prosilec - Ministrstvo za notranje zadeve - Policija
+ -Številka: 090-216/2021
Kategorije: Varstvo kazenskega postopka, Osebni podatek, Test interesa javnosti
POVZETEK:
Organ je z odločbo v celoti zavrnil prosilcu dostop do zahtevanega sklepa o zavrženju kazenske ovadbe zaradi izjeme od dostopa po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da izjema varstva kazenskega pregona ni podana, ker nista kumulativno podana oba pogoja, ki morata biti izpolnjena za obstoj predmetne izjeme od dostopa. Ugotovil je namreč, da kazenski postopek nedvomno ni več v teku, saj iz predmetnega sklepa izhaja, da je bila kazenska ovadba v tej zadevi zavržena. Nadalje je IP po uradni dolžnosti ugotovil, da zahtevani dokument obsega vrsto osebnih podatkov, vendar je ugotovil tudi, da je v obravnavanem primeru pravna podlaga za razkritje posameznih osebnih podatkov v zvezi z določenim posameznikom podana. IP je na podlagi testa interesa javnosti namreč ugotovil, da je v obravnavanem primeru interes javnosti za razkritje posameznih zahtevanih podatkov močnejši od interesa varstva osebnih podatkov.
ODLOČBA:
Številka: 090-216/2021/3
Datum: 12. 8. 2021
Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju: IP) izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05, 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju: ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15, 32/16 in 7/18; v nadaljevanju: ZDIJZ), prvega odstavka 248. in prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06, 126/07, 65/08, 8/10, 82/13 in 175/20- ZIUOPDVE; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju: prosilec), z dne 22. 6. 2021, zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, POLICIJA, Štefanova ulica 2, 1501 Ljubljana (v nadaljevanju: organ), št. 090-81/2021/7 (20-05) z dne 9. 6. 2021, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo
ODLOČBO:
- Pritožbi prosilca z dne 22. 6. 2021 se delno ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve, POLICIJA, št. 090-81/2021/7 (20-05) z dne 9. 6. 2021, delno odpravi ter se odloči:
»Organ je dolžan v roku enaintridesetih (31) dni od vročitve te odločbe prosilcu v obliki fotokopije posredovati sklep Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani št. Kt/4266/2020/LT z dne 3. 5. 2021, na način, da prosilcu posreduje:
- naziv organa, številko in datum sklepa, pravno podlago, naziv akta;
- besedilo izreka na način, da v besedilu prekrije:
- besedilo za besedo »… ovadbo …« do besede »…, zoper …«,
- besedilo za besedo »… bivališčem …« do besed »…, zaradi kaznivega dejanja …«,
- besedilo za besedo » … in prijavo …« do odločitve;
- obrazložitev sklepa, na način, da v besedilu prekrije vse (vključno s pripombami), razen:
- dela šestega odstavka na strani 3, ki se začne z besedami »To kaznivo dejanje …« in konča z besedami »… njegovo človeško dostojanstvo.«,
- sedmega odstavka na strani 3, ki se konča na strani 4, in se začne z besedami »Eden izmed zakonskih znakov …« in konča z besedama »… službenih obveznosti.«;
- dela drugega odstavka na strani 4, ki se začne z besedami »Do zapisov torej …« in konča z besedama »… službenih obveznostih.«,
- drugega odstavka na strani 5, ki se začne z besedami »Glede na te ugotovitve …«,
- zadnjega stavka tretjega odstavka na strani 5, ki se začne z besedama »Neresnično dejstvo …« in konča z besedo »… zakonito.«,
- četrtega odstavka na strani 5,
- petega odstavka na strani 5, ki se konča na strani 6,
- tretjega odstavka na strani 6 (»Drugih spisovnih dokazov …«),
- četrtega odstavka na strani 6 (»Čeprav je …«)
- zadnjega odstavka na strani 6, in sicer do besede »,ki …«, ter od besede », zoper …«,
- žig, ime in priimek, funkcijo in podpis izdajatelja sklepa.«.
- V preostalem delu se pritožba prosilca zavrne.
- Posebni stroški v postopku reševanja te pritožbe niso nastali.
Obrazložitev:
Prosilec je 18. 5. 2021 od organa zahteval podatke o tem, ali je organ (vodstvo ali … kot oškodovanka) prejel sklep ljubljanskega okrožnega tožilstva št. Kt/4266/2020/LT z dne 3. 5. 2021, katerega izsek je na spletu objavil …, in iz katerega je razvidno, da je tožilstvo zavrglo kazensko ovadbo z dne 21. 1. 2020, ki se je nanašala na sum storitve kaznivega dejanja po 266. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1)[1]. Če je odgovor pritrdilen, ga je zanimalo, kdaj ga je organ prejel (vodstvo ali neposredno oškodovanka). Zahteval pa je tudi, da mu organ posreduje anonimizirano kopijo omenjenega sklepa.
Organ je z dopisom št. 090-81/2021/4 (20-05) z dne 20. 5. 2021 zaprosil za mnenje glede razkritja predmetnega sklepa Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani (v nadaljevanju: ODT v Ljubljani). Le-to je v odgovoru št. Kt/4266/2020/LT/me z dne 24. 5. 2021 navedlo, da je predkazenski postopek v zadevi, v kateri je bil izdan predmetni sklep, že končan, vendar sklep o zavrženju kazenske ovadbe še ne pomeni pravnomočnega končanja zadeve. Vse do zastaranja kazenskega pregona pa je, kadar je to utemeljeno, zlasti ob naknadni najdbi novih dejstev in dokazov, mogoče nadaljevati s kazenskim pregonom, ne glede na predhodno zavrženje. To pomeni, da bi javno razkritje vsebine sklepa škodovalo morebitni kasnejši izvedbi kazenskega postopka, saj tožilska odločitev o zavrženju sama po sebi ne povzroči učinka pravnomočnosti oziroma stanja že razsojene zadeve. Glede na navedeno meni, da je predmetni sklep, ki je bil sestavljen v zvezi s kazenskim pregonom in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi iz že navedenih razlogov. Prav tako v konkretni zadevi še ni znano, ali je oziroma bo oškodovanka prevzela pregon. To pa je tudi dodaten razlog, iz katerega izhaja, da bi razkritje sklepa o zavrženju škodovalo morebitni izvedbi kazenskega pregona. Ocenilo je, da je podana izjema iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.
Organ je zahtevo prosilca z odločbo št. 090-81/2021/7 (20-05) z dne 9. 6. 2021 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) zavrnil v celoti. Najprej se je v utemeljitvi svoje odločitve opredelil do pojma informacije javnega značaja po določbi prvega odstavka 4. člena ZDIJZ. Po ZDIJZ je torej informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, tista informacija, ki je nastala v zvezi z izvajanjem javnopravnih nalog oziroma dejavnostjo organa. Organ mora informacijo izdelati pri svojem delu in v postopkih, za katere je pristojen v skladu s splošnimi predpisi. Če je je prvi pogoj izpolnjen, se lahko informacija javnega značaja nanaša na kakršnokoli vsebino na vseh področjih delovanja zavezanega subjekta ter je lahko povezana z njegovo politiko, aktivnostjo in odločitvami, ki spadajo v delokrog oziroma sfero odgovornosti posameznega organa. Pomembno torej je, da je informacija povezana z uradnim delom organa in jo je ta pridobil v okviru svojih pristojnosti. Naloge Policije so določene v 4. členu Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju: ZNPPol)[2], pristojnosti pa v različnih materialnih predpisih. Dokumenti iz postopkov policije načeloma so informacije javnega značaja. Informacija, ki zanima prosilca spada v delovno področje Policije in je tudi v materializirani obliki. Kumulativno so izpolnjeni vsi pogoji za obstoj informacije javnega značaja. V nadaljevanju je ugotavljal, ali je zahtevan dokument prosto dostopen ali obstajajo izjeme od prostega dostopa, in ugotovil, da obstajajo zadržki po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Za obstoj te izjeme od dostopa morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja:
- da je podatek pridobljen ali sestavljen zaradi kazenskega pregona ali postopka s prekrški, ali v zvezi z njim, in
- da bi razkritje informacije škodovalo izvedbi postopka.
Prvi pogoj je izpolnjen, saj se zahteva nanaša na dokument, ki je bil pridobljen oziroma sestavljen v zvezi s kazenskim pregonom. Pri škodnem testu pa je organ upošteval, da je treba izkazati, da bi s samim razkritjem bila prizadeta varovana dobrina oziroma da bi nastala določena škoda, konkretno pri izvedbi kazenskega pregona. Ogrozitev pa mora biti dejanska, ne le hipotetična. Zavezani organ tako lahko dostop zavrne le, če bi razkritje ogrozilo izvedbo določenih dejanj v postopku do takšne mere, da se ne bi mogla izvesti ali bi bila njihova izvedba zaradi razkritja težja oziroma povezana z nesorazmernimi stroški ali težavami. Dostop do informacije je tako mogoče zavrniti le, če bi bila škoda, storjena izvedbi postopka, večja od pravice javnosti, da se seznani z informacijo. Upoštevati pa je treba tudi 13. člen Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (v nadaljevanju: Uredba)[3], na podlagi katere mora organ, če prejme zahtevo, ki se nanaša na predkazenski ali kazenski postopek in v tem postopku odloča drug pristojni organ, odločiti o zahtevi na podlagi obrazloženega mnenja organa, ki v tem času odloča v postopku. Pri izvajanju škodnega testa je tako potrebno upoštevati mnenje organa, ki obravnava zadevo v okviru kazenskega pregona. Za konkretni primer je tako zaprosil za mnenje ODT v Ljubljani, ki mu je sledil v celoti. Navedel je tudi, da je … objavil »Obvestilo o zavrženju kazenske ovadbe« in ne del sklepa o zavrženju kazenske ovadbe, kot je to navedel prosilec. Ugotovil je torej, da sta kumulativno izpolnjena oba pogoja po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Zahteva se namreč nanaša na podatek, ki je pridobljen in se nanaša na postopek kazenskega pregona, ki je bil s sklepom sicer zavržen, vendar sam postopek ni zastaral in bi bilo tako ob naknadni najdbi novih dejstev in dokazov nadaljevati s kazenskim pregonom ter tudi, da bi razkritje podatkov pred zaključkom postopka škodovalo njegovi izvedbi.
Prosilec je vložil pritožbo z dne 22. 6. 2021, ker meni, da se zavezanec le pavšalno sklicuje na škodni test. Če pusti ob strani, da gre morebiti celo za primer, v katerem si je težko predstavljati nova dejstva ali dokaze, je po njegovem mnenju pomembna predvsem obrazložitev tožilstva glede razlogov, na podlagi katerih se je odločilo za zavrnitev ovadbe. To se lahko nanaša tudi na samo razlago opisa kaznivega dejanja, sorazmernost pregona glede na posledice, ki bi jih prinesel pregon s seboj. Zato meni, da je škodni test preveč splošen, da bi bilo na podlagi njega mogoče zavrniti vpogled v sklep tožilstva v celoti (ob možnosti delne anonimizacije). Še pomembneje pa, da se odločba v ničemer ne opredeli do pravice javnosti o obveščenosti, ki je v obravnavanem primeru izrazita. Gre za kazensko ovadbo, ki jo je javna oseba in nosilka visoke javne funkcije … podala proti prav tako javni osebi in nosilcu visoke javne funkcije - tedanjemu poslancu Državnega zbora in aktualnemu državnemu sekretarju …. Pri tem ne gre spregledati, da je imenovani celo sam pozval novinarje k poročanju o zavrženju ovadbe, pri čemer je na omrežju twitter delil tudi dokument tožilstva (zavezanec pravilno ugotavlja, da gre le za obvestilo, ne pa sklep o zavrženju, vendar to ne igra bistvene vloge). Ključno je, da gre le za skopo pojasnilo, iz katerega niso razvidni vsebinski razlogi za zavrženje ovadbe). Njegov poziv je povzel tudi medij Nova24TV.si, ki ga je priložil.
Organ po prejemu pritožbe izpodbijane odločbe ni nadomestil z novo ter je pritožbo prosilca, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, z dopisom št. 090-81/2021/10 (20-05) z dne 24. 6. 2021, poslal v pristojno odločanje IP. Organ je pritožbi priložil spis zadeve št. 090-81/2021.
Ker se zahteva prosilca nanaša na določeno fizično osebo, je IP zaradi morebitnega vpliva odločitve na njegove pravice in pravne koristi, pozval … v postopek, da se po določilih 143. člena ZUP vključi v postopek kot stranski udeleženec tako, da se do konkretne zahteve oziroma pritožbe opredeli. Stranske udeležbe imenovani ni priglasil.
Pritožba je delno utemeljena.
Meje preizkusa pritožbe s strani pritožbenega organa
IP je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo tako preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in, ali ni prekršen materialni zakon.
IP ugotavlja, da prosilec izpodbija odločbo organa v celoti.
IP nadalje ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je organ zavezanec za dostop do informacij javnega značaja po 1. členu ZDIJZ in da organ z zahtevanim dokumentom razpolaga v materializirani obliki, saj ga je tudi posredoval IP. Sporno v obravnavanem primeru je, ali je predmetni sklep javno dostopen (v celoti ali delno).
Predmet presoje IP je torej sklep Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani št. Kt/4266/2020/LT z dne 3. 5. 2021 (v nadaljevanju: Sklep).
Ker je organ prosilcu zavrnil dostop do zahtevanih podatkov na podlagi izjeme po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, se IP najprej opredeljuje do te izjeme.
Izjema varstva kazenskega pregona
Namen izjeme po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ je zagotoviti nemoteno izvedbo postopka kazenskega pregona, ki zajema vse ukrepe za odkrivanje kaznivih dejanj in njihovih storilcev (predkazenski postopek), vlaganje in zastopanje kazenske obtožbe ter vsa druga procesna dejanja upravičenega tožilca po Zakonu o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP)[4]. Za uveljavitev te izjeme morata biti kumulativno izpolnjena naslednja dva pogoja:
- da je postopek še v teku,
- da bi razkritje zahtevanega podatka škodovalo njegovi izvedbi.
Kazenski pregon v slovenskem pravnem redu ni jasno definiran. Iz določb ZKP posredno izhaja, da gre za pregon storilcev kaznivih dejanj in drugih kaznivih ravnanj v najširšem smislu. Obsega vse ukrepe za odkrivanje kaznivih dejanj in njihovih storilcev (predkazenski postopek), vlaganje in zastopanje kazenske obtožbe ter vsa druga procesna dejanja upravičenega tožilca po ZKP. Na podlagi navedenega IP ocenjuje, da je zakonodajalec pri sprejemu ZDIJZ s tem, ko je uporabil izraz kazenski pregon, dopustil možnost, da se po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ varujejo vsi podatki iz vseh faz postopka kazenskega pregona. Namen opisane izjeme je predvsem zagotoviti nemoteno izvedbo postopka kazenskega pregona. Upoštevaje navedeno je IP upošteval tudi predmetno ovadbo oziroma zahtevani sklep. Ovadba je namreč sporočilo državnemu tožilcu ali policiji, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, in če je popolno, je podlaga državnemu tožilcu, da začne kazenski pregon, oziroma podlaga policiji za začetek njene kriminalistične preiskave.[5]
Prvi pogoj je izpolnjen, saj se zahteva nanaša na dokument v zvezi z določeno kazensko ovadbo zoper fizično osebo zaradi suma storitve kaznivega dejanja. Nedvomno gre torej za dokument v zvezi s kazenskim pregonom.
Drugi pogoj pa najprej zahteva, da je postopek še v teku (v katerikoli fazi), in če je v teku, ta pogoj zavezuje organ k uporabi tako imenovanega škodnega testa, po katerem mora organ izkazati, da bi bila s samim razkritjem prizadeta varovana pravna dobrina, oziroma, da bi nastala določena škoda, konkretno izvedbi kazenskega postopka, t.i. škodni test. IP ugotavlja, da predmetni kazenski postopek nedvomno ni več v teku, saj iz Sklepa izhaja, da je bila kazenska ovadba v tej zadevi zavržena. Navedbe organa, da sam postopek ni zastaral in bi bilo tako mogoče ob naknadni najdbi novih dejstev in dokazov nadaljevati s kazenskim pregonom ter tudi, da bi razkritje podatkov pred zaključkom postopka škodovalo njegovi izvedbi, so irelevantne. Nesporno dejstvo je, da je predmetni kazenski pregon, v katerem je bil izdan zahtevani Sklep, zaključen.
Ker v obravnavanem primeru nista izpolnjena oba pogoja, ki morata biti podana hkrati, IP ugotavlja, da izjema po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ni podana. IP je po uradni dolžnosti presojal še, ali je podana katera druga izjema po ZDIJZ. Glede na to, da Sklep vsebuje osebne podatke fizičnih oseb, je IP presojal dostop do tega dokumenta še z vidika določb 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.
Izjema po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ
Kot že navedeno, pravilo ZDIJZ je, da so informacije javnega značaja prosto dostopne, pravico prosilcev po ZDIJZ pa je mogoče omejiti le v izjemnih primerih, ko to terja varstvo pravic tretjih in varstvo javnega interesa. Tudi v zvezi z uporabo izjeme po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ je treba slediti namenu in cilju zakona iz 2. člena in izjemo tolmačiti restriktivno.
V skladu z določbo 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ organ zavrne zahtevo za dostop do informacije javnega značaja, če se podatek nanaša na varovane osebne podatke. ZDIJZ pri ugotavljanju obstoja navedene izjeme napotuje na določbe veljavnega zakona o varstvu osebnih podatkov.
Ugotoviti gre, da se je 25. 5. 2018 začela uporabljati Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju: Splošna uredba o varstvu podatkov).[6] Splošna uredba o varstvu podatkov tako predstavlja tisti pravni akt, ki ureja varstvo osebnih podatkov in v določenih delih zamenjuje ZVOP-1. V določenih delih se torej ZVOP-1 ne uporablja več. Ob tem je mogoče ugotoviti, da predmetna uredba bistveno ne spreminja definicije upravljavca in obdelovalca osebnih podatkov in ne definicije osebnega podatka ter ne spreminja definicije javnega in zasebnega sektorja.
Po določilu člena 4(1) navedene uredbe pomeni osebni podatek katero koli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom (v nadaljnjem besedilu: posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki); določljiv posameznik je tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika.
IP je z vpogledom v predmetni sklep ugotovil, da ta nedvomno obsega vrsto osebnih podatkov (imena in priimke fizičnih oseb, podatke o naslovu bivališča osumljenca, opise očitanih znakov kaznivega dejanja, ipd.).
Kot obdelavo osebnih podatkov Splošna uredba o varstvu podatkov v drugi točki 4. člena opredeljuje vsako dejanje ali niz dejanj, ki se izvaja v zvezi z osebnimi podatki ali nizi osebnih podatkov z avtomatiziranimi sredstvi ali brez njih, kot je zbiranje, beleženje, urejanje, strukturiranje, shranjevanje, prilagajanje ali spreminjanje, priklic, vpogled, uporaba, razkritje s posredovanjem, razširjanje ali drugačno omogočanje dostopa, prilagajanje ali kombiniranje, omejevanje, izbris ali uničenje. Skladno z definicijo obdelave osebnih podatkov iz druge točke 4. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov razkritje s posredovanjem osebnih podatkov izrecno pomeni obdelavo osebnih podatkov. Zato je za presojo dopustnosti razkritja treba upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v členu 6 Splošne uredbe o varstvu podatkov. Iz navedenega člena kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov (torej tudi razkritje podatkov javnosti) zakonita (dopustna) med drugim, če je obdelava potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca (točka c).
IP je ugotovil, da v obravnavanem primeru pravna podlaga za razkritje osebnih podatkov v zvezi z določenim posameznikom obstaja. Pri tem je IP upošteval, da lahko zakonsko podlago za obdelavo osebnih podatkov, upoštevajoč točko c člena 6 (1) Splošne uredbe o varstvu podatkov, predstavlja tudi ZDIJZ. Razkritje osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja je namreč dopustno, če organ odloči, da je treba podatke razkriti zaradi prevladujočega javnega interesa (drugi odstavek 6. člena ZDIJZ).
Test interesa javnosti
Iz določbe drugega odstavka 6. člena ZDIJZ tako izhaja, da se dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije, razen v zakonsko določenih primerih, med katerimi pa ni izjeme varstva osebnih podatkov. Bistvo presoje testa javnega interesa je v možnosti relativizacije določene izjeme, ki pa mora biti omejena zgolj na tiste primere, ko je interes javnosti za razkritje določene izjeme močnejši od interesa, zaradi katerega je določena informacija zavarovana kot izjema. Pri uporabi testa javnega interesa je treba presoditi tudi, ali je javni interes za razkritje informacije javnega značaja lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije. Gre torej za izjemo od izjem, ki se uporablja zelo premišljeno in zgolj takrat, ko bi s pomočjo tega testa odkrili nekaj, kar bi pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za širšo javnost. Pri testu javnega interesa gre za tehtanje, s katerim mora organ pretehtati, kdaj prevlada pravica javnosti vedeti nad kakšno drugo pravico oziroma izjemo iz ZDIJZ.
Pojem interesa javnosti ni v vsaki zadevi enak ali vnaprej definiran, temveč se lahko kaže v različnih pojavnih oblikah. Prav tako se lahko interes javnosti s časom spreminja, saj je odvisen od številnih dejanskih okoliščin. Javni interes se kaže predvsem kot zahteva po preglednosti, odprtosti delovanja in v zavezi organov javnega sektorja, da delujejo odgovorno in skrbno pri odločanju o pomembnih javnih zadevah ter omogočajo informirano javno razpravo o pomembnih temah v javnem interesu. Pomembna korist, ki se jo zasleduje, je zagotavljanje preglednosti dela in odgovornosti ter s tem zmanjšanje možnosti neodgovornega sprejemanja političnih in strokovnih odločitev, saj preglednost prispeva k bolj premišljenim odločitvam in s tem k dvigu kakovosti dela. Odprtost informacij javnega značaja je pomembna tudi z vidika razumevanja posledic odločitev javnega sektorja, saj državljani le na ta način lahko razumejo posledice odločitev javnih organov in izrazijo pomisleke glede takih odločitev. Interes javnosti se kaže tudi v odprti razpravi o pomembnih družbenih temah. Med najpomembnejšimi koristmi za javnost zaradi odprtosti informacij javnega značaja je tako nedvomno razumevanje vsebin in možnost javne razprave, saj preglednost informacij povečuje razumevanje aktualnih vsebin v javni razpravi ter prispeva k verodostojni in odgovorni razpravi. Pri izvajanju testa javnega interesa je torej treba upoštevati situacije, v katerih je izražena potreba po odgovornosti in transparentnosti odločanja, obenem pa tudi situacije, ki sprožajo javno razpravo.
Prava javna razprava o pomembnih temah v javnem interesu je mogoča le, če je javnost podkrepljena z informacijami, ki ji omogočajo dejansko (in ne le navidezno) sodelovanje pri javni razpravi. Ustavno sodišče je tako sprejelo stališče, da se sodišče v posamični zadevi lahko v tehtanju javnega interesa spusti v oceno o tem, ali bi razkritje informacije »pripomoglo k pravi, vsebinski transparentnosti«.[7] Zgolj prava, vsebinska transparentnost omogoča javnosti, da sodeluje v razpravah, ki so v širšem javnem interesu. Za informirano javno razpravo o neki zadevi je izjemnega pomena tudi, da javnost razpolaga s točnimi in zanesljivimi informacijami, kar je večkrat poudarilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice.[8]
IP v zvezi z izvedbo testa javnega interesa v obravnavanem primeru izpostavlja dejstvo, da je prosilec v tem postopku novinar, kar upoštevajoč sodno prakso[9] ni zanemarljivo. V navedenih odločbah je sodišče izpeljalo interpretacijo ZDIJZ, iz katere izhaja, da kljub temu, da prosilcu ni treba utemeljiti pravnega interesa oziroma zahteve za dostop do informacije javnega značaja (tretji odstavek 17. člena ZDIJZ, drugi odstavek 39. člena v zvezi z petim odstavkom 15. člena Ustave Republike Slovenije), so okoliščine, v zvezi s katerimi prosilec zahteva dostop, pravno relevantne ravno pri uporabi testa javnega interesa oziroma testa sorazmernosti, ko se medsebojno tehtajo nasprotujoči si legitimni interesi. V tem smislu je tudi za obravnavani primer pomembno, kdo je podal zahtevo za dostop do informacije javnega značaja, katero konkretno informacijo zasleduje in za kakšen namen. Glede na navedeno tako dejstvu, da je v obravnavanem primeru prosilec novinar, ni mogoče vzeti pomembne teže pri odločitvi IP.
IP pri izvedbi testa interesa javnosti nadalje izpostavlja, da je v obravnavanem primeru ključnega pomena, da se zahtevane informacije nanašajo na javnega funkcionarja, ki predstavlja oziroma bi moral predstavljati tudi moralno avtoriteto z vidika spoštovanja prava in državnih institucij. Spoštovanje prava in pravne države se primarno pričakuje od tistih, ki izvajajo javno funkcijo, kar velja tako za poslance Državnega zbora Republike Slovenije (v nadaljevanju: Državni zbor) kot za državne sekretarje posameznih ministrstev oziroma v Kabinetu predsednika Vlade Republike Slovenije (v nadaljevanju: Kabinet predsednika Vlade), ki z zakonitimi in moralno nespornimi ravnanji dajejo vzgled. Če namreč osebe na najvišjih političnih položajih, ki se jim zaupa vodenje države, ne spoštujejo ustave in zakonov, je težko pričakovati izboljšanje pravne, politične, pa tudi moralne kulture v državi.
IP ugotavlja, da je bil posameznik, na katerega se nanaša presojani sklep o zavrženju, v času vložitve kazenske ovadbe, poslanec Državnega zbora in podpredsednik Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb (v nadaljevanju: KNOVS), sedaj pa opravlja funkcijo državnega sekretarja za nacionalno varnost v Kabinetu predsednika Vlade, in s tega vidika nedvomno predstavlja absolutno javno osebo »par excellence«.[10] Absolutno javne osebe namreč v javnosti de facto ne uživajo varstva zasebnosti. Zanje velja, da mora na račun svoje zasebnosti trpeti večje omejitve, kot bi jih bili dolžni trpeti sicer. Absolutno javne osebe so osebe, ki se zavestno ali voljno izpostavijo javnosti, pri čemer lahko ta legitimno ocenjuje in kritizira njihova ravnanja in njihove ideje.[11] Zavestna in voljna javna izpostavitev je bistveni element njihove družbene vloge ter hkrati mehanizem za pridobivanje in uporabo pridobljenega družbenega vpliva oziroma družbene moči. Kdor se odloči za izpostavitev pred t.i. »žarometi na javnem odru«, mora hkrati sprejeti, da se bo v veliki meri, v mnogih ozirih pa celo vseobsegajoče soočal s pozornostjo medijev in javnosti. Ta izpostavitev javnosti je običajno že sama po sebi, torej »po definiciji« na splošno in v širšem smislu politično pomembna. Spremlja jo utemeljen, legitimno pričakovan javni interes in je dolgotrajnejša. To velja še toliko bolj, če je tematika zahtevanih podatkov takšna, da se tiče javnosti, saj se nanaša na področje ravnanj funkcionarjev na najvišjih funkcijah v državi.
Pri presoji dopustnosti posega v pravico do zasebnosti je IP upošteval, za katero področje zasebnega življenja posameznika gre (ali gre za področje intimnega in družinskega življenja, področje zasebnega življenja, ki ne poteka v javnosti, ali področje življenja posameznika v javnosti). Velja pravilo, čim manj intimno je področje zasebnega življenja posameznika, tem manjšo pravno varstvo uživa, kadar pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih posameznikov. Upošteval je tudi značilnosti subjekta, v pravico katerega se posega (brez privolitve prizadetega je mogoče pisati o zasebnem življenju osebnosti iz sodobnega življenja, ki zanimajo javnost; mednje štejejo t. i. absolutne osebe iz javnega življenja ter t. i. relativne osebe iz javnega življenja - osebe, ki javnost zanimajo samo v zvezi z nekim konkretnim dogodkom). Pri opisovanju življenjskih dogodkov absolutnih in relativnih oseb javnega življenja je brez privolitve prizadetega dovoljeno opisati (oziroma razkrivati) zlasti tisto, kar je pomembno za značaj, dejanja in mišljenje teh oseb glede na njihovo javno udejstvovanje. Nasprotno pa pri teh osebah brez njihove privolitve ni dovoljeno objavljati stvari iz njihovega intimnega življenja (tako sklep Ustavnega sodišča, št. Up-444/09 z dne 12. 4. 2012). IP je tako ugotovil, da je poseg v pravico do zasebnosti sorazmeren z javnim interesom, ki ga je v tem primeru treba izhodiščno opredeliti kot interes javnosti, da se seznani s posameznimi zahtevanimi podatki o ravnanju absolutno javne osebe. Glede na utemeljen interes javnosti je nedvomno manevrski prostor za varstvo osebnih podatkov poslanca izrazito zožen in omejen na njegova ravnanja v zasebnem življenju. Pri dostopu do zahtevanih podatkov, kot so opredeljeni v 1. točki izreka te odločbe, je tako treba poudariti, da ne gre za razkrivanje podatkov iz intimnega življenja javne osebe (poslanca), ampak za podatke, ki se nanašajo na legalizacijo gradnje v lasti poslanca in kot taki kažejo ne njegova dejanja.
V obravnavanem primeru je pomembno tudi dejstvo, da je bila kazenska ovadba zoper absolutno javno osebo podana, ker naj bi osumljeni javni funkcionar storil kaznivo dejanje pri opravljanju poslanske funkcije. Tematika zahtevanega dokumenta obsega torej očitke javnemu funkcionarju, da je s funkcije javnega funkcionarja storil kaznivo dejanje, ki je umeščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper uradno dolžnost, javna pooblastila in javna sredstva. Katalog kaznivih dejanj v 26. poglavju Kazenskega zakonika predstavlja razne vrste oziroma oblike zlorabe oziroma kršitve uradnega položaja oziroma pooblastil pri opravljanju uradne dolžnosti oziroma javnih pooblastil ali v zvezi z njimi s strani oseb, ki opravljajo dolžnosti oziroma so nosilci teh pooblastil. Gre za kazniva dejanja delictum proprium, kjer se pojem uradne osebe pojavlja kot zakonski znak, kar pomeni, da so storilci lahko le osebe s posebnimi lastnostmi oziroma položajem (tj. uradne osebe ali javni uslužbenci). Prav tako pa ni zanemarljivo tudi dejstvo, da je bil funkcionar zakonodajne veje oblasti osumljen kaznivega dejanja pri opravljanju nadzora izvršilne veje oblasti. Pri zahtevanih podatkih gre torej za vprašanje ravnanja javnega funkcionarja, takšna vprašanja pa v javnosti vselej sprožajo javne razprave, tako z vidika integritete javnih funkcionarjev, kakor tudi glede vprašanja njihovega spoštovanja pravnega reda Republike Slovenije, pri čemer je treba ponovno poudariti, da je bil imenovani v času podane kazenske ovadbe funkcionar, ki je sodeloval pri sprejemanju zakonodaje v Državnem zboru. Tudi zaradi tega je zagotovo v javnem interesu razkritje posameznih zahtevanih podatkov. Pri javnih funkcionarjih je namreč še posebej izražena potreba po odgovornem in transparentnem ravnanju v javnosti. Transparentnost podatkov, ki so predmet zahteve v obravnavanem primeru, tako po mnenju IP pripomore k večji odgovornosti javnih funkcionarjev.
Pomemben element pri tehtanju interesa javnosti v obravnavanem primeru je tudi dejstvo, da je tema predmetnega nadzora, ki ga je vodil imenovani javni funkcionar, sprožala javno razpravo. Pri tem pa IP poudarja še, da se je imenovani tudi sam izpostavil v medijih v zvezi s tem. IP je zasledil na to temo različne objave v medijih, npr.:
https://www.rtvslo.si/slovenija/ali-je-kdo-vohunil-za-politiki-bo-preucevala-...-komisija/514895;
- https://www.dnevnik.si/1042922708;
- https://www.zurnal24.si/slovenija/...-grozil-direktorici-policije-342024;
- https://necenzurirano.si/clanek/aktualno/kaj-je-...-v-resnici-iskal-na-policiji-759565;
Iz navedenih objav izhaja, da je bilo javno izpostavljeno vprašanje ravnanja imenovanega pri izvajanju nadzora v funkciji poslanca in podpredsednika KNOVS, ustrezna javna razprava pa je mogoča le ob dostopnosti vseh relevantnih informacij, zato je pomembno, da je javnost z njimi ustrezno seznanjena. Slednje pomeni, da mora biti javnost seznanjena vsaj z bistvenimi informacijami, kot to ocenjuje IP v obravnavanem primeru. Iz navedenih objav medijev namreč izhaja, da je bila razprava osredotočena predvsem na vprašanja pravilnega oziroma zakonitega ravnanja javnega funkcionarja. V javnem interesu je torej, da se javnost seznani z odločitvijo organa pregona v zvezi s predmetno kazensko ovadbo zoper takratnega poslanca aktualnega sklica Državnega zbora in podpredsednika KNOVS ter aktualnega državnega sekretarja, in argumenti, na podlagi katerih je bila takšna odločitev sprejeta.
Upoštevaje navedeno je IP ugotovil, da je v obravnavanem primeru interes javnosti za razkritje posameznih zahtevanih podatkov močnejši od interesa varstva osebnih podatkov. Po mnenju IP predhodno izpostavljeni argumenti kažejo na dejstva, ki koristijo javnemu vedenju v obravnavanem primeru, s tem pa se omogoča tudi nadzor in sodelovanje javnosti nad ravnanjem javnih funkcionarjev, nad katerim bi morala ta bdeti z vso skrbnostjo. Povedano drugače, IP ocenjuje, da se ima javnost pravico seznaniti z določenimi ugotovitvami kazenskega pregona zoper javnega funkcionarja, ki je bil obtežen s sumi in obtožbo o zlorabi uradnega položaja. Tako so po mnenju IP v tovrstnih dokumentih dostopni najmanj podatki o zakonski označbi kaznivega dejanja z navedbami določb kazenskega zakona, pa tudi tisti deli posameznih obrazložitev, ki vsebujejo splošni opis očitanega kaznivega dejanja in splošne ugotovitve v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem, ter pravni pouk.
Skladno z zapisanim je IP v obravnavani zadevi ugotovil, da je Sklep v delu prosto dostopna informacija javnega značaja, kot to izhaja iz izreka te odločbe. Ob tem IP dodaja še, da so podatki o imenu, priimku in lastnoročnem podpisu državne tožilke navedeni v Sklepu v kontekstu opravljanja njene funkcije, kar pomeni, da ne predstavljajo varovanih osebnih podatkov (po 1. alineji tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ).
Delni dostop
IP ugotavlja, da je v obravnavanem primeru mogoče uporabiti določbe 7. člena ZDIJZ. Če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njihovo zaupnost, pooblaščena oseba organa na podlagi 7. člena ZDIJZ izloči te informacije iz dokumenta ter seznani prosilca z vsebino preostalega dela dokumenta (t. i. delni dostop). Konkretneje določa t.i. delni dostop Uredba o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja[12] (19. člen). Ker je delni dostop v obravnavanem primeru mogoč, je IP odločil, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.
Sklepno
IP je na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag pritožbi prosilca delno ugodil. V skladu s prvim odstavkom 252. člena ZUP je tako delno odpravil izpodbijano odločbo in sam rešil zadevo, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. V preostalem delu je pritožbo prosilca, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, zavrnil, kot to izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.
Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, zato je odločil kot izhaja iz 3. točke izreka te odločbe.
Ta odločba je v skladu s trideseto točko 28. člena Zakona o upravnih taksah[13] oproščena plačila upravne takse.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Postopek vodila:
Nataša Siter, univ. dipl. prav.
svetovalka IP
Informacijski pooblaščenec:
Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.
informacijska pooblaščenka
[1] Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16, 27/17, 23/20, 91/20 in 95/21.
[2] Uradni list RS, št. 15/13, 23/15 – popr., 10/17, 46/19 – odl. US in 47/19.
[3] Uradni list RS, št. 24/16.
[4] Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo,, 47/13, 87/14, 8/16 – odl. US, 64/16 – odl. US, 65/16 – odl. US, 66/17 – ORZKP153,154, 22/19, 55/20 – odl. US, 89/20 – odl. US, 191/20 – odl. US, 200/20 in 105/21 – odl. US.
[5] Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, mag. Štefan Horvat, 2004.
[6] Uradni list Evropske unije, št. L 119 z dne 4. 5. 2016.
[7] Sodbi Ustavnega sodišča U-I-201/14-14 in U-I-202/14-13 z dne 19. 2. 2015.
[8] Odločitev ESČP v zadevi Guseva v. Bulgaria (odst. 37 in 53) in v zadevi Társaság a Szabadságjogokért v. Hungary (odst. 27).
[9] Npr. sodbi Upravnega sodišča št. IU 1688/2016 z dne 17. 10. 2018 (62. odstavek obrazložitve) in št. IU 599/2014 z dne 3. 11. 2015 (46. odstavek obrazložitve).
[10] Absolutno javne osebe »par excellence« so po mnenju Evropskega sodišča za človekove pravice (npr. sodba v zadevi Von Hannover proti Nemčiji (Case of Von Hannover v. Germany), s 24. 6. 2004) nosilci uradnih javnih funkcij, zaradi česar so neposredno vključeni v politični proces odločanja.
[11] As. mag. Andraž Teršek, Svoboda medijev in varstvo zasebnosti, Dnevi civilnega prava, Portorož, zbornik, IPP pri PF v Ljubljani, 2006.
[12] Uradni list RS, št. 24/2016.
[13] Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16, 30/18 – ZKZaš in 189/20 – ZFRO.