Prosilec zoper odločbo Ministrstva za zunanje zadeve
+ -Številka: 021-100/2005/3
Kategorije: Notranje delovanje organa
Datum: 15. 2. 2006
Številka: 021-100/2005/3
Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju Pooblaščenec) po pooblaščenki Nataši Pirc Musar, na podlagi III. odst. 27. čl. Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 24/2003 in 61/2005, v nadaljevanju ZDIJZ) in 2. čl. Zakona o informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/2005, v nadaljevanju ZInfP), o pritožbi …………. (v nadaljevanju prosilec), zoper odločbo Ministrstva za zunanje zadeve, Prešernova cesta 25, Ljubljana (v nadaljevanju organ), z dne 2.11.2005, na podlagi IV. odst. 27. čl. ZDIJZ ter II. in III. odst. 248. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 ter spremembe in dopolnitve, v nadaljevanju ZUP), izdaja naslednjo
ODLOČBO:
Pritožba se kot neutemeljena zavrne.
OBRAZLOŽITEV:
Prosilec je dne 28.9.2005 po elektronski pošti zaprosil organ, da mu posreduje fotokopijo note, ki jo je organ v začetku leta 2005 poslal hrvaški strani, in na podlagi katere je spomladi leta 2005 začel delovati skupni maloobmejni prehod Hotiza.
Organ je dne 2.11.2005 izdal odločbo, s katero je zahtevo prosilca za posredovanje note Ministrstva za zunanje zadeve št. N-25/05 z dne 25.1.2005 zavrnil. V obrazložitvi je navedel, da prosilec želi pridobiti fotokopijo note št. N-25/05 z dne 25.1.2005, s katero je organ odgovoril na noto Ministrstva za zunanje zadeve Republike Hrvaške št. 3863/04 z dne 19.7.2004. Obe noti tvorita Dogovor med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o določitvi cone in službenega mesta za opravljanje mejne kontrole na mejnem prehodu za obmejni promet Hotiza – Sveti Martin na Muri. V slovenski noti je predvideno, da dogovor začne veljati prvi dan meseca, ki sledi datumu prejema zadnjega obvestila po diplomatski poti, s katerima sta se strani obvestili, da so izpolnjeni pogoji, predvideni z njuno notranjo zakonodajo za začetek veljavnosti dogovora. Omenjeni dogovor je še v postopku ratifikacije, kar pomeni, da še ni postal del pravnega reda Republike Slovenije. Mednarodna pogodba namreč šele z zakonom o ratifikaciji oziroma z uredbo o ratifikaciji postane sestavni del slovenskega pravnega reda (8. čl. Ustave RS ter II. odst. 77. čl. in 78. čl. Zakona o zunanjih zadevah (Ur. l. RS, št. 45/2001 ter spremembe in dopolnitve, v nadaljevanju ZZZ-1), zato gre po oceni organa za podatek iz dokumenta, ki je še v postopku izdelave, njegovo razkritje pa bi povzročilo napačno razumevanje njegove vsebine.
Organ je v izpodbijani odločbi dodatno pojasnil, da je Vlada Republike Slovenije dne 25.11.2004 sprejela sklep št. 287-03/2002-5, da se sprejme pobuda za sklenitev navedenega dogovora, vlada pa je tudi soglašala z začasno uporabo dogovora. Na podlagi soglasja vlade je bila v Ur. l. RS št. 21/2005 z dne 4.3.2005 objavljena Uredba o določitvi mejnega prehoda za obmejni prehod Hotiza, ki je notranji pravni akt, sprejet na podlagi Zakona o nadzoru državne meje. Omenjena uredba ima učinke v notranjem pravnem redu, nima pa mednarodnopravnih učinkov, dokler vladi Republike Slovenije in Republike Hrvaške ne bosta ratificirali in poslali obvestila o ratifikaciji zgoraj navedenega dogovora. Posredovanje diplomatskih not, ki se nanašajo na notranje zadeve obeh držav, javnosti pred začetkom veljavnosti dogovorov oziroma preden nastanejo mednarodnopravni učinki, bi bilo v nasprotju z mednarodnim običajnim pravom in prakso držav. Mednarodno običajno pravo pa je v skladu z 38. čl. Statuta Meddržavnega sodišča v Haagu eden izmed virov mednarodnega prava. Organ je ob odločanju o dostopu do informacij javnega značaja izvedel tudi t.i. test javnega interesa, pri čemer je ugotovil, da je v tej fazi postopka interes Republike Slovenije, da se zahtevani podatki ne posredujejo, močnejši od interesa javnosti, da se podatki razkrijejo. Predčasno posredovanje note bi namreč po mnenju organa lahko povzročilo negativne reakcije druge pogodbene stranke in slabo vplivalo na dvostranske odnose med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško.
Prosilec je dne 30.11.2005 pri organu vložil pritožbo zoper odločbo organa, v kateri je navedel, da je sklicevanje organa na 9. tč. I. odst. 6. čl. ZDIJZ popolnoma neutemeljeno, saj je zahtevani dokument že bil posredovan hrvaški strani; eo ipso ne more biti »v postopku izdelave«. Njegovo razkritje tudi ne more povzročiti »napačnega razumevanja njegove vsebine«, ko pa se že po samih navedbah organa v izpodbijani odločbi dogovor že izvaja v praksi, oziroma je bila v Ur. l. RS objavljena Uredba o določitvi mejnega prehoda za obmejni prehod Hotiza, ki že ima »učinke v notranjem pravnem redu«. Neutemeljeno in zavajajoče je tudi sklicevanje na mednarodno običajno pravo in prakso držav, saj so prakse držav preveč raznolike, da bi se smele navajati kot normativni vir, mednarodno običajno pravo pa (še) ni izoblikovalo pravila, ki bi omejevalo razkrivanje vsebine not (morebitno tajnost vsebine sporazumov pogodbenice vedno izrecno predvidijo v takšnem sporazumu), niti organ za takšno domnevno normo mednarodnega običajnega prava ni predočil vira, ki bi dokazoval njegov obstoj. In tudi, če bi takšna norma dejansko obstajala, organ pojasnjuje, da bi razkritje vsebine note javnosti nasprotovalo mednarodnemu običajnemu pravu le, če bi bila javnosti nota posredovana »pred začetkom veljavnosti dogovorov oziroma preden nastanejo mednarodnopravni učinki«. Organ je sam pojasnil, da dogovor že velja in se že izvaja (čeprav do ratifikacije le začasno), mednarodnopravni učinki pa so že nastali, saj mejni prehod že obratuje. Vendar tudi, če bi bilo sklicevanje na 9. tč. I. odst. 6. čl. ZDIJZ utemeljeno, je po določbi II. odst. 6. čl. ZDIJZ potrebno izvesti t.i. test javnega interesa in dovoliti dostop do zahtevane informacije, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije. Ocena, do katere je na podlagi testa javnega interesa prišel organ, je pavšalna in neutemeljena, saj razkritje dogovora, ki se v praksi že izvaja s strani obeh držav pogodbenic in na podlagi katerega je slovenska vlada celo sprejela podzakonski akt za njegovo izvedbo (to je Uredbo o določitvi mejnega prehoda za obmejni prehod Hotiza), ne more povzročiti negativnih reakcij druge pogodbene stranke, sploh pa ne poslabšati dvostranskih odnosov, upoštevajoč trenutno stopnjo njihove skaljenosti. Javno razkritje vsebine zahtevanega dokumenta pa je ključno za ugotavljanje morebitne protizakonitosti in protiustavnosti ravnanja predsednika vlade in zunanjega ministra, oziroma za ugotavljanje morebitne kršitve celovitosti teritorija Republike Slovenije, posledično pa tudi potrebe po vložitvi ustavne pritožbe ter sprožitve kazenskega pregona. Glede na navedbe organa, da obe noti skupaj tvorita dogovor o določitvi cone in službenega mesta za opravljanje mejne kontrole na mejnem prehodu za obmejni promet Hotiza – Sveti Martin na Muri ter upoštevaje, kje se lokacijsko nahaja omenjeni mejni prehod, je namreč utemeljena bojazen, da organ s prikrivanjem vsebine note prikriva protiustavna dejanja predsednika vlade in zunanjega ministra, s tem pa posredno in na škodo slovenskih nacionalnih interesov tudi ščiti teritorialne interese Republike Hrvaške. Sodeč po navedbah načelnice pravne službe Ministrstva za zunanje zadeve Republike Hrvaške ge. Metelke Zgambič v oddaji Focus na HTV, so namreč hrvaški teritorialni interesi v zahtevanem dokumentu dobro zavarovani.
Organ je dne 2.12.2005 vso dokumentacijo v zvezi z zahtevo prosilca, skupaj z zahtevanim dokumentom, poslal v odločanje Pooblaščencu, ki jo je prejel dne 6.12.2005.
Pooblaščenec je dne 2.2.2006 po telefonu zaprosil organ za informacijo o tem, kateri državni organ je v konkretnem primeru zadolžen za ratifikacijo Dogovora med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o določitvi cone in službenega mesta za opravljanje mejne kontrole na mejnem prehodu za obmejni promet Hotiza – Sveti Martin na Muri. Organ je sporočil, da je za ratifikacijo navedenega dogovora pristojna Vlada RS, in sicer na podlagi 3. alineje V. odst. 75. čl. ZZZ-1.
Pritožba ni utemeljena.
1. Procesne napake
Pooblaščenec uvodoma ugotavlja, da je v postopku na prvi stopnji prišlo do kršitve postopka, in sicer v delu, ko je organ sam izvedel t.i. test javnega interesa. II. odst. 21. čl. ZDIJZ namreč določa, da če predstojnik ali uradna oseba oceni, da je potrebno uporabiti t.i. test javnega interesa iz II. odst. 6. čl. ZDIJZ, o zadevi na predlog predstojnika odloči vlada, če je zavezan organ državne uprave. Kljub temu pa Pooblaščenec zaključuje, da navedena kršitev postopka, kot je razvidno iz obrazložitve v nadaljevanju, ni vplivala na pravilnost odločitve v stvari in zato ne predstavlja bistvene kršitve postopka.
2. Pojem informacije javnega značaja
ZDIJZ predstavlja konkretizacijo ustavne pravice dostopa do informacij javnega značaja, zato v I. odst. 1. čl. vsakomur omogoča prost dostop do informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo (med drugim tudi) državni organi. Namen ZDIJZ, ki izhaja iz 2. člena, je zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja, pri čemer si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delu.
Informacija javnega značaja je po določilu I. odst. 4. čl. ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva (v nadaljevanju dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb. V omenjeni določbi so zapisani trije osnovni kriteriji, po katerih lahko opredelimo informacijo javnega značaja:
1.) informacija mora izvirati iz delovnega področja organa;
2.) organ mora z njo razpolagati;
3.) nahajati se mora v neki materializirani obliki.
Pooblaščenec ugotavlja, da v konkretnem primeru nedvomno gre za informacijo javnega značaja, saj se nahaja v obliki dokumenta, ki ga je organ izdelal sam, s katerim organ razpolaga in ki obenem izvira iz delovnega področja organa. Kot namreč v izpodbijani odločbi ugotavlja sam organ, želi prosilec pridobiti fotokopijo note št. N-25/05 z dne 25.1.2005, s katero je organ odgovoril na noto Ministrstva za zunanje zadeve Republike Hrvaške št. 3863/04 z dne 19.7.2004. Delovno področje organa je v konkretnem primeru določeno v ZZZ-1, ki v I. odst. 2. člena določa, da Ministrstvo za zunanje zadeve v okviru pristojnosti vlade izvaja opravljanje zunanjih zadev v skladu s splošnimi usmeritvami, ki jih določa Državni zbor.
Širše oziroma celotno delovno področje organa pa določa ZDIJZ in zajema vse javnopravne naloge, ki jih opravlja organ, in tudi vse dejavnosti, ki se opravljajo v zvezi s temi nalogami. Ker dokument izvira iz delovnega področja organa, zahtevana informacija izpolnjuje vse pogoje za obstoj informacije javnega značaja. Po ZDIJZ je namreč informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, tista informacija, ki je nastala v zvezi z izvajanjem javnopravnih nalog oziroma v zvezi z dejavnostjo organa. Organ mora informacijo javnega značaja izdelati pri svojem delu in v postopkih, za katere je pristojen v skladu s splošnimi predpisi. Če je prvi pogoj izpolnjen, se lahko informacija javnega značaja nanaša na kakršnokoli vsebino na vseh področjih delovanja zavezanega subjekta ter je lahko povezana z njegovo politiko, aktivnostjo in odločitvami, ki spadajo v delokrog oziroma sfero odgovornosti posameznega organa (prim. doktorska disertacija dr. Urške Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja, Ljubljana september 2004, str. 149).
Na podlagi navedenega je Pooblaščenec v nadaljevanju presojal le še, ali katerikoli del zahtevanega dokumenta predstavlja kakšno od izjem od prostega dostopa do zahtevane informacije iz I. odst. 6. čl. ZDIJZ.
3. Izjeme iz I. odst. 6. čl. ZDIJZ
Po načelu prostega dostopa iz 5. čl. ZDIJZ so informacije javnega značaja prosto dostopne prosilcem, vsak prosilec pa ima na svojo zahtevo pravico pridobiti od organa informacijo javnega značaja in sicer na vpogled, ali pridobiti njen prepis, fotokopijo ali elektronski zapis. Pomembno je tudi, da prosilcu ni potrebno izkazovati pravnega interesa, torej upravičenega razloga za dostop. Načelo prostega dostopa pa pomeni tudi, da so vsakomur dostopne vse informacije javnega značaja vseh zavezancev, razen v kolikor so določene informacije izvzete iz prostega dostopa (da torej zanje ne velja omenjena pravna domneva), in sicer zato, ker sploh ne gre za informacijo javnega značaja, ali pa gre za obstoj ene od zakonskih izjem od prostega dostopa.
6. člen ZDIJZ zato taksativno določa enajst izjem, ko lahko organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije. Organ se v izpodbijani odločbi sklicuje na izjemo iz 9. tč. I. odst. 6. čl. ZDIJZ, saj naj bi v konkretnem primeru šlo za podatek iz dokumenta, ki je še v postopku izdelave, njegovo razkritje pa bi povzročilo napačno razumevanje njegove vsebine. Dogovor med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o določitvi cone in službenega mesta za opravljanje mejne kontrole na mejnem prehodu za obmejni promet Hotiza – Sveti Martin na Muri je namreč še v postopku ratifikacije, kar pomeni, da še ni postal del pravnega reda Republike Slovenije.
3.1 Izjema iz 9. tč. I. odst. 6. čl. ZDIJZ
Izjema iz 9. tč. I. odst. 6. čl. ZDIJZ omogoča organu zavrnitev zahteve za dostop do informacije javnega značaja, če se zahteva nanaša na podatek iz dokumenta, ki je v postopku izdelave in je še predmet posvetovanja v organu, njegovo razkritje pa bi povzročilo napačno razumevanje njegove vsebine. Takšna opredelitev ima tri elemente, ki morajo biti podani kumulativno:
- dokument mora biti še v postopku izdelave,
- dokument mora biti še predmet posvetovanja,
- specifični škodni test (razkritje dokumenta bi povzročilo napačno razumevanje njegove vsebine).
Podrobnejši kriterij za določitev dokumentov, ki so še v postopku izdelave, vsebuje Uredba o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uradni list RS št. 76/05), ki v I. odst. 7. čl. določa, da se za podatke iz dokumenta, ki je v postopku izdelave in ga vodi organ, štejejo podatki, ki se nahajajo v dokumentu, ki ga še ni podpisala in odposlala ali kako drugače zaključila uradna oseba organa, ki je z veljavnimi predpisi pooblaščena za odločanje. Upoštevajoč navedeno definicijo, je očitno, da v konkretnem primeru ne gre za dokument v postopku izdelave v smislu izjeme iz 9. tč. I. odst. 6. čl. ZDIJZ. Zahtevani dokument je namreč že v celoti izdelan, na kar kaže tudi dejstvo, da je bil že posredovan hrvaški strani. Ker gre torej za dokument, ki je že v celoti dokončan in podpisan s strani odgovorne osebe in zato kot tak tudi ne more biti več predmet posvetovanja v organu, izvedba škodnega testa v konkretnem primeru ni bila potrebna, saj morajo biti za obstoj izjeme po 9. tč. I. odst. 6. čl. ZDIJZ vsi zgoraj našteti elementi podani kumulativno.
Pooblaščenec je na podlagi II. odst. 247. čl. ZUP, ki mu nalaga, da ob odločanju o pritožbi po uradni dolžnosti opravi preizkus, ali je bil prekršen materialni zakon, moral še preizkusiti, ali zahtevani podatki morebiti predstavljajo katero drugo izjemo. V konkretnem primeru je bilo potrebno presoditi, ali je podana izjema iz 11. tč. I. odst. 6. čl. ZDIJZ.
3.2 Izjema po 11. tč. I. odst. 6. čl. ZDIJZ
11. tč. I. odst. 6. čl. ZDIJZ kot izjemo določa podatek iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organa in bi njegovo razkritje povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa. Za podatke, ki so sestavljeni v zvezi z notranjim delovanjem, kaže šteti vso notranjo korespondenco med funkcionarji in uradniki vlade (uprave), ki je namenjena pripravi odločitev vlade (uprave) oziroma drugih zavezancev. V okvir interne komunikacije organa spadajo dopisi, zapisniki, mnenja, poročila, navodila, smernice in drugi interni dokumenti (več o tem glej Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja s pravom EU in primerjalno-pravno prakso, Senko Pličanič et al, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2005 - Komentar ZDIJZ, str. 139). Gre za izjemo, kjer je potrebno pri presoji utemeljenosti opraviti še test škode – ali bi razkritje povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa. Opisano izjemo pozna tudi večina primerjalno-pravnih ureditev, v katerih zakoni varujejo ''notranji proces razmišljanja organa''. Varujejo se podatki, ki nastajajo ob oblikovanju politike organa. Gre za dokumente za notranjo rabo organa, iz katerih izhaja postopek oziroma način dela organa, kot tudi njegova notranja politika. Opisani način je v pravni teoriji znan kot ''deliberative process'', torej proces, ki varuje notranje razmišljanje organa, s čimer naj bi se omogočilo odkrito in odprto razmišljanje organa, ki pa bi bilo omejeno, če bi bilo odprto javnosti. Obenem pa je namen izjeme tudi preprečiti škodo, ki bi nastala pri kakovosti odločanja organa, saj razumno varovanje procesa ''notranjega razmišljanja'' organa ni nujno v neskladju z načelom odprtosti uprave. Če bi namreč vsi tovrstni dokumenti postali javni, bi to lahko resno ogrozilo kritično, inovativno in učinkovito delo organa.
Po oceni Pooblaščenca v konkretnem primeru izjema iz 11. tč. I. odst. 6. čl. ZDIJZ je podana. Ob tem velja uvodoma poudariti, da prvega pogoja, ki opredeljuje navedeno izjemo, to je, da gre za podatek iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organa, ne gre razumeti zgolj ozko jezikovno, torej da mora dokument nastati v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo enega organa. Kadar namreč dva ali celo več organov deluje skupaj z namenom doseči nek skupni cilj, lahko tudi dokumente, nastale v procesu takšnega sodelovanja med različnimi organi, štejemo kot interne dokumente v smislu izjeme iz 11. tč. I. odst. 6. čl. ZDIJZ. Takšno interpretacijo navedene določbe nakazuje tudi Komentar ZDIJZ, ki kot tovrstne dokumente opredeljuje dokumente, ki so namenjeni interni komunikaciji znotraj organa ali več organov (Komentar ZDIJZ, str. 133).
V luči zgornje ugotovitve je potrebno presojati tudi zahtevani dokument. Gre namreč za dokument, ki je nastal v procesu sklepanja dogovora med dvema sosednjima državama, ki predstavlja mednarodno pogodbo. Dokumente, ki so si jih v okviru sklepanja mednarodne pogodbe med seboj izmenjali organi obeh držav, gre tako šteti za interne dokumente, torej dokumente, ki so bili sestavljeni v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organov, sodelujočih pri sklepanju navedene mednarodne pogodbe.
Postopek za sklenitev mednarodne pogodbe začne s pobudo pristojni upravni organ, lahko pa tudi drug državni organ (I. odst. 70. čl. ZZZ-1), odločitev o pobudi pa sprejme vlada (V. odst. 70. čl. ZZZ-1). Mednarodna pogodba postane sestavni del slovenskega pravnega reda šele, ko je ratificirana in objavljena v Uradnem listu RS (8. člen Ustave RS ter II. odst. 77. čl. in 78. čl. ZZZ-1), ratificira pa jo bodisi Državni zbor, bodisi vlada (75. čl. ZZZ-1).
Postopek za sklenitev mednarodne pogodbe se je v konkretnem primeru začel dne 25.11.2004, ko je Vlada RS sprejela sklep št. 287-03/2002-5, da se sprejme pobuda za sklenitev Dogovora med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o določitvi cone in službenega mesta za opravljanje mejne kontrole na ozemlju Republike Hrvaške na mejnem prehodu za obmejni promet Hotiza – Sveti Martin na Muri. V 2. tč. navedenega sklepa je vlada določila, da se dogovor sklene z izmenjavo not. Obe noti, tako tudi slovenska, ki jo v predmetni zadevi zahteva prosilec, torej vsaka zase predstavljata del procesa sklenitve mednarodne pogodbe, obe skupaj pa hkrati tudi že mednarodno pogodbo. Ne glede na dejstvo, da obe noti skupaj predstavljata mednarodno pogodbo, pa vsaka nota sama zase predstavlja najprej in predvsem dokument, namenjen interni komunikaciji med organoma dveh držav v postopku sklepanja mednarodne pogodbe.
Pri presojanju, ali zahtevana informacija predstavlja izjemo iz 11. tč. I. odst. 6. čl. ZDIJZ, pa je bilo potrebno opraviti še t.i. škodni test, to je odgovoriti na vprašanje ali bi razkritje zahtevanega podatka povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa. Pooblaščenec meni, da je v konkretnem primeru podan tudi ta pogoj za obstoj navedene izjeme. Zahtevani dokument, skupaj s hrvaško noto, namreč predstavlja mednarodno pogodbo, ki pa še ni bila ratificirana in objavljena, zaradi česar še ni postala del slovenskega pravnega reda. Za ratifikacijo navedene mednarodne pogodbe je pristojna Vlada RS, in sicer na podlagi 3. alineje V. odst. 75. čl. ZZZ-1, ki določa, da vlada ratificira mednarodne pogodbe, ki se sklepajo zaradi uresničevanja sklenjenih mednarodnih pogodb. I. odst. 75. čl. ZZZ-1 pa določa, da postopek za ratifikacijo mednarodne pogodbe začne ministrstvo za zunanje zadeve na predlog organa, ki je vodil pogajanja za sklenitev mednarodne pogodbe. Ta ministrstvu skupaj s predlogom za začetek postopka ratifikacije predloži obrazložen osnutek akta o ratifikaciji z vso potrebno dokumentacijo. Iz navedenega izhaja, da organ še ni zaključil z delom v zvezi z Dogovorom med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o določitvi cone in službenega mesta za opravljanje mejne kontrole na ozemlju Republike Hrvaške na mejnem prehodu za obmejni promet Hotiza – Sveti Martin na Muri, saj ima pristojnosti tudi v postopku ratifikacije mednarodnih pogodb. ''Notranji proces razmišljanja organa'', ki je predmet varstva navedene izjeme, v konkretnem primeru torej še ni zaključen. Poudariti je namreč potrebno, da postopek ratifikacije ne pomeni zgolj formalne potrditve sklenjene mednarodne pogodbe, saj lahko akt o ratifikaciji med drugim vsebuje tudi pridržke in interpretativne izjave k pogodbi (2. alineja II. odst. 75. čl. ZZZ-1). Pooblaščenec zaključuje, da bi razkritje zahtevanega dokumenta nedvomno povzročilo motnje pri delovanju organa, saj je mednarodna pogodba, katere del je tudi zahtevani dokument, še vedno v postopku ratifikacije in bi njegovo razkritje onemogočilo neobremenjeno in odprto razmišljanje organa, ki ima v postopku ratifikacije pomembne pristojnosti.
Iz pritožbenega postopka, izvedenega na podlagi I. in II. odst. 247. čl. ZUP, izhaja, da je izrek izpodbijane odločbe sicer zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi, saj se je organ v zavrnilni odločbi skliceval na izjemo iz 9. tč. I. odst. 6. čl. ZDIJZ, ki pa, kot je razvidno iz obrazložitve te odločbe, v konkretnem primeru ni podana. Organ je v postopku na prvi stopnji, s tem, ko je sam izvedel t.i. test interesa javnosti, storil tudi kršitev postopka, ki pa ni bila bistvena, saj ni vplivala na pravilnost izreka izdane odločbe. Zaradi navedenega je Pooblaščenec v pritožbenem postopku sam ocenil in presodil dejstva, ki se nanašajo na možne škodljive posledice, ki bi nastale ob razkritju zahtevanih podatkov in ugotovil, da je podana izjema iz 11. tč. I. odst. 6. čl. ZDIJZ, zaradi česar je bilo potrebno pritožbo na podlagi II. in III. odst. 248. čl. ZUP kot neutemeljeno zavrniti.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa je dopustna tožba, ki se vloži v 30 dneh po prejemu te odločbe na Upravno sodišče v Ljubljani, Tržaška 68/a, pisno neposredno pri navedenem sodišču ali priporočeno po pošti ali ustno na zapisnik. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži najmanj v treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Informacijski pooblaščenec:
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka