Prosilec zoper molk Slovenske odškodninske družbe, d. d.
+ -Številka: 020-61/2004/21
Kategorije: Osebni podatek, Poslovna skrivnost
Pooblaščenka za dostop do informacij javnega značaja (v nadaljevanju: Pooblaščenka), izdaja na podlagi tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 24/03, v nadaljevanju: ZDIJZ) ter 3. odstavka 246. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi (v nadaljevanju: prosilec), zoper molk Slovenske odškodninske družbe, d.d., Mala ulica 5, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: organ), v zadevi odobritve dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo
ODLOČBO:
Pritožba z dne 7.12.2004, se kot neutemeljena zavrne.
OBRAZLOŽITEV:
Prosilec je dne 25.10.2004 organu poslal zahtevo za dostop do informacij javnega značaja. Prosilec zahteva, da mu organ že poslani seznam petdesetih največjih odškodnin izplačanih denacionalizacijskim upravičencem, ki vsebuje samo zneske odškodnin, dopolni še z imeni upravičencev in podatki, za kaj, katere nepremičnine oziroma objekte, so bili (denacionalizacijskim) upravičencem te zneski izplačani. Prosilec ocenjuje, da gre za odškodnine, izplačane iz javnega denarja, zato naj mu organ po določilih ZDIJZ, v zakonitem roku na njegov elektronski naslov pošlje dokument, v katerem se nahaja zahtevana informacija.
Organ prosilcu ni posredoval zahtevane informacije, prav tako ni izdal zavrnilne odločbe, zato je prosilec nato 7.12.2004 po elektronski pošti pri Pooblaščenki vložil pritožbo zaradi molka organa.
Pooblaščenka je v skladu z 2. odstavkom 239. člena Zakona o upravnem postopku (Uradni list RS št. 80/99, 70/00, 52/02, 73/04, v nadaljevanju: ZUP), prejeto pritožbo zoper molk organa, že istega dne poslala organu in po določilu 4. odstavka 22. člena ZDIJZ štela, da je organ dostop do zahtevanega dokumenta zavrnil. Pooblaščenka je organ pozvala, da v danem roku dostavi spis z vsemi potrebnimi dokumenti, saj za svojo odločitev potrebuje podatke, ki jih je zahteval prosilec.
Organ je nato z dopisom št. 2004/517-2/61 z dne 16.12.2004, pooblaščenki poslal spis in pojasnilo razlogov, zakaj prosilec ni upravičen do informacij, ki jih zahteva. Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS št. 27/91 s spremembami, v nadaljevanju: ZDen) določa, da je organ zavezanec za izplačilo odškodnine v obveznicah v primerih, ko nacionaliziranega premoženja ni mogoče vrniti v naravi. Obveznice se izročijo na podlagi popolne zahteve prejemnika, ki mora predložiti tudi pravnomočno odločbo o denacionalizaciji. ZDen določa, da se odločba o denacionalizaciji glasi na ime upravičenca ž prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja. če pa je le-ta umrl ali je bil razglašen za mrtvega, se z odločbo o denacionalizaciji, premoženje izroči v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere, ki pa niso nujno pravni nasledniki upravičencev, ampak se jim obveznice izročijo le v upravljanje, po pravnomočno končanem zapuščinskem postopku pa jih morajo razdeliti med dejanske pravne naslednike pokojnih upravičencev. Organ zato meni, da bi bilo posredovanje podatkov o skrbnikih nekorektno. Ne glede na navedeno, pa organ tudi navaja, da se obveznosti, ki izhajajo iz denacionalizacije, krijejo iz sredstev organa, ki jih le-ta pridobiva iz različnih virov, določenih v ZDen, Zakonu o Slovenskem odškodninskem skladu (Uradni list RS št. 7/93, 48/94, v nadaljevanju: ZSOS) in drugimi zakoni, zato pri izplačevanju odškodnin po ZDen ne gre za uporabo proračunskih (javnih) sredstev. Podržavljanje s prisilnimi predpisi je predstavljalo prehod nekdaj zasebnega premoženja v družbeno premoženje, ZDen pa sedaj daje pravno podlago za prehod iz družbenega premoženja nazaj v zasebno premoženje posameznikov. Zato organ ocenjuje, da informacije, ki jih prosilec zahteva (imenski seznam upravičencev in vrsta premoženja, za katerega je bila izplačana odškodnina), niso informacije javnega značaja, pač pa informacije, ki posegajo v sfero zasebnega premoženja posameznika. Organ zato meni, da bi šlo v primeru razkritja teh podatkov za kršitve zakona, ki ureja varstvo osebnih podatkov, saj kažejo na premoženjsko stanje posameznika in torej varovan osebni podatek. Organ zato po določilu 3. točke 6. odstavka ZDIJZ, zavrača dostop do teh informacij.
Naknadno je organ z dopisom št. 2005/519-2/03-186, z dne 10.2.2005, z oznako ZAUPNO, Pooblaščenki poslal tudi z imeni upravičencev in vrsto premoženja kot podlago za izplačila, dopolnjeni seznam.
Pooblaščenka je denacionalizacijske upravičence, ki niso fizične osebe, zaradi vpliva bodoče odločbe na njihove pravice in pravne koristi, s pozivom z dne 7.4.2005 pozvala, da se po določilu 43. in 44. člena ZUP, vključijo v postopek kot stranski intervenienti tako, da se opredelijo, ali zahtevana informacija za njih morebiti predstavlja izjemo po določilu 6. člena ZDIJZ.
Pritožba ni utemeljena.
Iz predložene dokumentacije je razvidno, da je prosilec zahteval posredovanje informacij in sicer imenski seznam petdesetih največjih odškodnin izplačanih denacionalizacijskim upravičencem, vključno s podatki, za kaj, katere nepremičnine oziroma objekte, so bile odškodnine izplačane.
Organ je prosilcu dostavil le zneskovni seznam petdesetih največjih izplačanih odškodnin v denacionalizacijskih postopkih, ne pa tudi imen denacionalizacijskih upravičence in namena izplačila.
ZDIJZ v 1. členu določa, da se s tem zakonom ureja postopek, ki vsakomur omogoča prost dostop do informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb, Vlada Republike Slovenije pa vsako leto objavi (opomba: informativni) katalog teh organov. Namen ZDIJZ je namreč zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja, ua uresničitev tega namena pa si morajo organi prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delu (2. člen ZDIJZ).
Informacija javnega značaja je po določilu 4.člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva (v nadaljevanju: dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb.
Po načelu prostega dostopa iz 5.člena ZDIJZ, so informacije javnega značaja prosto dostopne prosilcem, vsak prosilec pa ima na svojo zahtevo pravico pridobiti od organa informacijo javnega značaja v določeni obliki. K uzakonjenemu temeljnemu načelu prostega dostopa do informacij javnega značaja pa niso zavezane tri kategorije dokumentov: a.) informacije ki po svoji vsebini niso informacije javnega značaja, b.) izključitve ali dokumenti, ki po vsebini sicer so informacija javnega značaja, a so zaradi drugih razlogov iz splošnega režima vnaprej - apriorno izvzeti (ZDIJZ apriorne izključitve ne pozna, ampak sledi sodobnemu trendu razvoja prava, da je treba presojati vsak dokument/informacijo posebej in da v osnovi vse informacije veljajo za javno dostopne) ter c.) v tej kategoriji niso prosto dostopni tisti dokumenti, ki predstavljajo izjeme od javnosti v skladu s 6. členom ZDIJZ.
6.člen ZDIJZ zato taksativno določa dvanajst izjem, ko lahko organ prosilcu zavrne dostop do zahtevanje informacije, med drugim tudi, ko gre na primer za podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost po zakonu, ki ureja gospodarske družbe (tč. 2) , ali pa za osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov (tč.3).
1. Ali je organ zavezanec za dajanje informacij javnega značaja
Glede na določitev zavezancev v 1. členu ZDIJZ, Pooblažčenka primarno ugotavlja, da organ nedvomno je zavezanec za dajanje informacij javnega značaja, saj je pravna oseba javnega prava.
Navajanje organa, da se obveznosti, ki izhajajo iz denacionalizacije, krijejo iz sredstev organa, ki jih le-ta pridobiva iz različnih (v večih zakonih določenih) virov in zato pri izplačevanju odškodnin po ZDen ne gre za uporabo proračunskih (javnih) sredstev, v konkretni zadevi ne zdržijo pravne presoje. Zgolj okvirno zato Pooblaščenka ugotavlja, da je bil organ kot finančna organizacija za poravnavo obveznosti (odškodnine) v obveznicah po ZDen, ustanovljen z ZSOS. Edini ustanovitelj in delničar je Republika Slovenija, ki je tudi vplačala z zakonom določen osnovni kapital, Vlada Republike Slovenije pa ima pristojnosti skupščine organa. Sredstva za kritje obveznosti iz izdanih obveznic se zbirajo v organu, ki za obveznosti iz obveznic jamči s celotnim premoženjem, kot viri sredstev pa so v ZDen in ZSOS našteti: Sklad RS za razvoj, sredstva pridobljena v postopku po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij, del kupnine od prodaje družbenih stanovanj, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov in drugi viri določeni z zakonom. Po določilu 13. člena ZSOS pa mora organ pri upravljanju svojih naložb, upožtevati kriterije o naložbah investicijskih družb, ki urejajo vzajemne sklade, investicijske družbe in družbe za upravljanje ter ima dolžnost zagotavljati ustrezen donos in likvidnost (aktivne kapitalske naložbe organa).
Da organ je zavezanec za dajanje informacij javnega značaja, izhaja tudi iz informativnega kataloga organov, ki ga po določilu 2. odstavka 1. člena ZDIJZ vsako leto objavi Vlada Republike Slovenije, kjer je organ naveden pod točko 65 - 8 (11) ž Drugo.
2. Posebej o pojmu skrbnika za posebne primere
V nadaljevanju Pooblaščenka posebej pojasnjuje nepravilnost navedbe organa o (ne)upravičenosti razkritja imena skrbnika za posebne primere. Kot namreč izhaja iz prosilčeve zahteve, le-ta zahteva imena denacionalizacijskih upravičencev in ne morebitnih skrbnikov za posebne primere. Zahteva torej podatke o osebah, katerim je bilo premoženje nacionalizirano in so posledično kot denacionalizacijski upravičenci navedeni v pravnomočni odločbi o denacionalizaciji (na njih se glasi odločba o denacionalizaciji).
Skrbnik za posebne primere se določi v odločbi o denacionalizaciji, premoženje pa se mu izroči (samo) v začasno upravljanje. Po določilu 67. člena ZDen, se odločba o denacionalizaciji glasi na ime upravičenca ž prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja. (1. odstavek) če lastnik podržavljenega premoženja ni upravičenec (12. člen ZDen), se odločba o denacionalizaciji glasi na osebo, ki je po tem zakonu upravičenec do denacionalizacije. (2. odstavek) če pa je oseba iz 1. ali 2. odstavka umrla ali je razglašena za mrtvo, se z odločbo o denacionalizaciji da denacionalizirano premoženje v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere po določilu 211. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS 14/89 s spremembami). Za skrbnika je lahko postavljen tudi upravičenčev pravni naslednik. Institut skrbnika za posebne primere je zakonski institut in pomeni obliko družbenega varstva oseb, ki iz kakršnihkoli razlogov nimajo možnosti, da bi skrbele za svoje pravice in koristi. ZZZDR določa generalno klavzulo za postavitev skrbnika, to je potreba varovanja pravic in koristi posameznika, s posebno določbo pa ZZZDR omogoča varstvo odsotni osebi ali neznanemu lastniku premoženja. Postavitev skrbnika omogoča nemoteno izvedbo denacionalizacijskega postopka, skrbnik upravlja s premoženjem in skrbi za uveljavljanje interesov pravnih naslednikov denacionalizacijskega upravičenca, nima pa na premoženju nobenih pravic. Dolžan je vestno in skrbno opravljati svoje dolžnosti ter vsakič presoja v čem je v konkretni situaciji varovančev interes. Skrbnižtvo za posebne primere preneha, s trenutkom, ko preneha potreba, da bi skrbnik še nadalje varoval pravice in koristi posameznika (pravnomočno zaključen denacionalizacijski postopek ali pa pravnomočno zaključen zapuščinski postopek). Kot že rečeno, pa prosilec v konkretnem primeru zahteva imena denacionalizacijskih upravičencev (katerih status je ugotovljen in določen s pravnomočno denacionalizacijsko odločbo) in ne skrbnikov (katerih funkcija je zgolj prehodnega in postopkovnega značaja), kot to navaja organ.
3. Pojem denacionalizacijskega upravičenca in odškodnine kot instituta
zasebnopravne sfere
Pravico do vrnitve premoženja oziroma odškodnine imajo upravičenci, ki so po ZDen lahko fizične osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po v ZDen naštetih predpisih, pravne osebe v primerih, ki jih določa zakon ter cerkve in druge verske skupnosti, njihove ustanove oz. redi, ki ob uveljavitvi ZDen delujejo na območju Republike Slovenije. (določilo 3., 4., 5. 11. in 14.člena ZDen)
Pooblaščenka ocenjuje, da gre v primeru odškodnin v denacionalizacijskih postopkih, izplačanih fizičnim osebam, za popolnoma zasebnopravno sfero.
Premoženje je bilo denacionalizacijskim upravičencem z oblastnim aktom države odvzeto (podržavljeno), sedaj pa se jim v postopku denacionalizacije to premoženje vrača oziroma daje odškodnina za odvzeto premoženje, kadar vrnitev v naravi ni mogoča. Politični vidik denacionalizacije kot ukrepa, je v želji popraviti krivice, ki jih je država storila lastnikom zasebnega premoženja med in po II. svetovni vojni. Denacionalizacija je skupen pojem, nanaša se na vrnitev premoženja, ki je bilo razlaščeno oziroma ekspropriirano v širšem pomenu v navedenem obdobju. V povojni Jugoslaviji je ekspropriacija potekala s prisilnimi ukrepi, navedenimi v 1. členu ZDen. Zlom socializma v Evropi je sprožil procese popravljanja krivic, storjenih po vojni lastnikom zasebnega premoženja in njegovo vrnitev prvotnim titiularjem v okviru privatizacije državne oziroma družbene lastnine. (več: Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, GV 1992) ''Podržavljeno premoženje'', je po določilu 2. odstavka 8. člena ZDen, z a s e b n o premoženje, ki je z aktom podržavljenja prešlo v splošno ljudsko premoženje, državno, družbeno ali zadružno lastnino.
Da gre v konkretnih obravnavanih denacionalizacijskih postopkih za odškodnino v pravem pomenu besede in torej zgolj za vzpostavitev prvotnega stanja (torej stanja pred nasilnim odvzemom s strani države), ne za morebitno obogatitev, izhaja npr. tudi iz določila 1. odstavka 7.člena ZDen, po katerem ta odškodnina ne zapade plačilu davkov. (V primeru dedovanja pa je seveda režim drugačen, prejemniki premoženja so namreč upravičenčevi pravni nasledniki in zato po davčnih predpisih zavezani plačilu davka.) Odškodninska odgovornost je vrsta obligacijskega razmerja, pri katerem je odgovorni subjekt dolžan povrniti oškodovancu povzročeno škodo. Ožkodovanec ima pravico od odgovornega subjekta zahtevati povrnitev škode.
Obligacijski zakonik (Uradni list RS št. 83/01, v nadaljevanju: OZ) v 131. členu določa navedeno podlago za odgovornost. žkoda je po določilu 132. člena OZ zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečni ali strahu drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe (nepremoženjska škoda). Avtorji Obligacijskega zakonika s komentarjem (GV Založba, Ljubljana 2003) tako zaključujejo, cit.: ''žkoda je vsak negativen poseg v pravno sfero drugega. Pravno priznana škoda je samo tista škoda (tisti negativen poseg v pravno sfero drugega - kršitev pravice drugega), za katero pravo (zakon) določa odškodninsko odgovornost. Kadar pa protipravnost (protipravno ravnanje oziroma škodljivo dejstvo) nastopi v določeni (posebni) pojavni obliki, ki je predpostavka (del hipoteze) za uporabo (posebnega) pravnega pravila, ki ureja določeno vrsto odškodninske odgovornosti, je za presojo odškodninske odgovornosti (obveznosti odgovorne osebe povrniti škodo) treba uporabiti to (posebno) pravilo in ne morda drugo (bolj splošno) pravilo.'' (opomba: pravilo iz ZDen) (več na strani 756 in 757 zg. Cit. Obligacijskega zakonika s komentarjem)
Ker je pojem odškodninske obveznosti (način, oblika povrnitve škode) žirok, za obravnavo konkretnega primera pa relevantna le pojavna oblika plačila denarne odškodnine po principu 2. in 3. odstavka 164. člena OZ (vzpostavitev prejšnjega stanja po 1. odstavku cit. člena namreč ne pride v poštev), se Pooblaščenka osredotoča le na obliko plačila denarne odškodnine. Z nacionalizacijo premoženja je oškodovancem nastala premoženjska škoda, prižlo je do zmanjšanja obsega oškodovančevega premoženja. Premoženjska pravica pa pomeni vsaka pravica, katere vrednost je mogoče določiti v denarju, med drugim torej tudi stvarne pravice (zlasti lastninska pravica), obligacijske pravice (npr. terjatve), korporacijske pravice (delnice ali poslovni deleži). Pri določitvi obsega povrnitve premoženjske škode pa je bistveno zlasti pravilo o popolni odškodnini, ki jo določa 169. člen OZ, po katerem pripada
'' ... oškodovancu odškodnina v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja...''
Pravilo o popolni odškodnini torej pokriva tako reparacijski namen odškodnine, ki se kaže v zagotovitvi povrnitve žkode, ki je ožkodovancu nastala zaradi žkodnega dogodka, kot tudi preventivni namen odškodnine, ki se kaže v vzgojni funkciji potencialnih povzročiteljev škod, da se vzdržijo škodnega ravnanja oziroma zmanjšujejo možnost nastanka škodnega dogodka.
Glede odškodninskega vidika pa je praktično povsem identično tudi stališče avtorjev zg. cit. Komentarja zakona o denacionalizaciji, cit.: '' ZDen je glede denacionalizacije oziroma vrnitve premoženja sprejel spložno civilnopravno načelo odškodninske restitucije, vendar v omejenem obsegu. Restitucija kot vrsta odškodnine pomeni predvsem vzpostavitev prejšnjega stanja v naravi in ne v denarju ali v drugi obliki nadomestila. Restitucija je lahko individualna (species), kadar se vrne ista stvar ali pa se škoda, ki je bila povzročena določeni stvari, popravi. Generična pa je, ko se npr. namesto določene stvari vrne druga stvar. ZDen načeloma vzpostavlja prejšnje stanje glede na višino vrednosti premoženja, ki je bilo podržavljeno oziroma se vrača.'' (stran 13 in naslednje)
Izhajajoč iz civilnopravne restitucije ZDen določa vrnitev premoženja v naravi kot primarno obliko denacionalizacije in šele, če ta ni možna, denacionalizacija obsega plačilo odškodnine. Ena od zakonsko določenih oblik odškodnine pa je prav izročitev vrednostnih papirjev. Iz navedenega torej izhaja, da je denacionalizacijski upravičenec v primeru, da vrnitev v naravi ni mogoča, že takoj v nekoliko slabžem položaju, saj vrnitev njegove stvari ni (več) mogoča in se mora zadovoljiti z odškodnino.
Denacionalizacija kot vrnitev premožanja v naravi in podrejeno kot odškodnina načeloma sledi pravnim standardom civilnega prava, vendar v omejenem in specifičnem obsegu. Da krivice ne morejo biti v celoti popravljene in gre za slabši položaj denacionalizacijskega upravičenca, ne pa morebitno obogatitev, ki bi presegala okvire odškodnine in torej eventuelno predstavljala podlago za (predvsem) moralno upravičenost javnosti do seznanitve s prejetim zneskom, pa izhaja že iz samega ZDen. ZDen namreč niti ne sledi v celoti načelu popolne restitucije, to je vzpostavitve stanja, kakršno je bilo oziroma bi lahko bilo, če ne bi bilo podržavljenja in celo izrecno izključuje pravico do izgubljenega dobička, prav tako pa ne priznava odškodninskih zahtevkov iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja v času od podržavljanja do dneva uveljavitve ZDen (72. člen).
Pooblaščenka zato ocenjuje, da gre v konkretnem primeru za izplačilo odškodnine z izrazito povdarjenim omejenim reparacijskim namenom, pri čemer sta odškodninska odgovornost države in obstoj ene od oblik pravno priznane škode, tako po temelju kot po višini, izkazana s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji.
4. Izjema po določilu 3. odstavka 6.člena ZDIJZ (varovan osebni podatek)
Glede na izrazito zasebnopravno naravo odškodnine, ki kaže tudi na oškodovančev ekonomski oziroma socialni položaj, Pooblaščenka ocenjuje, da vsekakor je izkazana izjema po določilu 3. točke 6.člena ZDIJZ, po kateri organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na varovan osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov (Zakon o varstvu osebnih podatkov, Uradni list RS žt. 86/04, v nadaljevanju: ZVOP-1).
ZVOP-1 predstavlja torej konkretizacijo z 38. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: ustava) zagotovljenega varstva osebnih podatkov. Prepovedana je uporaba osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. Zbiranje, obdelovanje, namen uporabe, nadzor in varstvo tajnosti osebnih podatkov določa zakon.
V tem sklopu pa je pomembno omeniti tudi 35. člen ustave, ki ureja varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic in določa, da je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti in osebnostnih pravic.
Na drugi strani pa predstavlja ZDIJZ delno konkretizacijo pravice do javnosti, kot jo določa 39. člen ustave, ki zagotavlja pravico do svobodnega izražanja, katere del je tudi pravica javnosti vedeti oziroma tako imenovana informacijska svoboda. Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo ima pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon.
Vsi navedeni členi ustave so torej natančneje konkretizirani z zakoni. Pravico javnosti do informacij javnega značaja ureja ZDIJZ, medtem ko varstvo osebnih podatkov ureja ZVOP-1.
Namen ZVOP-1 je prav v preprečevanju neustavnih, nezakonitih in neupravičenih posegov v zasebnost in dostojanstvo posameznikov (1. člen ZVOP-1). Po določilu 6. člena ZVOP-1, je osebni podatek katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v kateri je izražen. Posameznik pa mora biti določena ali določljiva fizična oseba, na katero se nanaša osebni podatek, pri čemer je določljiva, če se jo lahko neposredno ali posredno identificira, predvsem s sklicevanjem na identifikacijsko številko, enega ali več dejavnikov, ki so značilni za njeno fizično, fizioložko, duševno, ekonomsko, kulturno ali družbeno, pri čemer način identifikacije ne povzroča velikih stroškov, nesorazmerno velikega napora ali ne zahteva veliko časa. ZVOP-1 sicer ne varuje osebnih podatkov na splošno, ampak omogoča le preprečevanje neustavnih, nezakonitih in neupravičenih posegov v zasebnost in dostojanstvo posameznikov. ZVOP-1 zato v 3. točki 6. člena definira obdelavo osebnih podatkov kot kakržnokoli delovanje ali niz delovanj, ki se izvaja v zvezi z osebnimi podatki, ki so avtomatizirano obdelani ali ki so pri ročni obdelavi del zbirke osebnih podatkov ali so namenjeni vključitvi v zbirko osebnih podatkov, zlasti zbiranje, pridobivanje, vpis, urejanje, shranjevanje, prilagajanje ali spreminjanje, priklicanje, vpogled, uporaba, razkritje s prenosom, sporočanje, žirjenje ali drugo dajanje na razpolago, razvrstitev ali povezovanje, blokiranje, anonimiziranje, izbris ali uničenje, pri čemer je lahko obdelava ročna ali avtomatizirana. ZVOP-1 torej eksemplifikativno našteva možnih 19 dejanj ali ravnanj z osebnimi podatki.
Obenem pa 5. točka 6. člena ZVOP-1 definira tudi zbirko osebnih podatkov, ki pomeni vsak strukturiran niz podatkov, ki vsebuje vsaj en osebni podatek, ki je dostopen na podlagi meril, ki omogočajo uporabo ali združevanje podatkov, ne glede na to, ali je niz centraliziran, decentraliziran ali razpršen na funkcionalni ali geografski podlagi, pri čemer je strukturiran niz podatkov tisti, ki je organiziran na takšen način, da določi ali omogoči določljivost posameznika.
Na drugi strani pa ZDIJZ v 1. členu vsakomur omogoča prost dostop do informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo v tem členu navedeni organi, ki imajo glede na v 2. členu ZDIJZ določen namen zakona, celo dolžnost prizadevati si, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delovanju.
Kljub v 5. členu ZDIJZ uzakonjenemu načelu prostega dostopa do informacij javnega značaja, pa lahko organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša (med drugim tudi) na 3. točko 6. člena ZDIJZ, ko gre za osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z ZVOP-1.
Navedeno kaže torej na konflikt med dvema ustavno zagotovljenima pravicama ž pravico do varstva osebnih podatkov in pravico do javnosti oziroma dostopu do informacij javnega značaja.
Ob predpostavki, da ime denacionalizacijskega upravičenca v povezavi z višino odškodnine in namenom izplačila ter reparacijskim ciljem odškodnine, je osebni podatek, saj se nanaša na posameznika in kaže na njegovo ekonomsko stanje oziroma identiteto, je torej organ upravičen zavrniti posredovanje tega podatka, če bi se s tem kršilo določilo 3. točke 6. člena ZDIJZ. Navedeni trditvi nasproti pa je potrebno izpostaviti, da ZVOP-1 omogoča tudi omejitve v zvezi z varstvom osebnih podatkov, ki jih določa zakon za potrebe pravic in svoboščin drugih, v obsegu, ki je nujen za dosego namena, zaradi katerega se določa omejitev. Ena izmed pravic in svoboščin drugih, s katerimi se lahko omeji pravica do varstva osebnih podatkov, je tako lahko tudi pravica do informacij javnega značaja, ki je del pravice do svobodnega izražanja. Dve ustavni pravici sta torej komplementarni in enako močni. Nobena izmed navedenih pravic, nima v skladu z ustavo zagotovljenega višjega pravnega varstva nasproti drugi.
15. člen ustave določa v 3. odstavku, da so človekove pravice in svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava. Prvi odstavek istega člena
Pa določa, da nobene človekove pravice ali temeljne svobožčine, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Republiki Sloveniji, ni dopustno omejevati z izgovorom, da je ta ustava ne priznava ali da jo priznava v manjši meri.
Ustavno zagotovljena pravica do svobodnega izražanja (39. člen ustave), katere del je tudi informacijska svoboda, je omejena med drugim tudi s pravicami posameznikov do zasebnosti (35. člen ustave) ter pravico do varstva osebnih podatkov (38. člen ustave). Obenem pa sta pravici do varstva osebnih podatkov in varstva zasebnosti omejeni s pravico do svobodnega izražanja.
V konkretnem primeru je treba torej tehtati katera ustavno zagotovljena pravica prevlada, zato je Pooblaščenka uporabila tridelni test, na podlagi katerega je presojala, ali kljub dejstvu, da gre za osebni podatek, organ ta podatek lahko posreduje prosilcu. Tridelni test temelji na naslednjih kriterijih:
1. Ali je omejitev pravice do informacij javnega značaja, določena z zakonom ter definiranje in opredelitev zakonito določenega cilja (interesa). Pooblažčenka ugotavlja, da obravnavani podatek je osebni podatek, ki je varovan z zakonom, kar predstavlja zakoniti interes, saj ga kot zavarovano kategorijo določata 38.člen Ustave RS, ZVOP-1 in 3. točka 6.člena ZDIJZ.
2. Ali bi razkritje pomenilo grožnjo, da bo povzročena resna škoda temu zakonitemu cilju (interesu) ali test resne nevarnosti. Pooblaščenka opozarja, da mora zavrnitev temeljiti na testu resne nevarnosti. Ne zadostuje, da informacija zgolj sodi v obseg zakonito predpisanih ciljev, ki so določeni z zakonom. Organ mora dokazati, da bi razkritje informacije povzročilo resno škodo temu zakonitemu interesu (cilju). V nekaterih primerih razkritje lahko koristi v nekaterih pa škoduje cilju. Da je nerazkritje podatka zakonito, mora biti čisti učinek (neto efekt) razkritja povzročitev resne škode temu cilju. Organ mora v konkretnem primeru torej tudi izkazati, da bi z razkritjem podatka, ki je predmet obravnave, le ta podatek povzročil resno škodo zakonitemu interesu, ki ga varuje ZVOP-1. Pooblažčenka ugotavlja, da bi z razkritjem obravnavanega podatka povzročili resno škodo z zakonom določenemu cilju, da se ne razkrivajo osebni podatki. ZVOP-1 varstvo osebnih podatkov opredeljuje kot tako pomembno dobrino, da je vsako razkritje le-teh, če ni drugače določeno z zakonom, žteti za resno grožnjo zakonitemu cilju. Glede na navedeno je šteti razkritje osebnih podatkov za resno škodo, ki bi bila povzročena ustavno zavarovani pravici.
3. Ali je škoda, ki bi nastala zakonito zavarovanemu cilju (interesu) večja, kot je pravno upravičen interes javnosti, da bi to informacijo dobil, oziroma definiranje in opredelitev interesa javnosti. V okviru tega vprašanja je potrebno odgovoriti tudi na dileme, ki jih je izpostavilo Ustavno sodišče RS: a.) Ali je poseg nujen ž poseg mora biti nujen, cilja torej ni mogoče doseči z blažjim posegom v ustavno pravico ali celo brez posega (drugi možni ukrepi z istim ciljem ga ne morejo nadomestiti);
b.) Ali je poseg primeren ž poseg mora biti primeren za dosego želenega, ustavno dopustnega cilja;
c.) Upoštevati je treba tudi t.i. sorazmernost v ožjem smislu. To pomeni, da je pri ocenjevanju nujnosti posega treba tehtati pomembnost posega v ustavno pravico s pomembnostjo ustavno dopustnega cilja, ki želi zavarovati ali zagotoviti druge ustavno varovane dobrine in odmeriti upravičenost nujnega posega sorazmerno s težo posledic.
Zahteva se prevladujoč javni interes. Tudi v primeru, ko je možno pokazati, da bi razkritje informacije povzročilo resno škodo zakonitemu cilju, mora biti informacija kljub temu razkrita, če koristi razkritja presegajo resno škodo. Pooblaščenka je presodila, da ni izkazan javni interes za razkritje tega podatka.
Pri vprašanju javnosti zahtevanih podatkov, je torej treba v končni presoji tehtati predvsem razmerje med škodo, ki bi bila povzročena z razkritjem osebnih podatkov posameznika in interesom javnosti, da izve za te podatke.
Zaradi vsega zgoraj navedenega, pa je Pooblaščenka presodila, da je potrebno obravnavane zahtevane podatke šteti kot izjemo v skladu s 3. točko 6. člena ZDIJZ.
5.Posebej o primerih, ko so denacionalizacijski upravičenci različni drugi zasebnopravni subjekti in ne fizične osebe (poslovna skrivnost)
Kljub navedbam organa, da bi šlo v vseh primerih razkritja denacionalizacijskih upravičencev za kršitev osebnih podatkov, lahko o osebnih podatkih govorimo zgolj pri fizičnih osebah. Pooblažčenka ne oporeka dejstvu, da se zaradi samega civilnopravnega položaja (denacionalizacijske) odškodnine, torej reparacije in tendence po vzpostavitvi prejšnjega stanja, pravne osebe v tem delu glede pričakovanega varstva zelo približajo fizičnim osebam, vendar lahko pri pravnih osebah govorimo eventuelno o obstoju poslovne skrivnosti. Zaradi očitnega pomika v zasebnopravno odškodninsko sfero, se Pooblaščenka v nadaljevanju opredeljuje le še do pojma in obstoja poslovne skrivnosti, medtem ko se glede vidika odškodnine kot dela zasebnopravne sfere, v celoti opira na navedbe iz 3. točke te odločbe. Kot že omenjeno, 6. člen ZDIJZ taksativno določa dvanajst izjem, ko lahko organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, med drugim tudi, ko gre na primer za podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost po zakonu, ki ureja gospodarske družbe (tč. 2). ZDIJZ se glede definicije poslovne skrivnosti opira na Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, žt. 30/98, 82/94, 20/98, 84/98, 6/99, 45/01, 59/01, 57/04 ž v nadaljevanju ZGD).
1. 1. odstavek 39. člena ZGD opredeljuje kot poslovno skrivnost podatke, za katere tako določi družba s pisnim sklepom, s katerim morajo biti seznanjeni družbeniki, delavci, člani organov in druge osebe, ki so dolžne varovati poslovno skrivnost.
2. Ne glede na določilo prejšnjega odstavka, pa se po določilu 2. odstavka 39. člena za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, ki kot taki niso določeni s sklepom družbe, pa je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba.
3. 3. odstavek 39. člena ZGD pa izrecno določa tudi, da se za poslovno skrivnost ne morejo šteti podatki, ki so po zakonu javni ali podatki o kršitvah zakona ali dobrih poslovnih običajev. Obenem pa so avtorji Zakona o gospodarskih družbah s komentarjem, zapisali tudi, da velja za poslovno skrivnost tudi podatek: cit.'' katerega sestavine so sicer znane, vendar je mogoče podatek kot celoto sestaviti, kompletirati le z določenim trudom''. (več Zakon o gospodarskih družbah s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2002)
Iz prakse izhaja, da imajo glede obstoja poslovne skrivnosti podoben status kot pravne osebe zasebnega prava, ne glede na določbe ZGD, tudi druge statusne oblike. Da se ZDIJZ na ZGD opira glede dikcije definicije poslovne skrivnosti, glede nosilcev oziroma imetnikov poslovne skrivnosti pa mora biti ZDIJZ širši, navajajo tudi avtorji Komentarja Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Inštitut za javno upravo, 2005), cit.: ''Zakon bo v prihodnosti treba dopolniti ter tudi drugim pravnim osebam (npr. zavodom) omogočiti zavrnitev zahteve za posredovanje informacij javnega značaja iz razloga poslovne skrivnosti.'' Posebej pomembna in potrebna je takšna možnost ravno za tiste subjekte, ki kljub temu da so osebe npr. javnega prava (npr. javni gospodarski zavodi, javni skladi), civilno-pravne osebe zasebnega prava, društva, ustanove, nastopajo na trgu v konkurenčnih razmerah. Zaključku, da bi nezmožnost zavarovanja važnih podatkov teh (drugih) subjektov, pomembno poslabšalo njihov položaj v tekmovanju z zasebnimi gospodarskimi družbami na trgu, se pridružuje tudi zg. citirani komentar.
Stališču Pooblaščenke je identično tudi stališče dr. Urške Pepeluh, ki v svoji doktorski disertaciji Pravica dostopa do informacij javnega značaja, sept. 2004, str. 207 zaključuje, da imajo lahko tudi subjekti civilne družbe, ki se v pretežnem delu svojega delovanja sploh ne ukvarjajo z gospodarsko dejavnostjo, poslovne skrivnosti. Takšni primeri so na primer društva, nevladne organizacije ali verske skupnosti. Slednje zasluži posebno pojasnilo prav zato, ker se na prvi pogled, zaradi izrecnega sklicevanja ZDIJZ na določila ZGD, zdi, da bo v sistemu dostopa do informacij javnega značaja težko varovati poslovne skrivnosti drugih zasebnopravnih subjektov, ki niso gospodarske družbe. Kolikor področna zakonodaja varstva njihovih podatkov ne ureja, bo morala praksa varovanje po ZDIJZ že konkretizirati. Njihove zaupne informacije bi morali varovati analogno poslovnim skrivnostim gospodarskih družb. Iz cit. disertacije še izhaja poudarek, da načeloma ni nobenih razlogov za razlikovanje teh subjektov glede na njihovo statusno-pravno organiziranost. Prav tako določilo člena 4/2/1 Uredba EU št. 1049/2001 o varstvu informacij, katerih razkritje bi ogrozilo gospodarske interese oseb, določa za te osebe katerekoli pravne ali fizične osebe.
Iz sklepnega poglavja zgoraj cit. doktorske disertacije izhaja tudi, da je vrsta izjem, ki jih določa ZDIJZ, namenjena prav varstvu pravic posameznikov in pravnih oseb oziroma ti. zasebnih interesov, zato slovenska ureditev sledi tradicionalni zaščiti varstva osebnih podatkov fizičnih oseb in varstva zaupnih gospodarskih podatkov. Prav iz tega razloga pa je nevzdržen morebiten zaključek, da bi ZDIJZ z izrecnim sklicevanjem na ZGD imel namen v celoti izključiti varstvo občutljivih informacij drugih zasebnopravnih subjektov, ki niso gospodarske družbe. Varovati jih bo zato mogoče po analogiji, saj ni razlogov za razlikovanje teh subjektov glede na njihovo statusno-pravno organiziranost.
Morebitno stališče, da pravna entiteta, ki pravno ni organizirana kot gospodarska družba, poslovne skrivnosti ne more imeti, ni sprejemljivo oziroma je preseženo.
Razloge za pomanjkanje lastne definicije poslovne skrivnosti v drugih pravnih panogah, izven konkurenčnega prava, navajajo tudi avtorji Komentarja zakona o gospodarskih družbah, str. 193: ''Poslovna skrivnost je sankcionirana na več pravnih področjih. Vendar je smoter varstva v vseh primerih enak, namreč varstvo konkurenčnih prednosti podjetja. Zato je razumljivo, da se je prav v konkurenčnem pravu oblikovala definicija poslovne skrivnosti, na katero računajo tudi druge pravne panoge, ki niso oblikovale lastne definicije. V ZGD je obravnavani člen namenjen definiranju (opomba: podčrtala pooblaščenka) poslovne skrivnosti.''
Zaradi izrazitega pomika v zasebnopravno sfero, pa Pooblaščenka navaja še več - nekatere tuje pravne ureditve (npr. ameriška) kljub načelnemu ločevanjem med osebnimi podatki in poslovnimi skrivnostmi, določajo pravico do varstva zasebnih podatkov tudi npr. za družbe, ki so zelo blizu svojim ustanoviteljem, npr. majhna podjetja.
Zaradi vpliva pooblaščenkine odločbe na pravice in pravne koristi vseh ostalih denacionalizacijskih upravičencev, ki niso fizične osebe, je Pooblaščenka le-te s pozivom z dne 7.4.2005 pozvala, da se po določilu 43. in 44. člena ZUP, vključijo v postopek kot stranski intervenienti in se opredelijo, ali zahtevana informacija za njih morebiti predstavlja katero od izjem po določilu 6. člena ZDIJZ. Po določilu 44. člena ZUP so organi dolžni po uradni dolžnosti obvestiti osebe, na katerih pravice ali pravne koristi bi odločba lahko vplivala.
Pooblaščenka ugotavlja, da so se vsi v postopek kot stranski intervenienti pozvani denacionalizacijski upravičenci, na poziv z dne 7.4.2005 odzvali in svojo odločitev oprli na obstoj poslovne skrivnosti, bodisi po določilu zg. citiranega 1. odstavka, bodisi po določilu 2. odstavka 39. člena.
Denacionalizacijski upravičenci se ob prijavi svoje stranske interveniece, sklicujejo na določila 1. oziroma 2. odstavka 39. člena. Kadar ne razpolagamo s pisnim sklepom družbe o določitvi poslovne skrivnosti (1. odstavek 39. člena ZGD), je pri opredeljevanju poslovnih skrivnosti, potrebno ugotavljati predvsem, ali posamezen podatek predstavlja konkurenčno prednost posameznega pravnega subjekta na trgu v kakršnemkoli pogledu, kaže lahko npr. na njenegove pogajalske sposobnosti ter položaj na trgu. Posamezni podatki lahko predstavljajo poslovno skrivnost, kadar bi njihovo razkritje lahko vplivalo na konkurenčne položaje posameznih subjektov in bi po določilu 2. odstavka 39. člena ZGD z razkritjem tega podatka nastala občutna škoda. Pooblaščenka je tako prepričana, da bi se z objavo zahtevanih podatkov (informacij), občutno poseglo v konkurenčne prednosti posameznih denacionalizacijskih upravičencev, saj se vsi vsaj v določenem obsegu pojavljajo na trgu v konkurenčnih razmerah. Konkretno to pomeni, da ne gre zgolj in samo za v celoti tržno usmerjene subjekte, da pa vsaj v enem delu svoje subjektivitete na trgu nedvomno nastopajo. Objavljeni podatki bi tako razkrili poslovno politiko posameznih subjektov, od oblikovanja katere pa je nedvomno odvisen njihov nadaljni položaj in bi jim z objavo nedvomno nastala občutna škoda pri poslovanju. Kot izhaja iz prijave stranske intervence, pa so praktično smiselno enaki tudi povzeti razlogi, ki predstavljajo podlago pri določitvi poslovne skrivnosti s pisnim sklepom subjekta, po določilu 1. odstavka 39. člena ZGD.
Na podlagi vsega navedenega, kot tudi navedb stranskih intervenientov, Pooblaščenka ocenjuje, da zahtevani podatki predstavljajo poslovno skrivnost, ker bi njihovo razkritje vplivalo ali bi lahko vplivalo na konkurenčni položaj posameznih subjektov. Posamezni denacionalizacijski upravičenci namreč opravljajo različne ekonomske dejavnosti, pri čemer so nekatere od njih šele v začetnih fazah, oziroma še niso v celoti realizirane, zato obstaja realna nevarnost oziroma potencialna škoda. Ker posamezni denacionalizacijski upravičenci igrajo v slovenskem gospodarskem prostoru pomembno vlogo, obstaja realna nevarnost, da bi razkritje zahtevanih podatkov ogrozilo njihovo delovanje. Gre namreč tudi za odkrite ocene stabilnosti določenega subjekta, pri čemer varstvo zaupnih gospodarskih podatkov predstavlja pravno varovano dobrino. Pooblaščenka ocenjuje, da vsekakor ni namen ZDIJZ, da bi z določbami o javnosti, zasebnim subjektom omogočala pridobivanje dragocenih poslovnih informacij o svojih konkurentih. Zahtevani podatki nedvomno predstavljajo jasen in pregleden prerez precejšnjega dela poslovnega stanja konkretne pravne osebe zasebnega prava ter zato pomenijo izrazito konkurenčno prednost v negativnem smislu, obenem pa za opredelitev podatkov kot poslovne skrivnosti izpolnjujejo potrebne škodne kriterije. Glede na navedeno, je potrebno v vsakem konkretnem primeru posebej (case by case) ugotavljati, ali gre za legitimno varovano poslovno skrivnost in jo v primeru pritrdilnega odgovora, enako kot v obravnavanem primeru, od dostopa obvezno izločiti.
Da gre za občutljivo področje, kaže tudi primerjalno-pravni pregled, saj primerjalno in tuje pravo običajno predvideva širše varstvo in načeloma varuje vse podatke, katerih razkritje bi škodovalo konkurenčnemu položaju subjekta na trgu. Priporočilo Sveta Evrope št. 2 (2002), pa v načelu IV/1/v priznava celo varstvo gospodarskih in drugih ekonomskih interesov in sicer ne glede na to, ali so ti interesi zasebni ali javni, s čimer so mišljene predvsem poslovne informacije, ki morajo ostati zaupne zaradi varstva konkurence na trgu. Tudi v pravu EU je izjema široka, saj se dostop do informacij lahko zavrne, če bi njihovo razkritje ogrozilo gospodarske interese fizične ali pravne osebe, vključno s pravicami intelektualne lastnine. (člen 4/2/1 Uredbe Evropskega Parlamenta in Sveta Evropske unije št. 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije).
Pojem ''gospodarski interesi'' je širok in zajema tudi trgovinske in proizvodne poslovne skrivnosti, pravice intelektualne lastnine, tržne informacije, podatke o stroških in javnih naročilih. (podrobneje European Commission, A Citizen's Guide, s. 13)
Pooblaščenka povsem na koncu tudi zaključuje, da gre v primerih odžkodnin v denacionalizacijskih postopkih, kjer so denacionalizacijski upravičenci gospodarske družbe, računovodsko gledano za njihove dolgoročne finančne naložbe v kapital. Slovenski računovodski standardi (Uradni list RS žt. 107/01 s spremembami), kot obvezna pravila o strokovnem ravnanju na področju računovodenja, ki jih oblikuje Slovenski inštitut za revizijo, v razdelku z naslovom Kontni okvir za gospodarske družbe, v razredu 0, določajo dolgoročne finančne naložbe v kapital pod istoimensko točko št. 06. Cit.: ''V tej skupini se izkazujejo denarni izdatki za naložbe v delnice in deleže, odkupljene lastne delnice in deleže, naložbene nepremičnine, naložbe v plemenite kovine, drage kamne, umetniška dela in podobno ter druge dolgoročne kapitalske naložbe. Delnice, deleži in druge dolgoročne kapitalske naložbe se razčlenijo na tiste v državi in v tujini. Posebej se izkazuje popravek vrednosti teh naložb zaradi okrepitve in posebej zaradi oslabitve.'' Iz navedene opredelitve tako izhaja, da so zneski dolgoročnih finančnih naložb seveda pri posameznih pravnih osebah zelo različni, predvsem pa sestavljeni iz različnih virov, ki niti v samih poslovnih bilancah niso eksplicitno navedeni oziroma razdelani.
5.1. Posebej o odškodninah na podlagi 73. člena ZDen
Ob upoštevanju vsega zgoraj navedenega, pa posebno kategorijo prejemnikov obveznic SOD (v sklopu pod točko 4.) predstavljajo oškodovanci na podlagi 73. člena ZDen. Zavezancem, iz katerih sredstev se vrne po določbah ZDen nepremičnina, ki so jo pridobili odplačno, pripada odškodnina po predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini, pri čemer se odškodnina izplača v obliki obveznic SOD in ne v denarni obliki. Z določbo cit. člena varuje ZDen sredstva tistih zavezancev, ki so nepremičnine pridobili odplačno tako, da jim zagotavlja odžkodnino za nepremičnino, katero bodo morali vrniti v postopku denacionalizacije.
Navedena določba 73. člena ZDen sicer omenja samo nepremičnine, pravna stroka pa opozarja, da bi se morala smiselno uporabljati tudi za z denacionalizacijo v last in posest vrnjene premičnine, če jih je zavezanec pridobil odplačno. Obveznice iz tega naslova morajo biti po svojih lastnostih v celoti izenačene z obveznicami, ki jih SOD izdaja za plačilo odškodnine na podlagi denacionalizacije. (glej Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, GV 1992, str. 204, 205)
Gre torej za poseben položaj tistih pravnih oseb zasebnega prava, ki so obenem zavezanke za vrnitev premoženja v postopku denacionalizacije in tudi upravičenke do izplačila odškodnine v obveznicah SOD. Navedene pravne osebe so premoženje, ki je (bilo) predmet denacionalizacijskega postopka in zato predmet vračanja, namreč pridobile na odplačen način. Gre torej za popravo krivic in civilno - pravno reparacijo na dveh nivojih, pri čemer veljajo vse zgoraj omenjene Pooblaščenkine ugotovitve in zaključki, tudi za te pravne osebe zasebnega prava.
Pooblaščenka je zato na podlagi 3. odstavka 246. člena ZUP pritožbo kot neutemeljeno zavrnila.
Pouk o pravnem sredstvu: Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, temveč je dopustno sprožiti upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodižče. Tožba se lahko pošlje po pošti, vloži pisno ali da ustno na zapisnik pri sodišču. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži najmanj v treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Pooblaščenka za dostop do informacij javnega značaja
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.