Gizmo d.o.o. zoper Slovenska odškodninska družba d.d.
+ -Številka: 021-91/2005/4
Kategorije: Ali je organ zavezanec, Poslovna skrivnost
Datum: 8.8.06
Šifra: 021-91/2005/4
Informacijski pooblaščenec, po pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec) izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (UL RS št. 113/05, v nadaljevanju ZInfP), na podlagi tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (UL RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZDIJZ) in 3. odstavka 255 čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (UL RS št. 24/06- uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZUP),o pritožbi Gizmo, d.o.o., Čebelarska 7, 1117 Ljubljana (v nadaljevanju prosilec), zoper molk Slovenske odškodninske družbe, d.d., Mala ulica 5, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), v zadevi odobritve dostopa do informacij javnega značaja naslednjo
ODLOČBO:
1. Pritožbi in zahtevi prosilca se ugodi.
2. Organ je dolžan v roku treh dni od pravnomočnosti te odločbe prosilcu posredovati fotokopijo prodajne pogodbe o prodaji delnic izdajatelja Hidrotehnik, d.d., Ljubljana, sklenjene med prodajalci Kapitalsko družbo pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d.d., Slovensko odškodninsko družbo, d.d., in Triglav-om, finančno družbo, d.d. s kupcem SCT d.d.
OBRAZLOŽITEV:
Prosilec je dne 08.11.2005 na organ naslovil zahtevo, s katero je zahteval fotokopijo prodajne pogodbe o prodaji skupno 114.527 navadnih imenskih prosto prenosljivih delnic izdajatelja Hidrotehnik, d.d., Ljubljana z oznako VHLG, sklenjene med prodajalci Kapitalsko družbo pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d.d., Slovensko odškodninsko družbo, d.d. in Triglav, finančno družbo, d.d. na podlagi dražbe, ki je bila dne 30.09.2005 s kupcem SCT, d.d., ki je bil najuspešnejši dražitelj, saj je izlicitiral ceno 4.500 SIT za eno delnico VHLG.
Organ je z dopisom, št. 2005/191-2/1410-50, z dne 08.11.2005, odgovoril, da je organ kot finančna organizacija za poravnavo obveznosti upravičencem po Zakonu o denacionalizaciji, Zakonu o zadrugah in drugih predpisih, ki urejajo denacionalizacijo, organiziran kot delniška družba, torej kot gospodarska družba, za katero naj bi bila značilna predvsem pridobiten namen in opravljanje pridobitne dejavnosti, ki se opravlja na trgu za pridobivanje dobička. Nadalje navaja, da je bil organ sicer leta 1993 z Zakonom o Slovenskem odškodninskem skladu (Uradni list RS, št. 7/93, s spremembami, v nadaljevanju ZSOS) ustanovljen kot Slovenski odškodninski sklad, vendar se je leta 2000 s sprejemom Zakona o skladih (Uradni list RS, št. 22/2000, v nadaljevanju ZJS) ime organa spremenilo v Slovensko odškodninsko družbo. Skladno z ZJS je javni sklad le pravna oseba javnega prava, ki upravlja in razpolaga s premoženjem, ki ga je Republika Slovenija ali samoupravna lokalna skupnost namenila za zagotavljanje javnega interesa, pri čemer pa je zakonodajalec s spremembo imena SOD ocenil, da le-ta ne zagotavlja javnega interesa, temveč deluje tržno, kar je značilnost gospodarskih družb kot pravnih oseb zasebnega prava. Nedvomno so ustanovitev organa narekovali javni interesi, zaradi česar je bilo na njega preneseno določeno premoženje, vendar pa organ pri upravljanju omenjenega premoženja ne zasleduje javnih interesov. Poslovanje organa je podrejeno pridobitnemu namenu, cilj upravljanja in razpolaganja z deleži in delnicami v lasti organa je oplemenitenje premoženja ter ustvarjanje dobička. Tudi nadzor Računskega sodišča na delom organa ni usmerjen v oceno, ali je organ pri posameznem poslovnem dogodku ravnal v skladu z javnimi interesi, temveč v oceno, ali je z zaupanim premoženjem ravnal gospodarno. Zahteva po gospodarnem ravnanju in zahteva po ravnanju v skladu z javnimi interesi pogojujeta različno ravnanje, pri čemer je organ še dodatno opozoril, da ni uvrščen med uporabnike proračuna. Na podlagi navedenega organ ugotavlja, da organ kot finančna institucija ni pravna oseba javnega prava, zaradi česar tudi dokumenti, ki se nanašajo na upravljanje in razpolaganje s finančnimi naložbami organa ne morejo predstavljati informacije javnega značaja, ki je skladno z ZDIJZ dostopna vsem pravnim in fizičnim osebam. Podatki, ki se nanašajo na postopke oziroma na sklenitev pravnih poslov v zvezi z finančnimi naložbami organa, štejejo skladno s sklepom vodstva organa, sprejetim na podlagi statuta organa, ter določil ZGD za poslovno skrivnost in jih zato javnosti ne morejo posredovati. Organ na koncu pojasnjuje, da je kot nosilec javnega pooblastila na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic (Uradni list RS, št. 44/2002, 16/2003, ZLPZ-1) ter Zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/2001, s spremembami, v nadaljevanju ZSPOZ) glede postopkov, ki jih vodi kot nosilec javnega pooblastila, zavezanec za dostop do informacij javnega značaja, vendar le glede informacij, ki se nanašajo na prej navedeni delovni področji organa.
Dne 16.11.2005 je Pooblaščenec prejel pritožbo prosilca zoper dopis organa z dne 08.11.2005, št. 2005/191-2/1410-50, v kateri navaja, da se z navedbami organa v dopisu, s katerim zavrača zahtevo, ne more strinjati. Navaja, da je organ pravna oseba javnega prava in kot taka je dolžna spoštovati ZDIJZ, ter pravnim in fizičnim osebam omogočiti dostop do informacij javnega značaja. Nezaslišano je, da tako eminentna institucija, kot je organ, v celoti ignorira ZDIJZ. Očitno je v pravni državi to mogoče. Prosilec nadaljuje, da se organ po eni strani izgovarja, da so podatki o sklenjenih pravnih poslih v zvezi s finančnimi naložbami poslovna skrivnost, na drugi strani pa objavi na SEOnet-u Ljubljanske borze, da je prodal 26.568 delnic Hidrotehnika d.d. Ljubljana, z oznako VHLG, po ceni 4.500 Sit za eno delnico. Očitno je po mnenju organa poslovna skrivnost sama vsebina prodajne pogodbe, s katero se želi prosilec seznaniti kot z informacijo javnega značaja, ne pa cena in količina delnic, kot bi prosilec pričakoval, glede na dejstvo, da gre za finančno naložbo organa. Glede na navedeno prosilec Pooblaščencu predlaga, da organu naloži, da je dolžan prosilcu izročiti fotokopijo prodajne pogodbe o prodaji skupno 114.527 navadnih imenskih prosto prenosljivih delnic izdajatelja Hidrotehnik, d.d., Ljubljana z oznako VHLG, kar predstavlja 29,8% vseh delnic omenjene družbe, po ceni 4.500 SIT za eno delnico, sklenjeno med prodajalci Kapitalsko družbo pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d.d., Slovensko odškodninsko družbo, d.d. in Triglav, finančno družbo, d.d. na podlagi dražbe, ki je bila dne 30.09.2005 s kupcem SCT, d.d., ki je bil najuspešnejši dražitelj, saj je izlicitiral ceno 4.500 SIT za eno delnico VHLG.
Ker je organ v dopisu z dne 08.11.2005, št. 2005/191-2/1410-50 pojasnil razloge, zakaj o zahtevi prosilca ni odločil z odločbo, je Pooblaščenec po določilu 2. odst. 255. čl. ZUP z dopisom z dne 16.03.2006, šifra: 021-91/2005/2 od organa zahteval, da mu v roku osmih dni posreduje dokument, ki ga prosilec zahteva.
Dne 29.03.2006 je organ Pooblaščencu posredoval zahtevani dokument skupaj s sklepom, kaj se šteje za poslovno skrivnost, z dne 29.03.2005 in s spremnim dopisom z dne 23.03.2006, številka: 2006/149-2/61-441, v katerem organ ponovno navaja razloge za zavrnitev zahteve, kot jih je že navajal v dopisu z dne 08.11.2005, št. 2005/191-2/1410-50, zato jih Pooblaščenec v izogib ponavljanju na tem mestu ne povzema. Dodatno pa organ še pojasnjuje, da bi razkrivanje podatkov, ki se nanašajo na upravljanje in razpolaganje s finančnimi naložbami organa, poslabšalo njegov konkurenčni položaj v razmerju do ostalih subjektov na trgu. Pri tem organ opozarja še na 40. čl. ZGD, ki določa, da so podatke, ki so poslovna skrivnost družbe, dolžne varovati tudi osebe izven družbe, če so vedele ali če bi glede na naravo podatka morale vedeti za to, da je podatek poslovna skrivnost. Glede na to, da dolžnost varovanja poslovne skrivnosti po navedenem členu velja tudi za osebe, ki so z družbo v enkratnem poslovnem razmerju, bi razkrivanje pogodbe o prodaji delnic družbe Hidrotehnik, d.d. pomenilo razkrivanje poslovne skrivnosti tudi ostalih pogodbenih strank, kar pa organ enostransko, brez privolitve ostalih pogodbenih strank, ne more storiti. Organ še dodaja, de je dne 21.06.2005 zoper odločbo Pooblaščenca vložil tožbo iz razloga, da v delu, ki se nanaša na področje upravljanja in razpolaganja s kapitalskimi naložbami, ni zavezanec za dostop do informacij javnega značaja, vendar o tožbi še ni bilo pravnomočno odločeno.
Pritožba je utemeljena.
1. Organ kot zavezanec za dostop do informacij javnega značaja
Krog zavezanih organov za dostop do informacij javnega značaja določa 1. člen ZDIJZ. Ker organ zanika status zavezanca, je Pooblaščenec najprej ugotavljal, ali organ je zavezanec za dostop do informacij javnega značaja.
1.1 Organ kot pravna oseba javnega prava, ustanovljena z zakonom
Pooblaščenec ugotavlja, da organ nedvomno je zavezanec za dostop do informacij javnega značaja, saj je pravna oseba javnega prava. Navajanje organa, da s premoženjem, ki ga je na njega prenesla Republika Slovenija, ne zasledujejo javnega interesa, temveč da deluje tržno, kar je značilnost gospodarskih družb kot pravnih oseb zasebnega prava, ter dejstvo da niso proračunski uporabniki pomeni, da niso zavezanci po določilih ZDIJZ, ne zdrži pravne presoje. V nadaljevanju Pooblaščenec svojo ugotovitev, da organ nedvomno je zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja, opira na vrsto pravnih predpisov.
Izpolnjen je prvi in odločilni kriterij za uvrstitev organa med pravne osebe javnega prava, saj je bil organ kot finančna organizacija ustanovljen z ZSOS. 2. člen tako določa, da se s tem zakonom ustanovi sklad (v nadaljevanju organ), ki je finančna organizacija za poravnavo obveznosti upravičencem po zakonu o denacionalizaciji, zakonu o zadrugah in drugih predpisih, ki urejajo denacionalizacijo premoženja, pri čemer je edini ustanovitelj Republika Slovenija. Prav za izpolnjevanje teh z zakonom določenih nalog, organ izdaja obveznice in druge vrednostne papirje ter upravlja in razpolaga z vrednostnimi papirji in drugimi sredstvi, pridobljenimi v skladu z zakonom, medtem ko obveznice organ izroča upravičencem na podlagi pravnomočnih odločb (6. člen).
Določen je tudi ustanovitveni kapital, ki znaša 40.000.000,00 SIT in je razdeljen na delnice, pri čemer je bil ustanovitelj (edini ustanovitelj je Republika Slovenija, op. Pooblaščenca) zavezan to glavnico vplačati do samega konstituiranja organa (4. člen). Delnice so navadne in se glasijo na ime Republike Slovenije ter dajejo imetniku pravico do upravljanja družbe, pravico do dividende ter do izplačila preostanka vrednosti premoženja organa v primeru njegove likvidacije. Da gre pri organu za izrazito javnopravno sfero in nikakor ne za pravno osebo zasebnega prava, kažejo tudi določbe ZSOS o posebnem položaju organa glede kotacije vrednostnih papirjev na borzi. Po določilu 7. člena ZSOS organ namreč ne sme posredovati na borzi vrednostnih papirjev in ne odkupovati lastnih obveznic, razen če dobi za to posebno dovoljenje ministra, pristojnega za finance. Po določilu 7a. člena pa za samo izdajo in ponudbo obveznic organa tudi ne velja zakon o trgu vrednostnih papirjev, kot temeljni področni zakon, ki ureja trg vrednostnih papirjev v Republiki Sloveniji.
Po določilu 9. člena ZSOS organ pridobiva sredstva za kritje obveznosti organa iz izdanih obveznic iz upravljanja in razpolaganja z vrednostnimi papirji in drugimi sredstvi, pridobljenimi na podlagi zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, dela kupnine pridobljene s prodajo družbenih stanovanjskih hiš in stanovanj, celotne kupnine za prodana podržavljena stanovanja, če upravičenci po zakonu o denacionalizaciji niso uveljavljali zahtevkov od Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, ter iz drugih virov, določenih z zakonom.
Organa upravljanja sta po določilu 14. člena skupščina in upravni odbor, pri čemer Vlada Republike Slovenije opravlja vlogo skupščine vse dokler je Republika Slovenija edini delničar (14. in 19. člen). Skupščina, torej Vlada Republike Slovenije, pa tudi imenuje predsednika in člane upravnega odbora, le-ti pa imenujejo in razrešujejo direktorja, ki zastopa organ in vodi njegovo poslovanje.
Iz navedenega torej izhaja popoln vpliv države na celotno poslovanje organa, kot tudi na imenovanje vseh organov upravljanja, česar v zasebno-pravni sferi seveda ne zasledimo.
1.2 Status organa kot pravne osebe javnega prava v pravni teoriji
Ker ZSOS v 3. členu zgolj določa, da je organ (še ''sklad'', torej pred preimenovanjem v ''družbo'', op. Pooblaščenca) pravna oseba in sicer delniška družba, ne opredeli pa, za kakšno vrsto pravne osebe gre, je status organa potrebno presojati na podlagi kriterijev, ki so v teoriji odločilni za posamezno vrsto pravne osebe. Te kriterije je razvila pravna doktrina javne uprave in se uporabljajo za presojo, ali gre za osebo javnega ali zasebnega prava.
Pravne osebe zasebnega prava so ustanovljene z zasebnopravnim aktom, to je pogodba, v nekaterih primerih tudi statut, medtem ko je za pravne osebe javnega prava glavni element opredelitve ustanovitveni akt, in sicer zakon ali drug oblastni akt. Pri slednjih so za presojo pomembni še drugi pomožni kriteriji, od izvajanja javnih pooblastil in javnih nalog, obvezni obstoj, vpliv države na upravljane in podobno. Pri tem je potrebno vse kriterije obravnavati kot celoto, saj samo en kriterij ne da popolnega odgovora. Ustanovitveni akt je praviloma odločilen za uvrstitev pravne osebe med javnopravne. V zvezi z ustanovitvenim aktom se pogosto navaja tudi obveznost obstoja, ki praviloma izhaja iz zakona. Ker teorija med opredelilnimi kriteriji navaja tudi izvajanje javnih pooblastil, velja poudariti, da samo izvajanje javnih pooblastil ne more biti odločilni kriterij za umestitev določene pravne osebe med pravne osebe javnega prava, saj lahko javno pooblastilo dobijo tudi pravne osebe zasebnega prava in fizične osebe (več o tem knjiga Pravne osebe, prof. dr. Verice Trstenjak, GV založba, Ljubljana, 2003, str. 100 - 110).
Pri organu ne gre in ne more iti za uresničevanje zasebnih interesov družbe oziroma družbenikov, kot tudi ne za prostovoljno povezovanje (družbenikov) v neko statusno obliko. Slovenski odškodninski sklad oziroma družba je namreč kot že navedeno, ustanovljen z javnopravnim aktom (z zakonom) in to z namenom izvrševanja določenih nalog v javnem interesu. Temu ustrezen pa je seveda tudi položaj v tej odločbi obravnavanega organa. Gre za model, po katerem so državni skladi javnopravne ustanove, ki so ustanovljene po volji države in katerih pristojnosti, organizacija ter območje delovanja so določeni z zakonom. Tak namen države potrjuje tudi dejstvo, da je bil organ ustanovljen z zakonom – ustanovil ga je namreč ZSOS. To pomeni, da je podan odločilni kriterij za uvrstitev organa med pravne osebe javnega prava in sicer ustanovitev z oblastnim aktom. Podani pa so tudi pomožni kriteriji, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. Eden od njih je podan prav v tem, da organ v delu svoje dejavnosti izvaja javna pooblastila. 1. člen ZSOS tako določa, da ta zakon določa ustanovitev, pristojnosti, pravice in obveznosti organa.
Pooblaščenec zaključuje, da na podlagi navedenega organ nedvomno sodi med organe, ki so zavezanci po zgoraj citiranem 1. odstavku 1. člena ZDIJZ. Prvenstveno ga v krog oseb javnega prava uvršča dejstvo, da je ustanovljen z oblastnim aktom in da je v delu svoje dejavnosti nosilec javnih pooblastil. Poleg tega pa so podane številne okoliščine, ki po mnenju teorije (ker problematika ni eksplicitno urejena z zakonom) osebo uvrščajo med pravne osebe javnega prava. V nadaljevanju bo Pooblaščenec v utemeljitev svojega zaključka zgolj primeroma še dodatno povzel določbe veljavnih predpisov, iz katerih izhaja, da gre pri organu za izrazito javnopravno sfero delovanja in torej za pravno osebo javnega prava, zato Pooblaščenec ne more pritrditi zatrjevanju organa, da gre za pravno osebo zasebnega prava. Pokazatelji, ki nazorno kažejo, da gre za pravno osebo javnega prava, so zajeti v številnih zakonih, ki izkazujejo, da gre za velik vpliv in interes države po ureditvi položaja organa. Pri pravnih osebah zasebnega prava namreč ta vpliv in interes države nista izkazana, saj gre za povsem drug objekt varstva in zato tudi drugačen pravni položaj.
1.3 Pravnoorganizacijska oblika delniške družbe po ZGD
Glede na zgoraj navedeno, je pravno irelevantno, da je organ zgolj zaradi svoje pravnoorganizacijske oblike delniške družbe pravna oseba zasebnega prava. Organ je bil sicer res ustanovljen z zakonom in sicer z ZSOS in imel v času ustanovitve (leta 1993) v firmi navedeno besedo »sklad«: Slovenski odškodninski sklad, d.d. Ta firma je bila kasneje sicer spremenjena na podlagi 3. odstavka 60. člena Zakona o javnih skladih (Uradni list RS št. 22/2000, v nadaljevanju ZJS), ki je določil, da se navedeno firmo spremeni v »Slovensko odškodninsko družbo«. ZJS je namreč v določilu 1. odstavka 60. člena uveljavil ureditev, po kateri pravne osebe, ki niso organizirane in ne delujejo v skladu z določili ZJS, ne smejo imeti v imenu svoje firme besedice ''sklad''.
Pooblaščenec ugotavlja, da organ res ni organiziran kot javni sklad, vendar to še ne pomeni, da ni pravna oseba javnega prava. Javni sklad je namreč samo ena od možnih statusnih oblik, v katero se pravna oseba javnega prava lahko organizira. ZDIJZ zato v 1. členu med zavezanci za dajanje informacij javnega značaja našteva poleg javnih skladov še nosilce javnih pooblastil, izvajalce javnih služb, državne organe, organe lokalnih skupnosti, javne agencije in druge osebe javnega prava.
Iz navedb organa izhaja prepričanje, da je statusno-pravno oblika delniške družbe odločilna za njegovo uvrstitev med osebe zasebnega prava. V zvezi s tem velja pripomniti, da se po določilu 4. odstavka 1. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 15/05, uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZGD) za gospodarske družbe štejejo tudi družbe, ki v skladu z zakonom v celoti ali deloma opravljajo dejavnost, ki sicer ni pridobitna. ZGD je prav v 4. odstavku člena odstopil od načela iz 1. odstavka 1. člena, ki kot kriterij za uvrstitev med gospodarske družbe določa pridobitno dejavnost. Gre torej za značilnost, ki je v evropskih pravnih redih znana za obe kapitalski družbi (torej delniško družbo in družbo z omejeno odgovornostjo), gre za tako imenovan kriterij pravnoorganizacijske oblike. Vsaka družba, ki jo ustanovijo kot eno od pravno-organizacijskih oblik, ki jih določa ZGD, se torej šteje za gospodarsko družbo. Slednje torej pomeni, da je lahko tudi npr. dobrodelna organizacija organizirana v obliki delniške družbe (več prof. dr. Marijan Kocbek s soavtorji: Zakon o gospodarskih družbah s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2002, stran 97). Iz navedenega med drugim izhaja zaključek, da tudi v gospodarskem pravu, pri gospodarskih družbah, ne gre za od družbenikov vedno absolutno ločeno premoženje. Gospodarsko pravo namreč pozna vrsto institutov, ki pravno osebo približajo njenim družbenikom. Bistvo pravne osebnosti je nedvomno v tem, da določena družbena tvorba (katere stvarni in osebni substrat realno obstaja) pridobi priznanje samostojnega subjekta civilnega prava, ki je torej ločen od ustanoviteljev, družbenikov. Vendar pa izjemoma pride tudi do odstopanja od te samostojnosti, ko družbeniki (v konkretnem primeru torej Republika Slovenija kot edini družbenik) odgovarjajo za obveznosti družbe. Tako situacijo npr. omogoča institut ''spregleda pravne osebe'' iz 6. člena ZGD, po katerem družbeniki odgovarjajo za obveznosti družbe, če pride do v tem členu določenih situacij (npr. zloraba za dosego posamezniku prepovedanega cilja, zloraba za oškodovanje upnikov, itd.).
1.4 Pomen države kot edinega delničarja organa
Pooblaščenec glede na vse navedeno ugotavlja, da je nedvomno izkazan obstoj krovnega, konstitutivnega pogoja za uvrstitev organa med pravne osebe javnega prava (zakon kot ustanovitveni akt), poleg tega pa tudi nekaj pomožnih kriterijev (obvezni pogoj in vpliv države na upravljanje). Bistveno torej je, da obstaja krovni element, poleg njega pa vsaj en pomožni kriterij, kar pa v konkretnem primeru, kot izhaja iz zgoraj zapisanega, je izkazano. Ustanovitev pravne osebe javnega prava ne temelji na načelu zasebne avtonomije, kar je značilno za zasebno pravo. Ustanovitev, kot že navedeno, temelji na posebnem oblastnem aktu, ob upoštevanju t.i. modelnega zakona ter obstoječih pravnih oblik. Država lahko z oblastnim aktom vedno ustanovi posebno obliko javnega prava in ji določi status sui generis (več o tem knjiga Pravne osebe, prof. dr. Verice Trstenjak, str. 104-105).
Pri organu tudi ne gre in ne more iti za uresničevanje zasebnih interesov družbe oziroma družbenikov, kot tudi ne za prostovoljno povezovanje (družbenikov) v neko statusno obliko. Organ je namreč, kot že navedeno, ustanovljen z javnopravnim aktom (z zakonom) in to z namenom izvrševanja z zakonom določene dejavnosti, pri čemer je obstoj organa obvezen (ustanovljen je z zakonom), nedvomno pa je izkazan tudi vpliv države na upravljanje. Temu ustrezen pa je seveda tudi položaj v tej odločbi obravnavanega organa. Gre za model, po katerem gre za pravno osebo javnega prava, ker je ustanovljena po volji države, in katere pristojnosti, organizacija ter območje delovanja so določeni z zakonom. Tak namen države potrjuje tudi dejstvo, da je bil organ ustanovljen z zakonom, kar pomeni, da je podan odločilni kriterij za uvrstitev organa med pravne osebe javnega prava, saj ZSOS določa ustanovitev, pristojnosti, pravice in obveznosti organa, kot tudi njegovo organiziranost.
Sredstva za kritje obveznosti iz izdanih obveznic se zbirajo v organu, ki za obveznosti iz obveznic jamči s celotnim premoženjem (7. člen), kot viri sredstev pa so v 9. členu našteti: sredstva, pridobljena v postopku po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij, del kupnine od prodaje družbenih stanovanj, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov in drugi viri, določeni z zakonom.
Da gre pri organu za izrazito javnopravno sfero in nikakor ne za pravno osebo zasebnega prava, kažejo tudi določbe ZSOS o posebnem položaju dveh organov upravljanja – skupščine in upravnega odbora. Upravni odbor ima po določilu 15. člena ZSOS predsednika in šest členov, ki jih imenuje skupščina. Organ zastopa in njegovo poslovanje vodi direktor, ki ga imenuje in razrešuje upravni odbor. Po določilu 19. člena ZSOS opravlja vlogo skupščine organa Vlada Republike Slovenije, vse dokler je Republika Slovenija edini delničar sklada.
Vlada Republike Slovenije (v nadaljevanju Vlada) je torej edini ustanovitelj organa, iz česar črpa svoje upravljavske pravice in tudi imenuje predsednika in člane upravnega odbora kot organa upravljanja. Položaj Vlade je urejen v Zakonu o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS št. 4/93 s spremembami, v nadaljevanju ZVRS). Po določilu 1. člena ZVRS je Vlada organ izvršilne oblasti in najvišji organ državne uprave Republike Slovenije. Po določilu 2. člena ZVRS Vlada v skladu z ustavo, zakoni in drugimi splošnimi akti Državnega zbora določa, usmerja in usklajuje izvajanje politike države ter izvaja ustrezne ukrepe potrebne za zagotovitev razvoja države in za urejenost razmer na vseh področjih iz pristojnosti države.
Da gre v konkretnem primeru za izrazito javnopravno in nikakor ne zasebnopravno sfero organa, izhaja iz zakonitih pristojnosti Vlade, kot zakonite zastopnice Republike Slovenije (7. člen ZVRS), ki je edina ustanoviteljica organa. Vlada je namreč po določilih ZVRS pristojna in odgovorna za politiko države in za razmere na vseh področjih iz pristojnosti države (4. člen), kar a contrario pomeni, da nikakor nima pristojnosti v zasebnopravni sferi oziroma konkretneje v pravnih osebah zasebnega prava. Po določilu 6. člena ZVRS namreč Vlada izvršuje pravice in dolžnosti, ki pripadajo Republiki Sloveniji kot ustanoviteljici zavodov, gospodarskih družb in drugih organizacij. Navedeno torej pomeni, da statusno – pravna oblika gospodarske družbe (konkretno d.d.) ne pomeni nujno zasebno – pravne sfere in torej pravne osebe zasebnega prava, pač pa pomeni le uporabo ene od možnih pravno - organizacijskih oblik, v konkretnem primeru torej zaradi države kot edinega ustanovitelja, delniško družbo kot pravno osebo javnega prava.
Nenazadnje je pomembna tudi ugotovitev, da premoženje države, kamor seveda sodijo tudi njene kapitalske naložbe, nikakor ne more predstavljati zasebne sfere. Slednje nedvomno izhaja tudi iz določil Zakona o javnih financah (Uradni list RS 79/99 s spremembami, v nadaljevanju ZJF), ki poleg urejanja samega državnega proračuna, v VI. poglavju ureja tudi upravljanje s premoženjem države. ZJF tako v členih 80. a in 80. j ureja prodajo državnega finančnega in stvarnega premoženja, ti členi pa se uporabljajo tudi za prodajo kapitalskih naložb, ki jih ima pravna oseba, v kateri ima država večinsko kapitalsko naložbo, v drugih gospodarskih družbah. Da gre v obravnavanem primeru za državno premoženje in da organ še vedno razpolaga s premoženjem, ki je (zgolj) državna last (in ne morebiti premoženje iz zasebne sfere), izhaja tudi iz trenutno aktualnih prenosov premoženja na organ – tako je npr. Vlada Republike Slovenije na svoji dopisni seji dne 17.11.2005 sprejela sklep o odstopu terjatev do Steklarne Rogaška v vrednosti 2,2 milijarde tolarjev. Ministrstvo za finance in ministrstvo za gospodarstvo sta namreč omenjene terjatve na organ prenesla neodplačno.
1.5 Namen ustanovitve organa po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij
Javnopravni položaj organa in obenem splošni javni interes po dobrem poslovanju organa, izhajata tudi iz razumevanja specifične družbene ureditve v Republiki Sloveniji pred osamosvojitvijo leta 1991 in zato iz samega namena ustanovitve organa, posredno določenega v Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS št. 55/92 s spremembami, v nadaljevanju ZLPP). Organ je v postopku lastninjenja družbenih podjetij (obdobje tranzicije) odigral pomembno vlogo, saj je del nenominiranega družbenega kapitala s prenosom na organ dobil znanega lastnika.
Iz 1. člena ZLPP izhaja, da se s tem zakonom ureja lastninsko preoblikovanje podjetij z družbenim kapitalom v podjetja z znanimi lastniki. Po določilu 3. člena ZLPP so bila podjetja z družbenim kapitalom podjetja v družbeni lastnini, v mešani lastnini, sestavljene oblike podjetij, če imajo med viri sredstev v bilanci stanja družbeni kapital, kot tudi organizacije združenega dela in delovne skupnosti, ki so sicer opravljale gospodarsko dejavnost, a se tedaj še niso organizirale kot podjetja. Družbeni kapital pa so predstavljale tudi trajne vloge ter navadne in prednostne delnice ali deleži, ki niso pripadali nobeni pravni ali fizični osebi. Definicija ''lastninskega preoblikovanja podjetja'' izhaja iz 17. člena ZLPP in pomeni spremembo podjetja z družbenim kapitalom v podjetje z znanimi lastniki na celotnem trajnem kapitalu preoblikovanega podjetja.
Za razumevanje položaja organa pa je ključna določba 22. člena ZLPP, po kateri je družbeno podjetje za družbeni kapital izdalo navadne delnice in z njimi preneslo 10% družbenega kapitala na organ. Organ je s to transakcijo po določilu 40. člena ZLPP pridobil 10% vrednosti vsakega posameznega podjetja v delnicah ali kupnini. Navedeno pomeni, da je bilo na organ neodplačno preneseno veliko premoženje, konkretno lastniški deleži več kot tisoč podjetij v Republiki Sloveniji, ki so bili v tedanji specifični družbeni ureditvi preko instituta družbene lastnine posredno last vseh državljanov. Organu je bilo torej v upravljanje zaupano veliko premoženje, ki nedvomno ne izhaja iz zasebno - pravne sfere.
1.6. Položaj organa kot pravne osebe javnega prava, izhajajoč iz drugih predpisov
Poleg zgoraj omenjenih določb ZSOS in ZLPP na izrazito javnopravni položaj organa kažejo tudi določbe Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS št. 27/91 s spremembami, v nadaljevanju ZDen) ki določa, da je organ zavezanec za izplačilo odškodnine v obveznicah v primerih, ko nacionaliziranega premoženja upravičencu ni mogoče vrniti v naravi. Po določilu 3. odstavka 51. člena ZDen je zavezanec za odškodnino v delnicah, s katerimi razpolaga Republika Slovenija, organ. Organ je zavezanec tudi za odškodnino v obveznicah (1. odstavek 59. člena ZDen). Sredstva za kritje obveznosti iz izdanih obveznic se po določilu 49. člena ZDen zbirajo v organu, vire sredstev pa določa le zakon (Sklad Republike Slovenije za razvoj, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, del kupnine, pridobljene s prodajo družbenih stanovanjskih hiš in stanovanj in drugi viri, določeni z zakonom).
Da je organ pravna oseba javnega in ne zasebnega prava, je razvidno tudi iz Zakona o javnih financah (Uradni list RS 79/99 s spremembami, v nadaljevanju ZJF), ki poleg urejanja samega državnega proračuna v VI. poglavju ureja tudi upravljanje s premoženjem države. V členih 80. a in 80. j ureja prodajo državnega finančnega in stvarnega premoženja, ti členi pa se uporabljajo tudi za prodajo kapitalskih naložb, ki jih ima pravna oseba, v kateri ima država večinsko kapitalsko naložbo v drugih gospodarskih družbah.
Organ je upravljavec državnega premoženja, zato je dolžan posredovati zahtevane podatke Komisiji za nadzor proračuna in drugih javnih financ (v nadaljevanju Komisija), ki je stalna komisija Državnega zbora, njeno delovno področje pa določa 39. člen Poslovnika Državnega zbora. Komisija nadzoruje izvrševanje državnega proračuna ter finančnih načrtov posebej navedenih javnih zavodov z vidika zakonitosti, namenskosti in racionalnosti porabe ter pravilnosti njihovih finančnih izkazov na podlagi poročil Računskega sodišča Republike Slovenije. Obravnava pa tudi vprašanja, ki se nanašajo na nadziranje izvrševanja državnega proračuna in drugih javnih financ ter na delovanje organov, ki ta nadzor opravljajo, ter dolžnost poročanja Državnemu zboru o nadzorstvu, ki ga opravlja, ter predlaga potrebne ukrepe.
Poseben položaj organa, ki je bistveno drugačen od pravnega položaja pravnih oseb zasebnega prava, pa izhaja nenazadnje tudi iz vpogleda v sodni register. Pooblaščenec je za potrebe te odločbe vpogledal tako v sodni register kot tudi v podatke Poslovnega registra Slovenije (iPRS) Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (AJPES) in ugotovil, da je kot datum vpisa subjekta v sodni register naveden datum 25.3.1993, kot vrsta lastnine je navedena državna lastnina, pod točko sektorska pripadnost (SKIS) pa je pod šifro S.13112 navedeno ''Državni skladi''. Nenazadnje pa je pod šifro ustanovitelji navedeno ''izvrševanje proračuna Republike Slovenije''. Iz navedenega nedvomno izhaja poseben, javno–pravni položaj organa. Tudi dejavnost organa je določena z zakonom (ZSOS), kar je obenem razlog, da v sodnem registru dejavnost organa sploh ni vpisana, čeprav bi po določilih Zakona o sodnem registru (Uradni list RS št. 13/94 s spremembami, v nadaljevanju ZSReg) morala biti. ZSReg po določilu 1. člena ureja sodni register, določa podatke, ki se vpišejo v sodni register, in pravila postopka, v katerem pristojno sodišče odloča o vpisu v sodni register. Po določilu 3. člena ZSReg so subjekti vpisa subjekti, ki se morajo vpisati v sodni register, kamor med drugim sodi tudi delniška družba (1. odstavek 3. člena, tč. 4). V 4. členu ZSReg je navedeno, kateri podatki se pri vseh subjektih vpišejo v sodni register. Med zahtevanimi podatki je tudi dejavnost družbe z navedbo ustrezne šifre in imena podrazreda klasifikacije dejavnosti (1. odstavek 4. člena, tč. 5), ki pa pri organu v sodnem registru ni vpisana. Vpis dejavnosti je pri vseh pravnih osebah zasebnega prava obvezen, zato sodišče predlaganega vpisa ne izvede, če predlog za vpis v sodni register nima podatka o dejavnosti subjekta. Iz navedenega torej izhaja, da gre pri organu za poseben status, ki izhaja iz njegovega javno–pravnega položaja, saj je dejavnost organa določena v zakonu in ni vpisana v sodni register.
Da je organ pravna oseba javnega prava in kot tak podvržen nadzoru Računskega sodišča, izhaja tudi iz določb Zakona o računskem sodišču (Uradni list RS št. 11/2001, v nadaljevanju ZRacS-1). Računsko sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Računsko sodišče) je po določilu 1. člena ZRacS-1 najvišji revizijski organ in izvaja kontrolo državnih računov, državnega proračuna in celotne javne porabe v Republiki Sloveniji. Po določilu 1. odstavka 20. člena ZRacS-1 Računsko sodišče revidira poslovanje uporabnikov javnih sredstev in sicer pravilnost in smotrnost poslovanja ali posamezen akt o preteklem ali načrtovanem poslovanju uporabnikov javnih sredstev. Uporabnik javnih sredstev je po določilu 5. odstavka 20. člena ZRacS-1 pravna oseba javnega prava ali njena enota, še več tudi pravna oseba zasebnega prava, če gre (med drugim) za gospodarsko družbo, v kateri imata država ali lokalna skupnost večinski delež. Za poslovanje uporabnikov javnih sredstev pa se v revizijskem postopku štejejo vsa dejanja uporabnikov javnih sredstev, ki vplivajo na njegove prejemke oziroma izdatke, prihodke oziroma odhodke ali na sredstva oziroma obveznosti do virov sredstev, kot tudi vsa dejanja uporabnikov javnih sredstev, ki vplivajo na stanje javnega premoženja, stanje javnega dolga, zagotavljanje javnih dobrin ali na stanje okolja (6. odstavek 20. člena ZRacS-1).
Navedeno pomeni, da se organ po določilu 20. člena ZRacS-1 šteje za uporabnika javnih sredstev, saj je ne le pravna oseba javnega prava, pač pa tudi gospodarska družba, v kateri ima država večinski delež in je kot tak torej lahko revidiranec v postopku pred računskim sodiščem.
Da organ je zavezanec za dajanje informacij javnega značaja, pa končno izhaja tudi iz informativnega kataloga organov, ki ga po določilu 3. odstavka 1. člena ZDIJZ, na svetovnem spletu objavi in redno osvežuje MJU na podlagi podatkov iz Poslovnega registra Republike Slovenije. V katalogu je organ naveden pod točko 65 - 8 (11) – Drugo. Ker je katalog zgolj informativnega značaja, torej nima narave pravnega akta, kar pomeni, da je lahko tudi organizacija ali druga oseba, ki sicer ni bila uvrščena v katalog, prav tako zavezanec po zakonu, če sodi v eno od opisanih kategorij (več Komentar zakona o dostopu do informacij javnega značaja, doc. dr. Senko Pličanič s soavtorji, Inštitut za javno upravo, Ljubljana 2005, str. 66).
Glede na vse navedeno Pooblaščenec zaključuje, da organ je pravna oseba javnega prava in s tem zavezanec za dostop do informacij javnega značaja, kar vse izhaja tako iz zgoraj omenjenih veljavnih predpisov, kot tudi iz pravne teorije. Tudi Upravno sodišče Republike Slovenije je s sodbo z dne 11.05.2006, številka U 167/2006-16, odločilo, da je organ pravna oseba javnega prava.
2. Pojem informacije javnega značaja in delovno področje organa
Pravica do informacij javnega značaja kot ustavna pravica iz 2. odstavka 39. člena Ustave RS (Uradni list RS št. 33/91-I, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04, v nadaljevanju ustava) zagotavlja dostop do informacije javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon. Konkretizacijo ustavne pravice dostopa do informacij javnega značaja pa predstavlja ZDIJZ, ki v 1. členu ureja postopek, ki vsakomur omogoča prost dostop do informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb, Ministrstvo za javno upravo pa vsako leto objavi informativni katalog teh organov. Namen ZDIJZ, ki izhaja iz 2. člena, je zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja, pri čemer si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delu.
Informacija javnega značaja je po določilu 1. odst. 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva (v nadaljevanju: dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb.
Po načelu prostega dostopa iz 5. člena ZDIJZ, so informacije javnega značaja prosto dostopne prosilcem, vsak prosilec pa ima na svojo zahtevo pravico pridobiti od organa informacijo javnega značaja v določeni obliki - na vpogled, ali pridobiti njen prepis, fotokopijo ali elektronski zapis. Navedeno načelo pa obenem pomeni tudi, da so vsakomur dostopne vse informacije javnega značaja vseh zavezancev. Kljub uzakonjenemu temeljnemu načelu prostega dostopa do informacij javnega značaja pa niso prosto dostopni tisti dokumenti, ki predstavljajo izjeme od javnosti v skladu s 6. členom ZDIJZ.
V 1. odstavku 6. člena ZDIJZ je taksativno določenih enajst izjem, ko lahko organ prosilcu zavrne dostop do zahtevanje informacije, med drugim tudi, ko gre na primer za podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost po zakonu, ki ureja gospodarske družbe (tč. 2).
Pooblaščenec ugotavlja, da prosilec zahteva informacijo, ki se nahaja v obliki pisnega dokumenta, s katerim organ razpolaga, saj se pogodba o prodaji delnic družbe Hidrotehnik, d.d. nahaja v njegovi posesti.
Delovno področje organa je definirano v zgoraj navedenem ZSOS, medtem ko širše ali celotno delovno področje organa določa ZDIJZ in zajema vse javnopravne naloge, ki jih opravlja organ, in tudi vse dejavnosti, ki se opravljajo v zvezi s temi nalogami.
Po ZDIJZ je informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, tista informacija, ki je nastala v zvezi z izvajanjem javnopravnih nalog oziroma v zvezi z dejavnostjo organa. Organ mora informacijo javnega značaja izdelati pri svojem delu in v postopkih, za katerega je pristojen v skladu s splošnimi predpisi. Če je prvi pogoj izpolnjen, se lahko informacija javnega značaja nanaša na kakršnokoli vsebino na vseh področjih delovanja zavezanega subjekta ter je lahko povezana z njegovo politiko, aktivnostjo in odločitvami, ki spadajo v delokrog oziroma sfero odgovornosti posameznega organa (prim. doktorska disertacija dr. Urške Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja, Ljubljana september 2004, str. 149).
Pojem delovno področje iz 1. odst. 4. člena ZDIJZ je torej bistveno širši od pojma delovnega področja po določilih ZSOS, saj ne zajema le zakonsko določenih pristojnosti, ponavadi določenih v področnih zakonih (kot v tem primeru ZSOS), temveč vse informacije, ki so na kakršenkoli način povezane s temi pristojnostmi. Ker se prosilčeva zahteva nanaša na informacije o sklenjeni konkretni prodajni pogodbi, gre tudi v tem delu za delovno področje organa in zato zahtevana informacija izpolnjuje pogoje za obstoj informacije javnega značaja.
Ker se prosilčeva zahteva nanaša na informacije o konkretni sklenjeni prodajni pogodbi, gre tudi v tem delu za delovno področje organa in zato zahtevana informacija izpolnjuje pogoje za obstoj informacije javnega značaja.
3. Poslovna skrivnost kot izjema od prostega dostopa
Poleg tega, da organ zatrjuje, da ne sodi med zavezance za dostop do informacij javnega značaja, pa se v zgoraj navedenem dopisu sklicuje tudi na obstoj poslovne skrivnosti, ki naj bi bila še dodaten razlog za zavrnitev dostopa do zahtevanega dokumenta.
Organ lahko zavrne dostop do zahtevane informacije, če je podana katera izmed zakonsko določenih izjem, opredeljenih v 1. odst. 6. čl. ZDIJZ. 2. točka 1. odst. 6. člena ZDIJZ določa, da je izjema od prosto dostopnih informacij podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe.
Po 39. členu ZGD je poslovna skrivnost opredeljena kot podatek, ki ga določi družba s pisnim sklepom. S tem sklepom morajo biti seznanjeni družbeniki, delavci, člani organov in druge osebe, ki so dolžne varovati poslovno skrivnost (prvi odstavek 39. člena ZGD). Ne glede na to pa se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, ki kot taki niso določeni s sklepom družbe, pa je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba (drugi odstavek 39. člena ZGD). Poleg tega Pooblaščenec še opozarja, da ZGD v tretjem odstavku 39. člena izrecno določa, da se za poslovno skrivnost ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni ali podatki o kršitvah zakona ali dobrih poslovnih običajev.
ZGD tako loči dva kriterija, subjektivnega in objektivnega, glede na to, na kakšni podlagi je prepovedano razkritje poslovne skrivnosti. Subjektivni kriterij se odraža v tem, da upravičenec sam s svojim aktom in s svojo voljo označi podatek kot zaupen in prepove njegovo neupravičeno sporočanje. Po tem kriteriju ni pomembno vprašanje, kakšen pomen imajo zaupni podatki za podjetje. Nosilec lahko kot poslovno skrivnost določi tudi morebitne manj pomembne podatke, saj je določitev prepuščena njemu samemu. Za izpolnitev tega kriterija pa mora biti podana izrecna odredba o tem, kateri podatki se štejejo za poslovno skrivnost. Ta odredba je lahko dana v splošnem aktu (npr. v pravilniku o poslovni skrivnosti), lahko pa je tudi posamična. Zaradi določnosti in preprečevanja nejasnosti mora biti odredba pisna, z njo pa morajo biti seznanjene osebe, ki so dolžne podatek varovati (komentar ZGD k 1. odst. 39. čl.). S pisnim sklepom mora družba določiti tudi način varovanja poslovne skrivnosti in odgovornost oseb, ki so dolžne varovati poslovno skrivnost (1. odst. 40. čl. ZGD).
Podatki, ki pa niso označeni kot zaupni po 1. odst. 39. čl. ZGD, lahko uživajo varstvo le ob predpostavkah iz 2. odst. 39. čl. ZGD, kjer je opredeljen objektivni kriterij za določanje poslovne skrivnosti. V tem primeru ni potrebno, da bi bila poslovna skrivnost v kakršnemkoli aktu izrecno navedena, ampak je odločilna sama vsebina podatka. Zato je po tem kriteriju nujno, da je potreba po varstvu »očitna«. To pomeni, da je ali bi lahko bilo vsakemu povprečnemu pripadniku podjetja (družbeniki, delavci,člani organov) in tudi drugim osebam jasno, da mora biti podatek zaupen že po svoji vsebini. Zakon pa dodaja še negativno določitev; z izdajo podatka bi nastala občutna škoda (škodni test).
V zgoraj navedenem dopisu se organ sklicuje na sklep z dne 29.03.2005, ki ga je vodstvo organa sprejelo na podlagi 39. čl. ZGD in Statuta, kar pomeni, da je v obravnavanem primeru potrebno zahtevani dokument obravnavati v skladu s 1. odstavkom 39. čl. ZGD, zato je Pooblaščenec presojal, ali so izpolnjene vse zahteve, ki jih določa zakon za subjektivni kriterij.
Sklep z dne 29.03.2005 v 1., 2. in 3. točki na splošno določa, kateri podatki se štejejo za poslovno skrivnost, v 4. točki pa je določeno, kdo je dolžan poslovno skrivnost varovati. Navedeni sklep pa ne določa, na kakšen način naj bi družba poslovno skrivnost varovala, kar zaradi določnosti in jasnosti zahteva ZGD v 1. odst. 40. čl. Z načinom varovanja je zlasti mišljeno, da sklep ne le da določa podatke, ki so poslovna skrivnost, temveč da določa, kdo in kako hrani zaupne podatke, ter kdo odloča o tem, kdaj in kako se zaupni podatki sporočajo drugim osebam. Pooblaščenec zato ocenjuje, da takšen sklep ne izpolnjuje subjektivnega kriterija za določitev poslovne skrivnosti, na podlagi katerega bi lahko šteli dokument, ki je predmet zahteve prosilca, za poslovno skrivnost. Zgolj splošno in pavšalno opredeljevanje poslovne skrivnosti ni v skladu s 1. odst. 39. čl. ZGD, ki zahteva takšno mero določnosti, da se odpravi vsak dvom v to, kateri podatek se šteje za poslovno skrivnost. Takšne določnosti sklep, na katerega se sklicuje organ, ne omogoča. Prav tako pa tudi dokument, ki je predmet zahteve, nikjer ni označen kot poslovna skrivnost.
Na podlagi navedenega Pooblaščenec ugotavlja, da dokumenta, ki je predmet zahteve, ni mogoče šteti za poslovno skrivnost v skladu s 1. odstavkom 39. čl. ZGD.
Kljub navedenemu pa je Pooblaščenec na podlagi 2. odst. 247. čl. ZUP, ki mu ob odločanju o pritožbi po uradni dolžnosti izpodbijane odločbe med drugim nalaga preizkus, ali je bil prekršen materialni zakon, moral ugotoviti, ali dokument prestane škodni test poslovne skrivnosti, kot ga določa II. odst. 39. člena ZGD (po objektivnem kriteriju). Pri objektivnem kriteriju pa je nujno, da je potreba po varstvu očitna, kar pomeni, da je ali bi lahko bilo vsaki povprečni osebi jasno, da podatek mora biti zaupen že po svoji vsebini. Upoštevati je treba, da so lahko predmet poslovne skrivnosti samo podatki, ki pomenijo konkurenčno prednost podjetja v kakršnemkoli pogledu in katerih sporočanje neupravičeni osebi bi škodilo konkurenčnemu položaju podjetja. Ne morejo pa biti kot poslovna skrivnost zajeti podatki, ki ne vplivajo na tržni konkurenčni položaj (več o tem glej Komentar ZGD, 39. člen, str. 194 do 196).
Po temeljitem pregledu zahtevanega dokumenta Pooblaščenec ugotavlja, da ne vsebuje podatkov, ki bi lahko kakorkoli vplivali na tržni položaj organa, niti ostalih pogodbenih strank. Bistvena sestavina in značilnost poslovne skrivnosti je, da je podatek, ki velja za poslovno skrivnost, znan le določenemu, omejenemu krogu ljudi. Podatek, ki je znan ali dostopen širšemu krogu, ne more veljati za poslovno skrivnost.
Zato v prvi vrsti ne more biti poslovna skrivnost podatek o številu delnic, ki so predmet prodajne pogodbe in jih imajo v obravnavanem primeru organ in pogodbene stranke v okviru svojih kapitalskih naložb v drugi družbi, saj je ta podatek znan in dostopen širšemu krogu oseb oziroma javnosti. Tako so bili na primer na svetovnem spletu, na spletni strani http://www.finance-on.net/?MOD=show&id=130466 objavljeni natančni podatki o številu delnic in deležev, ki jih imajo pogodbene stranke v podjetju Hidrotehnik, d.d.
Iz enakega razloga, torej javne dostopnosti do podatkov, ne more predstavljati poslovne skrivnosti podatek o ceni delnice in kupcu delnic. Na spletni strani http://seonet.ljse.si/view.asp?document_id=17026 je bilo namreč objavljeno število delnic izdajatelja Hidrotehnik d.d., ki so bila predmet prodaje, kdo je prodajalec, kdo je kupec in zlasti, za kakšno ceno so bile prodane.
Za ostale podatke, ki jih vsebujejo zahtevani dokument, pa Pooblaščenec ugotavlja, da gre za splošne določbe, ki jih ureja OZ (plačilni pogoji, številke transakcijskih računov, ki so javno dostopne na spletni strani Banke Slovenije, sankcije v primeru zamude plačila kupnine, razlogi za razdrtje pogodbe, ..) in prav tako ne ustrezajo kriterijem, na podlagi katerih določen podatek lahko označimo za poslovno skrivnost. Gre namreč za podatke, ki nikakor ne morejo vplivati na konkurenčni položaj organa in pogodbenih strank.
Zaradi navedenega Pooblaščenec zaključuje, da z razkritjem zahtevanega dokumenta organu, niti pogodbenim strankam, nikakor ne bi nastala občutna škoda, če bi zanj izvedela nepooblaščena oseba, zato podatki v zahtevanem dokumentu ne morejo predstavljati poslovne skrivnosti niti v smislu 2. odst. 39. čl. ZGD.
Pooblaščenec je po pritožbi prosilca, na podlagi 3. odstavka 255. člena ZUP, zadevo rešil po dokumentih ter odločil sam, tako kot je navedeno v izreku odločbe. Organ je dolžan zagotoviti dostop do informacije javnega značaja, in sicer je prosilcu v roku treh dneh od pravnomočnosti te odločbe dolžan posredovati dokument, kot izhaja iz druge točke izreka te odločbe. Pravnomočnost bo nastopila v skladu s 1. odst. 225. čl. ZUP takrat, ko se ta odločba ne bo več mogla izpodbijati v upravnem sporu (rok za vložitev tožbe v upravnem sporu pa je 30 dni). Ker se molk organa v skladu s 4. odst. 22. čl. ZDIJZ šteje kot odločba, s katero je zahteva zavrnjena, iz obrazložitve te odločbe Pooblaščenca pa so razvidni razlogi za ugoditev zahtevi, to pomeni, da je pritožba zaradi molka utemeljena. Pooblaščenec je na podlagi 3. odst. 255. čl. ZUP o zahtevi prosilca odločil in podal tudi razloge za ugoditev zahtevi.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, temveč je dopustno sprožiti upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče. Tožba se lahko pošlje po pošti, vloži pisno ali da ustno na zapisnik pri sodišču. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži najmanj v treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Informacijski pooblaščenec:
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka