
Pravica do varstva osebnih podatkov je temeljna človekova pravica, ki jo v 38. členu zagotavlja Ustava Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91, s spremembami, v nadaljevanju Ustava). Da bi imel posameznik možnost vplivati na to, kdaj, kako in v kakšnem obsegu bodo informacije o njem posredovane drugim, Ustava med drugim prepoveduje uporabo osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. Iz navedene določbe izhaja, da vsako zbiranje in obdelovanje osebnih podatkov predstavlja poseg v ustavno pravico do varstva osebnih podatkov. Poseg je dopusten, če je v zakonu določno opredeljeno, kateri podatki se smejo zbirati in obdelovati, za kakšen namen jih je dovoljeno uporabiti, nadzor nad zbiranjem, obdelovanjem in uporabo ter varstvo tajnosti zbranih osebnih podatkov. Namen zbiranja osebnih podatkov mora biti ustavno dopusten. Zbirati se smejo le podatki, ki so primerni in nujno potrebni za uresničitev zakonsko opredeljenega namena (več: Komentar Ustave Republike Slovenije, urednik L. Šturm, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana, 2002, str. 480 – 413).
V zvezi z elektronskim naslovom posameznika pa je potrebno opozoriti tudi na pravico do komunikacijske zasebnosti, ki jo zagotavlja 37. člen Ustave. Ta v 1. odstavku določa, da je zagotovljena tajnost pisem in drugih občil. Obseg zaščite komunikacijske zasebnosti iz 37. člena Ustave izhaja iz potrebe po varovanju zaupnosti razmerij, v katere pri sporočanju stopa posameznik, in ne iz določene vrste, statusa ali lastništva uporabljenega občila, komunikacijskega sredstva. Ustava poleg pisem varuje tudi druga občila. Besedo »občila« je potrebno razlagati v najširšem pomenu besede (kar je v več sodbah poudarilo tudi ESČP, ki je npr. med drugim določilo, da pojem »dopisovanje« iz 8. člena EKČP zajema tudi telefonske komunikacije in celo izpisek klicanih telefonskih številk, - glej npr. Malone v. Združeno kraljestvo (2.8.1984, A 82). 37. člen Ustave poleg pisem varuje tudi različne druge načine in sredstva sporazumevanja, npr. telefon, telefaks, elektronsko pošto in druge oblike komuniciranja preko računalniških oz. telekomunikacijskih omrežij (SMS sporočila preko mobilnih telefonov ipd.). V sodbi ESČP Halford v. Združeno kraljestvo (25.6.1997, Reports 1997-III) je sodišče odločilo, da je imela policistka pri uporabi službenega telefona pravico do pričakovanja zasebnosti. Gotovo pa je, da je obseg varstva posameznika glede zasebnosti komuniciranja preko tujih oz. službenih sredstev manjši, kar pa ne pomeni, da ga je mogoče v celoti izključiti. (več: Komentar Ustave Republike Slovenije, urednik L. Šturm, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana, 2002, str. 395-396).
Varovana pa ni zgolj vsebina komunikacije, temveč tudi podatki, povezani z njo. Slednje je pomembno predvsem zaradi tehnično zahtevnih postopkov uporabe modernih oblik komuniciranja, ki za posredovanje informacij zahtevajo ali samodejno tvorijo določene podatke, na katerih ima posameznik prav tako upravičen interes zasebnosti. Govorimo o t.i. prometnih podatkih, oziroma okoliščinah in dejstvih, povezanih s komunikacijo. Vrhovno sodišče je v zvezi s tem sprejelo načelno pravno mnenje (Obča seja z dne 18. in 19.06.1996): »Ne glede na to, ali sporne podatke štejemo kot podatke, za katere je zagotovljeno varstvo tajnosti pisem ali drugih občil v širšem pomenu besede, ali kot podatke, s katerimi se posega v človekovo zasebnost, teh podatkov organi za notranje zadeve ne morejo zahtevati od pošte zgolj na podlagi pooblastila iz 2. odst. 148. člena ZKP, temveč le na podlagi odločbe sodišča. Na kratko to pomeni, da predmet varstva 37. člena Ustave ni zgolj vsebina komunikacije, temveč tudi podatki, ki so integralni del komunikacije, kar je predvsem pomembno pri komuniciranju preko računalniških omrežij (npr. elektronska pošta), kjer se tvori vrsta tovrstnih podatkov (več: Komentar Ustave Republike Slovenije, urednik L. Šturm, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana, 2002, str. 397).
Ustavno pravico do komunikacijske zasebnosti konkretizira Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list RS, št. 43/04, v nadaljevanju ZEkom), ki v 103. členu določa, da se zaupnost komunikacij nanaša na:
• vsebino komunikacij;
• podatke o prometu in lokacijske podatke, povezane s komunikacijo iz prejšnje točke tega odstavka;
• dejstva in okoliščine neuspešnih poskusov vzpostavljanja zvez.
5. člen ZEKom obenem določa, da so vse oblike nadzora oziroma prestrezanja, kot so poslušanje, prisluškovanje, snemanje, shranjevanje in posredovanje komunikacij iz prvega odstavka tega člena, prepovedane, razen če je to dovoljeno v skladu s prejšnjim odstavkom ali v skladu s 107. členom tega zakona (zakonito prestrezanje komunikacij) oziroma, če je takšna oblika nadzora oziroma prestrezanja nujno potrebna za prenos sporočil (npr. faksimilna sporočila, elektronska pošta, elektronski predali, glasovna pošta, storitev SMS).
Na podlagi navedenega Pooblaščenec ugotavlja, da gre pri elektronskem naslovu posameznika za podatek, ki predstavlja prometni podatek oz. podatek, ki je povezan s komunikacijo preko elektronske pošte. Kot tak je elektronski naslov predmet varstva, ki ga zagotavlja 37. člen Ustave in na tej podlagi sprejeti ZEkom. Ker je prosilec v obravnavanem primeru zahteval seznam elektronskih naslovov, ki vsebuje tudi ime in priimek, gre v tem primeru tudi za podatke, s pomočjo katerih se posameznika dokaj enostavno identificira, zato gre za osebne podatke, ki jih varuje ZVOP-1. Pri tem se Pooblaščencu ni bilo potrebno ukvarjati s vprašanjem, ali gre za zasebne ali morebiti celo za službene elektronske naslove, saj tako prvi kot tudi drugi v povezavi z osebnim imenom, ki omogoča enostavno določljivost fizične osebe, predstavljajo osebni podatek. Ker je prosilec zahteval ponovno uporabo informacij javnega značaja, ne pride v poštev izjema po 3. odst. 6. čl. ZDIJZ, ki med drugim daje prost dostop do vseh informacij, povezanih z opravljanjem delovnega razmerja javnega uslužbenca oziroma v zvezi z opravljanjem javne funkcije. 3. odst. 6. čl. namreč rahlja oziroma relativizira izjeme iz 1. odst. 6. čl. ZDIJZ, vendar le v zvezi z dostopom do informacij javnega značaja, ne pa v zvezi s ponovno uporabo. Navedeno izhaja iz jezikovne razlage 6. odst. 6. čl. ZDIJZ, po katerem je treba ponovno uporabo zavrniti vedno, ko gre za izjeme iz 1. odst. 6. čl. ZDIJZ in 3. odst. 6. čl. ZDIJZ, ki določa, da se ne glede na izjeme v 1. odst. dovoli dostop, ne pa ponovna uporaba informacij javnega značaja.
Glede navedb prosilca, da iz 2. odstavka 106. člena ZVOP-1 izhaja, da se zahtevani seznam lahko posreduje, Pooblaščenec ugotavlja, da navedeni člen določa, da upravljavci osebnih podatkov lahko javnosti posredujejo in javno objavijo osebno ime, naziv ali funkcijo, službeno telefonsko številko in naslov službene elektronske pošte predstojnika in tistih zaposlenih, katerih delo je pomembno zaradi poslovanja s strankami oziroma uporabniki storitev, do uveljavitve posebnega zakona, ki bo uredil ta vprašanja. Iz navedenega izhaja, da ZVOP-1 daje možnost (ne določa pa obveznosti) upravljavcev, da posredujejo kontaktne podatke tistih zaposlenih, katerih delo je pomembno zaradi poslovanja s strankami oziroma uporabniki storitev. 3. člen ZVOP-1 obenem določa, da morajo biti osebni podatki, ki se obdelujejo, ustrezni in po obsegu primerni glede na namene, za katere se zbirajo in nadalje obdelujejo (načelo sorazmernosti).
Upoštevaje dejansko stanje obravnavanega primera Pooblaščenec zaključuje, da seznam službenih elektronskih naslovov vseh učiteljev in predavateljev na vseh osnovnih šolah, ki spadajo v sistem javnega osnovnošolskega izobraževanja, ne spada med informacije, ki bi jih organ lahko objavil na podlagi 2. odstavka 106. člena ZVOP-1. Elektronske naslove, s katerim razpolaga organ, je pridobil neposredno od učiteljev in sicer v okviru izvedbe določenega projekta, pri čemer iz seznama ni jasno razvidno, ali gre za službeni ali zasebni elektronski naslov. Učitelji obenem niso zaposleni pri organu, zato posredovanje njihovih kontaktnih podatkov ne bi bilo upravičeno z vidika poslovanja s strankami oziroma uporabniki storitev, ki jih nudi organ. Seznam učiteljev s službenimi elektronskimi naslovi bi lahko javnosti posredovala samo posamezna šola za svoje zaposlene, in še to samo ob ugotovitvi, da je to pomembno zaradi poslovanja s strankami oziroma uporabniki storitev.
Prosilec navaja, da zahtevani seznam spada v splošni katalog informacij javnega značaja in je tako po vsebini kot po pomenu izenačen z ostalimi seznami, ki so že vključeni v katalog informacij javnega značaja. Iz tega Pooblaščenec sklepa, da prosilec meni, da bi organ moral imeti evidenco elektronskih naslovov vseh učiteljev in predavateljev na vseh osnovnih šolah, ki spadajo v sistem javnega šolstva, in jo vključiti v katalog informacij javnega značaja.
Pooblaščenec ugotavlja, da organ ni dolžan na novo ustvariti, na novo pridobiti ali izdelati dokumentov, ki jih v času vložene zahteve za dostop do dokumentov ne poseduje. Organ je dolžan posredovati informacijo javnega značaja (oziroma dokument, v katerem se nahaja), ki že obstaja oziroma, s kakršno razpolaga organ takrat, ko prosilec zaprosi za dostop. Organ ni dolžan izdelati, predelati ali spremeniti (dograditi) informacije, s katero razpolaga. Dolžnost posredovanja informacij se namreč nanaša le na tako imenovane »surove« informacije (več: Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, doc. dr. Senko Pličanič s soavtorji, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, 2005, str. 83).
Pooblaščenec še pojasnjuje, da je katalog informacij javnega značaja samo pripomoček, katerega namen je prosilcem olajšati iskanje želenih informacij. Po svoji pravni naravi je katalog informativen, kar pomeni, da dejstvo, da informacij ni v katalogu, ne pomeni, da te javnosti niso dostopne. Katalog informacij javnega značaja je zamišljen le kot seznam oziroma kazalo (indeks) dokumentov v posesti organa. Praviloma ne podaja vsebine teh dokumentov oziroma ni mišljen kot kopija celotne evidence dokumentarnega gradiva (podrobneje glej doktorsko disertacijo Urške Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja, Ljubljana 2004, str. 314-315).
Pooblaščenec ni presojal izjeme po 11. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, na katero se je skliceval organ, saj je bilo potrebno pritožbo zavrniti že zato, ker je podana izjema po 3. tč. 1. odst. 6. čl v zvezi s 1. tč. 6. odst. 6. čl. ZDIJZ.
Upoštevaje vse navedeno Pooblaščenec zaključuje, da je podana izjema po 3. tč. 1. odst. 6. čl v zvezi s 1. točki 6. odstavka 6. člena ZDIJZ in da je zahtevo prosilca za ponovno uporabo seznama službenih elektronskih naslovov učiteljev potrebno zavrniti, ker gre za osebne podatke, katerih razkritje bi pomenilo kršitev ZVOP-1. Ker je izrek v izpodbijani odločbi zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi, je Pooblaščenec, po opravljenem preizkusu, izvedenem po 2. odstavku 247. člena ZUP, ki je pokazal, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev postopka in kršitev ZDIJZ, na podlagi 3. odstavka 248. člena ZUP pritožbo prosilca zavrnil.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa je dopustna tožba, ki se vloži v 30 dneh po prejemu te odločbe na Upravno sodišče v Ljubljani, Tržaška 68/a, pisno neposredno pri navedenem sodišču ali priporočeno po pošti ali ustno na zapisnik. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži najmanj v treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu
Informacijski pooblaščenec:
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka