prosilec - Slovenski državni holding d.d.

Sodba Upravnega sodišča

POVZETEK:

Prosilec je od organa zahteval Pravno mnenje glede obstoja regulatornih zahtev za distributerja električne energije, organ pa je zahtevo zavrnil, pri čemer se je skliceval na izjemo poslovne skrivnosti. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da niso podane vse zahteve, ki jih zakon predvideva za obstoj poslovne skrivnosti, zaradi česar je sklicevanje na to izjemo neutemeljeno. Prav tako je IP poudaril, da dokument predstavlja informacijo o porabi javnih sredstev, te pa so na podlagi ZDIJZ absolutno javne. IP je zato pritožbi prosilca delno ugodil in organu naložil posredovanje zahtevanega dokumenta s prekritimi varovanimi osebnimi podatki.

ODLOČBA:

Številka: 090-259/2021/4

Datum: 28. 9. 2021

Informacijski pooblaščenec po namestnici informacijske pooblaščenke mag. Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/161 z dne 25. 5. 2018 (v nadaljevanju IP) izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), prvega odstavka 252. člena in tretjega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju prosilec) z dne 13. 8. 2021, zoper odločbo Slovenskega državnega holdinga, d. d., Mala ulica 5, 1001 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 2021-1407 z dne 27. 7. 2021, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja naslednjo

O D L O Č B O:

1. Pritožbi prosilca z dne 13. 8. 2021 zoper odločbo Slovenskega državnega holdinga, d. d., št. 2021-1407 z dne 27. 7. 2021 se delno ugodi in se izpodbijana odločba delno odpravi ter se odloči: »Organ je dolžan prosilcu v roku 31 (enaintridesetih) dni od vročitve te odločbe v elektronski obliki posredovati »Pravno mnenje glede obstoja regulatornih zahtev za distributerja električne energije z dne 24. 6. 2021«, pri čemer mora organ prekriti imena in priimke, navedene na str. 15, in sicer v tabeli pod zaporednimi številkami 9-12 in 14-16.

2. V delu, v katerem je dolžan organ skladno s 1. tč. izreka te odločbe v dokumentu prekriti varovane osebne podatke, se pritožba prosilca zavrne.

3. V tem postopku posebni stroški niso nastali.

O b r a z l o ž i t e v :

Prosilec je dne 29. 6. 2021 na organ naslovil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, in sicer je zahteval elektronski zapis pravnega mnenja, na podlagi katerega je organ podal izjavo, da obstajajo regulatorne zahteve, zavezujoče za prosilca, ki prosilcu preprečujejo ohranitev naložbe v druge pravne osebe, ki se ukvarjajo z energetsko dejavnostjo, oz. da je lastnik poslovnih deležev v takšnih družbah in s tem vključno preprečevale možnost ohranitve poslovnega deleža v družbi .... (v nadaljevanju: pravno mnenje).

Organ je z odločbo št. 2021-1407 z dne 27. 7. 2021 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) zahtevo prosilca zavrnil. Zahtevan dokument je namreč opredeljen kot poslovna skrivnost, v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe. Zahtevano mnenje izpolnjuje vse zahteve za opredelitev dokumenta za poslovno skrivnost:

- vsebuje poslovne informacije, ki niso splošno znane, in tudi ne lahko dosegljive osebam, v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij, saj jih poznajo le osebe, ki so izdelavo pravnega mnenja naročile, in njihovi avtorji;

- ima tržno vrednost, saj je izdelava pravnega mnenja storitev, ki je na trgu proti plačilo na volj vsakemu zainteresiranemu subjektu. Pravne podlage, ki bi organu nalagala, da tretji, osebam za njihovo uporabo razkriva odplačno pridobljena pravna mnenja, ni;

- organ je v danih okoliščinah razumno ukrepal, da mnenje organi kot poslovno skrivnost – dostopno je le nadzorovanemu ozkemu krogu oseb, ki pravno mnenje potrebujejo za izpolnjevanje nalog, ki jih organu nalaga ZSDH-1.

Prav tako za razkritje ni izpolnjen kriterij javnega interesa, ki ga prosilec niti ne zatrjuje. Pravno mnenje tudi ne vsebuje podatkov o porabi javnih sredstev ali podatkov, povezanih z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca. Pravno mnenje vsebuje absolutno varovane podatke in informacije o družbah s kapitalsko naložbo države, ki so kot take opredeljene v 56. členu ZSDH-1. Navedena določba ne dopušča, da bi se z zaupnimi podatki seznanili posamezniki.

Prosilec je dne 13. 8. 2021 zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo, v kateri je navedel, da zahtevano pravno mnenje ne predstavlja poslovne skrivnosti organa. Argumentacija v izpodbijani odločbi je materialnopravno zmotna, zavajajoča in povsem pavšalna, brez konkretnih razlogov za zavrnitev zahteve in predstavlja zgolj prepis določb ZDIJZ. Prosilec je pojasnil, da sta z družbo ... sklenila Pogodbo o spremembi pogodbe o ustanovitvi nakupne (call) opcije in pogodbo o ustanovitvi dodatne nakupne (call) opcije z dne 21. 6. 2018 (notarski zapis …) ter Aneks o spremembi pogodbe o ustanoviti nakupne (call) opcije in pogodbi o ustanovitvi dodatne nakupne (call) opcije z dne 25. 5. 2020 (notarski zapis …), s katerima je opcijski zavezanec (prosilec) nepreklicno ustanovil nakupno (call) opcijo za odkup deleža …. v korist opcijskega upravičenca ..., slednji pa je dne 24. 6. 2021 pred notarko … predložil v potrditev obvestilo o izvršitvi nakupne opcije z dne 24. 6. 2021 v obliki notarskega zapisa, s katerim je izjavil, da uresničuje nakupno opcijo. K obvestilu o izvršitvi nakupne opcije je bila priložena izjava organa (SDH d. d.) z dne 24. 6. 2021, s katero je ta potrdil, da v trenutku izvršitve nakupne opcije obstajajo regulatorne zahteve, zavezujoče za prosilca, ki prosilcu preprečujejo ohranitev naložbe v druge pravne osebe, ki se ukvarjajo z energetsko dejavnostjo oziroma so lastnik poslovnih deležev v takšnih družbah, in s tem pritožniku preprečujejo možnost ohranitve poslovnega deleža v družbi …., in da organ podaja soglasje k izvršitvi nakupne opcije. Takšna predložena izjava oziroma dejansko obstoj takšnih regulatornih zahtev pa je bil pogoj za uresničitev nakupne opcije. Glede na navedeno bi organ pravno mnenje, na podlagi katerega je organ podal izjavo z dne 24. 6. 2021, moral predložiti že na podlagi spoštovanja dobrih poslovnih običajev ter same transparentnosti uveljavljanja nakupne (call) opcije ter pravnega posla, ki je v celoti predmet javnih sredstev, sploh ob upoštevanju dejstva, da je krovni upravljavec kapitalskih naložb Republike Slovenije. Glede na zgoraj pojasnjeno pa je tudi očitno, da pridobljeno pravno mnenje predstavlja ključni element za izpolnitev predpostavke za uveljavitev nakupne (call) opcije (izjava organa, da obstajajo regulatorne zahteve), kar pomeni, da je pravno mnenje podlaga za izjavo organa in bi moralo torej biti njegova priloga, saj se mora pritožnik kot pogodbena stranka zgoraj navedenih pogodb s tem ustrezno seznaniti.

Ne glede na navedeno pa bi organ moral pravno mnenje predložiti tudi, ker to ne predstavlja izjeme iz 2. točke 1. odstavka 6. člena ZDUZ, saj za to ne izpolnjuje pogojev iz 2. člena Zakona o poslovnih skrivnostih (ZPosS), ki morajo biti podani kumulativno. Organ v izpodbijani odločbi namreč navaja, da naj bi zahtevano pravno mnenje vsebovalo poslovne informacije, ki niso splošno znane in tudi ne lahko dosegljive osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij, saj jih poznajo le osebe, ki so izdelavo pravnega mnenja naročile, in njegovi avtorji. Navedena argumentacija je povsem pavšalna in se ne opira na nič konkretnega, prav tako pa je tudi povsem neutemeljena. Ni namreč jasno, kako lahko pravno mnenje, ki je izdelano na podlagi preučevanja zakonodaje, pravne teorije in sodne prakse, kar je vse javno objavljeno, predstavlja informacije, ki niso splošno znane, ali informacije, ki niso lahko dosegljive. Mnenje o tem, kaj v nekem zakonu ali drugem predpisu (t. i. regulatorna zahteva) piše in kako naj se to razlaga, ne more biti poslovna skrivnost. Ker gre pri pravnem mnenju torej dejansko za razlago že objavljenega in javnosti znanega, tudi ni moč trditi, da se je z informacijami, ki jih pravno mnenje vsebuje, težko seznaniti, posledično pa je tudi povsem nesmiselno zatrjevanje organa, da naj bi te informacije poznale le osebe, ki so izdelavo pravnega mnenja naročile, in njegov avtor. Organ torej na podlagi pravnega mnenja, katerega skriva oziroma ne želi predložiti, podaja izjave, da naj bi nek predpis (regulatorna zahteva) nekaj določal. Da predpis velja, mora biti na podlagi 154. člena Ustave RS najprej objavljen. Vendar takšen predpis, ki bi povzročal zgoraj navedeno posledico, pritožniku ni poznan. Poslovno skrivnost bi torej lahko predstavljalo le pravno mnenje o neobjavljenem, torej tajnem »predpisu«, vendar v tem primeru tak »predpis« ne bi veljal, kar hkrati pomeni, da ne bi mogel povzročiti obstoja regulatornih zahtev, ki pritožniku domnevno preprečujejo možnost ohranitve poslovnega deleža v družbi ... Posledično pravno mnenje, ki se zahteva po ZDUZ, ne more predstavljati poslovne skrivnosti.

Nadalje pritožnik povzema, da organ navaja, da naj ne bi ostajala nobena pravna podlaga, ki bi mu nalagala, da mora tretjim osebam za njihovo uporabo razkriti odplačno pridobljena pravna mnenja, kar pa ne drži, saj je podlaga za razkritje ravno v ZDIJZ, saj pravno mnenje ne predstavlja nobene izmed izjem, ki so navedene v 6. členu ZDIJZ, kar pomeni, da je organ tudi napačno uporabil materialno pravo. Zaradi navedenega pritožniku v zahtevi za dostop do informacij javnega značaja tudi ni bilo potrebno zatrjevati javnega interesa, saj pravno mnenje ne predstavlja poslovne skrivnosti in s tem izjeme iz 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Vendar pa je kljub navedenemu javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije, saj gre v predmetni zadevi za razpolaganje z javnimi sredstvi.

Navedba organa  v izpodbijani odločbi, da naj bi šlo za razumno ukrepanje, da se pravno mnenje ohrani kot poslovna skrivnost, je po mnenju prosilca ponovno povsem pavšalna in ni povsem jasno, v čem naj bi se ta razumnost organa odražala. Enako organ ni podal nobenega pojasnila za to, da je tudi delni dostop do pravnega mnenja neizvedljiv, kar oboje pomeni, da je izpodbijana odločba neobrazložena, vse navedeno pa izključno iz razloga, ker argumenti za nepredložitev zahtevane informacije po ZDIJZ ne obstajajo. Glede na zgoraj pojasnjeno, ni izpolnjena nobena od zahtev po ZPosS za opredelitev tega pravnega mnenja kot poslovne skrivnosti, kaj šele, da bi bile vse zahteve, ki jih določa prvi odstavek 2. člena ZPosS, izpolnjene kumulativno, kot to določa zakon. Posledično gre po mnenju prosilca za informacijo javnega značaja, ki jo je treba pritožniku predložiti.

Organ se po navedbah prosilca tudi spreneveda, ko navaja, da naj ne bi obstajala izjema po tretjem odstavku 6. člena ZDIJZ. Glede na to, da je posledica izvedbe nakupne (call) opcije prodaja in prenos poslovnega deleža … s prosilca na ..., ... in organ pa sta v 100 % lastništvu Republike Slovenije, gre pri tem poslu za porabo javnih sredstev. Pojem porabe javnih sredstev je potrebno tudi po mnenju Upravnega sodišča RS razlagati širše, kar pomeni, da je poraba javnih sredstev vsako odplačno ali neodplačno razpolaganje s premoženjem, tudi sprememba ali pretvorba premoženja iz ene oblike v drugo. Poraba javnih sredstev torej niso le odlivi z računa neke javne inštitucije. Prav tako se mora vsak, ki sklene pravni posel z osebo javnega prava, zavedati, da sklepa pravni posel z javnim sektorjem, v katerem veljajo posebna pravila o transparentnosti, javnosti in odgovornosti, zato niti ni bistveno, ali je tisti, ki sklepa pogodbe z javnim sektorjem, oseba javnega prava ali pa ni javnopravni subjekt. Vsakdo ima pravico vedeti, kako se razpolaga za javnimi sredstvi ne glede na to, ali je drug partner v nekem poslu, kjer javnopravni subjekt razpolaga z javnimi sredstvi, oseba javnega prava ali pa zasebnopravni subjekt. ZDIJZ namreč v prvi alineji tretjega odstavka 6. člena ne določa, da podatki o porabi javnih sredstev ne bi bili javni niti v primeru, ko bi se javna sredstva porabljala v razmerju do nekega subjekta, ki ni oseba javnega prava, kar poenostavljeno z drugimi besedami pomeni, da so podatki o porabi javnih sredstev vedno javni.

Vse navedeno torej pomeni, da ko gre za podatke o porabi javnih sredstev, kar vključuje tudi posle, s katerimi se razpolaga z javnimi sredstvi, je potrebno dostop do zahtevane informacije obvezno dovoliti in v tem primeru ni možnosti drugačne odločitve. Zaradi navedenega določila tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ torej niti organ niti drugostopenjski organ, ko odločata o tovrstnih zadevah, nimata možnosti tehtanja zasebnega interesa z javnim interesom, saj je podatke o porabi javnih sredstev, tudi če gre za poslovno skrivnost, potrebno razkriti. Organ navaja tudi, da naj bi pravno mnenje vsebovalo absolutno varovane podatke in informacije po 56. členu ZSDH-1, kar pa po mnenju prosilca nikakor ne more držati. Skladno s 1. odstavkom 56. člena ZSDH-1 se morajo namreč kot zaupni varovati vsi podatki, dejstva in okoliščine o posamezni družbi s kapitalsko naložbo države, ne glede na to, kako so bili pridobljeni. V kakšnem smislu naj bi pravno mnenje vsebovalo takšne podatke, organ ne navede ničesar, prav tako pa pravno mnenje o tem, ali so podane regulatorne zahteve, že po sami naravi stvari ne more vsebovati podatkov, ki se nanašajo na zaupne podatke. Prav tako je pravno povsem zmotna navedba, da naj bi omenjena določba predstavljala specialni predpis v razmerju do splošnega predpisa ZDIJZ, saj v takšnem primeru za organ ne bi veljale nobene izjeme iz 6. člena ZDIJZ, na katere se sicer ta v svoji odločbi (nepravilno) sklicuje. Poleg tega 63. člen ZSDH-1 določa, da je SDH zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja, glede postopka tega posredovanja in dolžnosti zavezanca pa se uporabljajo določbe zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja. Končno in ne glede na vse zgoraj navedeno, pa je potrebno ugotoviti še, da je glede na določilo 4.a člena ZDIJZ v primeru poslovnih subjektov pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava (organ je v 100 % lasti države) informacija javnega značaja tudi informacija iz sklenjenega pravnega posla, ki se nanaša na pridobivanje, razpolaganje ali upravljanje s stvarnim premoženjem poslovnega subjekta (tudi družba … je v 100 % lasti države). Ker torej želi družba … pridobiti naložbo (osnovni delež kapitala) v družbi …., podlaga za takšno pridobitev pa so regulatorne zahteve, kot jih določata Pogodba in njen Aneks, in potrditev ter soglasje organa, izdano na podlagi pravnega mnenja, ki je zahtevano kot informacija javnega značaja po ZDIJZ, je torej jasno, da je zahtevano informacijo javnega značaja potrebno predložiti. V tem primeru je na podlagi tretjega odstavka 4.a člena ZDIJZ za razkritje podan tudi prevladujoč javni interes iz drugega odstavka 6. člena ZDIJZ, saj gre za porabo javnega denarja, ki mora biti v vsakem primeru transparentna, še posebej pa pri poslih, kot je predmetni (gre za relativno visoko kupnino, ki jo mora plačati …., ki je v 100 % lasti RS) in v primerih, ko transparentno porabo javnega denarja pogojujejo regulatorne zahteve, ki pa nikomur (razen očitno avtorjem tega pravnega mnenja) niso znane. V podkrepitev navedenemu je prosilec priložil tudi stališče Agencije za energijo, ki je v predmetni zadevi pravzaprav regulatorni organ, kateremu so regulatorne zahteve torej logično najbolj poznane, iz katere izhaja, da regulatorne zahteve ne obstajajo (izjava z dne 7. 7. 2021).

Prosilec tudi predlaga, da IP organ zaradi kršitve določb ZDIJZ in zaradi neutemeljene zavrnitve pritožnikove zahteve za dostop do informacije javnega značaja na podlagi določb ZDIJZ kaznuje s predpisano globo. Na podlagi navedenega in na podlagi 1. odst. 24. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) pritožnik tudi podaja zahtevo, da ga inšpekcijski organ o svojih ukrepih zoper organ obvesti.

Organ je pritožbo prosilca, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, na podlagi 245. člena ZUP odstopil v reševanje IP, z dopisom z dne 18. 8. 2021.

Pritožba je delno utemeljena.

IP uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. IP ugotavlja, da prosilec izpodbija odločbo v celoti.

Informacija javnega značaja je po določbi prvega odstavka 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva (v nadaljevanju dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb. Iz navedene definicije so razvidni trije osnovni pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, in sicer:

1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa;
2. organ mora z njo razpolagati;
3. nahajati se mora v materializirani obliki.

Predmet tega pritožbenega postopka je Pravno mnenje glede obstoja regulatornih zahtev za distributerja električne energije z dne 24. 6. 2021 (v nadaljevanju: Pravno mnenje), katerega naročnik je bil organ, zanj ga pa je izdelala odvetniška družba. V konkretnem primeru torej lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, saj so izpolnjeni vsi zgoraj navedeni kriteriji; gre za dokument, ki izvira iz delovnega področja organa, saj se vsebinsko nanaša na področje delovanje organa, organ z dokumentom razpolaga, saj ga je posredoval IP, ta pa se nahaja v materializirani obliki.

V obravnavanem primeru je sporno vprašanje, ali gre za prosto dostopni dokument, ki ga ima pravico pridobiti vsak prosilec na podlagi drugega odstavka 5. člena ZDIJZ, oz. ali je podana katera od izjem iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki organu omogoča, da zavrne dostop do zahtevane informacije.

Glede na to, da se je organ v zavrnilni odločbi skliceval zgolj na izjemo poslovne skrivnosti, je IP v nadaljevanju presojal, ali je navedena izjema v konkretnem primeru podana.

Izjema poslovne skrivnosti

Druga točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ določa, da organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe. ZGD-1 v 39. členu določa, da se za poslovno skrivnost štejejo informacije, ki izpolnjujejo zahteve za poslovno skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja poslovne skrivnosti. Glede na to, da je konkretni dokument nastal dne 24. 6. 2021, torej v času veljavnosti Zakona o poslovni skrivnosti (ZPosS), je IP poslovno skrivnost presojal po tem zakonu. ZGD-1, na katerega se ZDIJZ sklicuje, je bil namreč v 39. členu, ki je urejal poslovno skrivnost, spremenjen tako, da se za poslovno skrivnost štejejo informacije, ki izpolnjujejo zahteve za poslovno skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja poslovne skrivnosti.

Pojem poslovne skrivnosti po 2. členu ZPosS zajema nerazkrito strokovno znanje, izkušnje in poslovne informacije, ki izpolnjuje naslednje zahteve:

1)         je skrivnost, ki ni splošno znana ali lahko dosegljiva osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij;

2)         ima tržno vrednost;

3)         imetnik poslovne skrivnosti je v danih okoliščinah razumno ukrepal, da jo ohrani kot skrivnost.

Domneva se, da je zahteva iz tretje alineje prvega odstavka izpolnjena, če je imetnik poslovne skrivnosti informacijo določil kot poslovno skrivnost v pisni obliki in s tem seznanil vse osebe, ki prihajajo v stik ali se seznanijo s to informacijo, zlasti družbenike, delavce, člane organov družbe in druge osebe (tako drugi odstavek 2. člena ZPosS).

Glede na navedeno so poslovna skrivnost le tisti podatki, pri katerih so vse tri zgoraj naštete zahteve kumulativno izpolnjene. Kot izhaja iz komentarja k 2. členu predloga zakona, poslovna skrivnost pomeni strokovno znanje in izkušnje ter dragocene poslovne informacije, ki imetnikom omogočajo večjo konkurenčnost in uspešnost na trgu in s tem povečujejo donosnost, zaradi česar je v interesu imetnikov poslovnih skrivnosti, da te ostanejo nerazkrite oziroma zaupne.

IP je v nadaljevanj presojal predmetno Pravno mnenje z vidika obstoja zgoraj navedenih treh zahtev, ki kumulativno opredeljujejo poslovno skrivnost.

Organ je v zvezi z obstojem prve zahteve, in sicer da gre za skrivnost, ki ni splošno znana ali lahko dosegljiva osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij, zgolj povzel dikcijo zakona in dodal, da informacijo poznajo le osebe, ki so izdelavo mnenja naročile in avtorji mnenja. IP navedbi organa ni sledil, saj organ slednjega ni z ničemer izkazal. Organ je v odločbi zgolj navedel (ne pa tudi izkazal), da s predmetnim dokumentom razpolagajo zgolj avtorji in naročniki dokumenta, slednje pa v ničemer ne dokazuje, da so informacije v dokumentu takšne narave, da jih druge osebe ne poznajo. Organ svoje odločitve ni pojasnil, niti oprl na nobena dejstva, s čimer organ ni izkazal obstoja prve zahteve potrebne za obstoj poslovne skrivnosti.

Glede obstoja druge zahteve, da imajo informacije tržno vrednost, je organ pojasnil le to, da je izdelava pravnega mnenja storitev, ki je na trgu na voljo proti plačilu, ni pa v ničemer pojasnil, ali so tudi informacije, ki so vsebovane v samem mnenju, takšne narave, da imajo tržno vrednost, kar bi bil dolžan v konkretnem primeru storiti. Poslovna skrivnost namreč ne varuje dejstva, da je organ pravno mnenje naročil na trgu in ga plačal, temveč to, da so informacije, ki so vsebovane v mnenju, ki je predmet presoje, takšne narave, da imajo tržno vrednost. Glede slednjega se organ ni opredelil, s čimer drugega pogoja za obstoj poslovne skrivnosti tudi ni izkazal.

Poleg tega v obravnavani zadevi ni moč spregledati, da so zahtevane informacije podatki v zvezi z javnopravnim delovanjem organa, ki jih organ ne more uspešno določiti za svojo poslovno skrivnost. V zvezi s sklicevanjem organa na obstoj poslovne skrivnosti v konkretnem primeru IP tako pojasnjuje, da skladno s svojo prakso[1] ne priznava obstoja poslovne skrivnosti glede tistih informacij, ki so povezane z izvajanjem javnopravnih nalog organa. Tudi Upravno sodišče je v sodbi, št. I U 1029/2012-16 z dne 9. 10. 2013 zavzelo stališče, da ne gre za poslovno skrivnost pri podatkih, ki se nanašajo na javno službo in morajo biti javni že na podlagi zakona in da gre lahko za poslovne skrivnosti le v tistem delu, kjer se podatki nanašajo na tržno dejavnost organa (tč. 27 obrazložitve sodbe). Pojem poslovne skrivnosti vsebuje namreč jasen koncept podatkov z določeno gospodarsko vrednostjo oziroma podatkov, ki predstavljajo določeno konkurenčno prednost podjetja na trgu. Ker institut poslovne skrivnosti prvenstveno ščiti interese poslovnih subjektov, ki delujejo na trgu in ki stremijo zlasti k maksimizaciji dobička, se organ po mnenju IP ne more uspešno sklicevati na institut poslovne skrivnosti, saj pri izvajanju javnopravnih nalog organ ne sledi takšnemu poslovnemu interesu. Glede na navedeno IP v svoji praksi[2] šteje, da so podatki v zvezi z izvajanjem javnopravnih nalog, podatki, ki se po naravi stvari ne morejo določiti za poslovno skrivnost.

V predmetni zadevi presojani dokument ne vsebuje informacij glede tržne dejavnosti organa, ki bi predstavljale določeno konkurenčno prednost organa oz. določenega podjetja na trgu, temveč je predmet pravnega mnenja presoja zakonskih določb, relevantne sodne prakse in drugih pravnih omejitev, v zvezi z vprašanjem obstoja regulatornih zahtev, ki določeni družbi preprečujejo ohranitev naložbe v drugi družbi, glede česar je moral organ (v okviru svojih javnopravnih pristojnosti) sprejeti določeno odločitev oz. podati izjavo. Vprašanje razlage zakona in drugih predpisov (ki so javnosti poznani), ki vodijo do določene javnopravne odločitve organa, niso vprašanja v zvezi z gospodarsko dejavnostjo družbe, ki bi jih organ lahko ščitili kot poslovno skrivnost. Tudi iz predloga Zakona o poslovni skrivnosti[3] izhaja, da poslovna skrivnost pomeni strokovno znanje in izkušnje ter dragocene poslovne informacije, ki imetnikom omogočajo konkurenčnost in uspešnost na trgu in s tem povečujejo donosnost, zaradi česar je v interesu imetnikov poslovnih skrivnosti, da te ostanejo nerazkrite oziroma zaupne. Pravno mnenje, ki se opredeli do vprašanja obstoja zakonskih obvez, ki utemeljujejo določeno javnopravno odločitev organa, ne more predstavljati poslovne informacije, saj se vsebinsko ne nanaša na poslovanje družb in na skrivnosti, ki družbam omogočajo konkurenčnost in uspešnost na trgu. Mnenje namreč ni namenjeno presoji poslovanja določenih družb in izboljšanju njihove konkurenčne in druge prednosti, temveč službi primarno kot razlaga zakona, na podlagi katere bi lahko organ, kot druga oseba javnega prava, v okviru opravljanja svojih javnopravnih nalog, sprejel določeno odločitev (do katere je v konkretnem primeru tudi prišlo). V konkretnem primeru tako ni mogoče govoriti o tem, da zahtevani dokument vsebuje poslovne informacije, ki bi imele tržno vrednost, saj ne gre za informacije, ki bi ob razkritju škodovale znanstvenemu ali tehničnemu potencialu gospodarske družbe, njenim poslovnim ali finančnim interesom, strateških pozicijam ali konkurenčni sposobnosti. Opredelitev poslovne skrivnosti, kot je določena v 2. členu ZPosS, namreč izključuje izkušnje, znanja in spretnosti, ki jih zaposleni pridobijo v okviru običajnih službenih nalog, informacije, ki so splošno znane ali lahko dostopne osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij, kot tudi informacije, ki imetnikom ne omogočajo večje konkurenčnosti in uspešnosti na trgu, saj se nanašajo na vprašanja, ki s tem niso povezana. Vprašanja razlage zakonodaje, sestavljena z namenom, da bo javnopravni organ sprejel pravilno javnopravno odločitev, posledično ne predstavljajo poslovne skrivnosti po 2. členu ZPosS.

IP je sledil organu v delu, v katerem je ta navedel, da je kot imetnik pravnega mnenja v danih okoliščinah razumno ukrepal, da dokument ohrani kot zaupen in dostopen le ozkemu krogu oseb, ki pravno mnenje potrebujejo za izpolnjevanje nalog, ki jih organu nalaga ZSDH-1. Iz vpogleda v dokument je namreč razvidno, da ima ta že na prvi strani več oznak in žig, da gre za zaupen dokument in poslovno skrivnost organa. S tem je organ po mnenju IP sicer izpolnil tretjo zahtevo za določitev dokumenta za poslovno skrivnost, vendar slednje ni dovolj, da bi bila izjema podana, saj bi morale biti podane vse tri zahteve kumulativno.

IP posledično ugotavlja, da so navedbe organa, da je v konkretnem primeru podana izjema poslovne skrivnosti, navedene pavšalno in neobrazloženo, zaradi česar organ navedene izjeme ni izkazal. Dolžnost organa prve stopnje je, da v primeru da prosilcu zavrne dostop do dokumenta na podlagi določene izjeme, to izjemo tudi utemelji in izkaže, saj zavrnitev dostopa do informacije javnega značaja predstavlja poseg v človekovo pravico dostopa do informacije javnega značaja (ki jo zagotavlja že 39. člen Ustave Republike Slovenije). Zavrnitev torej ne sme ostati neobrazložena in pavšalna, temveč je organ dolžan zavrnitev obrazložiti in izkazati, saj je dokazno breme za obstoj določene izjeme, s katero se posega v posameznikovo pravico dostopa do informacije javnega značaja, na tistem, ki to izjemo zatrjuje (torej na prvostopenjskem organu). Poleg dejstva, da organ obstoja izjeme ni izkazal, je IP na podlagi proučitve dokumenta ugotovil tudi, da je zatrjevane navedene izjeme tudi neutemeljeno, saj v konkretnem primeru niso kumulativno izpolnjene vse od zahtev, ki jih ZPosS terja za opredelitev pravnega mnenja kot poslovne skrivnosti.

Ne le, da v konkretnem primeru niso podane vse zahteve za določitev informacije za poslovno skrivnost, podani so razlogi, ki informaciji varstvo poslovne skrivnosti odrekajo. Tretji odstavek 2. člena ZPosS namreč določa, da se za poslovno skrivnost ne morejo določiti informacije, ki so po zakonu javne.

Poraba javnih sredstev

IP v nadaljevanju opozarja tudi na vidik porabe javni sredstev. ZPosS določa, da se za poslovno skrivnost ne morejo določiti informacije, ki so po zakonu javne, ali informacije o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev (tretji odstavek 2. člena ZPosS). ZDIJZ v tretjem odstavku določa, katere informacije javnega značaja so absolutno javne (prosilcem se dostop dovoli ne glede na to, ali je podana izjema iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ) in med drugim v prvi alineji kot absolutno javne označuje tudi podatke o porabi javnih sredstev.

Ob pregledu zahtevanega dokumenta in ob upoštevanju pritožbenih navedb, je IP ugotovil, da se presojani dokument v celoti nanaša na porabo javnih sredstev, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

Bistveno za odločitev, da gre za dokument o porabi javnih sredstev, je dejstvo, da se dokument nanaša na razpolaganje s premoženjem (poslovnimi deleži) gospodarske družbe v lasti RS. V konkretni zadevi je namreč nemogoče spregledati dejstvo, da je prosilec gospodarska družba, ki je v 80,14 lasti Republike Slovenije, da so bili predmet nakupne opcije poslovni deleži v družbi …, ki je v 93 % lasti Republike Slovenije, ter da je bil upravičenec do nakupne (call) opcije družba ..., ki je v 100 % lasti Republike Slovenije. Gre torej za razpolaganje s poslovnimi deleži družbe v večinski lasti Republike Slovenije, pri čemer sta tako opcijski zavezanec kot opcijski upravičenec v večinski oz. 100 % lasti Republike Slovenije.

Ker ZDIJZ ne vsebuje definicije porabe javnih sredstev, se je ta za potrebe postopkov dostopa do informacij javnega značaja izoblikovala s prakso IP, Upravnega in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Pojem porabe (javnih sredstev) je sicer potrebno razlagati širše[4], kar pomeni, da je to vsako odplačno ali neodplačno razpolaganje z premoženjem, tudi sprememba ali pretvorba premoženja iz ene oblike v drugo, in tako poraba javnih sredstev niso le odlivi z računa neke javne inštitucije, ampak tudi vse druge odplačne ali neodplačne oblike razpolaganja z javnimi sredstvi. 

Upravno sodišče je s sodbo št. I U 764/2015-27 z dne 24. 8. 2016, kjer je odločalo o razpolaganju s poslovnimi deleži države v družbah …, ter s sodbo št. I U 1123/2017-13 z dne 5. 6. 2019, I U 1125/2017-62 z dne 3. 10. 2018 in I U 1126/2017-68 z dne 13. 2. 2019, s katerimi je odločalo o razpolaganju s poslovnimi deleži države v devetih družbah (… idr.) odločilo, da pogodbe o razpolaganju s poslovnimi deleži v lasti države brez dvoma predstavljajo podatke, ki se nanašajo na porabo javnih sredstev.

Organ ima namreč status javnopravnega subjekta, naloge in pristojnosti skupščine uresničuje vlada in organ razpolaga z javnimi sredstvi. Dejstvo, da je organ delniška družba, še ne pomeni, da gre v vseh pogledih za klasično delniško družbo in da zanj veljajo le pravila, ki zavezujejo pravne osebe zasebnega prava. Organ je bil namreč ustanovljen z javnopravnim aktom – zakonom, ki določa tudi njegove pristojnosti, pravice in obveznosti. Ustanovljen je bil z namenom izvajanja določenih pomembnih nalog v javnem interesu (poravnava obveznosti iz naslova denacionalizacije, vlaganje v javno telekomunikacijsko omrežje, vodi postopke izplačevanja odškodnin žrtvam (po)vojnega nasilja), edini ustanovitelj in delničar je Republika Slovenija, naloge in pristojnosti skupščine organa uresničuje vlada, organ je (že bil) revidiranec Računskega sodišča, veljajo posebnosti glede pogojev oziroma imenovanja članov idr. Gre za t. i. »sui generis« subjekt, ki za izvajanje javnopravnih nalog upravlja z javnimi sredstvi, zaradi oblike državnega premoženja (naložbe oziroma delnice in deleži v gospodarskih družbah) in čim lažjega ter učinkovitejšega upravljanja z njimi, pa je organiziran kot delniška družba.

Iz javnopravne narave in predvsem nalog, za izpolnjevanje katerih je bil organ ustanovljen, ter izvora oziroma svojstva premoženja, s katerim organ upravlja, nesporno in jasno izhaja, da razpolaga z javnimi sredstvi oz. da upravlja s posebnim državnim premoženjem v obliki naložb, ki so v lasti države oziroma organa kot javnopravnega subjekta, in da gre za izključno javnopravne naloge in cilje, zato gre za informacije, ki so povezane s porabo oz. razpolaganjem z javnimi sredstvi. Razpolaganje z državnim premoženjem predstavlja porabo javnih sredstev oz. gre za spremembo iz ene v drugo obliko premoženja, ki mora biti iz enakih razlogov dostopna javnosti.

Navedeno stališče je potrdilo tudi Upravno sodišče v zgoraj citirani sodbi št. I U 764/2015 (str. 9), in navedlo, da »organ upravlja z državnim premoženje v obliki naložb, ki so v lasti države in gre zato za informacije, ki so povezane s porabo oziroma razpolaganjem z javnimi sredstvi. Prodaja teh sredstev tako predstavlja porabo javnih sredstev oziroma njihovo spremembo iz ene v drugo obliko premoženja.«

V konkretnem primeru je prišlo do razpolaganja z deleži gospodarske družbe v lasti RS oz. do uveljavitve nakupne (call) opcije; pogoj da je do navedenega prišlo, pa je bila izjava organa, s katero je ta podal soglasje k izvršitvi nakupne opcije. Konkretna izjava je torej predstavljala pogoj, da je do uveljavitve nakupne opcije prišlo, s tem pa tudi do razpolaganja z javnimi sredstvi. Pravno mnenje, ki ga je naročil organ in analizira vprašanje, ali so podane okoliščine, zaradi katerih lahko organ poda navedeno izjavo, predstavlja torej dokument, ki je z razpolaganjem z javnimi sredstvi oz. javnopravnim delovanjem organa neposredno povezan.

Porabo javnih sredstev ni mogoče razlagati le kot odplačno prodajo premoženja, v lasti RS, temveč je porabo javnih sredstev treba razlagati širše, med drugim je kot porabo javnih sredstev treba šteti tudi vsak dokument, ki je odločilno vplival in je predstavljal podlago za sprejem odločitev, na podlagi katerih je prišlo do porabe javnih sredstev. Tudi sodišče je v zgoraj citirani sodbi (str. 9) navedlo, da »je treba pojem porabe po mnenju sodišča razlagati širše, kar pomeni, da je to vsako odplačno ali neodplačno razpolaganje s premoženjem, tudi sprememba ali pretvorba premoženja in ene oblike v drugo. Poraba javnih sredstev torej niso le odlivi z računa neke javne inštitucije, ampak tudi vse druge odplačne in neodplačne oblike razpolaganja z javnimi sredstvi.«

Iz navedenega torej izhaja, da se dostop do pravnega mnenja, ki se opredeljuje do porabe javnih sredstev in vsebuje stališča glede izpolnjenosti zakonskih pogojev oz. regulatornih zahtev, zaradi katerih je prišlo do porabe javnih sredstev, dovoli, saj predstavlja pravno mnenje podatek o porabi javnih sredstev, ti podatki pa so vedno javni.

IP na tej točki izpostavlja tudi eno od temeljnih načel ZDIJZ, in sicer načelo transparentnosti, predvsem načelo transparentnosti porabe javnih sredstev; postopki in odločitve glede porabe javnih sredstev morajo biti transparentni, pregledni in javni. S tem, ko je zakonodajalec sprejel določbo tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, na podlagi katere je odločil, da so podatki o porabi javnih sredstev vedno javni, je uzakonil javni interes v povezavi z vprašanjem porabe javnih sredstev. Pri porabi javnih sredstev posledično javnega interesa posebej ni treba tehtati, saj je to odločitev sprejel že sam zakonodajalec, zaradi česar morajo biti dokumenti, povezani s porabo javnih sredstev podvrženi najvišji stopnji transparentnosti. Načelo transparentnosti izpolnjuje tri funkcije: demokratično, nadzorno in gospodarsko. Demokratična funkcija se kaže v enakopravni pravici do sodelovanja pri sprejemanju odločitev, za uresničevanje katere more biti javnosti zagotovljena pravica do seznanjenosti z odločitvami države. Nadzorna funkcija pride do izraza pri nadzoru javnosti glede pravilnosti dela javnih oblasti, pravica nadzora ima pa vpliv tudi na gospodarstvo, saj  seznanjenost z informacijami vpliva tudi na odločitve posameznih podjetij. Z vidika načela transparentnosti je torej pomembno, da ima javnost pravico vedeti in nadzirati, ali so bile odločitve države sprejete pravilno in zakonito, posledično se ima pravico seznaniti tudi s pravnim mnenjem, na podlagi katerega je organ podal izjavo, s katero je prišlo do razpolaganja z javnimi sredstvi.

Glede na to, da gre za podatke, ki so javni že po zakonu, jih skladno s tretjim odstavkom 2. člena ZPosS ni mogoče označiti kot poslovno skrivnost, zaradi česar v konkretnem primeru ni podana izjema poslovne skrivnosti po 2. tč. prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Da podatke, ki so javni že po zakonu, ni mogoče označiti za poslovno skrivnost, je odločilo tudi Upravno sodišče RS v sodbi št. I U 435/2019-33 z dne 25. 5. 2021, v kateri je sodišče ugotovilo, da »zahtevana dokumentacija, ne glede na opredelitev v notranjih pravnih aktih tožnika, ne more biti poslovna skrivnost, saj to ni v skladu s tretjim odstavkom 39. člena ZGD-1«, katerega dikcija je sedaj smiselno pogodbo povzeta v tretjem odstavku 2. člena ZPosS.[5]

Sklicevanje na določbo 56. člena ZSDH-1 je v konkretnem primeru neutemeljeno. Prvi odstavek 56. člena ZSDH-1 določa, da je organ dolžan kot zaupne varovati vse podatke, dejstva in okoliščine o posamezni družbi s kapitalsko naložbo države ter da se za zaupne podatke vedno štejejo načrti in namere o razpolaganju s posamezno kapitalsko naložbo države. Organ lahko na podlagi te določbe varuje načrte in namere o razpolaganju s posamezno kapitalsko naložbo države, vendar le do točke, ko so navedene informacije še v obliki načrtov in namer. Enkrat ko do razpolaganja s posamezno kapitalsko naložbo države pride, navedenih informacij ni več mogoče obravnavati kot načrtov in namer, temveč gre za porabo javnih sredstev, glede česar je organ v nadaljevanju te informacije dolžan obravnavati skladno s tretjim odstavkom 6. člena ZDIJZ. Prav tako predmetno Pravno mnenje primarno ne vsebuje informacij o poslovanju konkretne gospodarske družbe, temveč gre za mnenje o obstoju regulatornih zahtev v zakonodaji. Mnenje oz. razlaga določenega zakona oz. predpisa, že po sami naravi informacij, ne more predstavlja varovanih podatkov oz. notranjih informacij posamezne družbe.

Glede na to, da je IP ugotovil, da gre za absolutno javno informacijo javnega značaja (informacijo o porabi javnih sredstev), glede katere je že zakonodajalec ugotovil, da gre za informacije, ki so vedno, ne glede na morebiti podano izjemo, javne, IP v nadaljevanju ni izveden testa javnega interesa, saj slednje, glede na navedeno, ni bilo potrebno.

IP v postopek tudi ni pozval stranskih udeležencev (prav tako tega ni storil organ prve stopnje), saj je skladno z a26.a členom, v postopku z zahtevo za dostop do informacije javnega značaja, stranka postopka samo prosilec, če je predmet odločanja dostop do podatkov, za katere je z zakonom določeno, da so javni.

Glede osebnih podatkov

IP je po uradni dolžnosti preizkusil, ali so v konkretnem primeru morebiti podane tudi druge izjeme po prvem odstavku 6. člena ZDIJZ ter ugotovil, da predmetna pogodba vsebuje določene osebne podatke (imena in priimki  odvetnikov, osebni podatki iz portala AJPES, imena in priimki avtorjev določenih člankov oz. monografij, priimki v citatih konkretnih tujih sodb, imena in priimki pošiljateljev elektronskih sporočil).

V skladu s 3. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ organ zavrne dostop do informacije javnega značaja, če se podatek nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov.

Glede izjeme varstva osebnih podatkov IP pojasnjuje, da se je s 25. 5. 2018 začela uporabljati Splošna uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov). Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov je torej pravni akt, ki ureja varstvo osebnih podatkov in v določenih delih zamenjuje Zakon o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 – ZUstS-A; v nadaljevanju ZVOP-1), kar pomeni, da se v določenih delih ZVOP-1 ne uporablja več.

Po določilu člena 4, pododstavka (1), pomeni osebni podatek katerokoli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom (v nadaljnjem besedilu: posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki); določljiv posameznik je tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika. Splošna uredba o varstvu podatkov v členu 86 nadalje določa, da javni organi oz. javno ali zasebno telo lahko v skladu s pravom Unije ali pravom države članice, ki velja za javni organ ali telo, razkrije osebne podatke iz uradnih dokumentov, s katerimi razpolaga zaradi opravljanja nalog v javnem interesu, da se uskladi dostop javnosti do uradnih dokumentov s pravico do varstva osebnih podatkov v skladu s to uredbo. Razkritje osebnega podatka predstavlja vrsto obdelave osebnih podatkov po členu 4, pododstavku (2) Splošne uredbe o varstvu podatkov, zato je za presojo dopustnosti razkritja potrebno upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v členu 6 Splošne uredbe o varstvu podatkov. Iz navedenega člena kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov (torej tudi razkritje podatkov javnosti) zakonita (dopustna) med drugim tudi, če je obdelava potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca (točka c), ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu (točka e).

IP je dovolil razkritje naslednjih osebnih podatkov:

- imena in priimka odvetnikov, saj se njegovi osebni podatki v dokumentaciji nahajajo v vlogi poslovnih subjektov, kot taki pa niso upravičeni do zaščite v smislu varstva osebnih podatkov,

- osebnih podatkov zakonitih zastopnikov gospodarskih družb, katerih vpis v javni register je obvezen; identifikacijski podatki o osebah, pooblaščenih za zastopanje subjektov, se namreč vpisujejo v sodni register oz. poslovni register ravno z namenom, da lahko vsakdo, ki posluje s subjektom, preveri, ali tega res zastopa upravičena oseba,

- imena in priimki avtorjev članov in/ali monografij, saj ima avtor vedno pravico, da je naveden kot avtor,

- priimki posameznikov v citatih sodb, saj gre za način določitve konkretne sodbe v tuji sodni praksi.

Glede naslednjih podatkov pa je IP ugotovil, da za njihovo posredovanje prosilcu oz. javnosti ne obstaja zakonska podlaga, zato mora organ, v skladu s 7. členom ZDIJZ in 19. členom Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 76/05, 119/07, 95/11 in 24/16), pred posredovanjem dokumentov prosilcu prekriti:

- imena in priimke pošiljateljev elektronskih sporočil, saj iz besedila ni mogoče ugotoviti, v kakšnem svojstvu so posamezniki sporočila poslali. Iz dokumentacije ne izhajajo nobeni podatki, na podlagi katerih bi IP lahko ocenil, da gre za nevarovane osebne podatke (npr. ali gre morebiti za javne uslužbence, zakonite zastopnike gospodarskih družb, poslovne subjekte idr.) Glede na navedeno je IP navedena imena in priimke štel kot varovane osebne podatke, ki jih je organ na dokumentu dolžan prekriti.

ZDIJZ v 7. členu določa, da če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 6. člena in jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, pooblaščena oseba organa izloči te informacije iz dokumenta ter seznani prosilca z vsebino preostalega dela dokumenta (delni dostop). Organ mora podatke izbrisati na način iz 21. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 76/05 in 119/07), ki določa, da se v primeru, če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 6. čl. ZDIJZ, šteje, da jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, če jih je mogoče med drugim fizično odstraniti, prečrtati, trajno prekriti ali drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v fizični obliki. Skladno z navedenim je IP organu naložil izvedbo delnega dostopa.

Sklepno

Glede na vse navedeno IP zaključuje, da je pritožba prosilca delno utemeljena. Organ je v izpodbijani odločbi napačno uporabil materialno pravo, zato je IP, na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP, odpravil izpodbijano odločbo in sam odločil o zadevi ter organu naložil posredovanje informacij na način, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

V delu, ki se nanaša na dostop do varovanih osebnih podatkov, za katerih razkritje ni zakonske podlage, je IP pritožbo prosilca zavrnil na podlagi tretjega odstavka 248. člena ZUP, kot izhaja iz 2. tč. izreka te odločbe.

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, zato je odločil, kot izhaja iz 3. točke izreka te odločbe.

IP v zaključku še dodaja, da v konkretnem primeru niso podane okoliščine, na podlagi katerih bi IP uvedel prekrškovni postopek zaradi neutemeljene zavrnitve prosilčeve zahteve in organu izrekel globo po ZDIJZ. Prav tako je IP z navedeno odločbo odpravil napačno uporabo materialnega prava s strani organa in organu naložil posredovanje zahtevanih informacij.

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, temveč se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:                                                        

mag. Vanja Zrimšek, univ. dipl. prav.,                          

svetovalka Informacijskega pooblaščenca       

Informacijski pooblaščenec:

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.,

namestnica informacijske pooblaščenke

[1] Glej npr. odločbe IP, št. 090-135/2010/4 z dne 5. 8. 2010, št. 090-167/2011/6 z dne 27. 11. 2011, št. 090-5/2017/11 z dne 2. 3. 2017.

[2] Glej npr. odločbi IP št. 090-5/2017/11 z dne 2. 3. 2017 in št. 090-229/2016 z dne 10. 11. 2016.

[3] EVA: 2017-2130-0032, prva obravnava, str. 25

[4] Tako sodba Upravnega sodišča I U 764/2015-27 z dne 24. 8. 2016.

[5] Tudi v sodbi št. I U 677/2016-21 z dne 7. 11. 2018 je Upravno sodišče poudarilo, da se za poslovno skrivnost ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni.