prosilec - Državno odvetništvo Republike Slovenije

POVZETEK:

IP je v pritožbenem postopku presojal odločitev organa, ki je prosilčevo zahtevo za vpogled v spis in fotokopijo spisa presojal na podlagi določb Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ) ter zahtevo v celoti zavrnil. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da prosilec zahteve ni vložil po ZDIJZ, temveč je od organa zahteval vpogled v spis v zadevah, v katerih je bil sam zainteresirana stranka. Ker je organ izpodbijano odločbo izdal brez zahteve prosilca, ta pa v to niti kasneje ni izrecno ali molče privolil, je IP izpodbijano odločbo izrekel za nično. Ob tem je upošteval 128. člen ZUP, ki določa, da je organ v zadevah, v katerih je po zakonu ali po naravi stvari za začetek upravnega postopka in za sam postopek potrebna zahteva stranke, pristojen začeti in voditi postopek samo, če je taka zahteva podana. Postopek po ZDIJZ se lahko začne in vodi samo na zahtevo stranke (drugi odstavek 5. člena ZDIJZ). V kolikor organ izda odločbo brez zahteve stranke, je takšno odločbo na podlagi 249. člena ZUP potrebno izreči za nično.

ODLOČBA:

Številka: 090-245/2021/2

Datum: 5. 8. 2021

Informacijski pooblaščenec (v nadaljnjem besedilu IP) po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A; v nadaljnjem besedilu ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP-2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US in 102/15; v nadaljnjem besedilu ZDIJZ) ter 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13, v nadaljnjem besedilu ZUP), o pritožbi ………………..(v nadaljnjem besedilu prosilec), z dne 20. 7. 2021, zoper odločbo Državnega odvetništva Republike Slovenije, Šubičeva 2, 1000 Ljubljana (v nadaljnjem besedilu organ), št. DODV-1 VSRU-161/2020-3 z dne 19. 7. 2021, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

1. Odločba Državnega odvetništva Republike Slovenije, št. DODV-1 VSRU-161/2020-3 z dne 19. 7. 2021, je nična.

2. Posebni stroški v tem postopku niso nastali.

O b r a z l o ž i t e v:

Prosilec je dne 18. 6. 2021 pri organu vložil vlogo, v kateri je navedel, da prosi za vpogled in fotokopije spisov, katere potrebuje za potrebe sodnega postopka, ki bo vložen zoper Republiko Slovenijo, zaradi izvajanja pravosodnega nasilja ………………….s strani……………... Prosil je, da mu organ vpogled in fotokopiranje omogoči v zakonsko določenem roku.

Organ je dne 19. 7. 2021 izdal odločbo št. DODV-1 VSRU-161/2020-3, s katero je zahtevo prosilca v celoti zavrnil. V obrazložitvi odločbe organ povzema definicijo informacije javnega značaja in navaja, da se zahteva prosilca nanaša na 23 spisov Državnega odvetništva, v katerih je prosilec prva nasprotna stranka (v 9 zadevah gre za predhodne postopke poskusa mirne rešitve spornega razmerja; v 2 zadevah gre za pravdna postopka; v 1 zadevi gre za izvršilni postopek in v 11 zadevah za upravni postopek brezplačne pravne pomoči), od katerih Državno odvetništvo obravnava 8 spisov na sedežu organa v Ljubljani, 15 pa na Zunanjem oddelku v Mariboru. V konkretnem primeru je organ presojal dostop do dokumentov, ki se nahajajo v zgoraj navedenih spisih, na podlagi ZDIJZ, v katerem status in položaj prosilca v razmerju do zahtevanih informacij nista relevantna, saj se postopek vodi po načelu »erga omnes«, to pomeni, da gre za vprašanje, ali gre za informacije javnega značaja, ki so dostopne vsem, ne le določenemu prosilcu. Organ je ugotovil, da vpogled in posredovanje zahtevanih dokumentov spada v njegovo delovno, in da z njimi razpolaga v materializirani obliki, oziroma da gre za informacije javnega značaja v smislu 1. odstavka 4. člena ZDIJZ, zato je v naslednji fazi preveril še, če obstaja katera od izjem po prvem odstavku 6. člena ZDIJZ. Ugotovil je, da zahteva prosilca sodi med izjeme, določene v 6. členu ZDIJZ, in sicer v treh točkah:

-        v skladu s 3. točko organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov;

-        v skladu z 8. točko organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka, in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi;

-        v skladu z 11. točko organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organov, in bi njegovo razkritje povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa.

Glede zatrjevane izjeme varstva osebnih podatkov organ v izpodbijani odločbi podrobno navaja definicijo osebnega podatka in tozadevno pravno ureditev ter ugotavlja, da vsi zahtevani dokumenti, ki se nahajajo v 23 spisih Državnega odvetništva, vsebujejo vrsto osebnih podatkov fizičnih oseb, kot so npr. ime in priimek, naslov prebivališča, EMŠO, ipd. ter vrsto občutljivih podatkov in dokumentov. Prav tako zahtevani dokumenti vsebujejo veliko naveznih okoliščin (npr. podrobnejši opis dogodkov ipd.), iz katerih je mogoče določiti posamezne osebe, vse to pa se prepleta skozi celotno vsebino zahtevane dokumentacije. Glede na navedeno organ zaključuje, da zahtevana dokumentacija nedvomno vsebuje varovane osebne podatke, ki predstavljajo izjemo po 3. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ.

V zvezi z zatrjevano izjemo varstva pravdnega postopka organ pojasnjuje, da gre v 9 zadevah za predhodne postopke poskusa mirne rešitve spornega razmerja, v katerih so bili zahtevki obravnavani na podlagi 27. člena Zakon o državnem odvetništvu (ZDOdv; Uradni list RS št. 23/2017), v katerem sta stranki država ali državni organ in kdor namerava začeti pravdni ali drug postopek proti državi ali državnemu organu. V 29. členu ZDOdv določa, da so vsi podatki, ki izvirajo iz predhodnega postopka ali so povezani z njim, zaupni, razen če so se stranke sporazumele drugače, če njihovo razkritje zahteva zakon ali če je njihovo razkritje potrebno za izpolnitev ali prisilno izvršitev sporazuma o rešitvi spora. Nadalje ZDOdv v prvem odstavku 30. člena določa, da se stranke in tretje osebe, ki so sodelovale v predhodnem postopku, v arbitražnem, sodnem ali drugem podobnem postopku, ne smejo sklicevati na oziroma predložiti kot dokaz ali pričati o:

-        mnenjih in predlogih glede mogoče rešitve spora, ki so jih stranke izrazile med predhodnim

         postopkom;

• izjavah ali priznanjih dejstev, ki so jih stranke dale med predhodnim postopkom;
• predlogih državnega odvetnika;

-        dejstvu, da je stranka pokazala pripravljenost sprejeti predlog za mirno rešitev spora;

-        listinah, pripravljenih izključno za potrebe predhodnega postopka.

V četrtem odstavku je še določeno, da se določbe prejšnjih odstavkov uporabljajo ne glede na to, ali je arbitražni, sodni ali drug podoben postopek povezan s sporom, glede katerega je potekal ali poteka predhodni postopek. ZDOdv v prvem odstavku 27. člena določa, da kdor namerava začeti pravdni ali drug postopek proti državi ali državnemu organu, mora državnemu odvetništvu predhodno predlagati, naj se sporno razmerje na miren način reši pred uvedbo pravdnega ali drugega postopka. Zato ne glede na to, da je bilo v 8 zadevah predhodni postopek zaključen z dnem vročitve potrdila o neuspelem poskusu mirne rešitve spora, to ne pomeni, da prosilec ne bo nadaljeval postopek z vložitvijo tožbe v pravdnem postopku. Prosilec v zahtevi izrecno navaja, da zahteva vpogled in posredovanje dokumentacije iz spisov Državnega odvetništva prav za potrebe sprožitve sodnega postopka, ki ga namerava začeti zoper Republiko Slovenijo. Upoštevaje navedeno je izpolnjen prvi pogoj za uveljavljanje te izjeme. Glede izpolnjevanja drugega pogoja je Državno odvetništvo izvedlo škodni test. Škodni test je eden izmed testov t.i. tehtanja. Dostop do informacije je mogoče zavrniti le, če se tehtnica med škodo na izvedbi postopka in razkritjem informacije nagne proti škodi oziroma, če bi bila škoda, storjena izvedbi postopka, večja od pravice javnosti, da se seznani z informacijo. Na osnovi izvedenega škodnega testa je bilo ugotovljeno, da so predhodni postopki po ZDOdv vsebinsko povezani, da so hkrati predpogoj za začetek pravdnega postopka, ki ga prosilec namerava začeti z vložitvijo tožbe in dokazi pridobljenimi v tem postopku po ZDIJZ. Organ zato ocenjuje, da bi razkritje zahtevanih dokumentov v tej fazi postopka lahko povzročilo takšno škodo za nadaljevanje postopka, da le-ta pretehta nad pravico javnosti, da se seznani z zahtevano informacijo javnega značaja.

Organ se je v izpodbijani odločbi dalje skliceval še na t.i. izjemo notranjega delovanja, za obstoj katere morata biti izpolnjena dva pogoja: podatek mora izhajati iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organa in specifični škodni test (razkritje takšnega podatka bi povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa). V zvezi z navedenim organ ugotavlja, da je ena od temeljnih nalog Državnega odvetništva varstvo premoženjskih in drugih interesov Republike Slovenije, ki se izvaja z opravljanjem strokovnih nalog prek pravnega zastopanja in pravnega svetovanja. V skladu z določbo prvega odstavka 12. člena Zakon o državnem odvetništvu (Uradni list RS, št. 23/2017, v nadaljevanju ZDOdv) Državno odvetništvo zastopa državo in državne organe pred sodišči v Republiki Sloveniji. Državno odvetništvo v okviru zastopanja upošteva interese stranke, ki jo zastopa, v skladu z načelom medsebojnega zaupanja. Dokumenti zastopanih subjektov, torej državnih organov (tudi pravosodnih organov), in komunikacija med nosilci istovrstnih spisov znotraj Državnega odvetništva, izpolnjujejo prvi kriterij za obstoj izjeme notranjega delovanja organa. Z obravnavano izjemo se namreč (ob pogoju nastanka škode) varujejo dokumenti, ki so namenjeni interni komunikaciji, torej korespondenci, ki je namenjena pripravi odločitev organa, npr. mnenja, stališča, navodila, odredbe, opomniki, poročila, zapisnike, smernice ali podobni interni dokumenti, ki so izdelani zaradi notranjih potreb organa ali zaradi oblikovanja stališč v zvezi z delom organa, oziroma dokumente, iz katerih izhaja postopek ali način dela organa, kot tudi njegova notranja politika. Tudi deli dokumentov, ki jih v konkretnem primeru zahteva prosilec, so nastali zaradi notranjih potreb oziroma oblikovanja stališč Državnega odvetništva. V predhodnih, pravdnem in izvršilnem postopku so nastali dokumenti, ki so bili sestavljeni na zahtevo Državnega odvetništva zaradi obravnave vloge prosilca v okviru posameznega postopka in so sestavni del in podlaga za odločanje. Državno odvetništvo samo teh podatkov, ki jih potrebuje za odločitev ali je zahtevek utemeljen, nima. To pomeni, da se zaradi vodenja predhodnega postopka oziroma zastopanja v pravdnem ali izvršilnem postopku vselej vzpostavi razmerje med dvema organoma (v konkretnih primerih z več državnimi organi), katerega bistvo je v zaupnem odnosu med mandatarjem in mandantom, skladno s 3. členom ZDOdv (načelo medsebojnega zaupanja). Če je zaupanje porušeno (in na tej točki je že mogoče govoriti o izkazovanju škode v primeru razkritja dokumentov), obstaja bojazen, da bodo dokumenti, ki si jih je Državno odvetništvo pridobilo za namene posameznega postopka, dostopni na podlagi določb ZDIJZ, zaradi česar lahko pride do situacije, ko je tudi samo zastopanje oteženo ali celo onemogočeno. Stališča državnih organov so bila torej pripravljena za potrebe konkretnega postopka in ne kot stališča namenjena javnosti na splošno. Glede izpolnjevanja drugega pogoja je organ izvedel škodni test. Gre namreč za izjemo, pri kateri morajo dokumenti oziroma podatki prestati še t.i. škodni test, se pravi, da je potrebna ocena, ali bi razkritje povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa. Tudi v tem primeru je bilo ugotovljeno, da zaradi medsebojne vsebinske povezave predhodnih

postopkov, ki so hkrati predpogoj za začetek pravdnega postopka, ter pravdnega in izvršilnega postopka, bi razkritje zahtevanih dokumentov v tej fazi postopka lahko povzročilo takšno škodo za nadaljnji pravdni postopek, da ta pretehta nad pravico javnosti, da se seznani z zahtevano informacijo javnega značaja.

V nadaljevanju je organ ugotavljal, ali je do zahtevanih dokumentov možen t.i. delni dostop po 7. členu ZDIJZ. Navaja, da gre pri zahtevanih dokumentih za tolikšno vsebnost in koncentracijo varovanih osebnih podatkov, da delnega dostopa ni mogoče izvesti na način, da se izločijo zaupni (varovani) podatki, saj bi bilo mogoče izločene podatke razbrati iz drugih informacij, vsebovanih v dokumentu. Prav tako bi zahtevani dokumenti ob uporabi instituta delnega dostopa (tj. če bi prekrili vse podatke, ki so po svoji vsebini varovani) popolnoma izgubili svojo vrednost in smiselnost, saj ne bi imeli več svoje vsebine, in bi bili zato brez posebne vrednosti za prosilca oz. javnost. Če bi izločili vse varovane osebne podatke, bi namreč ostali le še prazni vzorci. Posledično je organ zahtevo prosilca v celoti zavrnil.

Zoper zavrnilno odločbo je prosilec dne 26. 7. 2021 vložil pritožbo, ki jo je naslovil kot » Dostop do osebnih podatkov«. Navaja, da je dne 18.6.2021 pri organu po elektronski pošti zaprosil za dostop do osebnih podatkov, in sicer vpogled in fotokopiranje vseh spisov, katere so obravnavali v zvezi z……………... Organ je dne 19. 7. 2021zavrnil vpogled v osebne podatke. Po njegovem prepričanju je zavrnitev vpogleda neutemeljena in protizakonita, zato IP prosi, da mu omogočiti vpogled v osebne podatke.

Organ izpodbijane odločbe po prejemu pritožbe ni nadomestil z novo, zato jo je, na podlagi 245. člena ZUP, dne 4. 8. 2021, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo po upravičeni osebi, odstopil v reševanje IP.

Izpodbijana odločba je nična.

IP uvodoma pojasnjuje, da je organ druge stopnje skladno z 247. členom ZUP dolžan izpodbijano odločbo organa preizkusiti v delu, v katerem jo prosilec izpodbija in v mejah pritožbenih navedb. Po uradni dolžnosti pa je tudi dolžan preizkusiti, ali ni v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon.

Ne da bi se spuščal v materialno pravilnost odločitve organa, predvsem glede vprašanja, ali in v kolikšni meri zahtevana dokumentacija predstavlja prosto dostopno informacijo javnega značaja, IP najprej opozarja na 128. člen ZUP, ki določa, da je organ v zadevah, v katerih je po zakonu ali po naravi stvari za začetek upravnega postopka in za sam postopek potrebna zahteva stranke, pristojen začeti in voditi postopek samo, če je taka zahteva podana. ZDIJZ v drugem odstavku 5. člena določa, da ima vsak prosilec na svojo zahtevo pravico pridobiti od organa informacijo javnega značaja, ureditvi postopka z zahtevo za dostop do informacij javnega značaja pa je namenjeno celotno četrto poglavje v zakonu z naslovom »Postopek z zahtevo za dostop ali za ponovno uporabo« (členi 12 – 27.a ZDIJZ). ZDIJZ tako na več mestih jasno opredeljuje, da postopka za dostop do informacij javnega značaja ni mogoče voditi brez zahteve prosilca. Z drugimi besedami povedano, se postopek po ZDIJZ lahko začne in vodi samo na zahtevo stranke (drugi odstavek 5. člena ZDIJZ). V kolikor organ izda odločbo brez zahteve stranke, je takšno odločbo na podlagi 249. člena ZUP potrebno izreči za nično.

Ker se postopek za dostop do informacij javnega značaja lahko vodi zgolj in izključno na zahtevo prosilca, je v konkretnem primeru treba najprej ugotoviti, ali je zahtevo prosilca z dne 18. 6. 2021, o kateri je organ odločil z izpodbijano odločbo, treba šteti za zahtevo, ki je bila vložena po ZDIJZ. V nasprotnem primeru je treba namreč zaključiti, da je organ v postopku izdaje izpodbijane odločbe zagrešil nepravilnost, ki ima za posledico ničnost izpodbijane odločbe. Po 249. členu ZUP se za nično izreče odločbo, če organ druge stopnje ugotovi, da se je zgodila v postopku na prvi stopnji taka nepravilnost, ki ima za posledico ničnost odločbe (279. člen ZUP). Po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP se med drugim izreče za nično odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke (128. člen tega zakona), pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila.

Čeprav po določbi tretjega odstavka 17. člena ZDIJZ prosilcu ni treba izrecno označiti, da gre za zahtevo za dostop do informacije javnega značaja, pa jo mora organ vseeno obravnavati po ZDIJZ, če iz narave zahteve izhaja, da gre za zahtevo za dostop do informacije javnega značaja. To pa nikakor ne velja tudi v obratni smeri – organ zahteve, ki je bila vložena po drugem predpisu (npr. za dostop do lastnih dokumentov oz. za seznanitev z lastnimi osebnimi podatki ali kot zahteva za vpogled v spis po procesni zakonodaji), nikakor ne more obravnavati po tem zakonu. Podobno izhaja tudi iz sodne prakse Upravnega sodišče RS, npr. iz sodbe pod opr. št. IU 388/2014-32 z dne 23. 6. 2014, v kateri je sodišče zavzelo stališče, da organ ne more samoiniciativno prvotnega zahtevka stranke spremeniti v zahtevek za dostop do informacije javnega značaja po ZDIJZ, ker se v takem primeru bistveno spremenijo tudi pravila in postopki odločanja pred pristojnimi organi, lahko pa stranko v skladu z načelom varstva pravic strank iz 7. člena ZUP, opozori na različne podlage za uveljavitev določene pravice.

IP je ugotovil, da iz zahteve prosilca z dne 18. 6. 2021 ne izhaja, da je bila vložena na podlagi ZDIJZ. Namreč, prosilec v svoji zahtevi navaja, da organ prosi za vpogled in fotokopije spisov, ki jih potrebuje za potrebe sodnega postopka, v katerem je/bo prosilec sam stranka. Prosilec torej od organa zahteva svoje podatke oz. podatke, ki so povezani z njim. Ker je bil organ v obravnavani zadevi nedvomno seznanjen, da prosilec zahteva dostop do dokumentov povezanih konkretno s prosilcem samim, organ ni imel zakonske podlage, da zahtevo prosilca obravnava po ZDIJZ.

Organ bi v konkretnem primeru ob tem moral skrbeti, da nevednost in neukost stranke v postopku ni v škodo pravic, ki mu gredo po zakonu, kakor tudi izhaja iz 4. točke 7. člena ZUP, ki določa zavezanost upravni organov k načelu varstva pravic strank. Organ bi moral prosilcu v  primeru, če glede na podano dejansko stanje izve ali presodi, da ima prosilec v postopku podlago za uveljavitev kakšne druge pravice, na to prosilca opozoriti. Pri tej dolžnosti organa, ki izhaja iz načela varstva pomoči prava neuki stranki, gre za dolžnost opozorila na uveljavljanje druge materialne pravice, in sicer namesto ali poleg tiste, ki jo prosilec uveljavlja z vlogo (v konkretnem primeru zahtevo za dostop do lastnih osebnih podatkov po 15. členu Splošne uredbe o varstvu podatkov). Ko namreč organ ugotovi dejansko stanje, na katero bo uporabil materialno pravo in posledično prosilčevo vlogo zavrnil ali ji ugodil, se lahko pokaže, da prosilec izpolnjuje pogoje še za kakšno pravico ali pa da sicer ne izpolnjuje pogojev za uveljavitev pravice, ki jo uveljavlja z vlogo, izpolnjuje pa pogoje za katero drugo pravico.[1].

Upoštevajoč navedeno dejansko stanje je IP zaključil, da je organ v konkretni zadevi izdal izpodbijano odločbo brez zahteve prosilca (vloga ni bila vložena kot vloga za dostop do informacij javnega značaja). Prosilec tudi pozneje ni izrecno ali molče v to privolil, saj je v pritožbi izrecno navedel, da se pritožuje zaradi »neposredovanja osebnih podatkov«, medtem ko niti v zahtevi niti v pritožbi dostopa do informacij javnega značaja niti ne omenja, niti se v zvezi s tem ne pritožuje (ne zatrjuje npr., da gre pri zahtevanih informacijah za informacije, ki so prosto dostopne javnosti). Posledično je organ odločil po zgrešenem pravnem temelju.

IP sklepno ugotavlja, da organ ni imel podlage za izdajo odločbe po ZDIJZ, zato je na podlagi 249. člena ZUP v povezavi s 4. točko prvega odstavka 279. člena ZUP, izpodbijano odločbo izrekel za nično. Organ mora o zahtevi prosilca odločiti ponovno (npr. na podlagi procesne zakonodaje kot vpogled v spis oz. po določbah ZVOP-1 oz. 15. člena Splošne Uredbe o varstvu podatkov - GDPR kot seznanitev z lastnimi osebnimi podatki), kot da izpodbijana odločba sploh ni bila izdana. Pri tem je postal nadaljnji pritožbeni postopek brezpredmeten, zato IP skladno s 14. členom ZUP (načelo ekonomičnosti) ni ugotavljal morebitnih drugih kršitev v postopku oz. ugotavljal ali je izpodbijana odločba materialno zakonita, saj ugotovitev drugih kršitev ne bi spremenila odločitve oz. sploh ne bi vplivala na odločitev, da se izpodbijano odločbo izreče za nično.

IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali (2. točka izreka te odločbe).

Ta odločba je skladno s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J in 32/16) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.

namestnica pooblaščenke

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.

informacijska pooblaščenka

[1] Glej komentar 7. člena v Kerševan, E. in Kovač, P. (ur). (2020). Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Ljubljana. Uradni list RS: Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani.