Pavel Gantar, poslanec LDS zoper Ministrstvo za gospodarstvo
+ -Številka: 021-18/2006/8
Kategorije: Poslovna skrivnost, Tajni podatki, Dokument v izdelavi
Datum: 15.5.2006
Šifra: 021-18/2006/8
Informacijski pooblaščenec, po pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec) izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (UL RS št. 113/05, v nadaljevanju ZInfP), na podlagi tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (UL RS, št. 24/03, 61/2005, 113/05, 109/05 in 28/06, v nadaljevanju ZDIJZ) in 1. odstavka 252. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (UL RS št. 80/99, 70/00 in 52/02 in 73/04, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi Pavla Gantarja, poslanca Državnega zbora Republike Slovenije, Šubičeva 4, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju prosilec), zoper odločbo št. 365-3/2004, z dne 26.01.2006, Republike Slovenije, Ministrstva za gospodarstvo, Kotnikova 5, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), v zadevi odobritve dostopa do informacije javnega značaja naslednjo
O D L O Č B O:
1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana odločba odpravi.
2. Organ je prosilcu v roku 15-ih dni dolžan posredovati dokument z naslovom »Republika Slovenija, Privatizacijska skupina za Telekom Slovenije, Predlog odprodaje dela državnega deleža v Telekomu Slovenije d.d., Ljubljana, december 2005«.
OBRAZLOŽITEV:
Prosilec je dne 27.12.2005 naslovil na organ zahtevo za posredovanje informacije javnega značaja, s katero je zahteval predlog strategije o privatizaciji Telekoma, ki naj bi ga za potrebe organa in Vlade RS pripravila delovna skupina dr. Grilca. Zahteval je, da mu dokument pošljejo v elektronski ali pisni obliki.
Organ je dne 26.01.2006 izdal odločbo št. 365-3/2004, s katero je zahtevo prosilca zavrnil. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je organ uvodoma navedel 2. odst. 5. čl. in 1. odst. 4. čl. ZDIJZ, v nadaljevanju pa opozarja na 1. tč. 1. odst. 6. člena ZDIJZ, po katerem se zahteva prosilca zavrne, če gre za podatek, ki je na podlagi zakona, ki ureja tajen podatke, opredeljen kot tajen. Organ pojasnjuje, da je Vlada Republike Slovenije dne 10.11.2005 sprejela sklep št. 01201-39/2005/4 o ustanovitvi, organizaciji in nalogah svetovalnih in privatizacijskih skupin, s katerim je imenovala tudi privatizacijsko skupino za Telekom. 5. tč. navedenega sklepa določa, da morajo vodje in člani svetovalne in privatizacijske skupine pred pričetkom dela skupine podpisati izjavo o varovanju poslovne tajnosti, da je delo skupin interne narave, ter da se vsa gradiva, ki jih skupina uporabi pri svojem delu ter vsi predlogi, ki jih skupina oblikuje, do obravnave na seji Vlade Republike Slovenije označijo kot poslovna skrivnost. Organ zaključuje, da je zaradi navedenega zahtevani dokument do obravnave na seji Vlade Republike Slovenje označen kot poslovna skrivnost, zato je izpolnjen pogoj iz 1. točke 1. odst. 6. čl. ZDIJZ in je potrebno zahtevo prosilca zavrniti.
Zoper odločbo iz prejšnjega odstavka je prosilec dne 07.02.2006 pri organu vložil pritožbo, v kateri navaja, da trditve, ki jih je organ zapisal v zavrnilni odločbi, niso mogle biti zakonita podlaga za zavrnitev dostopa do informacij javnega značaja. Prosilec nadalje navaja, da je sklicevanje organa, da gre pri predlogu strategije o privatizaciji Telekoma, torej pri podjetju, v katerem ima država večinski lastniški delež, za tajni podatek po 1. točki 1. odst. 6. čl. ZDIJZ, nesprejemljivo in nesmiselno. Pri tem pojasnjuje, da je trditev napačna s pravno-formalnega vidika. Zakon o tajnih podatkih (Uradni list RS, št. 87/01, 48/03, 101/03 in 28/06, v nadaljevanju ZTP) natančno določa, v katerih primerih se takšna omejitev legalno uporabi, med tem, ko se organ na navedeni zakon sklicuje, ne da bi pri tem konkretno navedel člen, ki bi bil podlaga za takšno stališče. Prva točka 2. čl. ZTP opredeljuje tajni podatek kot » dejstvo ali sredstvo z delovnega področja organa, ki se nanaša na javno varnost, obrambo, zunanje zadeve ali obveščevalno in varnostno dejavnost države, ki ga je treba zaradi razlogov določenih v tem zakonu zavarovati pred nepoklicanimi osebami, in ki je v skladu s tem zakonom določeno in označeno za tajno«. Strategija privatizacije, oziroma natančneje odprodaja določenega državnega lastniškega deleža v svobodni in demokratični državi, kjer velja načelo transparentnega delovanja izvršilne oblasti, po mnenju prosilca, ne more biti »tajen podatek«. V tem primeru očitno ne gre za vprašanja, ki so povezana z javno varnostjo, obrambo države, zunanjimi zadevami ali obveščevalno-varnostnimi zadevami.
Prosilec dodaja, da organ pri utemeljevanju svoje zavrnilne odločbe nima prepričljivih argumentov, na kar kaže tudi njihova navedba, da naj bi šlo pri predlogu strategije za varovanje poslovne skrivnosti, h kateri naj bi bili zavezani vsi člani posebne skupine za »privatizacijo Telekoma«. Organ se pri tem sklicuje na »sklep Vlade z dne 10.11.2005, št. 01201-39/2005/4«, kar pa po mnenju prosilca ne drži, saj je s spletne strani Vlade RS razvidno, da na ta dan Vlada takšnega sklepa ni sprejela, niti ni obravnavala kakršnekoli sorodne teme. Omenjeni sklep namreč ni javno dostopen, saj ga ni moč najti ne na uradni spletni strani Vlade, kot tudi ne na spletni strani organa. Zato ni mogoče preveriti k čemu natančno so bili zavezani člani skupine za privatizacijo. Prosilec pojasnjuje, da je vsebinsko gledano omenjena navedba nesmiselna, saj če so k varovanju poslovne skrivnosti zavezani člani privatizacijske skupine, na katere niti ni naslovil zahtevo, pa k temu ne more biti zavezana Vlada oz. pristojni organ. Prosilec nadaljuje, da organ v nadaljevanju izpodbijane odločbe kart naenkrat opusti sklicevanje na 1. točko 1. odst. 6. čl. ZDIJZ in govori o poslovni skrivnosti, vendar pa se ne sklicuje na 3. točko 1. odst. 6. čl. ZDIJZ, ki govori o poslovnih skrivnostih gospodarskih družb, pač pa na nekakšen sklep vlade, ki sploh ni bil javno objavljen, če ga je vlada sploh sprejela. Prosilec dodaja, da bi Vlada oz. organ v skladu z 2. točko 1. odst. 10. čl. ZDIJZ moral sam objaviti strategijo privatizacije Telekoma na svetovnem spletu oz. v skladu s 3. točko 1. odst. 10. čl. ZDIJZ bi moral objaviti tudi predlog strategije, zato je sklicevanje na dejstvo, da Vlada strategije še ni sprejela, brezpredmetno. Prosilec posebej opozarja, da država, to je Republika Slovenija, ni edini delničar v Telekomu d.d., okoli 15% imajo v rokah tudi mali delničarji: Ti pa imajo pravico, da izvedo, kakšne konkretne namere ima Vlada RS v zvezi s prodajo svojega deleža, da bodo ob morebitni prodaji lahko zavarovali tudi svoje interese in koristi. Prosilec zaključuje, da so v strategiji obravnavani (možni) cilji, postopki in modeli prodaje državnega deleža v Telekomu d.d., zato niso in ne morejo biti izvzeti iz sicer širokega nabora informacij javnega značaja, ki zadevajo delovanje, torej tudi odločanje katerega koli organa javne uprave, kot to dovolj jasno določa ZDIJZ. Ker je omenjena strategija le eden od možnih predlogov načinov prodaje državnega deleža v Telekomu d.d., in ker gre za pomembno telekomunikacijsko podjetje v državi, torej za javni interes, je prosilec prepričan, da je zavrnitev organa do dostopa do tega dokumenta neupravičena. Prosilec Pooblaščencu predlaga, da pritožbi ugodi in organu naloži, da mu dokument izroči oz. da dokument v skladu z 2. in 3. točko 10. čl. ZDIJZ objavijo na svoji spletni strani.
Organ je prosilčevo pritožbo kot neutemeljeno, vendar dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, z dopisom z dne 14.02.2006, št. 365-3/2004, na podlagi 1. odstavka 245. čl ZPP, poslal v odločanje Pooblaščencu. Ob tem organ dodatno oz. ponovno pojasnjuje, da sklep o ustanovitvi, sestavi, organizaciji in nalogah svetovalnih in privatizacijskih skupin št. 01201-39/2005/4 z dne 10.11.2005 v točki V. določa, da se vsa gradiva, ki jih skupina uporabi pri svojem delu, ter vsi predlogi in stališča, ki jih skupina oblikuje, do obravnave na seji Vlade RS označijo kot poslovna skrivnost. Ker predlog za privatizacijo Telekoma Slovenije še ni bil obravnavan na seji Vlade RS, je organ zahtevo za posredovanje navedenega dokumenta zavrnil. Organ v nadaljevanju navaja 9. odst. 6. čl. ZDIJZ in dodaja, da glede nato, da je predlog privatizacije Telekoma Slovenije v postopku izdelave, do obravnave na Vladi RS, zahtevanega dokumenta prosilcu ne morejo posredovati.
Pooblaščenec je dne 24.02.2006, z dopisom št. 021-18/2006/2 organ pozval, da mu odstopi vse zahtevane dokumente zadeve.
Organ je dne 07.03.2006 Pooblaščencu poslal sklep Vlade RS z dne 10.11.2005, št. 01201-39/2005/4 in Predlog odprodaje dela državnega deleža v Telekomu Slovenije d.d. privatizacijske skupine. V spremnem dopisu št. 365-3/2004 je organ ponovno povzel razloge za zavrnitev zahteve, ki jih je navajal v izpodbijani odločbi in v dopisu z dne 14.02.2006, št. 365-3/2004. Sklicuje se torej na obstoj izjeme po 1., 2. in 9. točki 1. odst. 6. čl. ZDIJZ, ker je zahtevani dokument označen z oznako interno, opredeljen kot poslovna skrivnost in dokument v postopku izdelave. Glede slednjega je organ pojasnil, da mora zahtevani dokument sprejeti Vlada RS, do takrat je to le dokument v pripravi in predmet posvetovanja, katerega vsebina se do sprejetja na Vladi še spreminja in bi razkritje nepotrjenega in neusklajenega predloga lahko povzročilo napačno razumevanje njegove vsebine. Iz tega razloga tudi ni podana obveznost Vlade, določena v 2. točki 10. čl. ZDIJZ po objavi strategije.
Pritožba je utemeljena.
1. Pojem informacije javnega značaja
ZDIJZ predstavlja konkretizacijo ustavne pravice dostopa do informacij javnega značaja, saj v 1. odstavku 1. čl. vsakomur omogoča prost dostop do informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb. ZDIJZ ima nedvomno močan vpliv na delovanje javnega sektorja in sicer ne samo v delu, ko med zavezance zajema izjemno širok krog organov javnega sektorja, ki morajo na prvi stopnji slediti določilom zakona, temveč tudi v segmentu same definicije informacije javnega značaja. Oboje je v interesu zagotavljanja transparentnosti delovanja celotnega javnega sektorja.
Informacija javnega značaja je po določilu 1. odst. 4. čl. ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva (v nadaljevanju dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb. V omenjeni določbi so zapisani trije osnovni kriteriji, po katerih lahko opredelimo informacijo javnega značaja:
1.) informacija mora izvirati iz delovnega področja organa;
2.) organ mora z njo razpolagati;
3.) nahajati se mora v neki materializirani obliki.
Po ZDIJZ je torej informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, tista informacija, ki je nastala v zvezi z izvajanjem javnopravnih nalog oziroma v zvezi z dejavnostjo organa. Organ mora informacijo javnega značaja izdelati pri svojem delu in v postopkih, za katere je pristojen v skladu s splošnimi predpisi. Če je prvi pogoj izpolnjen, se lahko informacija javnega značaja nanaša na kakršnokoli vsebino na vseh področjih delovanja zavezanega subjekta ter je lahko povezana z njegovo politiko, aktivnostjo in odločitvami, ki spadajo v delokrog oziroma sfero odgovornosti posameznega organa (prim. doktorska disertacija dr. Urške Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja, Ljubljana, september 2004, str. 149).
Pooblaščenec ugotavlja, da zahtevani dokument predstavlja informacijo javnega značaja. Delovno področje organa med drugim opredeljuje 30 čl. Zakona o državni upravi - uradno prečiščeno besedilo-UPB4 (UL RS, št. 113/05, v nadaljevanju ZDU-1), ki določa, da Ministrstvo za gospodarstvo opravlja naloge na področjih ekonomskega sistema in razvoja, notranjega trga, tehnične zakonodaje in meril, varstva potrošnikov, varstva konkurence, ekonomskih odnosov s tujino, razvoja podjetniškega sektorja in konkurenčnosti, intelektualne lastnine, drobnega gospodarstva in turizma, energetike in rudarstva, elektronskih komunikacij, pošte in industrijskih projektov. Širše oziroma celotno delovno področje organa pa določa ZDIJZ, po katerem delovno področje organa zajema vse javnopravne naloge, ki jih opravlja organ, in tudi vse dejavnosti, ki se opravljajo v zvezi s temi nalogami. Zahtevani dokument je nastal v zvezi z izvajanjem nalog iz 30. čl. ZDU-1, ki ga je za potrebe organa pripravila privatizacijska skupina, zato nedvomno izvira iz delovnega področja organa. Obenem sta podana tudi ostala dva kriterija za informacijo javnega značaja, saj se zahtevani dokument nahaja v obliki dokumenta, s katerim organ razpolaga.
2. Načelo prostega dostopa po ZDIJZ
Pooblaščenec opozarja, da za dostop do informacij javnega značaja velja načelo prostega dostopa (5. čl. ZDIJZ). Po tej določbi so informacije javnega značaja prosto dostopne prosilcem, ki imajo na svojo zahtevo pravico pridobiti od organa informacijo javnega značaja na vpogled, ali pridobiti njen prepis, fotokopijo ali elektronski zapis. ZDIJZ torej kot pravilo postavlja enako in enotno uporabo določb zakona za vse, kar pomeni, da med prosilci ne dela nobenih razlik glede na njihov status in torej ne uvaja nobene kategorije privilegiranih prosilcev. Povsem irelevantno je, kdo informacijo zahteva, pomembno je le, ali gre za informacijo javnega značaja, ki jo je dopustno razkriti javnosti. Navedeno načelo pa obenem pomeni tudi, da so vsakomur dostopne vse informacije javnega značaja vseh zavezancev. Podrobneje je to načelo izraženo v določbi 3. odst. 17. čl. ZDIJZ, po kateri prosilcu ni treba pravno utemeljiti zahteve, ali izrecno označiti, da gre za zahtevo za dostop do informacije javnega značaja. Če namreč iz narave zahteve izhaja, da gre za zahtevo za dostop do informacije javnega značaja po ZDIJZ, organ obravnava zahtevo po ZDIJZ. Prav tako je povsem irelevantno tudi, kakšen je prosilčev namen, ki ga s pridobitvijo zahtevanih informacij zasleduje. Pooblaščenec je v skladu z ZDIJZ dolžan vsebinsko presoditi le, ali zahtevana informacija izpolnjuje merila za informacijo javnega značaja in je zaradi tega prosto dostopna vsem, lat. erga omnes, ne le prosilcu. Prosilčev interes in pravne koristi za to presojo niso pomembni.
3. Izjeme po 1. odstavku 6. člena ZDIJZ
Organ lahko zavrne dostop do zahtevane informacije, če je podana katera izmed zakonsko določenih izjem, opredeljenih v 1. odst. 6. čl. ZDIJZ. Organ se v izpodbijani odločbi opira na izjemo po 1. točki 1. odst. 6. čl. ZDIJZ, in se pri razlogih za obstoj navedene izjeme sklicuje na sklep Vlade, ki sicer govori o poslovni tajnosti. V spremnem dopisu z dne 14.02.2006, se organ sklicuje še na obstoj izjeme po 9. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ, v dopisu z dne 07.03.2006, pa organ opozarja na oznako interno v povezavi s 1. točko 1. odst. 6. čl. ZDIJZ, na poslovno skrivnost glede na sklep Vlade RS in torej obstoj izjeme po 2. točki 1. odst. 6. čl. ZDIJZ, ter na 9. točko 1. odst. 6. čl. ZDIJZ, ker je dokument še predmet posvetovanja znotraj privatizacijske skupine in Vlade RS.
3.1 Izjema po 1. točki 1. odst. 6. čl. ZDIJZ
Določba 1. točke 1. odst. 6. čl. ZDIJZ predstavlja prvo izjemo od prostega dostopa do informacij javnega značaja in določa, da organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je na podlagi zakona, ki ureja tajne podatke, opredeljen kot tajen. Takšna izjema je odraz potrebe po varstvu temeljnih interesov države oziroma družbe kot celote in obenem predstavlja najbolj občutljivo izjemo od javnosti dela oblastnih organov. Določitev podatkov za tajne pomeni, da so podrejeni posebnemu režimu varovanja, s katerim se odtegnejo nepooblaščenim osebam in seveda javnosti v celoti. Pomembno je, da ZDIJZ kot izjemo dovoljuje samo tiste informacije, ki so ustrezno opredeljene oziroma klasificirane kot tajne na podlagi zakona, ki ureja tajne podatke. Zakon, ki ureja tajne podatke, je ZTP. To ima za posledico, da če nek dokument ni opredeljen oziroma označen kot tajen na podlagi in v skladu z ZTP, organ, ki je zavezanec po ZDIJZ, ne more zavrniti dostopa do informacije, sklicujoč se na izjemo iz 1. tč. I. odst. 6. čl. ZDIJZ, četudi bi razkritje določenega podatka lahko ogrozilo javno varnost, obrambo države, zaupnost njenih mednarodnih odnosov ali zaupnost obveščevalne in varnostne dejavnosti državnih organov. V ZTP je področje določanja, varovanja in dostopnosti javnih podatkov urejeno enotno, celovito in za vse državne organe enako. S strogim načinom določanja podatkov za tajne se namreč preprečuje zloraba instituta tajnosti podatka za prikrivanje različnih nepravilnosti in nezakonitosti v organih.
Za presojo obravnavane pritožbe je pomembno, ali je nek podatek sploh lahko določen kot tajen. V skladu z ZTP je tajen le tisti podatek, ki kumulativno (hkrati) izpolnjuje tako materialni kot tudi formalni pogoj. Za presojo izpodbijane odločbe je torej ključnega pomena vprašanje, ali so zahtevani podatki sploh določeni kot tajni v skladu z ZTP in drugič, ali so kot tajni podatki določeni upravičeno. Samo če je odgovor na obe vprašanji pritrdilen, gre za izjemo po 1. tč. prvega odstavka 6. čl. ZDIJZ.
Po ZTP se materialni kriterij opira na samo vsebino podatka in določa, da se podatek lahko določi za tajnega samo, če je tako pomemben, da bi z njegovim razkritjem nastale, ali bi očitno lahko nastale, škodljive posledice za varnost države ali za njene politične in gospodarske koristi ter se obenem nanaša izključno na naslednja področja: javna varnost, obramba, zunanje zadeve, obveščevalna in varnostna dejavnost državnih organov RS oziroma se nanaša na sisteme, naprave, projekte in načrte ali znanstvene, raziskovalne, tehnološke, gospodarske in finančne zadeve, ki so pomembni za omenjene cilje (prim. 5. čl. ZTP). Materialni vidik vključuje torej dva vidika. Prvi je v tem, da bi z razkritjem podatka nastala oziroma očitno lahko nastala škoda, drugi pa je v povezavi škode s taksativno naštetimi interesnimi področji države.
Oba materialna elementa se zrcalita v formalnem kriteriju tajnega podatka. Podatek je po ZTP upravičeno lahko označen kot tajen le, če so izpolnjeni naslednji trije elementi. Prvi element je, da lahko podatek za tajnega določi le za to pooblaščena oseba. Načeloma je to v skladu z ZTP predstojnik organa oziroma osebe na najvišjih delovnih mestih oziroma položajih (prim. 10. čl. ZTP). S tem je zagotovljeno, da odločitve o tajnosti podatkov sprejemajo osebe, ki imajo dovolj informacij in znanja, da lahko ocenijo pomen morebitnih škodljivih posledic ob razkritju tega podatka. Z ZTP je predpisan tudi način in postopek določanja tajnosti, katerega bistvo je v izdelavi vnaprejšnje pisne ocene o možnih škodljivih posledicah, ki bi nastale z razkritjem podatka (prim. 11. čl. ZTP). Ta pisna ocena predstavlja drugi formalni kriterij. Takšna ocena mora vsebovati določitev objekta varstva. Objekt varstva je interes, ki bi bil z razkritjem ogrožen. Poleg opisanega mora pisna ocena vsebovati tudi oceno teže in intenzivnosti možnih škodljivih posledic. Pisna ocena se hrani kot priloga dokumenta pri organu, ki je podatku določil stopnjo tajnosti. Prav ta ocena možnih škodljivih posledic omogoča z vidika ZDIJZ naknadno preverjanje oziroma ugotavljanje razlogov in okoliščin, ki so narekovali odločitev, da se podatek določi za tajnega. Tretji formalni kriterij temelji na pravilni oznaki, saj je lahko tajen samo tisti podatek, ki je ustrezno označen kot tajen (prim. 17. čl. ZTP). Tajni podatki so glede na težo škodljivih posledic za varnost države ali za njene politične ali gospodarske koristi ob morebitnem razkritju razvrščeni v 4 stopnje varovanja: STROGO TAJNO, TAJNO, ZAUPNO in INTERNO. Interno se določi za tajne podatke, katerih razkritje nepoklicani osebi bi lahko škodovalo delovanju ali izvajanju nalog organa.
Ne glede na te pogoje pa se ne šteje za tajnega tisti podatek, ki mu je bila tajnost določena zato, da bi se prikrilo storjeno kaznivo dejanje, prekoračitev ali zloraba pooblastil, ali prikrilo kakšno drugo nezakonito dejanje ali ravnanje (prim. 6. čl. ZTP).
Iz opisanih razlogov je bilo potrebno preveriti utemeljenost določitve zahtevanega dokumenta za tajnega in sicer tako iz formalnega kot tudi iz materialnega vidika. Teorija v tem primeru govori o odločanju de novo. To pomeni, da mora Pooblaščenec kot pritožbeni organ sam oceniti in presoditi dejstva, ki se nanašajo na možne škodljive posledice, nastale z razkritjem podatka. Kot pritožbeni organ glede dostopa do informacij javnega značaja mora namreč imeti polna pooblastila za preiskovanje vseh pritožb, vključno z možnostjo, da od prvostopenjskega organa zahteva vse informacije oziroma dokumente na vpogled. Nenazadnje takšno delovanje narekuje tudi načelo materialne resnice (8. čl. ZUP), ki določa, da je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo.
Z namenom, da preveri utemeljenost klasifikacije zahtevanega dokumenta kot tajnega in da preizkusi pravilnost ocene glede možnih škodljivih posledic razkritja teh podatkov, je Pooblaščenec z dopisom z dne 24.02.2006, št. 021-18/2006/2 organ pozval, da mu odstopi vse zahtevane dokumente zadeve. Organ je dne 07.03.2006 Pooblaščencu poslal sklep Vlade RS z dne 10.11.2005, št. 01201-39/2005/4 in Predlog odprodaje dela državnega deleža v Telekomu Slovenije d.d. privatizacijske skupine.
Pooblaščenec je vpogledal v predložene dokumente in ugotovil, da zahtevani dokument nosi naslov: Republika Slovenija, Privatizacijska skupina za Telekom Slovenije, Predlog odprodaje dela državnega deleža v Telekomu Slovenije d.d., Ljubljana, december 2005, vendar ga tako organ kot tudi prosilec imenujeta Predlog strategije privatizacije Telekoma Slovenije. Na zahtevanemu dokumentu je z velikimi tiskanimi črkami zapisano INTERNO. Po določbi 1. odstavek 17. čl. ZTP mora biti vsak tajni podatek oz. dokument, ki vsebuje tajne podatke vidno označen:
- s stopnjo tajnosti,
- z načinom prenehanja tajnosti,
- s podatki o pooblaščeni osebi,
- podatki o organu, če to že sicer ni razvidno.
Vendar pa se mora v skladu s 3. odst. 17. čl. ZTP podatek oz. dokument obravnavati kot tajen tudi, če je označen le s stopnjo tajnosti, kot je v obravnavanem primeru, kar pomeni, da dokument izpolnjuje formalni pogoj, ki se nanaša na pravilno označevanje tajnih podatkov.
Pooblaščenec pa ugotavlja, da zahtevani dokument ne izpolnjuje preostalih dveh temeljnih formalnih pogojev za tajni podatek, ki ju ureja ZTP. Le ta namreč ne vsebuje podatka, katera za to pooblaščena oseba je sprejela odločitev, da se navedeni dokument označi z oznako INTERNO v skladu z 10. čl. ZTP. Prav tako dokumentu ni priložena pisna ocena o možnih škodljivih posledicah, kot to zahteva 11. čl. ZTP. Pooblaščenec je z dopisom št. 021-16/2006/6 z dne 07.04.2006 namreč organ pozval, da mu posreduje manjkajoči dokument – pisno oceno o možnih škodljivih posledicah, ki bi nastale z razkritjem zahtevanega dokumenta. Vendar je Pooblaščenec dne 21.04.2006 prejel odgovor organa, ki je v dopisu št. 365-3/2004, z dne 14.04.2006, odgovoril, da je Vlada RS že s sklepom Vlade RS z dne 10.11.2005, št. 01201-39/2005/4 delu privatizacijskih in svetovalnih skupin dodelila stopnjo tajnosti, ker je ocenila, da bi razkritje teh podatkov imelo škodljive posledice za gospodarske interese RS in zato posebne ločene ocene ni izdelal, saj meni da je zahteva po pisni obličnosti, ki jo zahteva 11. čl. ZTP, izpolnjena že z samim sklepom Vlade RS. Pooblaščenec se s takšnim stališčem organa ne more strinjati in opozarja, da je bistvo navedene določbe v tem, da tista oseba, ki podeljuje stopnjo tajnosti, predhodno, ob nastanku oziroma ob začetku izvajanja naloge, kateri rezultat bo tajen podatek, temeljito razmisli in pretehta vse okoliščine v zvezi določanjem tajnosti. Za tajnega se namreč lahko določi le tisti podatek, ki je tako pomemben, da bi z njegovim razkritjem nepoklicani osebi nastale, ali bi očitno lahko nastale, škodljive posledice za varnost države ali za njene politične ali gospodarske koristi, bistveno pa je, da se mora nanašati oz. mora biti povezano (podčrtal Pooblaščenec) z javno varnostjo, obrambo in zunanjimi zadevami. Navedeno pomeni, da ni pomembna samo obličnost, temveč tudi vsebina. Pooblaščena oseba mora ob določitvi stopnje tajnosti izvesti t.i. škodni test, in concreto in ne in abstracto, oceniti mora škodljive posledice za varnost države ali za njene politične ali gospodarske koristi, in seveda tudi določiti stopnjo tajnosti. Končni cilj, ki ga je zakonodajalec želel doseči, je premišljen in odgovoren odnos do določanja tajnosti, predvsem pa preprečitev zlorabe tega instituta v smislu prekomernega, neutemeljenega in z vidika trenutnih političnih interesov določanja podatkov za tajne. Pisna ocena se mora hraniti kot priloga dokumenta pri organu, ki je podatku določil stopnjo tajnosti. Prav ta ocena o možnih škodljivih posledicah z vidika ZDIJZ omogoča naknadno preverjanje oziroma ugotavljanje razlogov in okoliščin, ki so narekovali odločitev, da se podatek določi za tajnega. Iz omenjenega sklepa Vlade RS niso razvidni ne razlogi, ne okoliščine, zakaj se podatki označijo za tajnega, niti ne govori o stopnji tajnosti, s katero mora biti dokument označen, zato po mnenju Pooblaščenca navedeni sklep ne z vidika obličnosti, ne z vidika same vsebine ne zadosti zakonski normi, določeni v 11. čl. ZTP. Gre zgolj za dokument, ki med drugim od članov privatizacijske in svetovalne skupine zahteva, da podpišejo izjavo o varovanju poslovne tajnosti, vendar brez ocene, da bi razkritje teh podatkov imelo škodljive posledic za gospodarstvo, kot to nepravilno zatrjuje organ v dopisu z dne 14.04.2006. Pooblaščenec tudi opozarja, da ZTP izraza poslovna tajnost ne ureja, niti ga ne omenja v prehodnih in končnih določbah. Še več, 48. čl. celo določa, da je treba tajnim podatkom, ki jim je bila stopnja tajnosti določena po prejšnjih predpisih (ki so poznali, nekateri tudi še danes zaradi neusklajenosti, izraz poslovna tajnost) in so v zbirki nerešenih zadev, spremeniti oznako stopnje tajnosti skladno s tem zakonom, najkasneje do 31. 12. 2004. Dokument, ki je predmet obravnave, je nastal kar nekaj let po sprejetju ZTP, katerega ena izmed poglavitnih nalog je bila prav v tem, da za vse državne organe sistemsko, enotno, konsistentno in sistematično uredi področje določanja, varovanja in dostopnosti tajnih podatkov, zato je po mnenju Pooblaščenca vsekakor dolžnost državnih organov, da ravnajo po določbah ZTP.
Na podlagi navedenega Pooblaščenec zaključuje, da sklep Vlade RS ne predstavlja pisne ocene škode, niti se z njim ne zadosti zakonski določbi 11. čl. ZTP.
Ker niso izpolnjena vsa formalna temeljna merila za tajni podatek, se Pooblaščenec ni ukvarjal z materialnimi vidiki tajnega podatka pri zahtevanem dokumentu. Že odsotnost obveznih formalnih pogojev namreč vodi k zaključku, da pri zahtevanem dokumentu ne gre za tajni podatek, kot trdi izpodbijana odločba, in torej izjema po 1. točki 1. odstavka 6. čl ZDIJZ ni podana.
3.2 Izjema po 2. točki 1. odst. 6. čl. ZDIJZ
2. točka 1. odst. 6. člena ZDIJZ določa, da je izjema od prostega dostopa podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe. V izpodbijani odločbi se organ sklicuje na obstoj poslovne skrivnosti in se pri tem tako kot pri izjemi po 1. točki 1. odst. 6. čl. ZDIJZ opira na sklep Vlade, ki kot rečeno govori o poslovni tajnosti. Pooblaščenec opozarja, da je poslovna skrivnost, ki lahko predstavlja izjemo po ZDIJZ, vezana zgolj na Zakon o gospodarskih družbah (UL RS, št. 30/93 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZGD), ki izraza poslovne tajnosti ne pozna oz. ne ureja, in v katerem je že na podlagi 1. odst. 1. čl. jasno določeno, kdo se lahko na poslovno skrivnost sklicuje oz. komu je institut varstva konkurenčne prednosti namenjen. Namenjena je gospodarskim družbam, ki so na podlagi ZGD pravne osebe, ki na trgu samostojno opravljajo pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost, pa tudi družbam, ki v skladu z zakonom v celoti ali deloma opravljajo dejavnost, ki ni pridobitna (ob smiselni uporabi 1. čl. ZGD). S pomočjo instituta poslovne skrivnosti, ki je urejen v 39. čl. ZGD, družbe varujejo podatke, ki za njih pomenijo konkurenčno prednost v kakršnemkoli pogledu. Vlada, ki je zahtevani dokument označila za poslovno tajnost, pa je organ izvršilne oblasti in najvišji organ državne uprave, in kot tak zagotovo ne sodi med gospodarske subjekte (gospodarske družbe) po ZGD, zato po mnenju Pooblaščenca tudi ne more uporabljati instituta poslovne tajnosti v smislu poslovne skrivnosti za dokument, ki je izdelan v okviru opravljanja njenih nalog. Za varovanje svojih dokumentov ima namreč na razpolago druge oblike varovanja, npr. ZTP, če so seveda podani vsi pogoji, ki jih zakon zahteva. Potrebno je namreč ločiti podatke, katere je gospodarska družba, v konkretnem primeru Telekom Slovenije d.d. označila za poslovno skrivnost in so bili posredovani oz. je z njimi razpolagala privatizacijska skupina, od dokumenta, ki ga je le ta na podlagi pridobljenih podatkov izdelala za organ. V skladu z 2. odst. 40. čl. ZGD so namreč tudi državni organi dolžni varovati poslovno skrivnost družbe, vendar pri državnem organu ne govorimo o poslovni skrivnosti, temveč takšni podatki dobijo naravo uradne tajnosti (Zakon o gospodarskih družbah s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2002 - Komentar ZGD, str. 200). Kot je bilo ugotovljeno že v točki 3.1 te odločbe, pa dokument, ki je predmet te obravnave, že zaradi odsotnosti formalnih pogojev, ne ustreza kriterijem, na podlagi katerih se določen dokument upravičeno določi za tajnega po ZTP. Poleg tega pa je kot rečeno zahtevani dokument za organ pripravila skupina strokovnjakov, torej fizične osebe, ki prav tako ne morejo imeti oziroma določiti poslovne skrivnosti.
Zaradi navedenega Pooblaščenec zaključuje, da organ svojih dokumentov ne more označiti kot poslovno skrivnost v skladu z ZGD.
Kljub navedenemu pa je Pooblaščenec na podlagi 2. odst. 247. čl. ZUP, ki mu ob odločanju o pritožbi po uradni dolžnosti izpodbijane odločbe med drugim nalaga preizkus, ali je bil prekršen materialni zakon, moral ugotoviti, ali zahtevani podatek predstavlja izjemo po 2. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ, ki kot izjemo določa podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnosti v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe. Pooblaščenec je pregledal obravnavani dokument in ugotovil, da so avtorji v drugi točki dokumenta zapisali, da ta mestoma vsebuje konkretne podatke, zato so dolžni opozoriti, da gre v takih primerih za poslovne skrivnosti. Pri tem gre sklepati, da naj bi šlo v tem primeru za poslovne skrivnosti gospodarske družbe Telekom d.d., kar pa sicer ni nikjer podrobneje opredeljeno, zlasti ne v luči 1. odstavka 39. člena ZGD, ki določa, da se za poslovno skrivnost štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom. Po temeljitem pregledu pa Pooblaščenec ugotavlja, da dokument tudi ne vsebuje podatkov, za katere bi bilo očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba (2. odst. 39. člena ZGD). Vsi podatki, ki se nanašajo na Telekom Slovenije d.d., so javno dostopni na njihovi spletni strani http://www.telekom.si/uploads/pdf/Podjetje/letno_porocilo_2004_slo.pdf, kot npr. struktura lastništva, podatki o hčerinskih družbah, itd. Iz dokumenta je tudi razvidno, da je privatizacijska skupina uporabljala podatke o Telekomu z namenom, da Vladi RS predlaga način prodaje delnic Telekoma v lasti RS. Sklep vlade o imenovanju Privatizacijske skupine je tako sklep, ki se nanaša na vlogo RS kot delničarja v gospodarski družbi, in je lahko le definiral, na kakšen način bo vlada v imenu RS izvrševala svoje pravice delničarja, ki pa so omejene z ZGD. V primeru, da bi prišlo pri delu Privatizacijske skupine do razkrivanja podatkov, ki jih Telekom označuje kot poslovno skrivnost, bi bil Telekom dolžan ravnati v skladu z 219. členom ZGD, ki narekuje, da morajo organi družbe delničarje ob enakih pogojih enako obravnavati. RS je sicer največji in večinski, vendar le eden izmed 8565 delničarjev Telekoma (vir: KDD).
Samo dejstvo opisa priporočene privatizacije pa ne ustreza atributom poslovne skrivnosti, saj ne vsebuje podatkov, ki bi vplivali na konkurenčni položaj družbe, ampak podaja priporočila za prihodnje delovanje RS (oz. Vlade RS v njenem imenu) kot enega izmed delničarjev, ki pa ni gospodarska družba in zato kot rečeno zgoraj, ne more imeti poslovnih skrivnosti v skladu z ZGD. Privatizacijska skupina zgolj opiše tri možne modele, od katerih enega priporoča Vladi, ob tem pa dokument ne podaja usmeritev za prihodnje delovanje Telekoma, kar bi pod zakonsko določenimi pogoji lahko predstavljalo poslovno skrivnost družbe, prav tako pa tudi ne vsebuje podatkov, ki bi za podjetje pomenili določeno konkurenčno prednost, v pozitivnem ali negativnem smislu. Dejstvo, da bo Telekom Slovenije d.d. privatiziran, je že dalj časa prisotno v javnosti, na kakšen način bo to izvedeno, pa javnosti do 08.05.2006 ni bili znano, dne 09.05.2006 pa je bilo v medijih (časopis Delo, Dnevnik, ..) objavljeno, da so člani gospodarskega kolegija predsednika Vlade, dne 08.05.2006 sprejeli odločitev o načinu privatizacije Telekoma d.d., pri tem pa so tudi konkretno navedli, kako bo prodaja Telekoma Slovenije, d.d. potekala. Navedeno pomeni, da je bila javnost že s strani medijev obveščena o poteku privatizacije Telekoma Slovenije d.d., kar dodatno dokazuje, da načini oz. predlagani modeli privatizacije ne predstavljajo poslovne skrivnosti te gospodarske družbe. Drugi podatki, ki jih vsebuje zahtevani dokument, pa kot rečeno, tudi ne ustrezajo kriterijem, na podlagi katerih določen podatek lahko označimo za poslovno skrivnost.
Na podlagi navedenega Pooblaščenec zaključuje, da ni podana izjema po 2. točki 1. odst. ZDIJZ, ki se izrecno opira na opredelitev poslovne skrivnosti, kot jo opredeljuje ZGD.
3.3 Izjema iz 9. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ
Izjema iz 9. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ omogoča organu zavrnitev zahteve za dostop do informacije javnega značaja, če se zahteva nanaša na podatek iz dokumenta, ki je v postopku izdelave in je še predmet posvetovanja v organu, njegovo razkritje pa bi povzročilo napačno razumevanje njegove vsebine. Takšna opredelitev ima tri elemente, ki morajo biti podani kumulativno:
- dokument mora biti še v postopku izdelave,
- dokument mora biti še predmet posvetovanja,
- specifični škodni test (razkritje dokumenta bi povzročilo napačno razumevanje njegove vsebine).
Podrobnejši kriterij za določitev dokumentov, ki so še v postopku izdelave, vsebuje Uredba o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (UL RS št. 76/05, v nadaljevanju UPIJZ), ki v 1. odst. 7. čl. določa, da se za podatke iz dokumenta, ki je v postopku izdelave in ga vodi organ, štejejo podatki, ki se nahajajo v dokumentu, ki ga še ni podpisala in odposlala ali kako drugače zaključila uradna oseba organa, ki je z veljavnimi predpisi pooblaščena za odločanje.
Zahtevani dokument je nastal v postopku privatizacije Telekoma Slovenije, in sicer kot nekakšen uvod v sam postopek – gre zgolj za predlog privatizacijske strategije. Sam postopek privatizacije, ki ga urejata Zakon o javnih financah (UL RS, št. 79/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZJF) in Uredba o prodaji in drugih oblikah razpolaganja s finančnim premoženjem države in občin (UL RS, št. 123/2003, v nadaljevanju Uredba), se z izdelavo obravnavanega dokumenta še ni začel. V bistvu je privatizacijski postopek sestavljen iz več faz, v katerih nastajajo različni dokumenti, katerih cilj je sprejem privatizacijskega modela, na podlagi katerega se bo Telekom Slovenije privatiziral. Dokument, ki ga v predmetni zadevi zahteva prosilec, je nastal v začetni fazi postopka, kot eden izmed predlogov za sprejem modela privatizacije Telekoma Slovenije. Gre zgolj za predlog strategije privatizacije skupine strokovnjakov, gre za njihov pogled privatizacije, ki seveda ni dokončen, niti zavezujoč za Vlado RS. Kot izhaja tudi iz medijev (povzeto iz članka, objavljenega v časopisu Delo, dne 10.10.2005, z naslovom Strategija privatizacije Telekoma do konca leta), organ za privatizacijo Telekoma Slovenije, d.d. pripravlja mednarodne in domače analize, na podlagi katerih bo predlagan optimalen način privatizacije. Za konkretne korake pri privatizaciji pa se bo na koncu odločila Vlada RS, ki kot organ izvršilne oblasti, upravlja s premoženjem Republike Slovenije (2. odst. 7. čl. Zakona o vladi RS, UL RS št. 4/93 s spremembami, v nadaljevanju ZVRS).
Navedeno pomeni, da bo tekom postopka izbire optimalnega modela za privatizacijo Telekoma Slovenije, d.d. že po sami naravi tega postopka prihajalo do dokumentov, ki sami po sebi ne predstavljajo končnega izdelka, pač pa zgolj predlog le-tega. Vendar pa dejstvo, da nek dokument predstavlja zgolj predlog modela privatizacije, ne pomeni, da je ta konkretni dokument (določena verzija) še vedno v postopku izdelave. Pred sprejetjem modela, po katerem se bo privatizacija izvedla, bo verjetno izdelanih več različnih predlogov. Vsaka različica zase pa predstavlja dokument, ki je, če ga poseduje zavezanec po ZDIJZ, informacija javnega značaja v smislu 4. čl. ZDIJZ in sicer ne glede na to, da vsebina dokumenta morebiti ne bo sprejeta kot končni model privatizacije. Vsaka takšna različica predloga privatizacije namreč predstavlja informacijo, ki izvira iz delovnega področja organa in se nahaja v obliki dokumenta, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb.
Tolmačenje izjeme iz 9. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ na način, kot ga navaja organ v dopisu z dne 07.03.2006, bi v praksi pomenilo, da bi na podlagi te izjeme lahko javnosti omejili dostop do večine dokumentov, ki nastajajo tekom postopka privatizacije podjetij, v katerih je država udeležena s svojim premoženjem, kar bi bilo povsem v nasprotju z zahtevo po javnosti teh postopkov. Privatizacija predstavlja proces, ko se država umika iz gospodarstva, iz aktivnega upravljanja podjetij, ki so še vedno v neposredni državni lasti. Ker gre za državno premoženje, torej za denar vseh davkoplačevalcev, je seveda interes državljanov Slovenije, na kakšen način bo privatizacija izpeljana, zelo velik. Zaradi navedenega je seveda zelo pomembno, da je postopek privatizacije transparenten in je sodelovanje javnosti potrebno zagotoviti že v samem začetku postopka. Da pojem transparentnost ne zajema samo pravice dostopa do informacij javnega značaja, temveč tudi obveznost zavezanih subjektov, da sami objavljajo določene informacije, se kaže tudi v 3. točki 1. odst. 10. čl. ZDIJZ, ki določa, da je vsak organ dolžan v svetovni splet posredovati med drugim tudi predloge strategij in drugih podobnih dokumentov, ki se nanašajo na delovno področje organa. Seznanjanje javnosti s tovrstnimi dokumenti je predpogoj, da lahko pri določanju smeri razvoja, konkretno smeri dolgoročnega razvoja slovenskega gospodarstva, soodločajo oziroma nadzirajo gospodarjenje z javnimi sredstvi. Dejstvo, da se morajo ti dokumenti nanašati na delovno področje organa, pa izhaja že iz same definicije informacije javnega značaja. V 4. točki 10. čl. Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (UL RS, št. 76/2005, v nadaljevanju Uredba), še podrobneje določa, da mora predlog strategije ali drugega podobnega dokumenta iz 5. točke, 9. čl. Uredbe organ, ki ga je pripravil, posredovati v svetovni splet vsaj 15 dni pred njegovim sprejetjem. Uredba nadalje veleva, da organ skupaj s prvotnim dokumentom objavi tudi vse kasnejše različice dokumenta tako, da zagotovi sledljivost sprememb prvotnega dokumenta (7. točka, 10. čl.). Skupaj z objavo teh dokumentov pa mora organ obvezno in kot pogoj za dostop do besedila navesti opozorilo, da gre za predloge dokumentov, glede katerih ne jamči odškodninsko ali kako drugače. Opozorilo mora vsebovati tudi pojasnilo, da predlagane rešitve v predlogu dokumenta ne bodo nujno del sprejetega dokumenta. Po sprejemu dokumenta organ dopolni opozorilo s povezavo na sprejeti dokument (8. točka. 10. čl. Uredbe). Slovenska ureditev je v tem delu podobna ureditvi v EU, v kateri velja, da mora biti najširši dostop do dokumentov omogočen, kadar gre za zakonodajne dokumente, in sicer že vse od njihovih začetnih priprav, kot tudi, kadar gre za druge dokumente, zlasti tiste, ki se nanašajo na razvoj politik in strategij (prim. doktorska disertacija dr. Urške Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja, Ljubljana, september 2004, str. 290 - 291). Iz navedenega, zlasti iz dikcije 10. čl. Uredbe, je jasno razvidno, da informacija javnega značaja ni le končno besedilo predloga strategije privatizacije Telekoma Slovenije d.d., pač pa tudi že vse predhodne verzije predloga strategije privatizacije. Iz omenjene določbe izhaja, da je eden izmed namenov tovrstnih objav predlogov privatizacije tudi sledljivost sprememb prvotnega dokumenta, ta pa se lahko doseže le z doslednim objavljanjem vseh izdelanih verzij predloga privatizacije.
V luči zgornjih navedb Pooblaščenec zaključuje, da v konkretnem primeru ne gre za dokument v postopku izdelave v smislu izjeme iz 9. tč. I. odst. 6. čl. ZDIJZ. Kot v izpodbijani odločbi navaja organ, je zahtevani dokument pripravila privatizacijska skupina za Telekom Slovenije. Bil je izdelan v mesecu decembru 2005 in čaka, da ga bodo obravnavali na seji Vlade RS. Dejstvo, da je bil dokument s strani privatizacijske skupine že izdelan in organ z njim razpolaga, pomeni, da je bil dokument s strani pripravljavca že zaključen v smislu I. odst. 7. čl. UPIJZ in predstavlja verzijo predloga oz. modela privatizacije Telekoma. To, da dokumenta Vlada še ni obravnavala oz. sprejela v verziji, ki bo podlaga za končno odločitev, pa ne more biti razlog za označitev zahtevanega dokumenta kot dokumenta v postopku izdelave, saj je bil le-ta, kot že rečeno, v smislu I. odst. 7. čl. UPIJZ zaključen s tem, ko ga je njegov pripravljavec poslal v obravnavo organu. O dokumentu v postopku izdelave bi lahko npr. govorili v primeru, če besedilo predloga sploh še ne bi bilo v celoti napisano. V konkretnem primeru pa gre za vsebinsko zaokroženo besedilo predloga privatizacije izbranih strokovnjakov. Gre torej za celovit in tehnično dokončno izdelan dokument, ki predstavlja verzijo predloga privatizacije in kot tak ne bi prestal niti škodnega testa iz 9. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ, saj razkritje takšnega dokumenta ne more povzročiti napačnega razumevanja njegove vsebine. Če bi organ morebiti zahteval dopolnitev obravnavanega predloga privatizacije, bo to spet nov dokončno izdelan dokument v fazi priprave predloga privatizacije Telekoma in bo predstavljal novo informacijo javnega značaja v smislu 4. čl. ZDIJZ. Izkaže se torej, da v konkretnem primeru ni podan nobeden izmed treh elementov, ki so pogoj za obstoj izjeme iz 9. tč. I. odst. 6. čl. ZDIJZ, saj predlog strategije privatizacije Telekoma Slovenije, ki ga je pripravila delovna skupina dr. Grilca, ni več v postopku izdelave in ni več predmet posvetovanja v okviru privatizacijske skupine, ki je predlog pripravila, saj ga je le ta zaključila in poslala Vladi. Poleg tega pa njegovo razkritje tudi ne bi moglo povzročiti napačnega razumevanja njegove vsebine
Na podlagi navedenega Pooblaščenec ugotavlja, da ni podana nobena izmed izjem iz 1. odst. 6. čl. ZDIJZ, zaradi česar izvedba testa interesa javnosti ni potrebna. 2. odst. 6. čl. ZDIJZ namreč omenjeni test predvideva v primerih, ko je podana kakšna izmed izjem iz I. odst. 6. čl. ZDIJZ, obstaja pa možnost, da je javni interes glede razkritja zahtevane informacije močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa. Kljub temu, da v predmetni zadevi ni podana nobena izmed izjem, pa Pooblaščenec vendarle poudarja, da tudi, če bi bila podana kakšna izmed izjem, na katere se v izpodbijani odločbi sklicuje organ, bi v konkretnem primeru javni interes za razkritje zahtevanega dokumenta pretehtal nad interesom za omejitev dostopa. Privatizacija državnega premoženja in s tem umik države iz gospodarstva pomeni pomemben družbeni in politični proces, zlasti ob dejstvu, ko gre za privatizacijo največjih gospodarskih družb v lasti države, zato mora biti sodelovanje javnosti v postopku zagotovljeno v največji možni meri. Spreminjanje lastniške strukture v podjetjih prinaša namreč tudi spremembe in vplive na zaposlovanje, gospodarsko rast nacionalnega gospodarstva, dolgoročne prilive v državni proračun, idr., kar vse vpliva na kakovost življenja in socialno varnost vseh državljanov Slovenije. Pooblaščenec se zaradi navedenega strinja s prosilcem, da mora imeti javnost nujno možnost sodelovanja že od samega začetka postopka dalje, saj gre vendarle za razpolaganje s premoženjem vseh davkoplačevalcev, zato je participacija javnosti (v obliki priprav predlogov, mnenj, javnih in strokovnih razprav o predlogih ipd.) le tako lahko pravočasna in s tem tudi učinkovita.
Iz navedenih razlogov je razvidno, da je organ v izpodbijani odločbi napačno uporabil materialno pravo, zato je Pooblaščenec pritožbi prosilca ugodil in na podlagi I. odst. 252. čl. ZUP odločbo organa odpravil in sam rešil zadevo tako, da je zahtevi prosilca ugodil. Organ je tako dolžan zagotoviti dostop do informacije javnega značaja, in sicer je prosilcu v roku 15-ih dni dolžan posredovati dokument z naslovom »Republika Slovenija, Privatizacijska skupina za Telekom Slovenije, Predlog odprodaje dela državnega deleža v Telekomu Slovenije d.d. privatizacijske skupine, december 2005«. Organ je prosilcu dolžan dokument posredovati v obliki, v kateri ga je zahteval, torej v obliki elektronskega zapisa, v kolikor to ni mogoče, pa v obliki fotokopije.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa je dopustna tožba, ki se vloži v 30 dneh po prejemu te odločbe na Upravno sodišče v Ljubljani, Tržaška 68/a, pisno neposredno pri navedenem sodišču ali priporočeno po pošti ali ustno na zapisnik. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži najmanj v treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Informacijski pooblaščenec
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka