prosilec - Državno odvetništvo RS

POVZETEK:

Organ je prosilcu z odločbo v celoti zavrnil dostop do zahtevanih dokumentov na podlagi izjem od dostopa po 3., 8. in 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da v obravnavanem primeru ni podana nobena od pravnih podlag, po kateri bi bilo posredovanje predmetnih osebnih podatkov kot informacij javnega značaja zakonito. Za odločitev v obravnavani zadevi ni pomembno, da je prosilec zahteval lastne osebne podatke, saj se dostopa do dokumentov na podlagi določb ZDIJZ nikoli ne presoja z vidika okoliščin posameznega prosilca, temveč z vidika samih informacij, ki so zahtevane. Za uveljavljanje pravice dostopa do informacij javnega značaja namreč ni bistveno, ali prosilec zahteva svoje osebne podatke, temveč je treba presoditi, ali gre za dokumente, ki so prosto - javno dostopni vsakomur. Upoštevaje navedeno je IP pritožbo prosilca zavrnil.

ODLOČBA:

Številka: 090-307/2021/2

Datum: 28. 10. 2021

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju: IP) izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05, 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju: ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15, 32/16 in 7/18; v nadaljevanju: ZDIJZ) ter prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06, 126/07, 65/08, 8/10, 82/13 in 175/20 - ZIUOPDVE; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi …(v nadaljevanju: prosilec), z dne 8. 9. 2021, zoper odločbo Državnega odvetništva Republike Slovenije, Šubičeva 2, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: organ), št. DODV-1 VSRU-110/2021-2 z dne 3. 9. 2021, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

ODLOČBO:

1. Pritožba prosilca z dne 8. 9. 2021 zoper odločbo Državnega odvetništva Republike Slovenije, DODV-1 VSRU-110/2021-2 z dne 3. 9. 2021, se zavrne.

2. Posebni stroški v postopku reševanja te pritožbe niso nastali.

Obrazložitev:

Prosilec je z zahtevo z dne 10. 8. 2021 zahteval, skladno z ZDIJZ, zadevno dokumentacijo, na podlagi katere je organ sprejel napačno odločitev v zvezi z njegovim odškodninskim zahtevkom. Z odločitvijo organa se namreč ne strinja in jo zavrača v celoti. Mnenja je, da gre v zadevi za izredno grobo zavarovalniško goljufijo, kaznivo dejanje je bilo po njegovem mnenju storjeno namerno, ODT in Policija pa goljufijo prikrivata. Kot način seznanitve je navedel, da se mu dokumentacija posreduje na navedeni naslov.

Organ je nato o zahtevi odločil z odločbo št. DODV-1 VSRU-110/2021-2 z dne 3. 9. 2021 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), s katero je zahtevo prosilca v celoti zavrnil. Najprej je v utemeljitvi svoje odločitve izpostavil določbo prvega odstavka 4. člena ZDIJZ ter ugotovil, da informacijo javnega značaja predstavlja samo dokument, ki že obstaja, je že ustvarjen, oziroma dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«. Organi, ki so zavezanci po ZDIJZ, so namreč dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta ali pridobiti oziroma vzpostaviti dokumenta, ki ga v času zahteve nimajo. Predmet presoje organa so tako bili trije dokumenti s prilogami, ki se nahajajo v spisu organa št. P-AP28-693/2021, in jih je organ prejel s strani državnih organov, ki so podali svoja mnenja v obravnavani zadevi. Gre za odgovore na zaprosila organa ter stališča Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, Ministrstva za notranje zadeve in Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru. Vsi dokumenti so nastali v postopku mirnega reševanja spora v skladu s 27. členom Zakona o državnem odvetništvu (v nadaljevanju: ZDOdv )[1]. Organ je ugotovil, da zahtevani dokumenti spadajo v delovno področje organa, in da organ z njimi razpolaga v materializirani obliki, oziroma da gre za informacije javnega značaja v smislu prvega odstavka 4. člena ZDIJZ, zato je v naslednji fazi preveril še, če obstaja katera od izjem po prvem odstavku 6. člena ZDIJZ. Ugotovil je, da zahteva prosilca sodi med izjeme, določene v 6. členu ZDIJZ, in sicer v treh točkah:

• v skladu s 3. točko organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov;
• v skladu z 8. točko organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka, in bi njegovo razkritje Škodovalo njegovi izvedbi;
• v skladu z 11. točko organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organov, in bi njegovo razkritje povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa.

Izjema iz 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ

Zakon o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju: ZVOP-1)[2] določa, da se z varstvom osebnih podatkov preprečujejo neustavni, nezakoniti in neupravičeni posegi v zasebnost in dostojanstvo posameznika, oziroma posameznice pri obdelavi osebnih podatkov (1. člen ZVOP-1). Osebni podatek je po prvi točki 6. člena ZVOP-1 katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v kateri je izražen. Poleg ZVOP-1 se od 25. 5. 2018 dalje v Republiki Sloveniji uporablja Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27.4.2017 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju: Splošna uredba o varstvu podatkov). Ker splošna uredba o varstvu podatkov velja neposredno, na nacionalnem nivoju pa zakona, ki bi zagotovil izvajanje njenih določb, ni, je treba glede varstva osebnih podatkov spoštovati določbe Splošne uredbe o varstvu podatkov. Ob tem je mogoče ugotoviti, da predmetna uredba bistveno ne spreminja definicije osebnega podatka ter je pri tem izpostavil pojma osebnega podatka in obdelave osebnih podatkov (4. člen Splošne uredbe o varstvu podatkov). Ker razkritje osebnega podatka predstavlja vrsto obdelave osebnih podatkov, je tako treba za presojo dopustnosti razkritja upoštevati splošne pravne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v členu 6 Splošne uredbe o varstvu podatkov. Iz navedenega člena kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov (torej tudi razkritje podatkov javnosti) zakonita  (dopustna) med drugim tudi, če je obdelava potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca (točka c), ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu (točka e). Zakonsko podlago za obdelavo osebnih podatkov, upoštevajoč točko c člena 6(1) Splošne uredbe o varstvu podatkov, lahko predstavlja tudi ZDIJZ. Razkritje osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja je dopustno v primeru, ko gre za osebne podatke, ki hkrati pomenijo, npr. podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca (1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ). Vsi zahtevani dokumenti vsebujejo vrsto osebnih podatkov fizičnih oseb, kot so npr. ime in priimek, naslov prebivališča, ipd. ter vrsto občutljivih podatkov in dokumentov. Prav tako zahtevani dokumenti vsebujejo veliko naveznih okoliščin (npr. podrobnejši opis dogodkov ipd.), iz katerih je mogoče določiti osebo, vse to pa se prepleta skozi celotno vsebino zahtevane dokumentacije. Glede na navedeno je tako organ ugotovil, da zahtevana dokumentacija nedvomno vsebuje varovane osebne podatke, ki predstavljajo izjemo po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

Izjema iz 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ

Za uveljavitev izjeme iz 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ sta kumulativno določena dva pogoja, ki omogočata njeno uporabo, in sicer da je (sodni) postopek še v teku in da bi razkritje zahtevanega podatka škodovalo njegovi izvedbi. Prosilec je v predhodnem postopku v skladu z določilom 27. člena ZDOdv na organ naslovil predlog za poskus mirne rešitve spora, v katerem je uveljavljal povračilo škode, ki naj bi bila povzročena v posameznih zadevah Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani in Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru ter Policijske postaje Maribor. Predlog prosilca je bil obravnavan v predhodnem postopku po določilih ZDOdv (5. oddelku: Predhodni postopek poskusa mirne rešitve spora; 27. do 37. člen), ki je za stranko, ki namerava začeti pravdni ali drug postopek proti državi ali državnemu organu, obvezen. V 29. členu ZDOdv je določeno, da so vsi podatki, ki izvirajo iz predhodnega postopka ali so povezani z njim, zaupni, razen če so se stranke sporazumele drugače, če njihovo razkritje zahteva zakon ali če je njihovo razkritje potrebno za izpolnitev ali prisilno izvršitev sporazuma o rešitvi spora. Izpostavil pa je tudi prvi odstavek 30. člena ZDOdv. Nadalje je navedel, da ne glede na to, da je bil predhodni postopek zaključen z dnem vročitve (to je 10. 8. 2021) potrdila o neuspelem poskusu mirne rešitve spora, to ne pomeni, da prosilec ne bo nadaljeval postopka z vložitvijo tožbe v pravdnem postopku. Upoštevaje navedeno je tako po mnenju organa izpolnjen prvi pogoj za uveljavljanje te izjeme. Glede izpolnjevanja drugega pogoja pa je organ izvedel škodni test. Škodni test je eden izmed testov t.i. tehtanja. Dostop do informacije je mogoče zavrniti le, če se tehtnica med škodo na izvedbi postopka in razkritjem informacije nagne proti škodi oziroma, če bi bila škoda, storjena izvedbi postopka, večja od pravice javnosti, da se seznani z informacijo. Na osnovi izvedenega škodnega testa je ugotovil, da je predhodni postopek po ZDOdv predpogoj za začetek pravdnega postopka, ki ga lahko prosilec začne z vložitvijo tožbe in pri tem uporabi dokumente, ki jih želi pridobiti v tem postopku po ZDIJZ. Organ je zato ocenil, da bi razkritje zahtevanih dokumentov v tej fazi postopka lahko povzročilo takšno škodo za nadaljevanje postopka, da le-ta pretehta nad pravico javnosti, da se seznani z zahtevano informacijo javnega značaja.

Izjema iz 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ

Za obstoj izjeme te izjeme morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja: podatek mora izhajati iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organa in specifični škodni test (razkritje takšnega podatka bi povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa). Namen te izjeme je preprečiti škodo, ki bi nastala pri kakovosti odločanja organa, saj bi v primeru, da bi takšni dokumenti postali javni, to lahko resno ogrozilo kritično, inovativno in učinkovito delo javnega sektorja. Stališča Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, Ministrstva za notranje zadeve in Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru, ki so bili sestavljeni na zahtevo organa zaradi obravnave vloge prosilca v predhodnem postopku, so sestavni del in podlaga za odločanje organa v predhodnem postopku. Organ samo teh podatkov, ki jih potrebuje za odločitev ali je zahtevek utemeljen, nima. To pomeni, da se zaradi vodenja predhodnega postopka vselej vzpostavi razmerje med dvema organoma (v konkretnem primeru z več državnimi organi), katerega bistvo je v zaupnem odnosu med mandatarjem in mandantom, skladno s 3. členom ZDOdv (načelo medsebojnega zaupanja). Če je zaupanje porušeno (in na tej točki je že mogoče govoriti o izkazovanju škode v primeru razkritja dokumentov), obstaja bojazen, da bodo dokumenti, ki si jih je organ pridobil za namene predhodnega postopka, dostopni na podlagi določb ZDIJZ, zaradi česar lahko pride do situacije, ko je tudi samo zastopanje oteženo ali celo onemogočeno. Stališča državnih organov so bila torej pripravljena za potrebe konkretnega predhodnega postopka in ne kot stališča namenjena javnosti na splošno. Navedeni dokumenti izpolnjujejo prvi kriterij za obstoj izjeme notranjega delovanja organa. Z navedeno izjemo se namreč (ob pogoju nastanka škode) varujejo dokumenti, ki so namenjeni interni komunikaciji, torej korespondenci, ki je namenjena pripravi odločitev organa, npr. mnenja, stališča, navodila, odredbe, opomniki, poročila, zapisnike, smernice ali podobni interni dokumenti, ki so izdelani zaradi notranjih potreb organa ali zaradi oblikovanja stališč v zvezi z delom organa, oziroma dokumente, iz katerih izhaja postopek ali način dela organa, kot tudi njegova notranja politika. Glede izpolnjevanja drugega pogoja je organ izvedel škodni test. Gre namreč za izjemo, pri kateri morajo dokumenti oziroma podatki prestati še t.i. škodni test, se pravi, da je potrebna ocena, ali bi razkritje povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa, saj že sam naziv postopka pove, da gre za predhodni postopek, ki se lahko »nadaljuje« v sodnem postopku. Glede na to, da je organ pooblaščen, da pred sodiščem varuje interese Republike Slovenije, bi prost dostop do informacij iz predhodnega postopka, iz katerih so razvidni razmišljanje, stališča in interesi organa, onemogočalo učinkovito varstvo interesov države, kar bi lahko škodovalo delovanju organa. Tudi v tem primeru je bilo ugotovljeno, da bi zaradi medsebojne vsebinske povezave predhodnega postopka, razkritje zahtevanih dokumentov v tej fazi postopka lahko povzročilo takšno škodo za nadaljnji pravdni postopek, da le-ta pretehta nad pravico javnosti, da se seznani z zahtevano informacijo javnega značaja.

V konkretnem primeru je organ presojal še, ali je mogoče uporabiti inštitut delnega dostopa (7. člen ZDIJZ) in prosilcu omogočiti delni dostop do zahtevanih dokumentov. Na podlagi preučitve dejanskega stanja je nato ugotovil, da ne obstajajo možnosti za delni dostop, ker se v prejšnjih odstavkih navedeni razlogi za obstoj izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja nanašajo na zahtevane dokumente v celoti. Upoštevaje vse navedeno je organ odločil kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

Prosilec je vložil pritožbo z dne 8. 9. 2021. Navedel je, da je v zadevi izredno grobe, namerne zavarovalniške goljufije s strani …, skladno z ZDIJZ ter njegovimi zakonitimi pravicami oškodovanca, stranke v postopku in kot subsidiarni tožilec, zahteval vpogled v spis zadeve, dokumentacije pri organu, ki mu je bila posredovana s strani Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, Ministrstva za notranje zadeve in Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru. Strinja se, da bi s tem, ko bi mu omogočili vpogled v spis, prišlo do velike škodne odgovornosti Republike Slovenije, saj so omenjeni državni organi v svojih poročilih in mnenjih grobo lagali, zavajali in prirejali. Po njegovem mnenju so s temi namernimi kaznivimi dejanji namerno zlorabili svoj položaj in pristojnosti z namenom omogočanja protipravne koristi državi Republiki Sloveniji, torej njihovemu delodajalcu. Če gre v zadevi za namerno zavarovalniško goljufijo, je dejstvo, da je …, v večinski državni lasti in bi tako nastala največja škoda prav državi. Zoper zavarovalnico nadaljuje s kazenski pregonom pred pristojnim sodiščem, pa tudi zoper vse osumljene zaposlene pri zavarovalnici, ter tudi odgovorne zaposlene na Ministrstvu za notranje zadeve, Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani in Okrožnem državnem tožilstvu v Mariboru bo nadaljeval s kazenskim pregonom, dokler odgovorni ne bodo spoznani za krive, obsojeni in sankcionirani, skladno z zakonodajo v Republiki Sloveniji. IP je zaprosil, da preveri, ali je odločitev organa, pravilna in skladna z njegovimi pravicami kot subsidiarnega tožilca v zadevi. Kot subsidiarni tožilec ima vsekakor absolutno pravico izvedeti, kaj so ugotovili organi pregona, njihova mnenja in trditve. Navedeno potrebuje zaradi razširitve kazenskega pregona zoper omenjene tožilce in policiste, pri čemer dodaja, da ga osebni podatki ovadenih ne zanimajo. Prepričan je namreč, da bi ob vpogledu v spis spoznal namerno kriminalen, goljufiv, nezakonit način delovanja tožilstva in policije, s čimer bi bila državi povzročena ogromna škoda, saj tako goljufa državljane sistematično. Gre za sistemsko kriminalno goljufijo, krajo premoženja, namernega povzročanja nepopravljive nematerialne škode, kakor tudi ogromne materialne škode. Kriminalno delovanje omenjenih kriminalnih državnih uradov je pred javnostjo skrbno prikrito, zato meni, da tega tudi ne sme videti, saj bi zadevo vsekakor uporabil v zadevi pred pristojnim sodiščem. O tem kriminalu bi tudi obvestil javnost, katera ima do tega vso pravico. Zakonska dolžnost javnega medija RTVS je, da o tem kriminalu poroča javnosti, saj gre pri tem za organiziran državni kriminal, sistemsko goljufijo in krajo premoženja ter uničevanje zdravja in življenj, do katerega ima javnost vso pravico izvedeti. Po njegovem mnenju gre za grob organiziran državni kriminal in zlorabo oblasti. Dodal je še, da gre za izredno nujno, socialno zadevo, saj državni uradi po njegovem mnenju namerno, nezakonito nad njim vršijo absolutni pravosodni in zdravstveni linč, popolno likvidacijo. Na koncu je ponovno poudaril, da gre za namerno storjeno grobo kaznivo dejanje, skrajno nemoralno, organizirano, naročeno in vodeno splošno likvidacijo, popolni linč s strani državnih uradov in ustanov.

Organ po prejemu pritožbe izpodbijane odločbe ni nadomestil z novo ter je pritožbo prosilca, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, z dopisom št. DODV-1 VSRU-110/2021-5 z dne 23. 9. 2021, poslal v pristojno odločanje IP. Organ je pritožbi priložil izpodbijano odločbo s potrdilom o vročitvi, zahtevo prosilca, popis spisa št. P 693/2021, zaprosilo organa z dne 15. 7. 2021 ter odgovore Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani z dne 20. 7. 2021, Ministrstva za notranje zadeve z dne 9. 8. 2021 in Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru z dne 18. 8. 2021 na zaprosilo organa.

Pritožba ni utemeljena.

IP kot organ druge stopnje je v skladu z 247. čl. ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo izpodbija prosilec. Odločbo tako preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

IP ugotavlja, da prosilec izpodbija odločbo v celoti.

IP ugotavlja tudi, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je organ zavezanec po 1. členu ZDIJZ in da organ razpolaga z zahtevanimi dokumenti v materializirani obliki, saj jih je tudi posredoval IP. Pogoji za obstoj informacije javnega značaja so tako izpolnjeni. Sporno je, ali so predmetni dokumenti prosto dostopne informacije javnega značaja (v celoti ali delno). Ker je organ prosilcu zavrnil dostop do zahtevanih podatkov oziroma odgovorov Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, Ministrstva za notranje zadeve in Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru, na podlagi 3., 8. in 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, je IP v nadaljevanju presojal najprej obstoj izjeme varstva osebnih podatkov.

Izjema po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ

Pravilo ZDIJZ je, da so informacije javnega značaja prosto dostopne, pravico prosilcev po ZDIJZ pa je mogoče omejiti le v izjemnih primerih, ko to terja varstvo pravic tretjih in varstvo javnega interesa. Tudi v zvezi z uporabo izjeme po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ je treba slediti namenu in cilju zakona iz 2. člena in izjemo tolmačiti restriktivno.

V skladu z določbo 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ organ zavrne zahtevo za dostop do informacije javnega značaja, če se podatek nanaša na varovane osebne podatke. ZDIJZ pri ugotavljanju obstoja navedene izjeme napotuje na določbe veljavnega zakona o varstvu osebnih podatkov.

Kot je navedel že organ, ugotoviti gre, da se je 25. 5. 2018 začela uporabljati Splošna uredba o varstvu podatkov. Le-ta predstavlja tisti pravni akt, ki ureja varstvo osebnih podatkov in v določenih delih zamenjuje ZVOP-1. V določenih delih se torej ZVOP-1 ne uporablja več. Ob tem je mogoče ugotoviti, da predmetna uredba bistveno ne spreminja definicije upravljavca in obdelovalca osebnih podatkov in ne definicije osebnega podatka ter ne spreminja definicije javnega in zasebnega sektorja. Določbe, ki urejajo pojma osebnega podatka in obdelave osebnih podatkov, je organ že prav tako izpostavil v izpodbijani odločbi, zato ju IP na tem mestu posebej ne navaja.

Kot organ tako tudi IP izpostavlja, da skladno z definicijo obdelave osebnih podatkov iz druge točke 4. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov razkritje s posredovanjem osebnih podatkov izrecno pomeni obdelavo osebnih podatkov. Zato je za presojo dopustnosti razkritja treba upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v členu 6 Splošne uredbe o varstvu podatkov. Ker organ spada med upravljavce in obdelovalce osebnih podatkov, ki sodijo v javni sektor, veljajo zanj naslednje pravne podlage za obdelavo osebnih podatkov:

(a) posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, je privolil v obdelavo njegovih osebnih podatkov v enega ali več določenih namenov (kadar ne gre za izvajanje javnih nalog);

(b) obdelava je potrebna za izvajanje pogodbe, katere pogodbena stranka je posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, ali za izvajanje ukrepov na zahtevo takega posameznika pred sklenitvijo pogodbe;

(c) obdelava je potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca;

(e) obdelava je potrebna za opravljanje naloge v javnem interesu ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu.

Upoštevaje navedeno IP ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni podana nobena od zgoraj navedenih pravnih podlag, po kateri bi bilo posredovanje predmetnih osebnih podatkov kot informacij javnega značaja zakonito. Posledično je IP zahtevo prosilca za posredovanje zahtevanih dokumentov oziroma informacij zavrnil.

IP ob tem še poudarja, da za odločitev v obravnavani zadevi ni pomembno, da je prosilec zahteval lastne osebne podatke, saj se dostopa do dokumentov na podlagi določb ZDIJZ nikoli ne presoja z vidika okoliščin posameznega prosilca, temveč z vidika samih informacij, ki so zahtevane. Za uveljavljanje pravice dostopa do informacij javnega značaja namreč ni bistveno, ali prosilec zahteva svoje osebne podatke, temveč je treba presoditi, ali gre za dokumente, ki so prosto - javno dostopni vsakomur. Pri presoji, ali lahko prosilec pridobi zahtevane dokumente, se je zato vedno treba vprašati, ali gre za informacije, ki bi jih lahko pridobil tudi kdorkoli drug, ki bi organu postavil isto zahtevo. Kadar prosilec oblikuje zahtevo na način, da zahteva podatke o točno določeni osebi, prekritje osebnih podatkov ne more prekriti prepoznavnosti posameznika. Posamezniki, ki želijo od organov prejeti svoje osebne podatke, lahko le-te zahtevajo na drugih zakonskih podlagah (npr. na podlagi zahteve za seznanitev z lastnimi osebnimi podatki, ki jo zagotavlja 15. člen Splošne uredbe o varstvu podatkov), ne morajo pa svojih podatkov zahtevati na podlagi ZDIJZ. ZDIJZ izključuje posredovanje tistih dokumentov, ki se nanašajo na varovane osebne podatke, kar podatki v zvezi z odškodninskim zahtevkom prosilca nedvomno so.

V postopku po ZDIJZ je torej bistveno, da se odloča z učinkom erga omnes, kar pomeni, da je dokument, ki predstavlja prosto dostopno informacijo javnega značaja, dostopen vsakomur, pravni in fizični osebi, ne glede na pravni interes in morebiten osebni status. Rezultat presoje oziroma odločitev po ZDIJZ mora biti namreč enaka za vse. ZDIJZ torej kot pravilo postavlja enako in enotno uporabo določb zakona za vse.

Ker IP ugotavlja, da je v obravnavanem primeru podana izjema varstva osebnih podatkov, zaradi katere se pritožba prosilca zavrne, se ni posebej opredeljeval do izjem po 8. in 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

Sklepno

IP je na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag zaključil, da pritožba prosilca ni utemeljena. IP je tako pritožbo prosilca, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali (kot to izhaja iz točke 2. izreka te odločbe).

Ta odločba je v skladu s trideseto točko 28. člena Zakona o upravnih taksah[3] oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

Nataša Siter, univ. dipl. prav.

svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.

informacijska pooblaščenka

[1] Uradni list RS, št. 23/17.

[2] Uradni list RS, št. 94/07- uradno prečiščeno besedilo.

[3] Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16, 30/18 – ZKZaš in 189/20 – ZFRO.