prosilec - Ministrstvo za obrambo

Sodba Upravnega sodišča

POVZETEK:

V obravnavani zadevi je organ v ponovljenem postopku zavrnil dostop do dokumentov iz zahtevanih spisov organa zaradi izjeme notranjega delovanja organa. IP je v pritožbenem postopku primarno poudaril, da je varovanje podatkov kot tajnih po ZTP res skrajno sredstvo, ki se lahko uporabi ob izpolnjevanju strogih zakonskih pogojev. Zato ne vzdrži logika prosilca, da če dokument ne more biti tajen, je še manj varovan z drugo izjemo, saj je to v nasprotju tako s samim institutom tajnih podatkov, kot tudi z določbami ZDIJZ. Vsaka od izjem, ki so opredeljene v prvem odstavku 6. čl. in 5.a čl. ZDIJZ, je samostojna, kar pomeni, da če tudi niso podani pogoji za izjemo tajnih podatkov, še vedno obstaja legitimna pravica organa, da se sklicuje na katero od drugih izjem po ZDIJZ, seveda ob izpolnjevanju pogojev, ki jih terja zatrjevana izjema. Nadalje je IP presojal izpolnjevanje pogojev zatrjevane izjeme in ugotovil, da gre dejansko za dokumente, ki so tako po formalni obliki kot tudi po vsebini nastali v zvezi z notranjim delovanjem organa na področju kriptografske zaščite tajnih podatkov (npr. zahteve za označevanje, nameščanje in uporabo kriptografske opreme, nalaganje kriptografskih ključev, zahteve za generiranje in razdeljevanje kriptografskih ključev,..), zato se strinja z organom, da je prvi pogoj zatrjevane izjeme podan. Prav tako je IP sledil organu, da bi z razkritjem vsebine zahtevanih dokumentov bila ogroženo operativno delovanje organa, torej tako razpoložljivost komunikacijsko informacijskih sistemov, kakor tudi varnost tajnih podatkov v komunikacijsko informacijskih sistemih organa, ki se zagotavlja tudi z uporabo odobrenih šifrirnih rešitev in ima zelo pomemben in neposreden vpliv na delovanje organa. IP se ni strinjal s prosilcem, da je za razkritje podan javni interes, prav tako ni mogoča izvedba delnega dostopa. 

ODLOČBA:

Številka: 090-287/2021/2

Datum: 4. 11. 2021

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP) in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi (v nadaljevanju prosilec) z dne 30. 8. 2021, zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za obrambo, Vojkova cesta 55, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 090-21/2021-8 z dne 6. 8. 2021, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

1. Pritožba prosilca z dne 30. 8. 2021 se zavrne.

1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

O b r a z l o ž i t e v :

Prosilec je dne 26.11. 2020 vložil štiri ločene zahteve za dostop do informacij javnega značaja, iz katerih izhaja, da želi prejeti dokumente, ki se nahajajo v zadevah, ki se pri organu vodijo pod številko 386-5/2010, 386- 25/2013, 386-2/2020, razen tistih, ki jih je v zahtevi izrecno navedel, da jih ne zahteva, in sicer v spisu št. 386-25/2013 ne zahteva št.: od 1 do 11, 17, 22 in 32, v spisu št. 386-2/2020 pa ne zahteva št. 2 in 3. Zahteva tudi popise vseh spisov v posamičnih zadevah. Organ je zahteve prosilca s sklepom št. 090-21/2021-1 z dne 28. 1. 2021 združil v en sam postopek. O zahtevi prosilca je organ odločil z odločbo št. 090-21/2021-1 z dne 28. 1. 2021, s katero je zavrnil zahtevo prosilca za dostop do dokumentov v spisu, ki se pri organu vodijo pod številko: 386-5/2010, 386-25/2013 in 386-2/2020. Zoper navedeno odločbo se je prosilec pritožil dne 12. 2. 2021. O pritožbi je odločal IP z odločbo št. 090-59/2021/4 z dne 30. 6. 2021, s katero je pritožbi delno ugodil in zadevo glede dokumentov v spisih št.:

• 386-5/2010, in sicer dokumenti št. 1 do 3 ter od 5 do 7,
• 386-25/2013, in sicer dokumenti št. 12 do 16, št. 18 do 21, št. 23 do 31, ter št. 33 in 34,
• 386-2/2020, in sicer dokumenti št. 1 ter od št. 4 do 9,

vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožbo prosilca glede dostopa do dokumenta št. 386-5/2010-4 pa je IP zavrnil.

V ponovljenem postopku je organ s sklepom in z odločbo št. 090-21/2021-8 z dne 6. 8. 2021 odločil, da  se zavrne zahteva za dostop do popisov spisov in dokumentov, ki se nahajajo v spisih št.:

• 386-5/2010, in sicer dokumenti št. 1 - 3 ter št. 5-7,
• 386-25/2013, in sicer dokumenti št. 12 -16, št. 18 - 21, št. 23 - 31 ter št. 33 in 34,
• 386-2/2020, in sicer dokumenti št. 1 ter od št. 4-9. V tej zadevi posebni stroški niso nastali.

V obrazložitvi odločbe je organ povzel predhodni postopek in določbe ZDIJZ ter s sklicevanjem na izjemo iz 11. točke prvega odstavka 6. čl. ZDIJZ, pojasnil, da za opravljanje upravnih in strokovnih zadev ministrstvo na podlagi 102. člena Zakona o obrambi (Uradni list RS, št. 103/04 - uradno prečiščeno besedilo, 95/15 in 139/20; v nadaljevanju: ZObr) organizira enoten in avtonomen informacijski in telekomunikacijski sistem, ki obsega tudi potrebe vojske. Enoten in avtonomen informacijski in telekomunikacijski sistem vsebuje tudi podsisteme namenjene obdelavi nacionalnih in tujih tajnih podatkov različnih stopenj tajnosti. V dokumentih iz zadev oziroma spisov št. 386-5/2010 (št. 1 do 3 ter št. 5 do 7), št. 386-25/2013 (št. 12 do 16, št. 18 do 21, št. 23 do 31, št. 33 in št. 34) in št. 386-2/2020 (št. 1 in št. 4 do 9) so opredeljene minimalne varnostne zahteve za označevanje, nameščanje in uporabo posamezne in s tem točno opredeljene kriptografske rešitve za katero je bilo izdano potrdilo, oziroma dovoljenje za uporabo posamezne šifrirne rešitve za obrambne potrebe in za potrebe izpolnjevanja mednarodnih pogodb; interno navodilo ministrstva o postopkih odobritve ter pogojih in načinih uporabe kriptografskih rešitev ter zapis sestanka vezanega na kriptografsko transformacijo in modernizacijo v zvezi Nato ter dogovor o odzivanju pristojnih organov v Republiki Sloveniji na vprašalnike ter pobude zveze Nato na tem področju. Namenjeni so neposrednemu urejanju področja uporabe šifrirnih rešitev za varovanje nacionalnih tajnih podatkov in tajnih podatkov zveze Nato v komunikacijsko informacijskih podsistemih enotnega in avtonomnega informacijskega in telekomunikacijskega sistema Ministrstva za obrambo, katerega ministrstvo organizira na zgoraj navedeni zakonski podlagi 102. člena ZObr. Podatki oziroma informacije o minimalnih varnostnih zahtevah za označevanje, nameščanje in uporabo posamezne točno določene šifrirne in kriptografske rešitve, vključujoč podatke o zahtevah za generacijo in distribucijo šifrirnih ključev, podrobni sestavi komunikacijsko informacijskih sistemov, konfiguracije oziroma podrobne nastavitve posameznih informacijskih in komunikacijskih naprav, podrobnosti o vseh napravah namenjenih varovanju komunikacijsko informacijskega sistema in varovanju tajnih podatkov v tem sistemu, načinu operativne uporabe posameznih naprav namenjenih varovanju sistema ter določeni drugi varovani in občutljivi podatki vezani na načrtovanje, izgradnjo, delovanje in vzdrževanje informacijskih in telekomunikacijskih podsistemov, ki se uporabljajo za obrambne potrebe in za povezavo teh sistemov z mednarodnimi obrambnimi in vojaškimi organizacijami v skladu z mednarodnimi pogodbami, so namenjeni samo tistim osebam v Ministrstvu za obrambo in Slovenski vojski, ki se morajo s temi podatki seznaniti le zaradi opravljanja delovnih nalog pri načrtovanju, izgradnji, upravljanju, vzdrževanju in izločanju naprav in sistemov iz uporabe, torej govorimo o podatkih oziroma informacijah, ki niso splošno znane in dostopne neki širši javnosti. Razkritje teh podatkov nepoklicani osebi bi le-tej močno olajšalo izvedbo dejanj s škodljivimi posledicami (kot npr. usmerjeni poskusi zlorabe šifriranih rešitev z namenom nepooblaščenega dostopa do sistema ali do tajnih podatkov, ki se obdelujejo v tem sistemu, povzročanje motenj v delovanju sistema ali povzročanju motenj v delovanju posameznih ključnih sestavin sistema ali posameznih informacijsko komunikacijskih storitev v sistemu) na delovanje oziroma operativno razpoložljivost informacijskih in telekomunikacijskih sistemov, ki se uporabljajo za obrambne potrebe in za povezavo teh sistemov z mednarodnimi obrambnimi in vojaškimi organizacijami in s tem posledično na operativno delovanje organa. Razpoložljivost komunikacijsko informacijskih sistemov ter varnost tajnih podatkov v komunikacijsko informacijskih sistemih ministrstva, ki se zagotavlja tudi z uporabo odobrenih šifrirnih rešitev, ima zelo pomemben in neposreden vpliv na delovanje organa. Če bi bila kompromitirana varnost podatkov, oziroma bi zaradi kompromitiranja podatkov bila ogrožena razpoložljivost komunikacijsko informacijskih podsistemov enotnega in avtonomnega informacijskega in telekomunikacijskega sistema Ministrstva za obrambo, katerega ministrstvo organizira na podlagi 102. člena ZObr, bi to lahko imelo neposredne negativne posledice pri izvajanju nalog ministrstva, s tem pa bi bila lahko ogrožena varnost premoženja, življenja in lahko bi bil okrnjen ugled ministrstva. Organ je ugotovil, da ima varovanje komunikacijsko informacijskih sistemov ministrstva zelo pomemben in neposreden vpliv na varno delovanje organa, zaradi česar je organ zaključil, da podatki niso javni in se jih po oceni organa ne sme posredovati javnosti, torej tudi ne prosilcu. Na podlagi vsega zgoraj navedenega je organ zaključil, kot izhaja iz prve točke izreka izpodbijane odločbe.

Prosilec je zoper odločbo organa vložil pritožbo z dne 30. 8. 2021, in sicer je navedel, da organ v ponovljenem postopku ni več ugotovil, da bi šlo za tajne podatke, temveč je zahtevo zavrnil s sklicevanjem na izjemo notranjega delovanja organa. Prosilec je nadaljeval, da so skladno z zadnjim odstavkom 10. členom ZTP vsi zaposleni v državni upravi dolžni presojati varnostni pomen podatkov in predlagati pooblaščenim osebam določitev teh podatkov za tajne, kadar menijo, da je to potrebno. Iz tega neposredno izhaja, da omenjeni dokumenti ne izpolnjujejo pogojev za določitev tajnosti stopnje INTERNO, kar pomeni, da je odločba v delu, kjer zatrjuje, da bi razkritje zahtevanih podatkov imelo neposredne negativne posledice pri izvajanju nalog ministrstva, v nasprotju sama s sabo. V kolikor bi navedbe držale, bi jih prvostopenjski organ zagotovo moral ob nastanku ustrezno označiti, oz. morebitno pomoto odpraviti v najkrajšem možnem času po seznanitvi in sprožiti ustrezne postopke zoper odgovorne. Ker tega ni storil in ker se zakonitost dela državnih organov domneva, je utemeljeno domnevati, da omenjeni dokumenti ne izpolnjujejo kriterijev za  določitev stopnje tajnosti INTERNO. Če kriterijev ne izpolnjujejo, se nanje ni mogoče sklicevati niti v poskusu zaobida klasifikacije po ZTP, z uporabo izjeme notranjega delovanja organa. Edini resnični del utemeljitve se nahaja v zadnjih šestih besedah utemeljitve (lahko bi bil okrnjen ugled ministrstva). Ugled ministrstva (in funkcionarjev) glede na razlago Ustavnega sodišča RS ni varovana vrednota. Prav tako prikrivanje morebitnega protipravnega ravnanja ali nesposobnosti v smislu ustavne določbe Up-1082/12-11 ni predmet varovanja glede izjem po 6. členu ZDIJZ. Organ prav tako v nasprotju z zahtevami iz drugostopenjske odločbe ni pojasnil, v čem je razlika med že posredovanimi dokumenti in dokumenti, za katere je v tokrat izpodbijani odločbi odkril možnost okrnitve ugleda ministrstva (in neposrednih negativnih posledic pri izvajanju nalog ministrstva). Odločba je zaradi tega v nasprotju sama s sabo, neobrazložena, povsem arbitrarna in tako nesposobna preizkusa. Da gre za povsem arbitrarno zlorabo postopka, je razvidno tudi iz dejstva, da je organ kar nekaj dokumentov iz navedenih spisov že posredoval prosilcu, v odgovor na njegovo zahtevo z dne 25. septembra 2020. Organ namreč ne navaja, da je zaključne dokumente (brez oznak tajnosti in težav glede ugleda ministrstva) že posredoval prosilcu. Skladno z odločbo številka 090-70/2020-3 (v prilogi) z dne 5. novembra 2020, je organ prosilcu že posredoval dokumente številka 1, 3,4,5,6,7,8, 9,10,11,17 in 32 iz spisa 386-25/2013 ter delno dokumente številka 386-2/2020-2, 386-2/2020-3 in 386-25/2013-2 ter 386-25/2013-25. V nasprotju z drugostopenjsko odločbo, organ ni pojasnil, v čem se že posredovani dokumenti razlikujejo od dokumentov, katerih posredovanje se v izpodbijani odločbi zavrača. Zaradi tega je odločba neobrazložena, povsem arbitrarna in tako nesposobna preizkusa. S svojo tokratno zahtevo je prosilec želel pridobiti še preostale dokumente iz omenjenih spisov (kot razvidno iz manjkajočih klasifikacijskih številk). Organ je s svojo samovoljno dejavnostjo, kjer je v okviru odločanja o posredovanju podatkov po ZDIJZ enostavno prekopiral prejšnje besedilo ocene škodljivih posledic - za katero je vmes ugotovil, da ne velja, ker očitno zahtevani dokumenti niso tajni  - prosilcu povsem arbitrarno odvzel pravice, ki jih ima po ZDIJZ. Ne glede na izrecno navodilo drugostopenjskega organa, se ni opredelil do zahteve, da se mu v primeru, da poln dostop ni možen na podlagi morebitnih izjem, omogoči delni dostop (7. člen ZDIJZ). Dejstvo, da se je organ odloči prikriti svoje protipravno oz. nesposobno ravnanje (okrnjen ugled ministrstva) in potem za obrazložitev prekopira prejšnje besedilo neveljavne ocene škodljivih posledic, ne da bi se sploh opredelil do preostalih zahtev prosilca (delni dostop, ocena javnega interesa), kaže na absolutno bistveno kršitev postopka (sedma alineja 2. odstavka 237. člena ZUP). Okoliščine tako nakazujejo, da je organ pri pregledu dokumentacije pred posredovanjem ugotovil, da bi se s posredovanjem lahko spravil v sramoto ali pa je celo želel prikriti kakšno protipravno dejanje ali ravnanje. Alternativno organ s tajnimi podatki ravna izjemno malomarno, saj je vsaj v enem primeru potreboval kar deset let, da je ugotovil, da bi njegovo razkritje nepoklicani osebi lahko škodovalo delovanju ali izvajanju nalog organa, vendar jih kljub temu ne želi označiti za tajne. Prosilec domneva, da organ ni deset let protipravno brez ustreznega varstva obdeloval in hranil tajnih podatkov, temveč da gre za poskus zlorabe postopka, da bi se določeni dokumenti prikrili pred njim, saj organ v ponovljenem postopku ni ponovno poskušal določiti tajnosti, temveč se samo v obrazložitvi sklicuje na dejstva in okoliščine, ki bi zahtevala določitev tajnosti in z njimi utemeljuje izjemo notranjega delovanja organa (tajnosti pa ne določi). Šesti člen ZTP namreč določa, da podatek, ki mu je bila tajnost določena zato, da bi se prikrilo storjeno kaznivo dejanje, prekoračitev ali zloraba pooblastil, ali prikrilo kakšno drugo nezakonito dejanje ali ravnanje, ni tajen (česar se organ očitno zaveda, saj kljub navajanju dejstev, ki bi določitev tajnosti zahtevala že pred več kot 10 leti, le-te še vedno ne določi, saj se v poskusu zaobida 6. člena ZTP sklicuje na izjemo notranjega delovanja organa). Podatki, ki ne morejo biti tajni po 6. členu ZTP, še toliko bolj ne morejo uživati zaščite glede izjeme notranjega delovanja organa. Tudi če bi šlo v zadevnem primeru šteti, da omenjeni podatki predstavljajo izjemo notranjega delovanja organa, bi moral organ, ki kot upravni organ varuje javni interes, sploh kadar mu to izrecno naroči drugostopenjski organ, v skladu z drugim odstavkom 6. člena ugotoviti, da je pri razkritju zahtevanih dokumentov podan izrazit javni interes. Javnost bi namreč morala biti obveščena o tehnični skladnosti opreme kupljene z javnimi sredstvi s predpisi s področja varovanja podatkov. Javnost bi tudi morala biti seznanjena z obstojem postopkov, ki omejujejo konkurenco pri postopkih javnega naročanja v zvezi z omenjenimi napravami in morebitnim neenakopravnim obravnavanjem dobaviteljev v njih. V primeru, da gre v kakšnem delu teh dokumentov res za tajne podatke v zvezi s kriptografskimi rešitvami, kot to zatrjuje organ, bi lahko organ v zvezi s tem odločil v okviru instituta delnega dostopa. Časovnice postopkov, identitete testiranih naprav (za namen nakupa) in podobni podatki namreč ne izpolnjujejo kriterijev, ki jih v zvezi z notranjem delovanjem organa zatrjuje organ (7. člen ZDIJZ). Obstoj dokumentov kot tak je javnosti znan in ni sporen (saj je organ zgoraj navedene dokumente iz navedenih postopkov že posredoval). Zaradi navedenega ni nobenega razloga (razen samovolje organa), da ne bi organ posredoval zahtevanih dokumentov (ali v primeru, da res vsebujejo tajne podatke v zvezi s kriptografskimi rešitvami, ki so bili celo desetletje neprimerno hranjeni, omogočil delnega dostopa do tistega dela dokumentov, ki se ne nanaša na tajne podatke v zvezi s kriptografskimi rešitvami). Prvostopenjski organ bi se moral glede na zatrjevanje prevladujočega javnega interesa in možnosti delnega dostopa in izrecno navodilo drugostopenjskega organa do teh navedb vsaj opredeliti. Ker tega ni storil, je zagrešil bistveno kršitev postopka.

Organ je pritožbo prosilca, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo po upravičeni osebi, odstopil v reševanje IP, z dopisom št. 090-21/2021-10 z dne 7. 9. 2021 s prilogami.

Pritožba ni utemeljena.

IP uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je organ podvržen določbam ZDIJZ in da zahtevane informacije sodijo v delovno področje organa, sporno pa je vprašanje, ali je podana izjema iz 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, na katero se je skliceval organ v ponovljenem postopku.

Kot pravilno ugotavlja prosilec v pritožbi, je organ v ponovljenem postopku odstopil od zatrjevanja izjeme tajnih podatkov, vendar pa prosilec nima prav, ko navaja, da se organ ne more sklicevati na izjemo notranjega delovanja, če ni uspel izkazati izjeme tajnih podatkov. IP poudarja, da je varovanje podatkov kot tajnih po ZTP res skrajno sredstvo, ki se lahko uporabi ob izpolnjevanju strogih zakonskih pogojev. Zato ne vzdrži logika prosilca, da če dokument ne more biti tajen, je še manj varovan z drugo izjemo, saj je to v nasprotju tako s samim institutom tajnih podatkov, kot tudi z določbami ZDIJZ. Vsaka od izjem, ki so opredeljene v prvem odstavku 6. čl. in 5.a čl. ZDIJZ, je samostojna, kar pomeni, da če tudi niso podani pogoji za izjemo tajnih podatkov, še vedno obstaja legitimna pravica organa, da se sklicuje na katero od drugih izjem po ZDIJZ, seveda ob izpolnjevanju pogojev, ki jih terja zatrjevana izjema.

Po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ morata biti kumulativno izpolnjena dva kriterija: podatek mora izhajati iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organa in razkritje takšnega podatka bi povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa (specifični škodni test).

Z obravnavano izjemo, ki jo pozna tudi večina primerjalno pravnih ureditev, se varujejo podatki, ki nastajajo ob oblikovanju politike organa. Gre za dokumente za notranjo rabo organa, iz katerih izhaja postopek oziroma način dela organa, kot tudi njegova notranja politika, oziroma proces, ki varuje notranje razmišljanje organa, s čimer naj bi se omogočilo odkrito in odprto razmišljanje organa, ki pa bi bilo ovirano, če bi bilo povsem odprto za javnost. Gre za situacije, ko razumno varovanje procesa »notranjega razmišljanja« organa ni nujno v neskladju z načelom odprtosti. Pri tej izjemi pa morajo dokumenti oz. podatki prestati še t.i. škodni test, to pomeni, da je potrebna ocena, ali bi razkritje povzročilo motnje pri delovanju oz. dejavnosti organa. Ta test spada med teste tehtanja. Navedeno pomeni, da se dostop do informacije zavrne le v primeru, če bi bila škoda, ki bi nastala organu zaradi motenj pri delovanju, večja od pravice javnosti, da se seznani z informacijo. Pri uporabi te izjeme moramo biti še posebej previdni, saj se neredko lahko zgodi, da organi tovrstnih informacij ne želijo razkriti, ker bi jih lahko spravile v zadrego, jih osramotile, jim škodovale v političnem smislu ali pa celo razkrile nepravilnosti in nezakonitosti njihovega delovanja. Bistvena funkcija ZDIJZ je namreč ravno funkcija nadzora, ki omogoča državljanom nadzor nad delom javne uprave, nadzor nad pravilnostjo dela javnih oblasti in nadzor nad porabo proračunskega denarja, ker preprečuje slabo upravljanje, zlorabo oblasti in korupcijo. Da bi javnost to funkcijo lahko izvajala, ji mora biti omogočen dostop do relevantnih informacij. Ravno zato je potrebno, da se proces »notranjega razmišljanja organa« ne varuje kar avtomatično, ampak je to varstvo treba zagotoviti razumno, v vsakem konkretnem primeru posebej.

IP je najprej presojal obstoj prvega kriterija izjeme. Organ je v obrazložitvi odločbe v tej zvezi navedel, da so v dokumentih iz zadev oziroma spisov št. 386-5/2010 (št. 1 do 3 ter št. 5 do 7), št. 386-25/2013 (št. 12 do 16, št. 18 do 21, št. 23 do 31, št. 33 in št. 34) in št. 386-2/2020 (št. 1 in št. 4 do 9) opredeljene minimalne varnostne zahteve za označevanje, nameščanje in uporabo posamezne in s tem točno opredeljene kriptografske rešitve, za katero je bilo izdano potrdilo oziroma dovoljenje za uporabo posamezne šifrirne rešitve za obrambne potrebe in za potrebe izpolnjevanja mednarodnih pogodb; interno navodilo ministrstva o postopkih odobritve ter pogojih in načinih uporabe kriptografskih rešitev ter zapis sestanka vezanega na kriptografsko transformacijo in modernizacijo v zvezi Nato ter dogovor o odzivanju pristojnih organov v Republiki Sloveniji na vprašalnike ter pobude zveze Nato na tem področju.

Z vpogledom v zgoraj navedene dokumente IP ugotavlja, da gre dejansko za dokumente, ki so tako po formalni obliki kot tudi po vsebini nastali v zvezi z notranjim delovanjem organa na področju kriptografske zaščite tajnih podatkov (npr. zahteve za označevanje, nameščanje in uporabo kriptografske opreme, nalaganje kriptografskih ključev, zahteve za generiranje in razdeljevanje kriptografskih ključev,..), zato se strinja z organom, da je prvi pogoj zatrjevane izjeme podan. Kot je opozoril že organ, so dokumenti, v skladu z ZTP, ZObr ter Uredbo o varovanju tajnih podatkov v komunikacijsko informacijskih sistemih, namenjeni neposrednemu urejanju področja uporabe šifrirnih rešitev za varovanje nacionalnih tajnih podatkov in tajnih podatkov zveze Nato v komunikacijsko informacijskih podsistemih enotnega in avtonomnega informacijskega in telekomunikacijskega sistema organa, kar pomeni, da zagotovo niso namenjeni zunanjemu krogu oseb ali javnosti, temveč internemu delovanju organa.

Prav tako je IP sledil argumentom organa, da bi z razkritjem vsebine zahtevanih dokumentov bila ogroženo operativno delovanje organa, torej tako razpoložljivost komunikacijsko informacijskih sistemov, kakor tudi varnost tajnih podatkov v komunikacijsko informacijskih sistemih organa, ki se zagotavlja tudi z uporabo odobrenih šifrirnih rešitev in ima zelo pomemben in neposreden vpliv na delovanje organa. Kot je poudarjeno že v Strategiji kriptografske zaščite podatkov v Republiki Sloveniji, ki jo je pripravil Urad Vlade RS za varovanje tajnih podatkov[1], (avgust 2016), je z razvojem informacijskih tehnologij in s tem povezanim razvojem obdelave informacij danes sorazmerno enostavno prestreči in spremeniti digitalne zapise podatkov, zato so se povečale zahteve po njihovi varnosti, ko se obravnavajo in prenašajo po komunikacijsko-informacijskih sistemih. Poleg običajnih ukrepov varnosti v sistemih (npr. vstopno uporabniško ime in geslo, protivirusni programi, programske ali strojne požarne pregrade ipd.) je pri zaščiti sistemov in podatkov ključna uporaba kriptografije. Le ta zagotavlja varno komuniciranje ob navzočnosti tretje osebe, ki se jo obravnava kot prisluškovalca oziroma nezakonitega udeleženca komunikacije (lahko je to naš nasprotnik, sovražnik).

Glede na navedeno in ob dejstvu, da je ključni varnostni dejavnik pri kriptografski zaščiti podatkov zaupnost, to pomeni, da če bi bili zahtevani podatki prosto dostopni, bi zaščita podatkov s pomočjo kriptografije izgubila svoj smisel in namen, torej bi dosegli ravno nasprotno od tistega, kar se s kriptografijo zasleduje, to je varno komuniciranje. IP se zato strinja z organom, da bi poznavanje zahtevanih dokumentov, ki so vezani na njegove kriptografske rešitve, povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa, zaradi česar je izpolnjen tudi drugi pogoj za obstoj zatrjevane izjeme po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. IP ob tem tudi ugotavlja, da izvedba delnega dostopa ni mogoča na način, da se pri tem ne bi razkrili podatki, ki predstavljajo zatrjevano izjemo.

V zvezi z argumentom prosilca, da mu je organ nekaj dokumentov iz zahtevanih spisov že posredoval, IP pojasnjuje, da slednje ne more biti razlog, da bi bil prosilec upravičen tudi do ostalih zahtevanih dokumentov. Očitno je organ ocenil, da v posredovanih dokumentih, ki pa niso predmet presoje v tem postopku, ne obstajajo razlogi za zavrnitev, v obravnavanem primeru pa je organ odločil drugače, z obrazložitvijo, ki ji je IP sledil. IP namreč pri dokumentih tudi ni zaznal nadaljnjih pavšalnih in neargumentiranih očitkov prosilca, da želi organ prekriti kakšno protipravno dejanje ali ravnanje.

Prav tako je IP ugotovil, da v obravnavanem primeru interes javnosti, na katerega se sklicuje prosilec v svoji pritožbi, za razkritje zahtevanih dokumentov ni podan v tolikšni meri, da bi prevladal nad interesi, ki terjajo omejitev dostopa do dokumenta iz razlogov, zaradi katerih so informacije zavarovane kot izjema po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Interes javnosti kot splošen interes, ki ne služi samo interesom ozke skupine oseb, je opredeljen kot nekaj, kar bi koristilo javnemu vedenju in pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za širšo javnost, kot npr. vprašanje javnega zdravja, javne varnosti, vprašanje neposrednih finančnih posledic za državo ali kadar gre za oškodovanje državnih sredstev ali sredstev lokalnih skupnosti. Tudi po upravnosodni praksi (npr. sodba upravnega sodišča, št. I U 1257/2011-11 z dne 25. 4. 2012) je javni interes glede razkritja podan, če so ogrožene take vrednote, kot je življenje, zdravje ali varnost ljudi ipd. V predmetni zadevi takšne vrednote zagotovo niso ogrožene. Posledično pogoji za razkritje zahtevanih informacij na podlagi drugega odstavka 6. člena ZDIJZ niso izpolnjeni. Prosilec je kot razlog za razkritje informacij z javnim interesom namreč navedel, da mora biti javnost obveščena o tehnični skladnosti opreme kupljene z javnimi sredstvi ter z obstojem postopkov, ki omejujejo konkurenco pri postopkih javnega naročanja v zvezi z omenjenimi napravami in morebitnim neenakopravnim obravnavanjem dobaviteljev, kar pa ni predmet presoje v tem postopku, saj zahtevani dokumenti ne izkazujejo tovrstnih podatkov, prav tako niso neposredno povezani s postopkom javnega naročanja, zato kot taki ne bi dali odgovora na vprašanja, ki si jih zastavlja prosilec. Drugih okoliščin, ki bi terjale razkritje informacij na podlagi javnega interesa, prosilec ni navedel. Teh okoliščin pa ni zaznal niti IP, zato je odločil, da javni interes glede razkritja ni močnejši od javnega interesa za omejitev dostopa do zahtevane informacije.

IP je zaključil, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Ker je pritožba neutemeljena, jo je IP na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP zavrnil, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. Posebni stroški v tem postopku niso nastali.

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Ur.l. RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami - ZUT-UPB3) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:.

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

Alenka Žaucer, univ. dipl. prav.

samostojna svetovalka Pooblaščenca

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka

[1] https://www.gov.si/assets/vladne-sluzbe/UVTP/DOKUMENTI/Strategija_kriptografije.pdf