Gizmo d.o.o. zoper Kapitalska družba d.d.
+ -Številka: 021-99/2005/6
Kategorije: Ali je organ zavezanec
Datum: 19.03.07
Številka: 021-99/2005/6
Informacijski pooblaščenec po pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05, v nadaljevanju ZInfP), 3. in 4. odst. 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo in 117/06 – ZDavP2, v nadaljevanju ZDIJZ) in 3. odst. 255. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur.l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi Gizmo, d.o.o., Čebelarska 7, 1117 Ljubljana (v nadaljevanju prosilec) z dne 7.12.2005, zoper molk Kapitalske družbe pokojninskega in invalidskega zavarovanja d.d., Dunajska 119, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: organ), v zadevi odobritve dostopa do informacij javnega značaja izdaja naslednjo
O D L O Č B O:
1. Pritožbi zaradi molka in zahtevi prosilca se ugodi.
2. Organ je dolžan v roku treh dni od pravnomočnosti te odločbe prosilcu posredovati fotokopijo prodajne pogodbe o prodaji delnic izdajatelja Hidrotehnik, d.d., Ljubljana, sklenjene med prodajalci Kapitalsko družbo pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d.d., Slovensko odškodninsko družbo, d.d., in Triglav-om, finančno družbo, d.d. s kupcem SCT d.d. z dne 3.10.2005.
OBRAZLOŽITEV:
Prosilec je dne 08.11.2005 na organ naslovil zahtevo, s katero je zahteval fotokopijo prodajne pogodbe o prodaji skupno 114.527 navadnih imenskih prosto prenosljivih delnic izdajatelja Hidrotehnik, d.d., Ljubljana z oznako VHLG, sklenjene med prodajalci Kapitalsko družbo pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d.d., Slovensko odškodninsko družbo, d.d. in Triglav, finančno družbo, d.d. na podlagi dražbe, ki je bila dne 30.09.2005 s kupcem SCT, d.d., ki je bil najuspešnejši dražitelj, saj je izlicitiral ceno 4.500 SIT za eno delnico VHLG.
Organ je z dopisom z dne 29.11.2005 prosilcu odgovoril, da meni, da ga ZDIJZ v 1. čl. ne opredeljuje kot zavezanca, zato je skladno z objavljenimi navodili že sprožil postopek, da se organ izpiše iz kataloga po ZDIJZ. V nadaljevanju navaja, da na podlagi navedenega, prosilčeve zahteve za dostop do informacij javnega značaja ne more obravnavati po postopku, ki ga določa ZDIJZ, temveč je zahtevo obravnaval v skladu s svojimi notranjimi pravili glede poslovne skrivnosti in je zato zahtevi ugodil v delu oz. glede tistih elementov pogodbe o prodaji delnic izdajatelja Hidrotehnik, d.d., Ljubljana, ki ne predstavlja poslovne skrivnosti družbe. Iz zapisnika o poteku dražbe za prodajo paketa delnic Hidrotehnik, d.d., Ljubljana, ki je bila dne 30.09.2005, s pričetkom ob 13.00 uri v konferenčni dvorani organa izhaja, da je bil prosilec na sami dražbi prisoten. Prav tako je prosilec navedeni zapisnik tudi prejel, zato je nedvomno bil seznanjen z vsemi bistvenimi elementi prodajne pogodbe s kupcem, ki je ponudil najvišjo ceno, kljub temu pa prosilcu še enkrat pošiljajo kopijo zapisnika. Organ zaključuje, da so preostali podatki in podrobnosti prodajne pogodbe, s katerimi se želi seznaniti prosilec, v skladu z notranjimi pravili organa poslovna skrivnost, zato jih ne morejo posredovati.
Dne 07.12.2005 je Pooblaščenec prejel pritožbo prosilca zoper dopis organ z dne 29.11.2005, v kateri uvodoma povzema svojo zahtevo z dne 08.11.2005 in odgovor organa z dne 29.11.2005, nato pa nadaljuje, da se z navedbami organa v dopisu, s katerim zavrača zahtevo, ne more strinjati. Navaja, da je organ pravna oseba javnega prava in kot taka je dolžna spoštovati ZDIJZ, ter pravnim in fizičnim osebam omogočiti dostop do informacij javnega značaja. Nezaslišano je, da tako eminentna institucija, kot je organ, v celoti ignorira ZDIJZ. Očitno je v pravni državi to mogoče. Prosilec nadaljuje, da je očitno po mnenju organa poslovna skrivnost sama vsebina prodajne pogodbe, s katero se želi prosilec seznaniti kot z informacijo javnega značaja, ne pa cena in količina delnic, kot bi prosilec pričakoval, glede na dejstvo, da gre za finančno naložbo organa. Glede na navedeno prosilec Pooblaščencu predlaga, da organu naloži, da je dolžan prosilcu izročiti fotokopijo prodajne pogodbe o prodaji skupno 114.527 navadnih imenskih prosto prenosljivih delnic izdajatelja Hidrotehnik, d.d., Ljubljana z oznako VHLG, kar predstavlja 29,8% vseh delnic omenjene družbe, po ceni 4.500 SIT za eno delnico, sklenjeno med prodajalci Kapitalsko družbo pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d.d., Slovensko odškodninsko družbo, d.d. in Triglav, finančno družbo, d.d. na podlagi dražbe, ki je bila dne 30.09.2005 s kupcem SCT, d.d., ki je bil najuspešnejši dražitelj, saj je izlicitiral ceno 4.500 SIT za eno delnico VHLG.
Ker je organ v dopisu z dne 29.11.2005 pojasnil razloge, zakaj o zahtevi prosilca ni odločil z odločbo, je Pooblaščenec po določilu 2. odst. 255. čl. ZUP z dopisom z dne 16.03.2006, šifra: 021-99/2005/2 od organa zahteval, da mu v roku osmih dni posreduje dokument, ki ga prosilec zahteva.
Organ je z dopisom brez številke, z dne 27.03.2006, Pooblaščencu podal odgovor na dopis iz prejšnjega odstavka. Organ je navedel, da je po določilu 3. odstavka 1. člena ZDIJZ Ministrstvo za javno upravo (v nadaljevanju MJU) pristojno, da na podlagi podatkov iz Poslovnega registra Republike Slovenije na svetovnem spletu objavlja in osvežuje informativni katalog organov, ki so zavezani po določilih ZDIJZ. Katalog organov zavezancev po ZDIJZ, ki ga je MJU objavilo dne 18.11.2005 na svoji spletni strani, je bil organ uvrščen kot zavezanec po 1. odstavku 1. člena ZDIJZ, in sicer v kategorijo 65 Drugo (11) pod zaporedno številko 65-9. ZDIJZ določa zavezance v 1. odstavku 1. člena, kjer so našteti državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb. Organ ocenjuje, da ne sodi v krog zavezancev iz 1. odstavka 1. člena ZDIJZ, zato je skladno z objavljenimi navodili iz Kataloga organov zavezancev po ZDIJZ (v nadaljevanju katalog) pri MJU že sprožil postopek, da se organ izpiše iz kataloga. Organ še dodaja, da je poleg navedenega dne 23.01.2006 tudi sprožil upravni spor zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca št. 021-79/2005, z dne 22.12.2005, iz razloga, da ni zavezanec za dostop do informacij javnega značaja. O tožbi še ni bilo pravnomočno odločeno. Organ navaja, da je o razlogih in stališčih, zakaj ni zavezanec za dostop do informacij javnega značaja, že večkrat obvestil Pooblaščenca, nazadnje s tožbo pred upravnim sodiščem, zato tega ne bo ponavljal. Nadalje je organ Pooblaščenca seznanil z okoliščinami v zadevi prodaje delnic izdajatelja Hidrotehnik, d.d., Ljubljana, da je prosilec neposredno sodeloval pri prodaji oz. nakupu na dražbi dne 30.09.2005, ob 13.00 uri pri organu, in je tudi prevzel zapisnik, kar pomeni, de je seznanjen z vsemi bistvenimi elementi pogodbe s kupcem, ki je ponudil najvišjo ceno. Prosilec želi vpogledati v samo pogodbo, vendar pa le-ta predstavlja skladno z notranjimi pravili organa poslovno skrivnost in jo je organ dolžan kot tako tudi varovati. Tudi če bi bil organ zavezanec po ZDIJZ in bi obstajal prevladujoč interes javnosti nad poslovno skrivnostjo družbe, je vprašanje, ali je vsebina pogodbe sploh informacija javnega prava, saj sta najmanj dve pogodbeni stranki osebe zasebnega prava, ki nista zavezani ravnati po ZDIJZ. Morebitno razkritje vsebine pogodbe po določilih ZDIJZ ne trči tako zgolj v pravico organa do varovanja poslovne skrivnosti, ampak nujno trči ob pravico drugih zasebnih subjektov, do varovanja poslovne skrivnosti. Poleg tega pa gre tudi za pogodbeno, obligacijsko pravno razmerje, kjer so udeleženci v obligacijskem razmerju skladno s 4. čl. Obligacijskega zakonika enakopravni in morajo ravnati v skladu z dobrimi poslovnimi običaji. Skladno s 7. čl OZ se morajo udeleženci obligacijskih razmerij vzdržati ravnanja, s katerim bi bila otežena izpolnitev obveznosti drugih udeležencev, skladno z 10. čl. OZ, pa se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Upoštevaje navedeno in določila 40. čl. ZGD, ki izrecno določa, da so podatke, ki so poslovna skrivnost družbe, dolžne varovati tudi osebe izven družbe in da je prepovedano ravnanje, s katerim bi osebe izven družbe poskušale v nasprotju z zakonom in voljo družbe pridobiti take podatke, je jasno, da organ ne more in ne sme enostransko brez izrecnega soglasja preostalih pogodbenih strank odločiti, ali bo vsebino pogodbe razkril ali ne ter komu in kdaj bo razkril. Ob takšni ugotovitvi organ ugotavlja, da je sporno tudi vprašanje, ali je vsebina tovrstne pogodbe sploh lahko informacija javnega značaja, saj ne ustreza popolnoma njeni definiciji skladno s 4. čl. ZDIJZ, ker dokumenta ni organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Organ zaključuje, da glede na navedeno zahteve Pooblaščenca ne more obravnavati po postopku, ki ga določa ZDIJZ. Organ je v prilogi k dopisu Pooblaščencu poslal tudi Pravilnik organa o varovanju poslovne skrivnosti in tožbo na Upravno sodišče z dne 20.01.2006, ni pa poslal dokumenta, ki je predmet zahteve prosilca.
Ker organ na poziv št. 021-99/2005/2 z dne 16.03.2006, Pooblaščencu ni posredoval zahtevane dokumentacije, je s takšnim ravnanjem kršil določbo 1. odst. 10. čl. ZinfP. Zaradi suma storitve prekrška po 1. odst. 15.čl. ZinfP, je Pooblaščenec z dopisom z dne 08.11.2006, št. 021-99/2005/4 organ pozval, da posreduje podatke o odgovorni osebi pravne osebe.
Organ je z dopisom z dne 17.11.2006 Pooblaščenca pozval k prekinitvi postopka o prekršku in navedel, da na poziv Pooblaščenca ne bo posredoval podatkov, ki so potrebni za izvedbo postopka o prekršku, ker je sporno, ali je prekršek iz 1. odstavka 15. člena ZinfP sploh bil storjen. Če bo pravnomočno ugotovljeno, da je KAD pravna oseba javnega prava v smislu ZDIJZ in da v zahtevi za vpogled navedeni podatki ne predstavljajo poslovne skrivnosti v skladu z ZGD-1, bo organ v nadaljevanju postopal v skladu z zakonodajo in upošteval tudi funkcijo informacijskega pooblaščenca kot prekrškovnega organa.
Zaradi navedenega je Pooblaščenec začel prekrškovni postopek zoper predsednika uprave, ki zastopa organ, in ga z dopisom št. 710-13/2006/3 z dne 04.01.2007 pozval, da se izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška.
Dne 12.01.2007 je Pooblaščenec prejel izjavo o prekršku od predsednika uprave organa.
Ker pa je organ dne 09.02.2007 Pooblaščencu v prostorih organa omogočil ogled in camera, z namenom pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja, tako da je vpogledal v zahtevani dokument, je Pooblaščenec odgovorni osebi organa dne 14.02.2007, št. 710-13/2006/5 izrekel namesto izreka sankcije opozorilo.
Pritožba je utemeljena.
1. Organ kot zavezanec za dajanje informacij javnega značaja
Krog zavezanih organov za dajanje informacij javnega značaja določa 1. člen ZDIJZ. Ker organ zanika status zavezanca, je Pooblaščenec najprej ugotavljal, ali organ je zavezanec za dajanje informacij javnega značaja.
1.1. Informativni katalog organov zavezancev iz 3. odstavka 1. člena ZDIJZ
Pooblaščenec najprej pojasnjuje, da je katalog organov zavezancev za dostop do informacij javnega značaja, ki ga na podlagi 3. odstavka 1. člena ZDIJZ na svetovnem spletu objavi in redno osvežuje MJU na podlagi podatkov iz Poslovnega registra Republike Slovenije, zgolj informativne narave.
Navedeno pomeni, da vpisi v katalog niso konstitutivne narave, zato je tudi predlog organa, da ga MJU izbriše iz kataloga, pravno povsem irelevanten, saj tako kot sam vpis, tudi izbris organa nima nobenih pravnih posledic. Ker je katalog zgolj informativnega značaja, torej nima narave pravnega akta. Organizacija ali druga oseba, ki ni bila uvrščena v katalog, je prav tako zavezanec po zakonu, če sodi v eno od opisanih kategorij. (več Komentar zakona o dostopu do informacij javnega značaja, doc. dr. Senko Pličanič s soavtorji, Inštitut za javno upravo, Ljubljana 2005, str. 66).
Ker navedeni katalog organov nima zavezujoče, temveč (zgolj) informativno naravo, se tudi posamezen organ ne more sklicevati na dejstvo, da v katalogu ni izrecno predviden kot zavezanec. Če gre torej za subjekt iz 1. člena ZDIJZ, je zavezan postopati po določilih ZDIJZ ne glede nato, ali je zajet v katalog ali ne.
1.2. Organ kot pravna oseba javnega prava, ustanovljena z zakonom
Pooblaščenec ugotavlja, da je organ pravna oseba javnega prava in je zato nedvomno zavezanec za dajanje informacij javnega značaja. Kljub temu, da organ sredstva pridobiva iz različnih virov in da pri njegovem delu in poslovanju ne gre za porabo proračunskih (javnih) sredstev, iz tega ni mogoče zaključiti, da organ že iz tega razloga ni zavezanec za dajanje informacij javnega značaja po določilih ZDIJZ.
Pooblaščenec v nadaljevanju svojo ugotovitev, da organ nedvomno je zavezanec za dajanje informacij javnega značaja, zlasti zato, ker je bil z zakonom določen prenos državnega premoženja na organ, opira še na vrsto drugih pravnih predpisov.
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) v 243. členu določa, da je organ (sklad, op. Pooblaščenca) pravna oseba, ki je ustanovljena za opravljanje dejavnosti po tem zakonu. Organ je delniška družba, zanj pa se uporabljajo določbe ZGD o delniški družbi, če ni s tem ali drugim zakonom drugače določeno. Edini ustanovitelj organa je Republika Slovenija.
244. člen ZPIZ-1 določa obseg dejavnosti organa in sicer upravljanje in razpolaganje z vrednostnimi papirji in drugimi sredstvi, pridobljenimi v postopku lastninskega preoblikovanja podjetij, upravljanje Prvega pokojninskega sklada v skladu z zakonom, ki ureja Prvi pokojninski sklad, upravljanje sklada obveznega dodatnega zavarovanja v skladu s tem zakonom ter upravljanje vzajemnih pokojninskih skladov po tem zakonu. Po določilu 245. člena ZPIZ-1 so prihodki organa obresti, dividende in drugi prihodki, ki izvirajo iz naložb ter poslovanja organa.
Iz določila 246. člen ZPIZ-1 pa izhaja, da so z zakonom določeni tudi organi obravnavane pravne osebe (torej organa, op. Pooblaščenca), njihova številčnost in imenovanje. Organi obravnavane pravne osebe so skupščina, nadzorni svet in uprava, pri čemer skupščino in nadzorni svet imenuje Vlada Republike Slovenije, predsednika in člane uprave pa skupščina.
1.3. Status organa kot pravne osebe javnega prava v pravni teoriji
Zakon (ZPIZ-1) torej zgolj določa, da je organ (v času ustanovitve še ''sklad'', torej pred preimenovanjem v ''družbo'', op. Pooblaščenca) pravna oseba in sicer delniška družba, ne opredeli pa, ali gre za pravno osebo javnega ali zasebnega prava. Status organa je zato potrebno presojati na podlagi kriterijev, ki so v pravni teoriji odločilni za posamezno vrsto pravne osebe. Te kriterije je razvila pravna doktrina javne uprave in se uporabljajo za presojo, ali gre za osebo javnega ali zasebnega prava.
Pravne osebe zasebnega prava so ustanovljene z zasebnopravnim aktom, to je pogodba, v nekaterih primerih tudi statut, medtem ko je za pravne osebe javnega prava glavni element opredelitve ustanovitveni akt, in sicer zakon ali drug oblastni akt. Pri slednjih so za presojo pomembni še drugi pomožni kriteriji, od izvajanja javnih pooblastil in javnih nalog, obveznega obstoja, vpliva države na upravljane in podobno. Pri tem je potrebno vse kriterije obravnavati kot celoto, saj samo en kriterij ne da popolnega odgovora. Ustanovitveni akt je praviloma odločilen za uvrstitev pravne osebe med javnopravne. V zvezi z ustanovitvenim aktom se pogosto navaja tudi obvezen obstoj, ki praviloma izhaja iz zakona. Ker teorija med opredelilnimi kriteriji navaja tudi izvajanje javnih pooblastil, velja poudariti, da samo izvajanje javnih pooblastil ne more biti odločilni kriterij za umestitev določene pravne osebe med pravne osebe javnega prava, saj lahko javno pooblastilo dobijo tudi pravne osebe zasebnega prava in fizične osebe. (Več o tem prof. dr. Verica Trstenjak: Pravne osebe, GV založba, 2003 , str. 100 -110).
Ustanovitev pravne osebe javnega prava ne temelji na načelu zasebne avtonomije, kar je značilno za zasebno pravo. Ustanovitev, kot že navedeno, temelji na posebnem oblastnem aktu, ob upoštevanju t.i. modelnega zakona ter obstoječih pravnih oblik. Država lahko z oblastnim aktom vedno ustanovi posebno obliko javnega prava in ji določi status sui generis. (več o tem knjiga Pravne osebe, prof. dr. Verice Trstenjak, str. 104-105).
1.4. Pravnoorganizacijska oblika delniške družbe po ZGD
Glede na zgoraj navedeno, so pravno irelevantne navedbe organa, da je zgolj zaradi svoje pravnoorganizacijske oblike delniške družbe, pravna oseba zasebnega prava. Organ je bil sicer res ustanovljen z zakonom in sicer z ZPIZ-1 in imel v času ustanovitve (leta 1996) v firmi navedeno besedo »sklad«: Kapitalski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d.d. Ta firma je bila kasneje sicer spremenjena na podlagi 3. odstavka 60. člena Zakona o javnih skladih (Uradni list RS št. 22/2000, v nadaljevanju ZJS), ki je določil, da se navedeno firmo spremeni v »Kapitalsko družbo pokojninskega in invalidskega zavarovanj«. ZJS je namreč v določilu 1. odstavka 60. člena uveljavil ureditev, po kateri pravne osebe, ki niso organizirane in ne delujejo v skladu z določili ZJS, ne smejo imeti v imenu svoje firme besedice ''sklad''.
Pooblaščenec ugotavlja, da organ res ni organiziran kot javni sklad, vendar to še ne pomeni, da ni pravna oseba javnega prava. Javni sklad je namreč samo ena od možnih statusnih oblik, v kateri se pravna oseba javnega prava lahko organizira. ZDIJZ zato v 1. členu med zavezanci za dajanje informacij javnega značaja našteva poleg javnih skladov še nosilce javnih pooblastil, izvajalce javnih služb, državne organe, organe lokalnih skupnosti, javne agencije in druge osebe javnega prava.
Iz navedb organa izhaja prepričanje, da je statusno-pravno oblika delniške družbe odločilna za uvrstitev med osebe zasebnega prava. V zvezi s tem velja pripomniti, da se po določilu 4. odstavka 1. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/98, 82/94, 20/98, 84/98, 6/99, 45/01, 59/01, 57/04 – v nadaljevanju ZGD) za gospodarske (torej tudi kapitalske) družbe štejejo tudi družbe, ki v skladu z zakonom (podčrtal Pooblaščenec) v celoti ali deloma opravljajo dejavnost, ki sicer ni pridobitna. ZGD je sicer prav v 4. odstavku člena odstopil od načela iz 1. odstavka 1. člena, ki kot kriterij za uvrstitev med gospodarske družbe določa pridobitno dejavnost. Gre torej za značilnost, ki je v evropskih pravnih redih znana za obe kapitalski družbi (torej delniško družbo in družbo z omejeno odgovornostjo), za tako imenovan kriterij pravnoorganizacijske oblike. Vsaka družba, ki se ustanovi kot ena od družb, ki jih določa ZGD, se torej šteje za gospodarsko družbo. Slednje torej pomeni, da je lahko tudi npr. dobrodelna organizacija organizirana v obliki delniške družbe (več prof. dr. Marijan Kocbek s soavtorji: Zakon o gospodarskih družbah s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2002, stran 97). Iz navedenega izhaja med drugim zaključek, da tudi v gospodarskem pravu, pri gospodarskih družbah, ne gre za od družbenikov vedno absolutno ločeno premoženje. Gospodarsko pravo namreč pozna vrsto institutov, ki pravno osebo približajo njenim družbenikom. Bistvo pravne osebnosti je nedvomno v tem, da določena družbena tvorba (katere stvarni in osebni substrat realno obstaja) pridobi priznanje samostojnega subjekta civilnega prava, ki je torej ločen od ustanoviteljev, družbenikov. Vendar pa izjemoma pride tudi do odstopanja od te samostojnosti, ko družbeniki (v konkretnem primeru torej Republika Slovenija kot edini družbenik) odgovarjajo za obveznosti družbe. Tako situacijo npr. omogoča institut ''spregleda pravne osebe'' iz 6. člena ZGD, po katerem družbeniki odgovarjajo za obveznosti družbe, če pride do v tem členu določenih situacij (npr. zloraba za dosego posamezniku prepovedanega cilja, zloraba za oškodovanje upnikov, itd.).
1.5. Pomen države kot edinega delničarja organa
Pooblaščenec glede na vse navedeno ugotavlja, da je nedvomno izkazan obstoj krovnega, konstitutivnega pogoja za obstoj pravne osebe javnega prava, ker je ustanovitveni akt organa zakon. Poleg tega pa obstaja tudi nekaj pomožnih kriterijev in sicer obvezni pogoj in vpliv države na upravljanje, kot bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju. Bistveno je torej, da obstaja krovni element, poleg njega pa vsaj en pomožni kriterij, kar je v konkretnem primeru izkazano.
Krovni element za uvrstitev organa med osebe javnega prava se kaže v tem, da pri organu ne gre in ne more iti za uresničevanje zasebnih interesov družbe oziroma družbenikov, kot tudi ne za prostovoljno povezovanje (družbenikov) v neko statusno obliko. Organ je namreč, kot že navedeno, ustanovljen z javnopravnim aktom, z zakonom in to z namenom izvrševanja z zakonom določene dejavnosti, pri čemer je glede na določbe ZPIZ-1 obstoj organa obvezen. Organ je pravna oseba javnega prava, ker je ustanovljen po volji države in ker so njegove pristojnosti, organizacija ter območje delovanja določeni z zakonom. Tak namen države potrjuje tudi dejstvo, da je bil organ ustanovljen z zakonom, kar pomeni, da je podan odločilni kriterij za uvrstitev organa med pravne osebe javnega prava, saj ZPIZ-1 določa ustanovitev, pristojnosti, pravice in obveznosti organa, kot tudi njegovo organiziranost.
Izkazani so tudi številni pomožni kriteriji. Eden od njih je vpliv države na upravljanje. Da gre pri organu za izrazito javnopravno sfero in nikakor ne za pravno osebo zasebnega prava, kažejo tudi določbe ZPIZ-1 o posebnem položaju treh organov upravljanja, pri čemer skupščino in nadzorni svet imenuje Vlada Republike Slovenije, predsednika in člane uprave pa skupščina, torej Vlada Republike Slovenije posredno.
Vlada Republike Slovenije (v nadaljevanju Vlada) je torej edini ustanovitelj organa, iz česar tudi črpa svoje upravljavske pravice oziroma imenuje organe upravljanja. Položaj Vlade je urejen v Zakonu o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS št. 4/93 s spremembami, v nadaljevanju: ZVRS). Po določilu 1. člena ZVRS je Vlada organ izvršilne oblasti in najvišji organ državne uprave Republike Slovenije. Po določilu 2. člena ZVRS Vlada v skladu z ustavo, zakoni in drugimi splošnimi akti Državnega zbora določa, usmerja in usklajuje izvajanje politike države ter izvaja ustrezne ukrepe potrebne za zagotovitev razvoja države in za urejenost razmer na vseh področjih iz pristojnosti države.
Da gre v konkretnem primeru za izrazito javnopravno in nikakor ne zasebnopravno sfero organa, izhaja iz zakonitih pristojnosti Vlade, kot zakonite zastopnice Republike Slovenije (7. člen ZVRS), ki je edina ustanoviteljica organa. Vlada je namreč po določilih ZVRS pristojna in odgovorna za politiko države in za razmere na vseh področjih iz pristojnosti države (4. člen), kar a contrario pomeni, da nima pristojnosti za urejanje razmer na področjih zasebnopravne sfere oziroma konkretneje v pravnih osebah zasebnega prava. Po določilu 6. člena ZVRS namreč Vlada izvršuje pravice in dolžnosti, ki pripadajo Republiki Sloveniji kot ustanoviteljici zavodov, gospodarskih družb in drugih organizacij. Navedeno torej pomeni, da statusno-pravna oblika gospodarske družbe (konkretno d.d.) ne pomeni nujno zasebno–pravne sfere in torej pravne osebe zasebnega prava, pač pa pomeni le uporabo ene od možnih pravno-organizacijskih oblik. V konkretnem primeru je torej država edini ustanovitelj organa kot delniške družbe in prav zato je organ pravna oseba javnega prava.
Nenazadnje je pomembna tudi ugotovitev, da premoženje države, kamor seveda sodijo tudi njene kapitalske naložbe, nikakor ne more predstavljati zasebne sfere. Slednje je nedvomno izhajalo iz določil Zakona o javnih financah (Uradni list RS 79/99 s spremembami, v nadaljevanju ZJF), ki je poleg urejanja samega državnega proračuna, v VI. poglavju urejal tudi upravljanje s premoženjem države. ZJF je tako v členih od 80. a urejal prodajo državnega finančnega in stvarnega premoženja, ti členi pa so se uporabljali tudi za prodajo kapitalskih naložb, ki jih ima pravna oseba, v kateri ima država večinsko kapitalsko naložbo v drugih gospodarskih družbah (dne 9.3.2007 je bil sicer sprejet Zakon o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin, Ur. l. RS; št. 14/2007, po katerem prenehajo veljati 25., 78, 79., prvi odstavek 80.e in 80.i člen ter 1., 13., 13.a, 67.a, 80.a, 80.b, 80.c, 80.č, 80.d, 80.f, 80.g, 80.h in 107.člen v delu, ki ureja ravnanje s stvarnim premoženjem države in samoupravnih lokalnih skupnosti, vendar se ta zakon začne uporabljati 3.9.2007, tako da v obravnavanem primeru ta sprememba ne vpliva na presojo).
Na podlagi navedenega Pooblaščenec zaključuje, da organ nedvomno sodi med organe, ki so zavezanci po zgoraj citiranem 1. odstavku 1. člena ZDIJZ, saj ustreza kriterijem, ki po pravni teoriji organ uvrščajo med pravne osebe javnega prava. V nadaljevanju Pooblaščenec v utemeljitev svojega zaključka še dodatno povzema določbe veljavnih predpisov, iz katerih izhaja, da gre pri organu za izrazito javnopravno sfero delovanja in torej za pravno osebo javnega prava.
1.6. Namen ustanovitve organa po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij
Javnopravni položaj organa in obenem tudi splošni javni interes po dobrem poslovanju organa, izhaja tudi iz razumevanja specifične družbene ureditve v Republiki Sloveniji pred osamosvojitvijo leta 1991 in zato iz samega namena ustanovitve organa, posredno določenega v Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS št. 55/92 s spremembami, v nadaljevanju ZLPP). Organ je v postopku lastninjenja družbenih podjetij v t.i. obdobju tranzicije odigral pomembno vlogo, saj je del nenominiranega družbenega kapitala s prenosom na organ dobil znanega lastnika.
Iz 1. člena ZLPP izhaja, da se s tem zakonom ureja lastninsko preoblikovanje podjetij z družbenim kapitalom v podjetja z znanimi lastniki. Po določilu 3. člena ZLPP so bila podjetja z družbenim kapitalom podjetja v družbeni lastnini, v mešani lastnini, sestavljene oblike podjetij, če imajo med viri sredstev v bilanci stanja družbeni kapital, kot tudi organizacije združenega dela in delovne skupnosti, ki so sicer opravljale gospodarsko dejavnost, a se tedaj še niso organizirale kot podjetja. Družbeni kapital pa so predstavljale tudi trajne vloge ter navadne in prednostne delnice ali deleži, ki niso pripadali nobeni pravni ali fizični osebi. Definicija ''lastninskega preoblikovanja podjetja'' izhaja iz 17. člena ZLPP in pomeni spremembo podjetja z družbenim kapitalom v podjetje z znanimi lastniki na celotnem trajnem kapitalu preoblikovanega podjetja.
Za razumevanje položaja organa pa je ključna določba 22. člena ZLPP, po kateri je družbeno podjetje za družbeni kapital izdalo navadne delnice in z njimi preneslo 10% družbenega kapitala na organ. Organ je s to transakcijo po določilu 40. člena ZLPP pridobil 10% vrednosti vsakega posameznega podjetja v delnicah ali kupnini. Navedeno pomeni, da je bilo na organ neodplačno preneseno veliko premoženje, konkretno lastniški deleži več kot tisoč podjetij v Republiki Sloveniji, ki so bili v tedanji specifični družbeni ureditvi preko instituta družbene lastnine, posredno last vseh državljanov. Organu je bilo torej v upravljanje zaupano veliko premoženje, ki nedvomno ne izhaja iz zasebno-pravne sfere.
1.7. Položaj organa kot revidiranca po Zakonu o računskem sodišču
Izhajajoč iz posebnega položaja organa, ki ga je določil ZLPP, pa je organ kot pravna oseba javnega prava podvržen tudi nadzoru Računskega sodišča Republike Slovenije. Slednje izhaja iz določb Zakona o računskem sodišču (Uradni list RS št. 11/2001, v nadaljevanju ZRacS-1), po katerem je Računsko sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju računsko sodišče) najvišji revizijski organ in izvaja kontrolo državnih računov, državnega proračuna in celotne javne porabe v Republiki Sloveniji (1. člen ZRacS-1).
Po določilu 1. odstavka 20. člena ZRacS-1 računsko sodišče revidira poslovanje uporabnikov javnih sredstev, in sicer pravilnost in smotrnost poslovanja ali posamezen akt o preteklem ali načrtovanem poslovanju uporabnikov javnih sredstev. Uporabnik javnih sredstev je po določilu 5. odstavka 20. člena ZRacS-1 pravna oseba javnega prava ali njena enota, pa tudi pravna oseba zasebnega prava, če gre (med drugim) za gospodarsko družbo, v kateri imata država ali lokalna skupnost večinski delež. Za poslovanje uporabnikov javnih sredstev pa se v revizijskem postopku štejejo vsa dejanja uporabnikov javnih sredstev, ki vplivajo na njegove prejemke oziroma izdatke, prihodke oziroma odhodke ali na sredstva oziroma obveznosti do virov sredstev, kot tudi vsa dejanja uporabnikov javnih sredstev, ki vplivajo na stanje javnega premoženja, stanje javnega dolga, zagotavljanje javnih dobrin ali na stanje okolja (6. odstavek 20. člena ZRacS-1).
Navedeno pomeni, da se organ po določilu 20. člena ZRacS-1 šteje za uporabnika javnih sredstev, saj je ne le pravna oseba javnega prava, pač pa tudi gospodarska družba, v kateri ima država večinski delež in kot tak torej je lahko revidiranec v postopku pred računskim sodiščem.
2. Pojem informacije javnega značaja in delovno področje organa
Po zaključku, da organ je zavezanec za dajanje informacij javnega značaja, je potrebno v nadaljevanju ugotoviti še, ali konkretni zahtevani dokument izpolnjuje pogoje za obstoj informacije javnega značaja.
Pravica do informacij javnega značaja kot ustavna pravica iz 2. odstavka 39. člena Ustave RS (Uradni list RS št. 33/91-I, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04, v nadaljevanju ustava) zagotavlja dostop do informacije javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon. Konkretizacijo ustavne pravice dostopa do informacij javnega značaja pa predstavlja ZDIJZ, ki v 1. členu ureja postopek, ki vsakomur omogoča prost dostop do informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb, Ministrstvo za javno upravo pa vsako leto objavi (opomba: informativni) katalog teh organov. Namen ZDIJZ, ki izhaja iz 2. člena, je zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja, pri čemer si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delu.
Informacija javnega značaja je po določilu I. odst. 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva (v nadaljevanju: dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb.
Po načelu prostega dostopa iz 5. člena ZDIJZ, so informacije javnega značaja prosto dostopne prosilcem, vsak prosilec pa ima na svojo zahtevo pravico pridobiti od organa informacijo javnega značaja v določeni obliki - na vpogled, ali pridobiti njen prepis, fotokopijo ali elektronski zapis. Navedeno načelo pa obenem pomeni tudi, da so vsakomur dostopne vse informacije javnega značaja vseh zavezancev.
Kljub uzakonjenemu temeljnemu načelu prostega dostopa do informacij javnega značaja pa niso prosto dostopni tisti dokumenti, ki predstavljajo izjeme od javnosti v skladu s 1. odst. 6. člena ZDIJZ.
1. odstavek 6. člena ZDIJZ zato taksativno določa enajst izjem, ko lahko organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, med drugim tudi, ko gre na primer za podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost po zakonu, ki ureja gospodarske družbe (tč. 2).
Pooblaščenec ugotavlja, da prosilec zahteva informacijo, ki se nahaja v obliki pisnega dokumenta, s katerim organ razpolaga (se nahaja v njegovi posesti) - pogodbe o prodaji delnic izdajatelja Hidrotehnik, d.d., Ljubljana, sklenjene med prodajalci Kapitalsko družbo pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d.d., Slovensko odškodninsko družbo, d.d., in Triglav-om, finančno družbo, d.d., s kupcem SCT d.d. z dne 3.10.2005.
Delovno področje organa je definirano v zgoraj navedenem ZPIZ-1, medtem ko širše ali celotno delovno področje organa določa ZDIJZ in zajema vse javnopravne naloge, ki jih opravlja organ in tudi vse dejavnosti, ki se opravljajo v zvezi s temi nalogami.
Po ZDIJZ je informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, tista informacija, ki je nastala v zvezi z izvajanjem javnopravnih nalog oziroma v zvezi z dejavnostjo organa. Organ mora informacijo javnega značaja izdelati pri svojem delu in v postopkih, za katerega je pristojen v skladu s splošnimi predpisi. Če je prvi pogoj izpolnjen, se lahko informacija javnega značaja nanaša na kakršnokoli vsebino na vseh področjih delovanja zavezanega subjekta ter je lahko povezana z njegovo politiko, aktivnostjo in odločitvami, ki spadajo v delokrog oziroma sfero odgovornosti posameznega organa (prim. doktorska disertacija dr. Urške Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja, Ljubljana september 2004, str. 149).
Pojem delovno področje iz 1. odst. 4. člena ZDIJZ je torej bistveno širši od pojma delovnega področja po določilih ZPIZ-1, saj ne zajema le zakonsko določenih pristojnosti, ponavadi določenih v področnih zakonih (kot v tem primeru ZPIZ-1), temveč vse informacije, ki so na kakršenkoli način povezane s temi pristojnostmi.
Prosilec zahteva konkreten, obstoječ dokument, s katerim organ razpolaga – zgoraj navedeno pogodbo. Zahtevani dokument obstaja v pisni obliki in je tudi v posesti organa. Ker se prosilčeva zahteva nanaša na informacije o konkretni sklenjeni prodajni pogodbi, gre tudi v tem delu za delovno področje organa in zato zahtevana informacija izpolnjuje pogoje za obstoj informacije javnega značaja.
3. Ogled in camera na podlagi 11. čl. ZInfP
Z namenom razjasnitve dejanskega stanja in seznanitvijo z vsebino zahtevanega dokumenta je Pooblaščenec dne 09.02.2007 v pristojnosti pooblaščene osebe pri organu opravil in camera ogled na podlagi 11. čl. ZInfP. Določilo 11. čl. ZInfP določa, da lahko Pooblaščenec opravi procesna dejanja v zahtevi za dostop do informacij javnega značaja brez prisotnosti stranke, ki zahteva dostop do informacije javnega značaja, če je to potrebno, da se pred dokončno odločitvijo Pooblaščenca prepreči dostop do zahtevane informacije.
In camera ogled brez prisotnosti javnosti in strank, po teoretičnih izvajanjih pomeni izpeljavo odločanja de novo. To pomeni, da Pooblaščenec kot pritožbeni organ sam oceni in presodi dejstva, ki se nanašajo na možne škodljive posledice, ki bi nastale ob razkritju zahtevanih podatkov. Pooblaščenec mora namreč kot pritožbeni organ imeti polna pooblastila za preiskovanje vseh pritožb, kot tudi to, da od prvostopenjskega organa zahteva vse informacije oziroma vse relevantne dokumente na vpogled. Takšno delovanje pa Pooblaščencu nalaga tudi spoštovanje načela materialne resnice (8. čl. ZUP), ki določa, da je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Ogled se je nanašal na vse dokumente, povezane z informacijo, ki jo prosilec zahteva.
Pooblaščenec je med ogledom in camera vpogledal v dokument, ki je predmet zahteve, in se seznanil z njegovo vsebino. Ugotovil je, da dokument ni nikjer označen kot poslovna skrivnost, prav tako pa tudi v vsebini dokumenta ni nikjer navedeno, da se podatki v dokumentu štejejo za poslovno skrivnost. Ker se je organ v dopisu z dne 27.03.2006 skliceval na poslovno skrivnost oz. na pravilnik o varovanju poslovne skrivnosti, je Pooblaščenec prevzel fotokopijo Pravilnika Kapitalske družbe pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d.d., o varovanju poslovne skrivnosti z dne 17.03.2005, ki je veljal v času nastanka zahtevanega dokumenta.
4. Poslovna skrivnost kot izjema od prostega dostopa
Poleg tega, da organ zatrjuje, da ne sodi med zavezance za dostop do informacij javnega značaja, pa se sklicuje tudi na obstoj poslovne skrivnosti, ki naj bi bila še dodaten razlog za zavrnitev dostopa do zahtevanega dokumenta.
Organ lahko zavrne dostop do zahtevane informacije, če je podana katera izmed zakonsko določenih izjem, opredeljenih v 1. odst. 6. čl. ZDIJZ. 2. točka 1. odst. 6. člena ZDIJZ določa, da je izjema od prosto dostopnih informacij podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe.
Po 39. členu ZGD je poslovna skrivnost opredeljena kot podatek, ki ga določi družba s pisnim sklepom. S tem sklepom morajo biti seznanjeni družbeniki, delavci, člani organov in druge osebe, ki so dolžne varovati poslovno skrivnost (prvi odstavek 39. člena ZGD). Ne glede na to pa se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, ki kot taki niso določeni s sklepom družbe, pa je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba (drugi odstavek 39. člena ZGD). Poleg tega Pooblaščenec še opozarja, da ZGD v tretjem odstavku 39. člena izrecno določa, da se za poslovno skrivnost ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni ali podatki o kršitvah zakona ali dobrih poslovnih običajev.
ZGD tako loči dva kriterija, subjektivnega in objektivnega, glede na to, na kakšni podlagi je prepovedano razkritje poslovne skrivnosti. Subjektivni kriterij se odraža v tem, da upravičenec sam s svojim aktom in s svojo voljo označi podatek kot zaupen in prepove njegovo neupravičeno sporočanje. Po tem kriteriju ni pomembno vprašanje, kakšen pomen imajo zaupni podatki za podjetje. Nosilec lahko kot poslovno skrivnost določi tudi morebitne manj pomembne podatke, saj je določitev prepuščena njemu samemu. Za izpolnitev tega kriterija pa mora biti podana izrecna odredba o tem, kateri podatki se štejejo za poslovno skrivnost. Ta odredba je lahko dana v splošnem aktu (npr. v pravilniku o poslovni skrivnosti), lahko pa je tudi posamična. Zaradi določnosti in preprečevanja nejasnosti mora biti odredba pisna, z njo pa morajo biti seznanjene osebe, ki so dolžne podatek varovati (komentar ZGD k 1. odst. 39. čl.). S pisnim sklepom mora družba določiti tudi način varovanja poslovne skrivnosti in odgovornost oseb, ki so dolžne varovati poslovno skrivnost (1. odst. 40. čl. ZGD).
Podatki, ki pa niso označeni kot zaupni po 1. odst. 39. čl. ZGD, lahko uživajo varstvo le ob predpostavkah iz 2. odst. 39. čl. ZGD, kjer je opredeljen objektivni kriterij za določanje poslovne skrivnosti. V tem primeru ni potrebno, da bi bila poslovna skrivnost v kakršnemkoli aktu izrecno navedena, ampak je odločilna sama vsebina podatka. Zato je po tem kriteriju nujno, da je potreba po varstvu »očitna«. To pomeni, da je ali bi lahko bilo vsakemu povprečnemu pripadniku podjetja (družbeniki, delavci, člani organov) in tudi drugim osebam jasno, da mora biti podatek zaupen že po svoji vsebini. Zakon pa dodaja še negativno določitev; z izdajo podatka bi nastala občutna škoda (škodni test).
V zgoraj navedenem dopisu organ navaja, da je vsebina pogodbe skladno z notranjimi pravili organa poslovna skrivnost in jo je organ dolžan kot tako tudi varovati. Glede na navedeno, je v obravnavanem primeru potrebno zahtevani dokument obravnavati v skladu s 1. odstavkom 39. čl. ZGD, zato je Pooblaščenec presojal, ali so izpolnjene vse zahteve, ki jih določa zakon za subjektivni kriterij.
Pravilnik organa o varovanju poslovne skrivnosti z datumom veljavnosti od 17.03.2005 v 2. čl. opredeljuje poslovno skrivnost kot določen podatek ali gradivo v materialni (npr. vse vrste zapisov v ročni, strojni, računalniški, avdio in video obliki) ali nematerialni (npr. ustno seznanjanje s podatki) obliki. Predmet poslovne skrivnosti je lahko tudi določen ukrep, postopek ali predmet npr. vzorec, prototip). V 7. čl. pa Pravilnik določa, da se za poslovno skrivnost štejejo podatki, gradiva, ukrepi in postopki, ki se nanašajo na:
- plane, strategije razvoja in poslovno politiko organa,
- analize o poslovanju organa,
- odločanje organov organa,
- rentabilnostne izračune, kalkulacije in rangiranje naložb,
- na nakupe in prodaje finančnih inštrumentov,
- investicije, investicijske elaborate, analize in cenitve družb ter projektne rešitve organa,
- osebne podatke zaposlenih, ki kažejo na lastnosti, stanje ali razmerje zaposlenih,
- višino plač zaposlenih,
- informacijska sredstva, specifična za organ,
- signalno varnostne naprave, lokacije varovanja in način delovanja.
V 8. čl. Pravilnika je določeno, da se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, gradiva, ukrepi in postopki, ki jih kot take določi uprava organa ali jih kot poslovno skrivnost opredeljujejo drugi akti organa. V 9. čl. Pravilnika je opredeljen način označevanja poslovne skrivnosti. Tako je določeno, da morajo biti materialni podatki, ki štejejo za poslovno skrivnost, vidno označeni z oznako »POSLOVNA SKRIVNOST«. Ne glede na navedeno, pa se v skladu z 2. odst. 9. čl. Pravilnika za poslovno skrivnost šteje vse, kar je našteto v zgoraj navedenem 7. čl. Pravilnika, tudi če ne nosijo oznake poslovna skrivnost. Prav tako se kot poslovna skrivnost obravnavajo tudi podatki, gradiva, ukrepi, postopki in predmeti, ki ne nosijo oznake poslovne skrivnosti, pa to izhaja že iz njihove narave, in tisti, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Poleg tega Pooblaščenec ocenjuje, da gre pri 2. odst. 9. čl. Pravilnika za sklicevanje na 2. odst. 39. čl. ZGD, do katerega se bo Pooblaščenec opredelil v nadaljevanju.
Glede na gornje navedbe Pravilnika, je prvo merilo, na podlagi katerega je potrebno šteti določen dokument za poslovno skrivnost, če nosi oznako »POSLOVNA SKRIVNOST«. Pooblaščenec je pregledal dokument, ki je predmet zahteve in ugotovil, da ne vsebuje oznake »POSLOVNA SKRIVNOST«, kar pomeni, da že z vidika pravilnega označevanja, ki ga zahteva Pravilnik, ne ustreza subjektivnemu kriteriju. Prav tako pa po mnenju Pooblaščenca zahtevane pogodbe tudi ni mogoče uvrstiti med poslovne skrivnosti, ki so taksativno določene v zgoraj navedenem 7. čl. Pravilnika, za katere se ne zahteva vidna oznaka »POSLOVNA SKRIVNOST«. Splošno in pavšalno opredeljevanje poslovne skrivnosti namreč ni v skladu s 1. odst. 39. čl. ZGD, ki zahteva takšno mero določnosti, da se odpravi vsak dvom v to, kateri podatek se šteje za poslovno skrivnost. Takšne določnosti Pravilnik, razen v določenih primerih (kot npr. višina plače zaposlenih), ne omogoča. Prav tako pa tudi dokument, ki je predmet zahteve, kot navedeno, ni nikjer označen kot poslovna skrivnost. Poleg tega zahtevani dokument ne more biti poslovna skrivnost po 1. odst. 39. čl. ZGD tudi zato, ker je večina informacij iz tega dokumenta znana širšemu krogu ljudi. Podatek o številu in ceni delnic je namreč »ušel« izven kroga poslovanja organa in pogodbenih strank organa s tem, ko je dostopen v svetovnem spletu. Na podlagi navedenega Pooblaščenec ugotavlja, da dokumenta, ki je predmet zahteve, ni mogoče šteti za poslovno skrivnost v skladu s 1. odstavkom 39. čl. ZGD.
Kljub navedenemu pa je Pooblaščenec na podlagi 2. odst. 247. čl. ZUP, ki mu ob odločanju o pritožbi po uradni dolžnosti izpodbijane odločbe med drugim nalaga preizkus, ali je bil prekršen materialni zakon, moral ugotoviti, ali dokument prestane škodni test poslovne skrivnosti, kot ga določa II. odst. 39. člena ZGD (po objektivnem kriteriju). Pri objektivnem kriteriju pa je nujno, da je potreba po varstvu očitna, kar pomeni, da je ali bi lahko bilo vsaki povprečni osebi jasno, da podatek mora biti zaupen že po svoji vsebini. Upoštevati je treba, da so lahko predmet poslovne skrivnosti samo podatki, ki pomenijo konkurenčno prednost podjetja v kakršnemkoli pogledu in katerih sporočanje neupravičeni osebi bi škodilo konkurenčnemu položaju podjetja. Ne morejo pa biti kot poslovna skrivnost zajeti podatki, ki ne vplivajo na tržni konkurenčni položaj (več o tem glej Komentar ZGD, 39. člen, str. 194 do 196). Pri presoji, ali gre za poslovno skrivnost po 2. odst. 39. čl. ZGD, so se v teoriji razvile smernice, ki so v pomoč pri oceni, ali bi razkritje določenega podatka družbi očitno povzročilo škodo. Vprašanje, ali katerakoli posamezna informacija prestavlja poslovno skrivnost, je dejansko vprašanje, pri katerem je treba upoštevati naslednje okoliščine:
1. obseg, v katerem je informacija znana izven kroga poslovanja (družbe);
2. obseg, v katerem je informacija znana zaposlenim in drugim osebam, vključenim v poslovanje (družbe);
3. obseg ukrepov, ki jih je družba uporabila za varovanje zaupnosti informacije;
4. vrednost informacije za družbo in njene konkurente;
5. količina truda in denarnih sredstev, ki jih je družba porabila za razvoj informacije (in)
6. preprostost ali težavnost postopanja, s katerim bi drugi informacijo lahko pridobili ali duplicirali.
Stranka, ki zatrjuje kršitev poslovne skrivnosti, ni dolžna zagotoviti izpolnitve vseh šestih dejavnikov, da bi s svojim zahtevkom uspela. Prav tako utegnejo v presojanju poslovne skrivnosti biti pomembne druge informacije.
Po temeljitem pregledu zahtevanega dokumenta Pooblaščenec ugotavlja, da ne vsebuje podatkov, ki bi lahko kakorkoli vplivali na tržni položaj organa, niti ostalih pogodbenih strank. Bistvena sestavina in značilnost poslovne skrivnosti je, da je podatek, ki velja za poslovno skrivnost, znan le določenemu, omejenemu krogu ljudi. Podatek, ki je znan ali dostopen širšemu krogu, ne more veljati za poslovno skrivnost.
Zato v prvi vrsti ne more biti poslovna skrivnost podatek o številu delnic, ki so predmet prodajne pogodbe in jih imajo v obravnavanem primeru organ in pogodbene stranke v okviru svojih kapitalskih naložb v drugi družbi, saj je ta podatek znan in dostopen širšemu krogu oseb oziroma javnosti. Tako so bili na primer na svetovnem spletu, na spletni strani http://www.finance-on.net/?MOD=show&id=130466 (dostopna na dan 15.3.2007) objavljeni natančni podatki o številu delnic in deležev, ki jih imajo pogodbene stranke v podjetju Hidrotehnik, d.d.
Iz enakega razloga, torej javne dostopnosti do podatkov, ne more predstavljati poslovne skrivnosti podatek o ceni delnice in kupcu delnic. Na spletni strani http://seonet.ljse.si/view.asp?document_id=17026 (dostopna na dan 15.3.2007) je bilo namreč objavljeno število delnic izdajatelja Hidrotehnik d.d., ki so bila predmet prodaje, kdo je prodajalec, kdo je kupec in zlasti, za kakšno ceno so bile prodane.
Za ostale podatke, ki jih vsebuje zahtevani dokument, pa Pooblaščenec ugotavlja, da gre za splošne določbe, ki jih ureja OZ (plačilni pogoji, številke transakcijskih računov, ki so javno dostopne na spletni strani Banke Slovenije, sankcije v primeru zamude plačila kupnine, razlogi za razdrtje pogodbe, ..) in prav tako ne ustrezajo kriterijem, na podlagi katerih določen podatek lahko označimo za poslovno skrivnost. Gre namreč za podatke, ki nikakor ne morejo vplivati na konkurenčni položaj organa in pogodbenih strank.
Zaradi navedenega Pooblaščenec zaključuje, da z razkritjem zahtevanega dokumenta organu, niti pogodbenim strankam, nikakor ne bi nastala občutna škoda, če bi zanj izvedela nepooblaščena oseba, zato podatki v zahtevanem dokumentu ne morejo predstavljati poslovne skrivnosti niti v smislu 2. odst. 39. čl. ZGD.
Pooblaščenec je po pritožbi prosilca, na podlagi 3. odstavka 255. člena ZUP, zadevo rešil po dokumentih ter odločil sam, tako kot je navedeno v izreku odločbe. Organ je dolžan zagotoviti dostop do informacije javnega značaja, in sicer je prosilcu v roku treh dneh od pravnomočnosti te odločbe dolžan posredovati dokument, kot izhaja iz druge točke izreka te odločbe. Pravnomočnost bo nastopila v skladu s 1. odst. 225. čl. ZUP takrat, ko se ta odločba ne bo več mogla izpodbijati v upravnem sporu (rok za vložitev tožbe v upravnem sporu pa je 30 dni). Ker se molk organa v skladu s 4. odst. 22. čl. ZDIJZ šteje kot odločba, s katero je zahteva zavrnjena, iz obrazložitve te odločbe Pooblaščenca pa so razvidni razlogi za ugoditev zahtevi, to pomeni, da je pritožba zaradi molka utemeljena. Pooblaščenec je na podlagi 3. odst. 255. čl. ZUP o zahtevi prosilca odločil in podal tudi razloge za ugoditev zahtevi.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa je dopustna tožba, ki se vloži v 30 dneh po prejemu te odločbe na Upravno sodišče v Ljubljani, Fajfarjeva 33, pisno neposredno pri navedenem sodišču ali priporočeno po pošti ali ustno na zapisnik. Če se tožba pošlje po pošti priporočeno, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži najmanj v treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Informacijski pooblaščenec:
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka