Prosilec zoper Okrožno državno tožilstvo
+ -Številka: 021-58/2005/5
Kategorije: Osebni podatek, Varstvo kazenskega postopka, Notranje delovanje organa
Datum: 1. 12. 2005
Številka: 021-58/2005/5
Pooblaščenec za dostop do informacij javnega značaja, po pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec) na podlagi tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (UL RS, št. 24/03 in 61/2005, v nadaljevanju ZDIJZ) in 2. odstavka 248. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (UL RS št. 80/99, 70/00 in 52/02 in 73/04; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi ……….. (v nadaljevanju prosilec), zoper sklep št. Tu 11/14-2005NF/ET z dne 24.05.2005, Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, Slovenska c. 41, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), v zadevi odobritve dostopa do informacije javnega značaja izdaja naslednjo
O D L O Č B O:
Pritožba se kot neutemeljena zavrne.
OBRAZLOŽITEV:
Prosilec je dne 28.04.2005 naslovil na organ zahtevo za pregled kazenskih spisov, ki se od leta 1997 vodijo pri organu glede naslednjih oseb:……..
Zahtevo utemeljuje na osnovi 128. čl. Zakona o kazenskem postopku (UL RS št. 63/1994 s spremembami, v nadaljevanju ZKP) in ZDIJZ, ter s tem, da je delničar Megainvesta, proti kateremu vodi sodni spor glede delnic.
Organ je dne 24.05.2005 izdal sklep št. Tu 11/14-2005NF/ET z dne 24.05.2005, s katerim je zahtevek prosilca v delu, ki se nanaša na pravnomočno nezaključene kazenske zadeve, zavrnil.
V obrazložitvi je navedel, da določba 128. čl. ZKP dovoljuje pregled in prepis posameznih kazenskih spisov vsakomur, ki ima opravičen interes. Dokler postopek teče, dovoljuje pregled in prepis spisov organ, pred katerim teče postopek. Tretji odstavek istega člena posebej ureja pregled in prepis spisov, ki naj bo dovoljen zasebnemu tožilcu, oškodovancu kot tožilcu, oškodovancu in zagovorniku.
Nadalje navaja, da ZDIJZ v 6. čl. določa, da organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na katero izmed izjem, in jih tudi taksativno navede.
Po vpogledu v tožilske spise, ki se nanašajo na osebe, ki jih imenuje prosilec, organ ugotavlja, da gre za štiri kazenske zadeve. Ena od njih je pravnomočno zaključena z izdajo sklepa o zavrženju, opr. št. Kt (1) 187/03 z dne 08.11.2004, ki so ga prosilcu poslali v prilogi. Prosilcu (ob upoštevanju omejitev iz 6. čl. ZDIJZ) so dovolili vpogled v navedeni spis po predhodni najavi, v času uradnih ur na sedežu organa.
Glede preostalih treh kazenskih zadev pa ugotavljajo, da gre za zadeve, ki še niso pravnomočno zaključene, zato bi vpogled v te spise pomenil kršitev iz:
- 3. točke 6. čl. ZDIJZ (osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov),
- 7. točke 6. čl. ZDIJZ (podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, ali postopek s prekrški in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi,)
- 10. točka 6. čl. ZDIJZ (podatek iz dokumenta, ki je v postopku izdelave in je še predmet posvetovanja v organu, njegovo razkritje pa bi povzročilo napačno razumevanje njegove vsebine).
Zoper odločbo iz prejšnjega odstavka je prosilec dne 11.06.2005 pri organu vložil pritožbo, v kateri navaja, da je prošnjo za pregled spisov utemeljeval na dveh pravnih osnovah: ZDIJZ in 128. čl. ZKP in s tem zvezi podal dokazilo o tem, da je delničar Megainvesta. Zavrnitev po njegovem mnenju ni utemeljena. Meni, da je organ napačno presodil naravo zadeve in tudi sicer napačno utemeljil zavrnitev.
Nadalje navaja, da se je organ očitno postavil na stališče, da gre za zahtevo po ZDIJZ, ker kljub začetni obrazložitvi okoli 128. čl. ZKP, tega v nadaljevanju obrazložitve nikjer ne uporablja. ZKP v 128. čl. daje pravico do vpogleda vsakemu, ki ima upravičen interes. ZDIJZ pravico do informacije širi na vse posameznike in pravne osebe, ki želijo pridobiti informacijo javnega značaja (4. čl. ZDIJZ) pri čemer jim ni potrebno dokazati upravičenega interesa, je pa zato dostop do informacij omejen s taksativno določenimi izjemami po 6. čl. ZDIJZ. Nadalje citira 4. čl. ZDIJZ, ter nato navaja, da bi moral organ najprej ugotoviti, ali gre za zahtevo za dostop do informacij javnega značaja ali pa za zahtevo po ZKP. V zahtevi je prosilec sicer navajal obe pravni osnovi, vendar pa meni, da bi moral organ, glede na to, da je navajal tudi dokazila o lastništvu delnic Megainvesta, ugotoviti, ali je to zadosten dokaz za upravičen interes in s tem postopek po ZKP. Meni, da je interes podan v zadevi …., ker je iz medijev poznano, da je le ta ovaden glede poslov, ki jih je opravljal še v družbi Divida na škodo družb Kompas sklad PID 1 in 2 in s tem njihovih delničarjev v letu 1996. Megainvest je pravni naslednik teh PIDov, ……. Kot delničar je tako oškodovan in tako upravičen do pregleda. Ovadba glede teh poslov po vsem tem obdobju še ni doživela epiloga, najbolj verjeten zaključek pa se zdi zastaranje. Prav tako je po mnenju prosilca na organ prispelo več laičnih ovadb glede dogajanja v družbi Megainvest, kjer je delničar in je na tej osnovi upravičen do vpogleda. V primerih, ko prosilec dokazuje upravičen interes, je torej pravilno za dostop do informacij uporabiti 128. čl. ZKP. Tako bi že po logiki in po zakonu v povezavi z 59.čl. ZKP odpadle izjeme določene v 6. čl. ZDIJZ, ki jih je organ uporabil kot zavrnilni razlog. Po mnenju prosilca je nelogično, da organ ne bi smel dati osebnih podatkov, če je to potrebno za to, da se lahko opozori na vsa dejstva in predlaga dokaze (3. točka 6. čl. ZDIJZ in 59. čl. ZKP). Prav tako ni jasno, zakaj bi razkritje podatkov iz kazenskega spisa škodovalo njegovi izvedbi, če pri kazenskem spisu ne gre za prikrite metode spremljanja. Prav tako je nedokončan kazenski spis skupek dokumentov in ne enoten dokument, da bi lahko uporabili izjemo iz 10. točke 6. čl. ZDIJZ. V slučaju, da obstaja utemeljen interes, torej omejitve iz 6. čl. ZDIJZ ne veljajo in se uporablja ZKP.
Nadalje še navaja, da v kolikor kot delničar Megainvesta ne bi imel utemeljenega interesa za pregled zahtevanih kazenskih spisov, bi se morala njegova vloga obravnavati po ZDIJZ. Tudi v tem primeru pa meni, da zavrnitev zahteve zaradi domnevne kršitve 3., 7. in 10. točke 6. čl. ZDIJZ ni utemeljena. Z ZVOP-1 se določajo pravice, obveznosti, načela in ukrepi, s katerimi se preprečujejo neustavni, nezakoniti in neupravičeni posegi v zasebnost in dostojanstvo posameznika pri obdelavi osebnih podatkov. Organ bi torej moral utemeljiti, zakaj bi v primeru odobritve dostopa do informacij prišlo do neustavnega, nezakonitega in neupravičenega posega v zasebnost in dostojanstvo posameznika s tem, da bi se omogočil poleg ostalih podatkov vpogled v osebne podatke, ne pa da se zgolj sklicujejo na kršitev 3. točke 6. čl. ZDIJZ. Dejstvo, da za določene osebe obstaja kazenski spis, po mnenju prosilca ob sedanjem splošnem nivoju pravne kulture (domneva nedolžnosti itd.) ne pomeni vnaprejšnje neupravičenosti, nezakonitosti in neustavnosti. Ob tem bi moral organ pretehtati korist javnosti za dostop do podatkov na eni strani in škodo zasebnosti in dostojanstva oseb, ki bi bile s tem prizadete na drugi strani. Pri tem bi moral upoštevati, da je ……. več delniških družb, ki imajo skupaj čez 20.000 delničarjev, in od katerih mnogi po vedenju prosilca niso ravno zadovoljni z njegovim poslovanjem. V vsakem primeru bi moral organ omogočiti vpogled v dokumente v skladu s 7. čl. ZDIJZ, na podlagi katerega bi se iz dokumenta izločili osebni podatki.
Kar se tiče zavrnitve po 7. točki 6. čl. ZDIJZ bi moral organ obrazložiti, zakaj bi razkritje podatkov škodovalo izvedbi kazenskega pregona. Realnost je namreč po informacijah prosilca drugačna, če se ne bi dvignil prah okoli dogajanja na Megainvestu, bi se na ovadbi …….. zaradi poslov na Dividi, še zdaj nabiral prah.
Prosilec v pritožbi zaključuje, da tudi zavrnitev po 10. točki 6. čl. ZDIJZ ni umestna. Če organ še ni sprejel sklepa ali iz zbranega gradiva sledi nadaljevanje kazenskega postopka ali ne, to še ne pomeni, da ne rabi pokazati zbranega gradiva. Ni pa mu treba pokazati osnutka obtožnice ali sklepa o zavrženju, ki sta lahko dokumenta v postopku izdelave in še predmet posvetovanja, v kolikor utemeljeno meni, da bi razkritje tega lahko povzročilo napačno razumevanje njegove vsebine. Kazenski spis vsebuje več dokumentov in pri tem ne more iti za podatek iz dokumenta, ki je v postopku izdelave.
Organ je prosilčevo pritožbo kot neutemeljeno, vendar dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, z dopisom z dne 20.06.2005, opr. št.: Tu 11/14-2005 NF/ET/bp s prilogami, na podlagi 1. odstavka 245. čl ZPP, poslal v odločanje Pooblaščencu.
Z namenom pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja je Pooblaščenec z vabilom št.: 021-58/2005/2 z dne 21.09.2005 razpisal ogled in camera v prostorih organa, ki ga je nato dne 05.10.2005 tudi opravil.
Pritožba ni utemeljena.
Pooblaščenec uvodoma ugotavlja, da je organ odločil o zahtevi prosilca s sklepom, čeprav bi moral v skladu s 22. čl. ZDIJZ o zahtevi odločiti z odločbo. Ker pa sklep organa vsebuje vse sestavine odločbe (uvod, naziv, izrek, obrazložitev in pouk o pravnem sredstvu), nepravilnost ne vpliva na zakonitost odločitve organa.
1. Pojem informacije javnega značaja.
ZDIJZ predstavlja konkretizacijo ustavne pravice dostopa do informacij javnega značaja, zato v 1. odstavku 1. čl. vsakomur omogoča prost dostop do informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo (med drugim tudi) državni organi. Namen ZDIJZ, ki izhaja iz 2. člena, je zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja, pri čemer si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delu.
Informacija javnega značaja je po določilu 1. odst. 4. člena informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva (v nadaljevanju dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb.
Po ZDIJZ je torej informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, tista informacija, ki je nastala v zvezi z izvajanjem javnopravnih nalog oziroma v zvezi z dejavnostjo organa. Organ mora informacijo javnega značaja izdelati pri svojem delu in v postopkih, za katere je pristojen v skladu s splošnimi predpisi. Če je prvi pogoj izpolnjen, se lahko informacija javnega značaja nanaša na kakršnokoli vsebino na vseh področjih delovanja zavezanega subjekta ter je lahko povezana z njegovo politiko, aktivnostjo in odločitvami, ki spadajo v delokrog oziroma sfero odgovornosti posameznega organa (prim. doktorska disertacija dr. Urške Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja, Ljubljana, september 2004, str. 149).
Pooblaščenec ugotavlja, da organ ne zanika obstoja dokumentov, saj v izpodbijani odločbi izrecno navaja, da je po preučitvi zahteve ugotovil, da se prosilčeva zahteva nanaša na štiri kazenske zadeve in da torej prosilec zahteva pregled štirih kazenskih spisov, ki se od leta 1997 vodijo pri organu in se nanašajo na osebe, ki jih prosilec navaja v zgoraj navedeni zahtevi. Ker dokumenti izvirajo iz delovnega področja organa, zahtevane informacije izpolnjujejo vse pogoje za obstoj informacije javnega značaja.
2. Načelo prostega dostopa po ZDIJZ
Zaradi navedb prosilca, ki utemeljuje, kakšen cilj zasleduje s pridobitvijo zahtevanih informacij, Pooblaščenec pojasnjuje, da za dostop do informacij javnega značaja velja načelo prostega dostopa (5. čl. ZDIJZ). Po tej določbi so informacije javnega značaja prosto dostopne prosilcem, ki imajo na svojo zahtevo pravico pridobiti od organa informacijo javnega značaja na vpogled, ali pridobiti njen prepis, fotokopijo ali elektronski zapis. Navedeno načelo pa obenem pomeni tudi, da so vsakomur dostopne vse informacije javnega značaja vseh zavezancev. Podrobneje je to načelo izraženo v določbi 3. odst. 17. čl. ZDIJZ, po kateri prosilcu ni treba pravno utemeljiti zahteve, ali izrecno označiti, da gre za zahtevo za dostop do informacije javnega značaja. Če namreč iz narave zahteve izhaja, da gre za zahtevo za dostop do informacije javnega značaja po ZDIJZ, organ obravnava zahtevo po ZDIJZ. Prosilčev namen, ki ga s pridobitvijo zahtevanih informacij zasleduje, za rešitev njegove pritožbe ni pravno relevanten. Pooblaščenec je v skladu z ZDIJZ dolžan vsebinsko presoditi le, ali zahtevane informacije izpolnjujejo merila za informacijo javnega značaja in so zaradi tega prosto dostopne vsem, lat. erga omnes, ne le prosilcu. Prosilčev osebni interes in pravne koristi za to presojo niso pomembni.
Popolnoma drugačen postopek za pridobitev informacije oz. pregled in prepis posameznih kazenskih spisov pa ureja ZKP, na katerega se prav tako sklicuje prosilec v svoji zahtevi in pritožbi. Pooblaščenec ob tem poudarja, da se v vprašanje upravičenosti dostopa do informacij po ZKP ne more spuščati, saj za to ni pristojen. Zato se bo tudi v nadaljevanju odločbe osredotočil zgolj na tisti del pritožbe, ki se nanaša na vprašanje dostopa do informacij javnega značaja na podlagi ZDIJZ, ki predstavlja zakonsko podlago za delo in pristojnosti Pooblaščenca.
3. Ogled dokumentov in camera
Z namenom razjasnitve dejanskega stanja in ugotovitve narave zahtevanih dokumentov, je Pooblaščenec dne 05.10.2005 v prisotnosti pooblaščene osebe organa pri organu opravil in camera ogled obravnavanih dokumentov na podlagi 199. člena ZUP. Organ je Pooblaščencu omogočil vpogled v vse tri še ne pravnomočno zaključene kazenske spise, glede katerih je prosilcu zavrnil dostop.
Pooblaščenec je vpogledal v spise vseh treh kazenskih zadev, glede katerih je ugotovil, da še niso pravnomočno zaključene in se nahajajo v različnih fazah kazenskega postopka. V dveh zadevah se je kazenski postopek že začel, ena zadeva pa je še v fazi predkazenskega postopka. V spisu je tudi več osnutkov, dopisov, izpisov in tabel tožilca.
In camera ogled brez prisotnosti javnosti in strank po teoretičnih izvajanjih predstavlja odločanje de novo. To pomeni, da je Pooblaščenec kot pritožbeni organ sam ocenil in presodil dejstva, ki se nanašajo na možne škodljive posledice, ki bi nastale ob razkritju zahtevanih podatkov. Pooblaščenec mora kot pritožbeni organ imeti polna pooblastila za preiskovanje vseh pritožb, kot tudi to, da od prvostopenjskega organa zahteva vse informacije oziroma vse relevantne dokumente na vpogled. Takšno delovanje pa Pooblaščencu nalaga tudi spoštovanje načela materialne resnice (8. člen ZUP), ki določa, da je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo.
Glede pregledanih dokumentov je Pooblaščenec ugotovil, da so izkazane posamezne izjeme iz 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, ki predstavljajo pravno podlago za zavrnitev dostopa do zahtevanih informacij, kot izhaja iz točke 4. in naslednjih obrazložitev te odločbe.
4. Izjeme po 1. odstavku 6. čl. ZDIJZ
Organ lahko zavrne dostop do zahtevane informacije, če je podana katera izmed zakonsko določenih izjem, opredeljenih v 1. odst. 6. čl. ZDIJZ. Organ v izpodbijanem sklepu navaja, da gre za zadeve, ki še niso pravnomočno zaključene, zato bi vpogled v kazenske spise pomenil kršitev iz 3., 6. in 9. točko 1. odst. 6. člena ZDIJZ (pred novelo ZDIJZ, torej v času izdaje izpodbijane odločbe, 3. ,7. in 10. točka 6. člena, opomba Pooblaščenca).
4.1 Izjema po 3. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ
V 3. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ je opredeljena izjema, ki se nanaša na osebne podatke in tako napoti na uporabo ZVOP-1. S tem je kot zakonit odmik od načela prostega dostopa priznana izjema, ki kot legitimen priznava interes posameznika, da se varuje njegova zasebnost. Izjemo od načela prostega dostopa torej predstavljajo osebni podatki, katerih razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z ZVOP-1.
ZVOP-1 predstavlja konkretizacijo z 38. členom Ustave Republike Slovenije (UL RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03 in 69/04, v nadaljevanju ustava) zagotovljenega varstva osebnih podatkov. Prepovedana je uporaba osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. Zbiranje, obdelovanje, namen uporabe, nadzor in varstvo tajnosti osebnih podatkov določa zakon. Namen ZVOP-1 je prav v preprečevanju neustavnih, nezakonitih in neupravičenih posegov v zasebnost in dostojanstvo posameznikov (1. člen ZVOP-1). Po določilu 1. točke 1. odstavka 6. člena ZVOP-1 je osebni podatek katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v kateri je izražen. Posameznik pa mora biti določena ali določljiva fizična oseba, na katero se nanaša osebni podatek, pri čemer je določljiva, če se jo lahko neposredno ali posredno identificira, predvsem s sklicevanjem na identifikacijsko številko, enega ali več dejavnikov, ki so značilni za njeno fizično, fiziološko, duševno, ekonomsko, kulturno ali družbeno identiteto, pri čemer način identifikacije ne povzroča velikih stroškov, nesorazmerno velikega napora ali ne zahteva veliko časa.
Po določilu 8. in 9. člena ZVOP-1 se smejo osebni podatki obdelovati samo v primerih in za namene, določene z zakonom ali na podlagi pisne privolitve posameznika, na katerega se nanašajo. Ne glede na navedeno pa se v javnem sektorju lahko izjemoma obdelujejo (samo) tisti osebni podatki, ki so nujni za izvrševanje zakonitih pristojnosti, nalog ali obveznosti javnega sektorja, če se s to obdelavo ne poseže v upravičen interes posameznika, na katerega se ti osebni podatki nanašajo.
Organ zbira osebne podatke na podlagi Zakona o državnem tožilstvu (UL RS, št. 64/94 s spremembami, v nadaljevanju ZDT- UPB1), ki med drugim v 5. odst. 12. čl. določa, da so upravljavci osebnih podatkov dolžni organu posredovati osebne podatke, ki jih potrebuje za izvajanje svojih pristojnosti. Pri tem organ o pridobitvi osebnih podatkov in podatkov ni dolžan obvestiti osebe, na katero se podatki nanašajo, vse do zastaranja kazenskega pregona ali do pravnomočne sodbe. Prav tako je v 2. odst. 24. čl. ZDT-UPB1 tudi določeno, da je državni tožilec dolžan zase ohraniti vse, kar je izvedel o strankah in njihovih pravnih in dejanskih razmerjih v okviru opravljanja službe, ter varovati tajnost vseh podatkov, do katerih javnost nima dostopa. Pooblaščenec zato ocenjuje, da bi bila nadaljnja obdelava tako zbranih podatkov v obravnavanem primeru, ko zadeve še niso pravnomočno zaključene, vsekakor v nasprotju z namenom njihovega zbiranja, to je izvrševanje funkcije pregona storilcev kaznivih dejanj in drugih ravnanj, ki so kazniva.
Ne glede na določila ZDT-UPB1 je ZDIJZ v delo organov javnega sektorja vnesel še večjo zavezanost k preglednosti delovanja, ki zaradi načela transparentnosti in s tem uvajanja t.i. participativne (sodelovalne) demokracije lahko pripomore k razkritju kakšnih dokumentov, do katerih bi bil dostop, če bi upoštevali zgolj specialni zakon, lahko omejen ali celo v celoti zavrnjen. S sprejemom ZDIJZ je potrebno pravo dostopa do dokumentov tolmačiti z vidika vsaj dveh ali celo več zakonov vzporedno in najti pravno korektno rešitev tudi z vidika ustavnega načela sorazmernosti iz 15. člena ustave, ki lahko pomaga pri razrešitvi konflikta več temeljnih človekovih pravic, v tem primeru pravice do zasebnosti oz. varstva osebnih podatkov in pravice dostopa do informacij javnega značaja (38. in 39. člen). Pooblaščenec pri razlagi te odločbe zato upošteva tudi določila ZDT-UPB1. Javnost dela organa je opredeljena v petem poglavju ZDT-UPB1, ki nosi naslov Obveščanje, poročanje in nadzor, kjer je natančno predpisano, kdo in pod kakšnimi pogoji lahko vpogleda v spise, vpisnike in drugo dokumentacijo organa. Vendar je ta pravica določena le za uradne organe (Ministrstvo za pravosodje, DZ in sodišča), kar pa se tiče splošne javnosti, pa je v 5. odstavku 66. člena določeno, da ima pravico do vpogleda v spise, vpisnike in drugo dokumentacijo državnega tožilstva tudi vsaka oseba, ki za to izkaže zakonit interes, če to ne škoduje interesom postopka, tajnosti postopka ali zasebnosti oseb. Vpogled dovoli vodja pristojnega državnega tožilstva. Drugim posameznikom pa se vpogled lahko dovoli samo v arhivirane vpisnike in spise, če podatke potrebujejo za znanstvenoraziskovalno delo (4. odst. 66. čl. člena ZDT-UPB1). Navedeno pomeni, da ZDT-UPB1 ne dopušča razkritja podatkov na način, kot jih zahteva prosilec, torej kot informacijo javnega značaja, temveč dopušča vpogled v kazenske spise le posamezniku, ki izkaže zakoniti interes, pa še to le v primeru, če ne škoduje postopku in zasebnosti oseb, medtem ko pri obveščanju javnosti o določenih primerih organ zgolj po lastni diskreciji odloča, kdaj in v katerih primerih bo obveščal javnost. Primarno je za obveščanje javnosti pooblaščen generalni državni tožilec. Delo organa je zelo specifično, zato je potrebno pri odnosu organa do javnosti ločevati med aktivnostjo organa do obveščanja javnosti o njihovem delu, oziroma zagotavljanju osnovnih informacij o delu organa na sploh, s katerim naj bi zadostili kontrolni (nadzorni) funkciji javnosti (2. odst. 63. čl. ZDT-UPB1), od odnosa organa do javnosti pri posredovanju informacij v zvezi s konkretnimi primeri v obsegu, do katerega je javnost upravičena. Tako lahko v skladu z zakonom, ki ureja medije, organ obvesti javnost tudi o stanju posamezne zadeve, ki jo organ obravnava, vendar le, če to ne škoduje interesom postopka, tajnosti postopka ali zasebnosti oseb (3. odst. 63. čl. ZDT-UPB1). Osnovno vodilo takšne določbe je zagotovo čuvanje osebnega dostojanstva tistega, zoper katerega teče kazenski ali predkazenski postopek, in spoštovanje ustavnega načela domneve nedolžnosti (27. čl. Ustave RS), o kateri bo več govora v nadaljevanju. V obravnavanem primeru je zato organ pravilno ocenil, da dokumentov zadeve v tej fazi postopka še ni mogoče posredovati javnosti, ne da bi to škodovalo interesom postopka in zasebnosti oseb.
Ob upoštevanju zgoraj citiranih določb ZVOP-1 in ZDT-UPB1 Pooblaščenec zaključuje, da v konkretnem primeru vsi zahtevani obstoječi dokumenti vsebujejo veliko osebnih podatkov - navedbe imen in priimkov posameznih udeležencev, prič v postopkih pri organu, navedbe domačih naslovov, navedbe izobrazbe, enotnih matičnih številk občanov in druge enolične identifikacijske znake, druge dodatne podatke, ki se nanašajo na posameznika, in iz katerih je mogoče določiti fizično osebo (primerjaj 6. člen ZVOP-1). Ker gre za množico osebnih podatkov, razkritje le teh ni dopustno, saj bi pomenilo kršitev določil ZVOP-1, po ZDIJZ pa nista izkazana poraba javnih sredstev (3. odstavek 6. člena), ki bi lahko pomenila neuporabo obravnavane izjeme varstva osebnih podatkov, in močnejši javni interes za razkritje zahtevanih podatkov (2. odstavek 6. člena). Ker gre za takšen obseg osebnih podatkov, tudi ni možen delni dostop v skladu s 7. čl. ZDIJZ, saj jih ne bi bilo mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njihovo zaupnost, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. Pravna podlaga za razkritje teh podatkov v konkretnem primeru torej ni izkazana.
4.2 Izjema po 6. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ
Organ se v delu izpodbijanega sklepa, kot razlog za zavrnitev prosilčeve zahteve, opira tudi na izjemo po 6. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, ki omogoča organu zavrnitev zahteve za dostop do informacije javnega značaja, če se zahteva nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, ali postopka s prekrški in bi njegovo razkritje škodovali njegovi izvedbi.
Pooblaščenec se je uvodoma ukvarjal s pojmom kazenski pregon, ki v slovenskem pravnem redu ni jasno definiran, lahko pa posredno iz ZKP in ZDT-UPB1 razberemo, da gre za pregon storilcev kaznivih dejanj in drugih kaznivih ravnanj v najširšem smislu. Obsega vse ukrepe za odkrivanje kaznivih dejanj in njihovih storilcev (predkazenski postopek), vlaganje in zastopanje kazenske obtožbe, ter vsa druga procesna dejanja upravičenega tožilca po ZKP. Na podlagi navedenega Pooblaščenec ocenjuje, da je zakonodajalec pri sprejemu ZDIJZ, s tem ko je uporabil izraz kazenski pregon, dopustil možnost, da se po 6. točki 1. odst. 6. čl. ZDIJZ varujejo vsi podatki iz vseh faz postopka kazenskega pregona. Se pa seveda navedena izjema deloma pokriva z 8. točko 1. odst. 6. čl. ZDIJZ, s katero ZDIJZ varuje podatke, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka, se pravi tudi kazenskega (opomba Pooblaščenca). Tako je uporaba ene ali druge izjeme odvisna od organa, od katerega se informacija zahteva, ter od faze, v kateri je postopek kazenskega pregona.
6. točka 1. odst. 6. čl ZDIJZ tako določa kumulativno dva pogoja, ki omogočata uporabo te izjeme:
1. da je postopek še v teku,
2. da bi razkritje informacije škodovalo izvedbi postopka.
Organizacijo in pristojnosti organa ureja ZDT- UPB1. Pravila, ki naj zagotovijo, da se nihče, ki je nedolžen, ne obsodi, storilcu kaznivega dejanja pa izreče kazenska sankcija ob pogojih, ki jih določa kazenski zakon in na podlagi zakonitega postopka, po katerem mora organ opravljati svojo nalogo, pa določa ZKP.
Pooblaščenec je pri ogledu in camera ugotovil, da konkretne kazenske zadeve še niso pravnomočno zaključene, kar pomeni da je izpolnjen prvi pogoj za uveljavitev izjeme iz 6. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. Za zavrnitev dostopa do dokumentov pa mora biti izpolnjen tudi drugi pogoj - da bi razkritje zahtevanih dokumentov škodovalo izvedbi postopka.
Ta pogoj pa organ zavezuje k uporabi tako imenovanega škodnega testa, po katerem mora organ (ki dokumenta ne želi razkriti) izkazati, da bi bila s samim razkritjem prizadeta varovana pravna dobrina, oziroma da bi nastala določena škoda, konkretno izvedbi kazenskega postopka. Ogrozitev pa mora vsakokrat biti dejanska, ne le hipotetična. Zavezani organ tako dostop lahko zavrne, če bi njihovo razkritje ogrozilo izvedbo določenih dejanj v postopku do takšne mere, da se ne bi mogla izvesti ali bi bila njihova izvedba zaradi razkritja težja oziroma povezana z nesorazmernimi stroški ali težavami (prim. tudi Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana, 2005, stran 128). Organ mora kot verjetno izkazati, da bi bil z razkritjem kazenskih spisov ogrožen kazenski pregon.
Pooblaščenec ugotavlja, da organ v ničemer ni izkazal ogrozitve pravno varovane dobrine oziroma nastanka resne škode, saj se v izpodbijanem sklepu zgolj sklicuje na omenjene določbe ZDIJZ. Samo sklicevanje organa oziroma zgolj hipotetično zatrjevanje nastanka škode, brez izvedbe škodnega testa, pa za izkazanost zatrjevane izjeme nikakor ne zadostuje.
Pooblaščenec je zaradi uresničitve načela materialne resnice, ki ga določa 1. odstavek 8. člena ZUP, in po katerem je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje ter v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo, sam izvedel t.i. škodni test.
Pooblaščenec je za izvedbo škodnega testa pridobil od organa dodatna pojasnila, kakšna škoda bi z razkritjem informacij nastala. Tako je organ z dopisom z dne 13.10.2005, opr.št.: Tu 11/14-2005 NF/bp, pojasnil, da v tej fazi postopka, v katerih se kazenske zadeve nahajajo, ni mogoče določiti, katera listina ni pomembna za nadaljnji kazenski postopek. Pooblaščenec zato ugotavlja, da je lahko določen dokument v trenutni fazi postopka brez pomena, tekom postopka pa se lahko izkaže, da gre za enega glavnih obremenilnih ali razbremenilnih dokazov, poleg tega pa se dokazi in podatki, ki utegnejo biti koristni za postopek, še zbirajo, kar pomeni da bi dostop javnosti do kazenskih spisov onemogočil izvedbo dokazov in s tem tudi sam kazenski postopek. V obravnavanih kazenskih zadevah gre namreč za obliko gospodarskega kriminala, pri katerih (na splošno) drugače kot pri večini premoženjskih deliktov, ni povsem očiten krog osumljencev, listinski dokazi, s katerimi se običajno takšna kazniva dejanja dokazujejo, so večkrat nepopolni, zlasti pa tudi ni jasna višina oškodovanja premoženja. Gre za zapleteno obliko kriminala, ki zahteva od tistih, ki jih obravnavajo in razkrivajo, veliko strokovno in specialistično znanje. Zato bi kakršnokoli razkritje kateregakoli podatka, ki se nahaja v kazenskem spisu, zagotovo škodovalo izvedbi kazenskega pregona.
Z vpogledom v kazenske spise bi lahko posegli tudi v nekatere z ustavo zavarovane pravice obdolženca: v pravico do sodnega varstva, varstva pravic zasebnosti, osebnostne pravice, domnevo nedolžnosti. Ustava RS v 23. čl. določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih, ter obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče, ter da mu sodi sodnik, ki je izbran po pravilih, v naprej določenih z zakonom in s sodnim redom. Z vpogledom v kazenske spise bi obdolženemu to pravico odvzeli, saj bi s tem omogočili pritisk javnosti na nepristransko odločanje pravosodnih organov, javnost bi prevzela funkcijo organa, v smislu »primite tatu«, kar bi pomenilo dodaten in nezakonit pritisk javnosti na obdolženca, proti kateremu nima učinkovite obrambe, na kar opozarja organ v zgoraj navedenem dopisu z dne 13.10.2005 in s čimer se strinja tudi Pooblaščenec. S tem bi posegli v pravico do zasebnosti in varovanja dobrega imena, na podlagi katere je posamezniku z ustavno močjo pridržana sfera zasebnega življenja oz. njegovega zasebnega življenjskega okolja. Zagotovljena je nedotakljivost njegove zasebnosti, kar pomeni, da obstaja nedotakljivo področje človekove svobode, ki je odtegnjeno vplivu države, ter toliko bolj seveda posegu drugih posameznikov. Posegli bi tudi v pravico domneve nedolžnosti (27. čl. Ustave RS), na podlagi katere velja obdolženi kaznivega dejanja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Gre za t.i. predpostavko nedolžnosti, ki pomeni, da oseba velja za nedolžno, dokler se ji ne dokaže krivda, da mora krivdo dokazovati državni tožilec in ne obdolžena oseba, ter najpomembnejše, da mora sodišče v dvomu, ko krivda ni nedvomno dokazana, obdolženo osebo oprostiti (prim. tudi Komentar Ustave RS, Lovro Šturm (urednik), Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije 2002, stran 305). Z razkritjem zahtevanih podatkov bi se tako domneva nedolžnosti »spremenila« v domnevo o krivdi, ko bi javnost polemizirala o vprašanjih, ki sicer sodijo na glavno obravnavo, ali pa se rešujejo še v predkazenskem postopku. Z razkritjem podatkov bi se lahko javnost opredelila o krivdi posamezne osebe, čeprav potem kazenski postopek takšnih domnev ne bi potrdil. Ob tem je potrebno omeniti, da Ustava RS sicer določa javnost sojenja, torej da so sodne obravnave javne, ter da se sodbe izrekajo javno, izjeme določa zakon (24. čl. Ustava RS), vendar pa je, po oceni Pooblaščenca, omenjena pravica v prvi vrsti namenjena strankam v posameznem postopku, s katero naj bi se zagotovila poštenost sojenja, zlasti pa je pomembno, da je ta pravica vezana na javnost glavne obravnave in javen izrek sodbe, kar v konkretnem primeru pomeni, da bo lahko javnost prisotna, ko bo (če bo) razpisana glavna obravnava. Vendar pa tudi takrat javnost ne bo imela pravice vpogleda v celoten spis. Pri tem pa Pooblaščenec poudarja, da ustavna pravica javnosti sojenja niti ne more vezati organ, saj le ta ne razpisuje in ne vodi glavnih obravnav, temveč je to v pristojnosti sodišča.
Na podlagi vsega navedenega Pooblaščenec ocenjuje, da bi prav vpogled v zahtevane kazenske spise škodoval izvedbi konkretnih kazenskih pregonov. V nadaljevanju postopka bodo verjetno izvedeni številni dokazi - zaslišane bodo priče, obravnavana bo obsežna listinska dokumentacija, zato bi z razkritjem zahtevanih dokumentov bilo oteženo nadaljnje zbiranje dokazov. S tem bi bila storjena takšna škoda za izvedbo kazenskega pregona v zahtevnih tožilskih zadevah, ki ne odtehta razkritja. Pooblaščenec je zato ugotovil, da je podana tudi izjema po 6. točki 1. odst. 6.čl. ZDIJZ.
4.3 Izjema po 9. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ
Organ se v delu izpodbijanega sklepa, ko razlaga zavrnitev prosilčeve zahteve, opira tudi na izjemo po 9. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, ki omogoča organu zavrnitev zahteve za dostop do informacije javnega značaja, če se zahteva nanaša na podatek iz dokumenta, ki je še predmet posvetovanja v organu, njegovo razkritje pa bi povzročilo napačno razumevanje njegove vsebine. Takšna opredelitev ima tri elemente, ki morajo biti podani kumulativno:
- dokument, ki je še v postopku izdelave,
- ki je še predmet posvetovanja,
- specifični škodni test (razkritje bi povzročilo napačno razumevanje njegove vsebine).
Podrobnejši kriterij za določitev dokumentov, ki so še v postopku izdelave, vsebuje Uredba o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uradni list RS št. 76/05, v nadaljevanju Uredba), ki v 1. odst. 7. čl. določa, da se za podatke iz dokumenta, ki je v postopku izdelave in ga vodi organ, štejejo podatki, ki se nahajajo v dokumentu, ki ga še ni podpisala in odposlala ali kako drugače zaključila uradna oseba organa, ki je z veljavnimi predpisi pooblaščena za odločanje.
Pooblaščenec je pri ogledu in camera ugotovil, da konkretni kazenski spisi vsebujejo dokumente, ki so namenjeni točno določenemu individualnemu postopku oz. postopku kazenskega pregona, in so po mnenju Pooblaščenca varovani že po 6. točki 1. odst. 6. čl. ZDIJZ, ki je bila obravnavana zgoraj (točka 4.2 te odločbe), zato sklicevanje na to izjemo ni potrebno. Vsi dokumenti, ki so zbrani v kazenskem spisu, so namreč namenjeni izvrševanju glavne pravice in glavne dolžnosti tožilca, ki vodi zadevo, to je preganjanju storilcev kaznivih dejanj (1. odstavek 45. čl. ZKP), zato so seveda vsi dokumenti kot celota v postopku izdelave obtožnice in predmet posvetovanja, dokler ni postopek pravnomočno zaključen. Pooblaščenec zato zaključuje, da bi tudi razkritje posameznega dokumenta, ki ustreza opredelitvi »dokumenta v postopku izdelave«, kot to določata ZDIJZ in Uredba, povzročil napačno razumevanje njegove vsebine, saj je zagotovo vsak posamezen dokument vezan na celoto, torej na vse dokumente, ki so zbrani v kazenskem spisu, poleg tega pa je takšen dokument varovan po 6. točki 1. odst. 6. čl. ZDIJZ in deloma tudi po 11. točki. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ, kot izhaja iz nadaljevanja obrazložitve (4.4).
4.4 Izjema po 11. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ
Pooblaščenec je na podlagi 2. odst. 247. čl. ZUP, ki mu ob odločanju o pritožbi po uradni dolžnosti izpodbijane odločbe med drugim nalaga preizkus, ali je bil prekršen materialni zakon, moral ugotoviti tudi, ali zahtevani podatek predstavlja kakršno koli drugo izjemo. V tem primeru je bilo potrebno oceniti, ali je podana izjema po 11. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ, ki kot izjemo določa podatek iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organa in bi njegovo razkritje povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa.
Pri ogledu in camera je Pooblaščenec ugotovil, da se v kazenskih spisih nahaja več osnutkov, dopisov, izpisov in tabel tožilca, ki služijo interni komunikaciji znotraj organa, in so namenjena izvedbi kazenskega pregona zoper konkretnega storilca. V okvir interne komunikacije organa spadajo dopisi, zapisniki, mnenja, poročila, navodila, smernice in drugi interni dokumenti. Gre za izjemo, kjer je potrebno pri presoji utemeljenosti prav tako kot pri zgoraj obravnavanih izjemah opraviti še test škode – ali bi razkritje povzročilo vsebinske motnje pri delovanju organa. Opisano izjemo pozna tudi večina primerjalno-pravnih ureditev, v katerih zakoni varujejo ''notranji proces razmišljanja organa''. Varujejo se podatki, ki nastajajo ob oblikovanju politike organa, konkretno torej organa, ki je pristojen za pregon storilcev kaznivih dejanj in drugih kaznivih ravnanj. Gre za dokumente za notranjo rabo organa, iz katerih izhaja postopek oziroma način dela organa, kot tudi njegova notranja politika. Opisani način je v pravni teoriji znan kot ''deliberative process'', torej proces, ki varuje notranje razmišljanje organa, s čemer naj bi se omogočilo odkrito in odprto razmišljanje organa, ki pa bi bilo omejeno, če bi bilo odprto javnosti. Obenem pa je namen izjeme tudi preprečiti škodo, ki bi nastala pri kakovosti odločanja organa, saj razumno varovanje procesa ''notranjega razmišljanja'' organa ni nujno v neskladju z načelom odprtosti uprave. Če bi namreč vsi tovrstni dokumenti postali javni, bi to resno ogrozilo kritično, inovativno in učinkovito delo organa. Razkritje tovrstnih informacij organa bi posameznikom omogočilo, da ugotovijo, kako se izogniti pravnim pravilom ali jih kršiti, ne da bi jih organi pregona pri tem izsledili.
Pooblaščenec tako zaključuje, da bi javnost tovrstnih dokumentov v tolikšni meri ogrozilo kritično, inovativno in učinkovito delo organa, da obstaja resna in konkretna nevarnost motnje v delovanju organa, zato je v tem delu zahteve podana tudi izjema iz 11. točke 1. odstavka 6. čl. ZDIJZ.
Gospodarski kriminal namreč neposredno vpliva na delovanje celotnega gospodarskega sistema, ruši pomembna poslovna pravila, ustvarja nezaupanje v gospodarski sistem in povzroča splošno negotovost, zato je preprečevanje, preganjanje in sankcioniranje tovrstnih dejanj bistvenega pomena za razvoj tržnega gospodarstva. Opisana izjema je tako med drugim namenjena tudi zagotavljanju učinkovitega in kakovostnega dela organa, kar je v svoji širši perspektivi nedvomno tudi v interesu družbe kot celote oziroma splošne javnosti.
5. Interes javnosti
Pooblaščenec ne more mimo ugotovitve, da v konkretnem primeru tudi morebiten interes javnosti in s tem interes do razkritja zahtevanih podatkov nikakor ni podan, zato v nadaljevanju pojasnjuje le še pomen testa interesa javnosti. Po določilu 2. odstavka 6. člena ZDIJZ se namreč dostop do zahtevane informacije dovoli, četudi predstavlja izjemo do prostega dostopa (v konkretnem primeru iz 3., 6. in 11. točke, prvega odst. 6. člena ZDIJZ), če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije. Omenjeni test interesa javnosti sicer bistveno relativizira v zakonu določene izjeme in omogoča širšo dostopnost do informacij javnega značaja ter s tem bistveno večjo odprtost javnega sektorja, vendar ga je potrebno uporabljati z veliko mero previdnosti in znanja, saj test interesa javnosti namesto dosedanjih absolutnih izjem od dostopa do informacij javnega značaja zahteva bistveno večjo kakovost odločanja v obliki tehtanja posameznih nasprotujočih si pravic oziroma interesov. Test interesa javnosti zato pomeni izjemo od izjem, ki se uporablja zelo premišljeno in zgolj takrat, ko bi s pomočjo tega testa odkrili nekaj, kar bi pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za širšo javnost. Pri testu interesa javnosti gre za tehtanje, s katerim mora organ (uradna oseba, Pooblaščenec kot pritožbeni organ, upravno sodišče) pretehtati, kdaj prevlada pravica javnosti vedeti nad kakšno drugo pravico oziroma izjemo iz ZDIJZ. Pri uporabi testa prevladujočega interesa javnosti je potrebno presoditi, ali je interes javnosti za razkritje informacije javnega značaja lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije. Javni interes za razkritje je močan npr. v situacijah, ki se navezujejo na pridobivanje ali porabo javnih sredstev, javno varnost, javno zdravje, odgovornost in transparentnost odločanja, ki sprožijo javno ali parlamentarno razpravo ipd. V konkretnem obravnavanem primeru ne gre zaslediti nobene od situacij, ki bi zadevala javnost, pač pa gre za situacijo, ki naj je test interesa javnosti nikakor ne bi zajemal – s testom interesa javnosti se namreč ne odkriva nekaj, kar je ''interesantno za javnost'', temveč nekaj, kar je ''v interesu javnosti''. Nekaj, kar je v javnem interesu, je tisto, kar služi interesom javnosti. Podatki, ki jih prosilec zahteva, so morebiti interesantni za javnost, nikakor pa niso in ne morejo biti v interesu javnosti, saj mora vsaka država, ki želi biti demokratična, seveda zagotavljati svobodo izražanja mnenj, vendar pa mora hkrati varovati vse državljane pred zlorabo neomejene svobode na njihovo škodo. Tako razkritje tovrstnih podatkov, ki se nahajajo v kazenskih spisih, v ničemer ne spremeni položaja niti morebitnih oškodovancev, ki so bili z obravnavanimi kaznivimi dejanji oškodovani, niti splošne javnosti. Oškodovani imajo namreč na razpolago drugo ustrezno pot, ki jo ureja ZKP, da dobijo povrnjeno škodo, splošni javnosti pa se lahko posredujejo podatki, ki kažejo na samo reagiranje organa. Na podlagi teh podatkov bo javnost imela možnost oceniti, ali so se organi pregona ustrezno odzvali na posamezna kazniva dejanja, ki so v javnosti največkrat poznana iz informacij, pridobljenih s strani ogorčenih oškodovancev in sicer brez razkrivanja osebnih podatkov in oviranja kazenskega pregona.
6. Institut delnega dostopa in pomen zaupnosti po določilu 7. člena ZDIJZ
Ob upoštevanju vsega navedenega Pooblaščenec posebej opozarja še na določilo 7. člena ZDIJZ, ki ureja institut delnega dostopa, in določa, če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 6. člena (npr. osebne podatke in druge izjeme iz 6. člena ZDIJZ) in jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, pooblaščena oseba organa izloči te informacije iz dokumenta ter seznani prosilca z vsebino preostalega dela dokumenta.
V konkretnem primeru pa je bistvenega pomena predvsem drugi del določbe 7. člena ZDIJZ, po kateri se prosilca seznani z delom dokumenta, vendar samo, če to ne ogrozi njegove zaupnosti. Pooblaščenec je pri ogledu namreč ugotovil, da gre pri obravnavanih dokumentih za tolikšno vsebnost in koncentracijo varovanih osebnih podatkov, kot tudi podatkov, ki so bil pridobljeni ali sestavljeni zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim in bi njihovo razkritje škodovalo izvedbi obravnavanih postopkov, kakor tudi podatkov sestavljenih v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organa, katerih razkritje bi povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa, da bi bil delni dostop neutemeljen. Določilo 7. člena ZDIJZ in 16. člena Uredbe natančneje opredeljujeta tehnične vidike delnega dostopa. Organ mora institut delnega dostopa uporabiti vedno, razen če to po kriterijih Uredbe ne bi bilo izvedljivo. 16. člen Uredbe določa, če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 6. člena ZDIJZ, se šteje, da jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, če jih je mogoče fizično odstraniti, prečrtati, trajno prekriti ali drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v fizični obliki; zbrisati, kodirati, blokirati, omejiti oziroma drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v elektronski obliki (prvi odstavek). Ne glede na zapisano se šteje, da informacije iz dokumenta ni mogoče izločiti, če je bilo tako izločeno informacijo mogoče razbrati iz drugih informacij v dokumentu (drugi odstavek).
Implementacija delnega dostopa pa ne predstavlja samo tehničnih problemov ločevanja dostopnih od zavarovanih podatkov, ampak tudi vprašanje smiselnosti delnega dostopa. Že Sodišče Evropskih skupnosti je odločilo, da delnega dostopa ni potrebno odobriti takrat, ko bi ta bil brez smisla, ko bi bili dostopni dokumenti brez posebne vrednosti za upravičenca (primer Olli Mattila v. Komisija in Svet EU, št. T-204/99, z dne 12.7.2001, ECR II-226).
Delni dostop je torej potrebno omogočiti vedno, ko (in če) delno razkritje ne bi ogrozilo zaupnosti varovanih informacij. Pomembna sta torej tehnični in vsebinski vidik. Pooblaščenec je v konkretnem primeru z ogledom ugotovil, da bi delni dostop do dokumentov (zajetih v kazenskih spisih) ogrozil zaupnost varovanih informacij. Delni dostop je torej nedopusten zaradi ogrozitve zaupnosti varovanih informacij, obenem pa zaradi popolne izgube vrednosti tudi ne bi bil smiseln za prosilca.
Glede na vse navedeno je Pooblaščenec presodil, da je potrebno zahtevane podatke šteti kot izjeme v skladu s 3., 6. in 11. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, zato je na podlagi 2. odstavka 248. člena ZUP pritožbo kot neutemeljeno zavrnil.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa je dopustna tožba, ki se vloži v 30 dneh po prejemu te odločbe na Upravno sodišče v Ljubljani, Tržaška 68/a, pisno neposredno pri navedenem sodišču ali priporočeno po pošti ali ustno na zapisnik. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži najmanj v treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Pooblaščenec za dostop do informacij javnega značaja:
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka