prosilec - Okrožno sodišče v Ljubljani

POVZETEK:

Prosilec - novinar je od organa zahteval dostop do pravnomočnih sodnih odločb, ki so bile izdane v zvezi s sklep o preiskavi in sklepom, izdanem v predkazenskem postopku, ki ju je z opravilnimi številkami navedel v zahtevi.  Organ je kot predmet prosilčeve zahteve prepoznal pet pravnomočnih sodb. Prosilcu je dovolil delni dostop do njih, tako, da mu je prekril oseben podatke obdolžencev, prič in druge navezne okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče identificirati konkretnega posameznika. Prosilec se je v pritožbi skliceval na načelo javnosti in na prakso IP v zadevi, 090-273/2020 ter utemeljeval javni interes za razkritje imen in priimkov posameznih obdolžencev. IP je pritožbo v celoti zavrnil. Najprej je pojasnil, da je predmetna zadeva v bistvenem različna od zadeve 090-273/2020, saj je mi šlo za poimensko zahtevo, zato stališče, da je podlaga  za razkritje imena in priimka obdolženih že ustavno načelo javnosti sojenja, v konkretnem primeru ni uporabljivo. Poleg tega je IP presodil, da v konkretnem primeru ni podan javni interes za razkritje imen in priimkov obdolženih. Pri tem je upošteval časovno komponento javnega interesa, dejstvo, da ne gre za relativno ali absolutno znane osebe in dejstvo, da je prosilec že prej zahtevane sodbe v njihovem večinskem delu, torej se je že seznanil s tistim delom sodb, ki pomenijo razloge, na katere je sodišče oprlo obsodilne sodbe. S tem je, po presoji IP, zadoščeno pravici javnosti, da bdi nad delom pravosodnih organov, v konkretnem primeru sodišč, ki vodijo kazenske postopke, predvsem z vidika seznanitve s tem, kakšna je odločitev sodišča v postopkih povezanih z oškodovanjem državne blagajne. 

ODLOČBA:

Številka: 090-248/2021/12

Datum: 20. 12. 2021

Informacijski pooblaščenec (v nadaljnjem besedilu IP) po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik, izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/05, 51/07 – ZUstS-A; v nadaljnjem besedilu ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – UPB2, 117/06 – ZDavP-2, 23/14, 50/14, 19/15 – odločba US, 102/15 in 7/18; v nadaljevanju ZDIJZ) ter prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi …, ki jo je vložil novinar … (v nadaljevanju prosilec), z dne 16. 7. 2021, zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, Tavčarjeva 9, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. Su 404/2021 z dne 30. 6. 2021, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

16. Pritožba prosilca z dne 16. 7. 2021 zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Su 404/2021, z dne 30. 6. 2020 se zavrne.

1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

O b r a z l o ž i t e v:

Prosilec je s svojo zahtevo z dne 31. 5. 2021 od organa zahteval posredovanje pravnomočne sodbe v zadevi, »v kateri sta bila izdana sklep št. IV Kpr 18326/2011 z dne 6. 7. 2011 (izdan v okviru preiskave) in sklep št. II Kpd 55427/2010 z dne 7. 7. 2010 (izdan v predkazenskem postopku)« v elektronski obliki.

Organ je z odločbo, št. Su 404/2021, z dne 30. 6. 2020 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) prosilčevi zahtevi delno ugodil, tako da mu je dovolil dostop do anonimiziranih sodnih odločb Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št.  II K 45387/2013. X K 29402/2013, X K 23543/2013 in X K 18326/2011 ter Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Kp 18326/2011, iz katerih je, skladno s 3. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, izločil varovane podatke. Pri tem se je skliceval na določbe Zakona o varstvu osebnih podatkov[1] (v nadaljnjem besedilu ZVOP-1) in Splošne uredbe o varstvu podatkov^[2] glede definicije osebnega podatka.

Zoper izpodbijano odločbo je prosilec vložil pritožbo. Ni se strinjal z odločitvijo organa, da je v posredovanih mu sodnih odločbah izbrisal osebna imena obdolžencev, saj je trdil, da je takšna odločitev v nasprotju z načelom javnosti sojenja, ki se nanaša tudi na dostop javnosti do imen in priimkov posameznikov, na katere se nanaša sodna odločba v kazenskem postopku. Imena in priimke strank in odločitev v sodnih (kazenskih) postopkih sta javnosti vedno znani  (razen če je javnost izključena) in je anonimizacija imena in priimka posameznika, na katerega se nanaša konkretna kazenska sodna odločba, praktično nemogoča. Pri tem se sklicuje na odločbo IP v zadevi 090-273/2020 z dne 20. 1. 2021. Dalje se ne strinja z organom, da je prekril tudi vsa imena pravnih oseb. Navaja, da bi bilo prekrivanje teh podatkov upravičeno le z vidika varovanja osebnih podatkov o lastnikih pravnih oseb ali članov njihovega poslovodstva. Ker pa so imena obsojenih javna, ni razloga za prekrivanje imen pravnih oseb, prek katerih so izvajali kazniva dejanja. Poleg tega je po mnenju prosilca organ v posredovanih dokumentih prekril še nekatere druge podatke, npr. imena jaht in številke zapisnikov, uradnih zaznamkov, v katere je vpogledalo sodišče. Navaja, da ti podatki niso osebni podatki, saj na podlagi njih ni mogoče identificirati posameznika. Poleg tega navaja, da davčne goljufije, s katerimi so povezane predmetne sodbe in utaja davkov, neposredno zmanjšujejo sposobnost države, da financira javne storitve in socialne pravice. Meni, da je javnost upravičena do informacij o storilcih in načinu izvedbe tovrstnih kaznivih dejanj. Poudarja, da eden od obsojenih v zahtevanih pravnomočnih sodbah po prepričanju slovenskega tožilstva še vedno vodi mednarodno mrežo za utajo davkov. Ob tem navaja povezavo na spletno stran, kjer je izpostavljen konkretni posameznik. Navaja, da ta oseba domnevno še vedno omogoča oškodovanje davčnih prihodkov države in s tem ogroža dobrobit vseh prebivalcev Slovenije. Javnost je zato upravičena do informacij o njegovem preteklem načinu izpeljave goljufije, saj bi le tako lahko zaznavala znake podobnih kaznivih dejanj v sedanjosti, nanje opozarjala in s tem zaščitila javna sredstva. Ob sklicevanju na opisan javni interes in načelo javnosti sojenja, predlaga, da mu IP omogoči dostop do prekritih informacij o obsojenih, pravnih osebah, prek katerih so izvajali kazniva dejanja in drugih informacij, ki ne predstavljajo varovanih osebnih podatkov. 

Po opravljenem predhodnem preizkusu pritožbe, jo je organ odstopil v reševanje IP, z dopisom, št. Su 404/2021 z dne 30. 7. 2021, skupaj z dokumenti zadeve.

IP je prosilčevo pritožbo, kot pravočasno, dovoljeno in vloženo po upravičeni osebi, vzel v obravnavo.

Kadar ne gre za primer iz prvega odstavka a 26. a člena ZDIJZ, mora organ v formalnem postopku dostopa do informacij javnega značaja, v skladu z določbo 44. člena ZUP, po uradni dolžnosti skrbeti, da se postopka udeležijo vsi tisti, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločitev organa, zato mora v postopek pritegniti vse tiste subjekte, katerih pravice ali pravne koristi bi z ugoditvijo zahtevi za dostop do informacij javnega značaja utegnile biti prizadete in jim omogočiti udeležbo v postopku. IP je z dopisi, št. 090-248/2020/4-9, vsi z dne 17. 11. 2021 vseh 6 oseb, na katere se nanašajo sodne odločbe, ki jih je organ prepoznal kot predmet zahteve, na podlagi 143. člena ZUP v povezavi s prvim odstavkom 254. člena ZUP, pozval, da se vključijo v postopek kot stranski udeleženci in v postavljenem roku sporočijo morebitne zadržke glede posredovanja zahtevanih podatkov prosilcu.

V postavljenem 8 dnevnem roku sta stransko udeležbo priglasila dva od pozvanih posameznikov in nasprotovala posredovanju zahtevanih podatkov. Enemu od pozvanih, IP dopisa na naslov, s katerim razpolaga, po vpogledu v Centralni register prebivalstva, ni mogel vročiti, preostali trije stranske udeležbe niso priglasili.

K I. točki izreka:

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma IP pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

Prosilec je zahteval dostop do pravnomočne sodbe v zadevi, kjer sta bila izdana z opravilno številko tam navedena sklep v okviru preiskave in sklep v predkazenskem postopku.

Organ je ob upoštevanju določbe dvanajstega odstavka 128. člen Zakona o kazenskem postopku[3] (ZKP), ki določa, da lahko, v skladu z zakonom, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, ne glede na določbe tega zakona, vsakdo ustno ali pisno zahteva od organa, da mu omogoči dostop do informacij javnega značaja v posameznih kazenskih zadevah, prosilčevo zahtevo obravnaval po določbah ZDIJZ.

Kot predmet prosilčeve zahteve je organ  prepoznal 5 (pet) sodnih odločb, in sicer:

• sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, št., opr. št. II K 45387/2013. X K 29402/2013, X K 23543/2013 in X K 18326/2011 ter
• sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Kp 18326/2011.

V obravnavani zadevi ni sporno, da predmetne sodne odločne izpolnjujejo vse tri pogoje za obstoj informacije javnega značaja, kot jih določa prvi odstavek 4. člena ZDIJZ, saj spadajo v delovno področje organa, ta pa z njima razpolaga v materializirani obliki. 

Z izpodbijano odločbo je organ prosilcu delno ugodil in dovolil delni dostop (7. člen ZDIJZ) do navedenih sodb. Pri tem je ob sklicevanju na izjemo varstva osebnih podatkov (3. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ) v dokumentih (sodbah) prekril imena in priimke obdolžencev ter druge podatke, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na konkretnega posameznika ter osebne podatke drugih oseb, ki se pojavljajo v teh dokumentih. Predmetne sodbe z delnim dostop so bile prosilcu posredovane skupaj z izpodbijano odločbo.

Glede na navedbe prosilca v pritožbi je v obravnavani zadevi sporno, ali je odločitev organa o prekritju osebnih in drugih podatkov v predmetnih sodbah pravilna. Prosilec namreč meni, da so, ob upoštevanju načela javnosti sojenja, javni tudi podatki o obdolžencih, prav tako pa ni podlage za prekritje podatkov o pravnih osebah in drugih podatkov, npr. znamke jaht, številke zapisnikov, uradnih zaznamkov, saj ti ne predstavljajo varovanih osebnih podatkov. Ob tem se sklicuje še na javni interes za razkritje prekritih podatkov in na prakso IP v zadevi 090-273/2020 z dne 20. 1. 2021.

Po presoji IP je, iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju, odločitev organa zakonita in pravilna.

Po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. V zvezi z ugotavljanjem, ali se v posameznem dokumentu nahajajo osebni podatki, katerih razkritje javnosti bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov, je tako potrebno ugotoviti:

1. ali posamezen podatek ustreza definiciji osebnega podatka, in
2. ali za razkritje osebnega podatka javnosti obstaja pravna podlaga.

Poleg ZVOP-1 se od 25. 5. 2018 dalje v Republiki Sloveniji neposredno uporablja Splošna uredba o varstvu podatkov^[4]. Ker na nacionalnem nivoju zakona, ki bi zagotovil izvajanje njenih določb, (še) ni, je treba glede varstva osebnih podatkov spoštovati določbe Splošne uredbe o varstvu podatkov. Ob tem je mogoče ugotoviti, da predmetna uredba bistveno ne spreminja definicije osebnega podatka. Po določilu člena 4, pododstavka (1), pomeni osebni podatek katero koli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom, pri čemer je določljiv posameznik tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika.

Izhajajoč iz navedene definicije osebnega podatka in aplicirano na konkretni primer je tako kot osebne podatke posameznika, ki ustrezajo navedeni definiciji iz Splošne uredbe o varstvu podatkov, posledično treba šteti naslednje podatke: osebne podatke obdolženca, ki jih opredeljuje prvi odstavek 227. člena ZKP v povezavi s tretjim odstavkom 364. člena ZKP (med drugim: ime, priimek, morebitni vzdevek, rojstni kraj, kje stanuje, dan, mesec in leto rojstva, EMŠO, državljanstvo, poklic, kakšne so njegove družinske razmere, ali je pismen, katere šole ima, oziroma ali je podčastnik, častnik ali vojaški uslužbenec, kakšni so njegov osebni dohodek in njegove premoženjske razmere, ali je bil že obsojen, pa obsodba še ni bila izbrisana, kdaj in zakaj, in ali je in kdaj izrečeno kazen prestal, ali teče zoper njega postopek za kakšno drugo kaznivo dejanje). Prav tako osebne podatke predstavljajo imena in priimki oškodovancev, prič in drugih udeleženih v konkretnem kazenskem postopku. Poleg tega osebne podatke predstavljajo tudi informacije, na podlagi katerih bi bil posameznik lahko posredno določljiv. Ob vpogledu v predmetne sodbe IP ugotavlja, da takšne podatke predstavljajo imena pravnih oseb, znamke jaht in drugi podatki, ki jih je prekril organ, in katerih prekritju oporeka prosilec v pritožbi. Ti podatki ne bi predstavljali varovanih osebnih podatkov le ob dejstvu, da bi obstaja pravna podlaga za razkritje imen in priimkov obdolžencev in drugih oseb, katerih identifikacijo razkrivajo, čemur pa, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ni tako.

Ker razkritje osebnega podatka predstavlja vrsto obdelave osebnih podatkov po členu 4, pododstavku (2) Splošne uredbe o varstvu podatkov, je za presojo dopustnosti razkritja potrebno upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v členu 6 Splošne uredbe o varstvu podatkov. Iz navedenega člena kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov (torej tudi razkritje podatkov javnosti) zakonita (dopustna) med drugim tudi, če je obdelava potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca (točka c), ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu (točka e). Pri tem lahko zakonsko podlago za obdelavo osebnih podatkov, upoštevajoč točko c člena 6(1) Splošne uredbe o varstvu podatkov, predstavlja tudi ZDIJZ. Razkritje osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja je namreč dopustno, kadar gre za osebne podatke, ki hkrati pomenijo tudi podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca (1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ) ali ko je za razkritje podatkov podan javni interes (drugi odstavek 6. člena ZDIJZ).

Zakonsko podlago za obdelavo osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja sicer lahko predstavlja tudi kakšen drug zakon. Vendar takšna zakonska podlaga, ki bi prosilcu dopuščala, da se seznani z neanonimiziranimi sodbami organa, IP ni poznana. V slovenskem pravnem redu namreč ne obstaja zakon, ki bi izrecno določal, da se sodbe sodišč lahko prosilcem posredujejo skupaj z osebnimi podatki, ne glede na določbe ZDIJZ. Glede na navedeno je IP v nadaljevanju presojal, ali za razkritje osebnih podatkov v zahtevanih dokumentih obstaja pravna podlaga v ZDIJZ ali izrecna pravna podlaga v kakšnem drugem zakonu. Ob tem je ugotovil, da zahtevani podatki nedvomno ne pomenijo podatkov o porabi javnih sredstev in podatkov, povezanih z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, zato je IP v nadaljevanju ugotavljal, ali je osebne podatke v predmetnem primeru mogoče razkriti na podlagi testa prevladujočega interesa javnosti, kot ga opredeljuje drugi odstavek 6. člena ZDIJZ.

Pred tem se IP najprej opredeljuje do pritožbenih navedb, da je podlaga za razkritje imena in priimka obdolžencev že samo načelo javnosti sojenja, pri čemer se prosilec sklicuje na odločbo IP, št. 090-273/2020 z dne 20. 1. 2021.

V navedeni odločbi je IP glede na okoliščine konkretnega primera podal stališče, da je podana podlaga za delno razkritje uvoda in izreka predmetnih sodnih odločb že na podlagi ustavne določbe o javnosti sojenja (24. člen Ustave RS) in določb 17. a člena Zakona o sodiščih (ZS)[5] ter ZKP (353. in 360. člen), ki govorijo o javnosti sodnih obravnav, javni razglasitvi sodbe, objavi strank v kazenskih postopkih. Vendar IP poudarja, da je bilo navedeno stališče sprejeto v okoliščinah konkretnega primera, kot je to v sami odločbi 090-273/2020 tudi eksplicitno navedeno. Navedeno stališče IP v odločbi 090-273/2020 je temeljilo na izhodiščnemu dejstvu, da je prosilka zahtevala sodne odločbe v zvezi s konkretnimi posamezniki, ki jih je v svoji zahtevi navedla z imenom in priimkom. Stališče IP v zadevi 090-237/2020 se torej nanaša na primere, kjer so obravnavane poimenske zahteve za sodne odločbe (sodbe) sodišč. To stališče IP pomeni nadgradnjo dosedanje prakse IP glede dostopa do sodnih odločb, kadar se je prosilčeva zahteva za dostop do sodne odločbe glasila na ime in priimek konkretnega posameznika. Zgoraj navedene določbe ZKP in ZS so, ob upoštevanju ustavne kategorije javnosti sojenja, v primeru poimenskih zahtev podlaga za razkritje osebnih podatkov posameznika (podatek, da je bil spoznan za krivega, za katero kaznivo dejanje in kakšna kazen mu je bila dosojena, ali je bila pogojna obsodba zoper njega preklicana ali ne) v uvodu in izreku sodnih odločb, saj gre za obseg podatkov, ki je tudi sicer javno razglašen, skladno z določbami 24. člena Ustave in ZKP. Vendar pa je ob tem bistveno, da je bila podlaga za samo razkritje imen in priimkov obdolžencev in osebnih podatkov o tem, kako je bilo odločeno v konkretni kazenski zadevi v zadevi št. 090-237/2020, ugotovljen javni interes, ki je pretehtal nad varstvom osebnih podatkov konkretnih posameznikov.

Povedano drugače, IP je ob upoštevanju načelo javnosti sojenja in z njim povezanih določbe ZKP in ZS, sprejel stališče, da v primeru, ko je zahteva za sodno odločbo postavljena po imenu in priimku, ni mogoče avtomatično zavrniti zahteve prosilca s sklicevanjem na stališče sodne prakse^[6], da v takšnih primerih anonimizacija sploh ni mogoča. Ob tem IP poudarja, da je bila navedena sodna praksa tudi sicer sprejeta v okoliščinah, kjer zahtevani dokumenti niso bili sodne odločbe. Ne glede na to, pa podlaga za samo razkritje imen in priimkov obdolženih, tudi v primeru poimenskih zahtev, ni načelo javnosti sojenja, temveč prevladujoč javni interes[7], ki ga je potrebno ugotoviti v vsakem posameznem primeru posebej.

Upoštevajoč navedeno IP ugotavlja, da se konkretni primer že v izhodišču razlikuje od dejanskega stanja zadeve, št. 090-237/2020. V obravnavanem primeru se zahteva prosilca ni glasila na poimensko ali drugače določnega posameznika, temveč je prosilec zahteval sodbe odločbe v povezavi z navedenimi opravilnimi številkami sklepov v preiskavi oziroma v predkazenskem postopku. Zato je sklicevanje prosilca na stališče IP v zadevi 090-237/2020, izpeljano iz načela javnosti sojenja, v konkretnem primeru irelevantno. IP ob tem pojasnjuje, da je v primerih, ko zahteva ni postavljena po imenu in priimku, anonimizacija dokumenta narejena na drugačen način, kot v primerih, ko gre za poimenske zahteve. V prvem primeru je namreč praviloma dokument dostopen v večjem obsegu, saj je treba prekriti le posamezne varovane osebne podatke in navezne okoliščine ter informacije, na podlagi katerih je mogoče identificirati posameznika. Medtem ko je anonimizacija v primeru poimenskih zahtev lahko večja in obsega le podatke, za katere razkritje obstaja pravna podlaga v tretjem odstavku 6. člena ZDIJZ, ali pa javni interes za razkritje po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ oziroma izrecna pravna podlaga v kakšnem drugem zakonu.

Navedeno se kaže tudi v okoliščinah obravnavnega primera. Organ je glede na prosilčevo zahtevo v vseh sodnih odločbah prekril varovane osebne podatke in druge podatke, na podlagi katerih bi bilo mogoče identificirati konkretne posameznike. Z vpogledom v dokumente, ki jih je organ posredoval ob odstopu pritožbe, IP ugotavlja, da je prosilec, razen navedenih prekritih podatkov, praktično prejel celotne sodbe, tudi npr. dejansko stanje obravnavanih zadev, izpovedbe prič, zagovor obdolžencev, ITD. Med tem, ko je npr. v zadevi 090-237/2020 javni interes za razkritje obsegal manjši del obrazložitev, ki se je nanašal »le« na razrijte imen in priimkov obeh obtožencev, zakonske označbe kaznivih dejanja z navedbami določb kazenskega zakona, opise kaznivih dejanj, izrečene kazni, pravnih podlag in razlogov sodišča.

Upoštevaje vse do sedaj navedeno je IP v nadaljevanju presojal, ali je razkritje prekritih osebnih podatkov, kot ga je izvedel organ, mogoče preseči z javnim interesom za njihovo razkritje.

Test prevladujočega interesa javnosti je urejen v drugem odstavku 6. člena ZDIJZ, ki določa, da se ne glede na določbe prvega odstavka istega člena, dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije, razen v zakonu določenih primerih, kamor pa varstvo osebnih podatkov ne sodi (opomba IP).

Bistvo te presoje je v možnosti relativizacije določene izjeme, ki mora biti omejena zgolj na tiste primere, ko je interes javnosti za razkritje določene izjeme močnejši od interesa, zaradi katerega je določena informacija zavarovana kot izjema. Pri uporabi testa javnega interesa je treba presoditi tudi, ali je interes javnosti za razkritje informacije javnega značaja lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije. V teoriji se poudarja, da ga je treba uporabljati z veliko mero previdnosti in skrbnosti, saj test interesa javnosti zahteva bistveno večjo kakovost odločanja v obliki tehtanja posameznih nasprotujočih si pravic oziroma interesov. Test javnega interesa zato pomeni izjemo od izjem, ki se mora uporabljati zelo premišljeno in zgolj takrat, ko bi s pomočjo tega testa odkrili nekaj, kar bi pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za širšo javnost. Javni interes za razkritje je na npr. močan v situacijah, ki se navezujejo na pridobivanje ali porabo javnih sredstev, javno varnost, javno zdravje, odgovornost in transparentnost odločanja, ki sprožijo javno ali parlamentarno razpravo, ipd.. Pojem interesa javnosti tako ni v vsaki zadevi enak ali vnaprej definiran, temveč se lahko kaže v različnih pojavnih oblikah. Prav tako se lahko javni interes s časom spreminja, saj je odvisen od številnih dejanskih okoliščin. Zasnova javnega interesa torej ni konstantna, ampak spremenljiva in odvisna od trenutnega dejanskega stanja. S tem pa je pri izvajanju testa javnega interesa omogočena presoja od primera do primera, ki upošteva različne in prav tako spremenljive dejavnike, ki tvorijo javni interes za razkritje. Pri tem IP izpostavlja še stališče sodne prakse, iz katere izhaja, da bi bil javni interes glede razkritja podan, »če bi bile ogrožene take vrednote kot je npr. življenje, zdravje ali varnost ljudi in podobno«[8]. Interes javnosti kot splošen interes, ki ne služi samo interesom ozke skupine oseb, je torej opredeljen kot nekaj, kar bi koristilo javnemu vedenju in s tem omogočilo nadzor in sodelovanje javnosti pri oblikovanju tistih tematik, nad katerimi bi morala ta bdeti z vso skrbnostjo. Gre za tehtanje, s katerim mora organ oziroma IP pretehtati, kdaj prevlada pravica javnosti vedeti nad kakšno drugo pravico oziroma izjemo iz ZDIJZ – konkretno varovanimi osebnimi podatki. Bistveno pa je, da se test javnega interesa uporablja samo za konkreten primer, kar pomeni, da ga je potrebno ugotavljati vsakič sproti in glede na okoliščine konkretnega primera.

Prosilec je javni interes za razkritje imen in priimkov obdolžencev v pritožbi utemeljeval s sklicevanjem na to, da so bile predmetne sodbe izdane v zvezi z davčnimi goljufijami in utajo davkov. Ob sklicevanju na domnevno nadaljnjo nezakonito dejavnost enega od domnevnih obdolžencev, je menil, da je javnost upravičena do informacij o njegovem preteklem načinu izpeljave goljufije, saj bi le tako lahko zaznavala znake podobnih kaznivih dejanj v sedanjosti, nanje opozarjala in s tem zaščitila javna sredstva.

IP se sicer strinja s prosilcem, da davčna utaja in davčne goljufije predstavljajo ene od najbolj zavržnih kaznivih dejanj zoper gospodarstvo in premoženje, saj pomenijo, da se njihovi storilci izmikajo obveznosti, ki je sicer naložena vsem državljanom. Vendar pa IP poudarja, da je pravica javnosti, da bdi nad delom pravosodnih organov, v konkretnem primeru sodišč, ki vodijo kazenske postopke, predvsem z vidika seznanitve s tem, kakšna je odločitev sodišča v postopkih povezanih z oškodovanjem državne blagajne in kateri so tisti razlogi, na katere je sodišče oprlo obsodilne sodbe, torej podatki povezani samimi razlogi in ugotovitvami sodišča. Te pa je, kot ugotavlja IP, prosilec prejel, saj ti deli sodnih odločb niso anonimizirani. S tem je, po presoji IP, v obravnavani zadevi, zadoščeno zahtevi po preglednosti, odprtosti delovanja in zavezi organov javnega sektorja oziroma v konkretnem primeru sodišč, da delujejo odgovorno in skrbno pri odločanju o pomembnih javnih zadevah ter omogočajo informirano javno razpravo o pomembnih temah v javnem interesu.

IP v obravnavanem primeru sicer ni spregledal, da je prosilec novinar zavoda, ki se ukvarja s preiskovalnim novinarstvom, priznanim na mednarodni ravni[9], kar je, skladno s sodno prakso[10], močan argument na strani javnega interesa za razkritje zahtevanih podatkov, ki so opredeljeni kot izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja. S tem prosilec kot medij udejanja aktivni vidik svoje ustavne pravice do svobode izražanja (39. člen Ustave RS), ki se kaže v varovanju svobode do posredovanja informacij in mnenj^[11] in opravlja pomembno vlogo »javnega čuvaja« (»public watchdog«. Vendar pa IP poudarja, da je opisana vloga medijev in s tem pravica do svobode izražanja, omejena s pravicami drugih, tudi in največkrat s pravico do zasebnosti^[12], enako pa velja tudi za pravico dostopa do informacij javnega značaja. Nobena od teh ustavnih pravic tore ni absolutna, zato jih je treba v primeru medsebojnega konflikta uravnotežiti, torej doseči pravično ravnovesje med njimi. IP ugotavlja, da je bil v obravnavani zadevi prosilcu (torej javnosti) odobren (in tudi posredovan) dostop do celotnih predmetnih kazenskih obsodilnih sodb, ki se nanašajo na konkretne posameznike, z izjemo imen in priimkov obdolženih in okoliščin, ki skladno z definicijo osebnega podatka,  predstavljajo informacije, na podlagi katerih bi jih bilo mogoče identificirati. S tem obsegom razkritih podatkov v predmetnih sodbah pa je po presoji IP zadoščeno vlogi medija, ki ga zasleduje v obravnavanem postopku. Ob tem pa IP še enkrat poudarja, da zahtevani podatki po imenu in priimku obdolžencev, niso neposredno povezani s porabo javnih sredstev, niti z opravljanem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca.

Izhajajoč iz teh ugotovitev in ob dejstvu, da je organ prosilcu (torej javnosti) odobril (in tudi posredoval) dostop do celotnih predmetnih kazenskih obsodilnih sodb, ki se nanašajo na konkretne posameznike, je IP v nadaljevanju moral presoditi, ali obstaja javni interes tudi za razkritje imen in priimkov posameznih obdolženih, ki je večji od interesa, zaradi katerega so te informacije varovane kot osebni podatek konkretnih posameznikov. Nedvomno je zatiranje kaznivih dejanj zoper gospodarstvo in premoženje v javnem interesu, zato je s tem povezana obravnava teh dejanj v večji meri zaznamovana z zasledovanjem javnega interesa. Vendar pa IP poudarja, da to ne pomeni, da so avtomatično javna imena in priimki vseh obdolženih takšnih kaznivih dejanj. Povedano drugače, v vsakem konkretnem primeru je treba ugotoviti, ali bi razkritje imen in priimkov obdolženih toliko pripomoglo k preglednosti odločanja sodišč in možnosti razumevanja njihovih odločitev, da bi to pripevalo k verodostojni in odgovorni javni razpravi o sankcioniranju davčnih utaj in podobnih kaznivih dejanj, s katerimi so povezane predmetne sodbe. Na podlagi do sedaj navedenega in razlogov v nadaljevanju, IP meni, da ne.

Upoštevajoč okoliščine konkretnega primera je, po presoji IP, potreba po odgovornosti in transparentnosti odločanja sodišč in možnost javnost, da sodeluje oziroma sproži javno razpravo o načinu pregona in sankcioniranja tovrstnih kaznivih dejanj, omogočena že z dostopom do predmetnih sodb v obsegu, ki ga je prosilcu oziroma javnosti dovolil organ. S tem je bilo v obravnavanem primeru zadoščeno namenu ZDIJZ, ki je v v tem, da se zagotovi javnost in odprtost delovanja organov ter omogoči uresničevanje pravice fizičnih in pravnih oseb, da pridejo do informacije javnega značaja. (2. člena v zvezi z 5. členom ZDIJZ).

Pri tej ugotovitvi je IP izhajal najprej iz časovne komponente javnega interesa. Javni interes se namreč  s časom spreminja, saj je odvisen od številnih dejanskih okoliščin. Zasnova interesa javnosti torej ni konstantna, ampak spremenljiva in odvisna od trenutnega dejanskega stanja. S tem pa je pri izvajanju testa interesa javnosti omogočena presoja od primera do primera, ki upošteva različne in prav tako spremenljive dejavnike, ki tvorijo interes javnosti. Z vpogledom v predmetne sodbe, IP ugotavlja, da so bile izdane med leti 2013 in 2015 in že iz tega vidika ne morejo pripevati k aktualni javni razpravi o obravnavi takšnih kaznivih dejanj s strani organov pregona in sodišč, predvsem z vidika, kdo so bili obdolženci, na katere se te sodbe nanašajo. Takšna morebitna javna razprava bi bila, po mnenju IP,  namreč mogoča že samo na podlagi obsega podatkov iz teh sodnih odločb, ki je bil prosilcu odobren in podatek o tem, kdo so bi obdolženci, ne bi bistveno prispeval k pravici posameznikov do obveščenosti in do seznanitve z odločitvami sodišč v tem, da bi javnost imela možnost sodelovati pri javni razpravi o temi glede pregona davčnih utaj in podobnih kaznivih dejanj. Poudariti je treba tudi, da test interesa javnosti ni namenjen temu, da se razkrije nekaj, kar je »interesantno za javnost«, temveč da se razkrije tisto, kar je »v interesu javnosti«. Podatki, ki jih še zahteva prosilec, so morebiti interesantni za javnost, pretehta pa javni interes, da so konkretni podatki nedostopni javnosti. IP se ob tem sklicuje na sodbo Upravnega sodišča št. I U 1992/2010-28 z dne 28. 9. 2011, v kateri je sodišče navedlo, da se ne more strinjati s tem, da bi zaradi medijske odmevnosti lahko bil javni interes glede razkritja močnejši od varovanja poslovne skrivnosti podjetja. Po mnenju sodišča je torej mogoče uporabiti določilo drugega odstavka 6. člena ZDIJZ le v izjemnih primerih in ne zadostuje zgolj medijska odmevnost neke zadeve.

Drug razlog, ki pretehta v smer, da v konkretnem primeru ni javnega interesa za razkritje imen in priimkov obdolženih in z njimi povezanih podatkov, pa je po presoji IP dejstvo, da nihče od obdolženih ni absolutno ali relativno javna osebnost. Pravna teorija in sodna praksa sta enotni, da imajo javne osebe manjše polje pričakovane zasebnosti, in sicer v obratnem sorazmerju: bolj kot so javne, bolj se ožijo njihove pravice s področja varovane zasebnosti. Ustavno sodišče je zapisalo, da človek, ki se odloči za javno funkcijo/nastopanje, vzbuja večji interes javnosti, zato mora to vzeti v zakup^[13], teža te okoliščine pa je odvisna tudi od tega, za kakšno stopnjo javne funkcije ali dejavnosti/javnosti nastopanja gre. Oseba, ki se zavestno izpostavi javnosti, zase več ne more zahtevati priznanja statusa zasebnika, ki bi bil upravičen do anonimnosti, saj določeni elementi sfere zasebnosti in celo sfere intimnosti predstavljajo javno zadevo („public matter“).^[14] Relativno javne osebe, so osebe, ki so javnosti znane in javnost zanimajo samo v zvezi s konkretnim dogodkom^[15] in, ki so zaradi svojega družbenega delovanja povezanega z določenim dogodkom/dejavnostjo, za javnost zanimivi zgolj začasno^[16]. Vendarle pa njihovo pojavljanje v javnosti bodisi ne predstavlja zavestne izpostavitve svojega ravnanja oceni in kritiki drugih ljudi, na primer tudi z namenom »trženja« svoje javne podobe (»imidža«), bodisi njihova družbena vloga nima tolikšnega splošnega družbenega pomena (v političnem smislu), da bi tem osebam lahko pripisali ali celo morali pripisati značaj absolutno javnih oseb^[17]. Ob tem IP poudarja, da zanimanje javnosti za določeno osebo v navedenem kontekstu ne pomeni, da ta oseba in z njo povezani dogodki javnost zanimajo v smislu »splošne radovednosti oziroma zvedavosti javnosti«, torej, ne gre za to, kaj v zvezi s to osebo je »zanimivo za javnost«, temveč, da so njena dejanja in mišljenje v zvezi s konkretnim dogodkom oziroma serijo dogodkov povezanih z njenim javnim udejstvovanjem, »v javnem interesu«. Definicija relativno javne osebe je tako povezana tudi s časovno komponento dogodka, v zvezi s katerim dotična oseba ustreza takšnemu opisu. To pa, po presoji IP, v povezavi s kaznivimi dejanji, za katera so bili obtoženi s predmetnimi sodbami, ob upoštevanju časovne komponente, ni mogoče trditi za nobenega od obdolženih.

Glede na vse navedeno IP ugotavlja, da v obravnavanem primeru javni interes za razkritje informacij, ki so bile predmet presoje IP (torej imen in priimkov konkretnih posameznikov ter drugih podatkov, ki predstavljajo navezne okoliščine za njihovo prepoznavnost), ni večji od interesa, zaradi katerega so ti podatki zavarovani kot zakonska izjema varstva osebnih podatkov. Posledično tudi niso izpolnjeni pogoji za razkritje presojanih dokumentov na podlagi drugega odstavka 6. člena ZDIJZ.

Sklepno

IP je na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag zaključil, da je odločitev organa o prekritju imen in priimkov obdolženih pravilna in zakonita, saj za njihovo razkritje, glede na okoliščine konkretnega primera, ne obstaja zakonita pravna podlaga. Posledično je pravilno tudi prekritje ostalih podatkov oziroma informacij v predmetnih sodbah, saj bi bilo na podlagi njih mogoče sklepati na te konkretne posameznike. Pritožbene navedbe so tako v celoti neutemeljene, zato je IP, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, pritožbo v celoti zavrnil.

K II. točki izreka

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali.

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah^[18] oproščena plačila upravne takse. 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila           :

Maja Wondra Horvat, univ. dipl. prav.

svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka

[1] Uradni list RS, št. 94/07 – UPB

[2] Glej tudi Popravek Splošne uredbe o varstvu podatkov (UL L 127, 23. 5. 2018).

[3] Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo.

[4] Glej tudi Popravek Splošne uredbe o varstvu podatkov (UL L 127, 23. 5. 2018).

[5] Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09, 86/10 – ZJNepS, 33/11, 75/12 – ZSPDSLS-A, 63/13, 17/15, 23/17 – ZSSve, 22/18 – ZSICT, 16/19 – ZNP-1, 104/20 in 203/20 – ZIUPOPDVE

[6] Tako sodbe Upravnega sodišča RS, št. IU 1588/2012-20 z dne 19. 2. 2014, I U 1391/2013-27 z dne 11. 12. 2013, I U 684/2014-24 z dne 27. 8. 2014..

[7] Če podlaga za razkritje ni določba tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ.

[8] Npr. sodbi Upravnega sodišča št. I U 1488/2011-95 in št. I U 199272010-28.

[9] https://www.ostro.si/si/novice/ostro-prvi-slovenski-podpisnik-kodeksa-mednarodne-mreze-ifcn

[10] Npr. sodbe Upravnega sodišča št. IU 1688/2016 z dne 17. 10. 2018 (62. odstavek obrazložitve),  št. IU 599/2014 z dne 3. 11. 2015 (46. odstavek obrazložitve) in št. III U 227/2020-28 z dne 17. 6. 2021 (36. točka obrazložitve).

[11] Prim.: odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up 1391/07-13 z dne 10. 9. 2009 (točke 8-12)

[12] Prim.: odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up 1391/07-13 z dne 10. 9. 2009 (točke 8-12)

[13] Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-1391/07 z dne 10. 9. 2009.

[14] Teršek, mag. A., ibidem, str. 4.

[15] Tako Ustavno sodišče v odločbi, št. Up- 50/99 z dne 14. 12. 2000

[16] V zadevi Up-570/09 z dne 2. 2. 2012 je Ustavno sodišče RS na primer odločilo, da je podjetnik relativno javna oseba.

[17] Andraž Teršek, As. mag., Svoboda medijev in varstvo zasebnosti, Dnevi civilnega prava, Portorož, zbornik, IPP pri PF v Ljubljani, 2006.

[18] Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16 in 30/18 – ZKZaš).