prosilec - Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano

Sodba Upravnega sodišča

POVZETEK:

Prosilec je od organa zahteval različne podatke in dokumente v zvezi z analizami vzorcev za detekcijo virusa Covid 19. Svojo zahtevo je podal v obliki več alinej. Organ mu je dostop do podatkov vseh alinej zavrnil, v zvezi s podatki ene alineje pa mu je podal pojasnilo. IP je v okviru ugotovitvenega postopka, po opravi ogleda in camera, pritožbi delno ugodil in organu naložil naj prosilcu posreduje dva dokumenta, ki predstavljata navodila za delo organ s določenim aparatom, saj je presodil, da v zvezi s tema dvema dokumentoma ni podana izjema poslovne skrivnosti, prva tako je za njuno razkritje podan javni interes. IP je dalje presodil, da te dva dokumenta sicer izpolnjujeta vseh pet temeljnih predpostavk avtorskega dela, vendar pa v zvezi z njima ni izpolnjen drugi pogoj, ki ga za omejitev seznanitve na vpogled določa drugi odstavek 25. člena ZDIJZ, to je da je imetnik te pravice tretja oseba oziroma da ta pravica ni bila prenesena na organ. Zato je IP naložil organu, da predmetna dokumenta prosilcu posreduje v zahtevani elektronski obliki. V zvezi s pritožno zoper zavrnitev dostopa do podatkov iz ostalih alinej zahteve je IP ugotovil, da je ta neutemeljena, saj organ s temi podatki ne razpolaga v materializirani obliki oziroma na način, kot jih je zahteval prosilec. 

ODLOČBA:

Številka: 090-197/2021/16

Datum: 12. 11. 2021

Informacijski pooblaščenec (v nadaljnjem besedilu IP) po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/05, 51/07 – ZUstS-A; v nadaljnjem besedilu ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – UPB2, 117/06 – ZDavP-2, 23/14, 50/14, 19/15 – odločba US, 102/15 in 7/18; v nadaljevanju ZDIJZ), prvega in tretjega odstavka 248. člena, prvega in drugega odstavka 251. člena in prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju prosilec), z dne 17. 12. 2020, zoper odločbo Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano, Prvomajska ulica 1, 2000 Maribor (v nadaljevanju organ), št. 161-0-7-IJZ-7/2020 z dne 27. 11. 2020, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

1. Pritožbi prosilca zoper 2. točko izreka odločbe Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano, št. 161-0-7-IJZ-7/2020 z dne 27. 11. 2020 se delno ugodi in se odločba v tem delu delno odpravi ter se odloči: Organ je v roku enaintridesetih (31) dni od vročitve te odločbe dolžan v elektronski obliki posredovati prosilcu dokumenta:

• »Delo z aparatom Neumodx tm 96, ND-IV-NLZOH-OMMMB-08-31« in
• »Dokazovanje virusa SARA – COV-2 s testom NEUMODX tm sars – COV-2 ND-IV-NLZOH-OMMMB-08-32«.

2. V preostalem delu se pritožba prosilca zoper 2. točko izreka odločbe Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano, št. 161-0-7-IJZ-7/2020 z dne 27. 11. 2020, zavrne.

3. Pritožbi prosilca zoper 1. točko izreka odločbe Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano, št. 161-0-7-IJZ-7/2020 z dne 27. 11. 2020 se ugodi in se 1. točka izreka izpodbijane odločbe odpravi ter se odloči: »Zavrne se dostop do dokumentov iz 4. alineje prosilčeve zahteve (neobdelane podatke, ki so nastali z izvajanjem zgoraj omenjenega protokola za detekcijo SARS-CoV2 s qPCR testi (to zajema podatke vsakega vzorca ter njegovo analizo-»raw data« in pripadajočo kvantifikacijo, kakor tudi podatke o pripadajočem standardu in kontrolah)«.

4. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

O b r a z l o ž i t e v:

Prosilec je z zahtevo z dne 4. 11. 2020 od organa zahteval, da mu v elektronski obliki posreduje:

1. kompletni qPCR protokol, ki se je in/ali se uporablja za detekcijo virusa SARS-
   CoV«, med 15. 3.2020 in 4.11.202 (priloga 1): sekvence začetnih oligonukleotidov, ki se
   uporabljajo, kemikalije, ki se uporabljajo, orodje za jemanje brisov, kontrolne reakcije, ki
   se izvajajo (kakor tudi vsako odstopanje od tega  protokola  in vse  posodobitve
   protokola);
2. podatke o kraju, datumu in času odvzema kužnine, ki se uporablja za detekcijo
   virusa SARS-CoV« in sledenje vzorcu v laboratoriju skozi proces analize;

3. neobdelane podatke, ki so nastali z izvajanjem zgoraj omenjenega protokola za
   detekcijo SARS-CoV2 s qPCR testi (to zajema podatke vsakega vzorca ter njegovo
   analizo-»raw data« in pripadajočo kvantifikacijo, kakor tudi podatke o pripadajočem
   standardu in kontrolah);
4. podatke o Ct vrednostih-v katerem ciklu se smatra test kot pozitiven, glede na pripadajočo

kvantifikacijo;

5. obdelane qPCR podatki za detekcijo virusa SARS-Cov2, ki se vnesejo v uradno statistiko

inficiranih s covid 19 in podatki, ki so posredovani ter integrirani v sledilnik covid 19

(https.//covid-19.sledilnik.org/);

6. rezultate novega multiplex PCR panela ( pričetek izvajanja 22.9.2020, priloga 2 ) ter vnos

teh podatkov v uradno statistiko in sledilnik covid 19.

Ob tem je še navajal, da so nekateri podatki o protokolu za detekcijo virusa SARS-CoV2 javno dostopni (https.//doi.org/10.1128/JCM.00599-20), vendar ni omogočen dostop do neobdelanih podatkov (qPCR test za detekcijo SARS-CoV2), pregleda obdelave podatkov ter njihovega vnosa v uradno statistiko in sledilnik covid 19. Zatrjeval je, da zaprošeni podatki ne vključujejo osebnih podatkov Ijudi, ki so bili testirani z metodo qPCR za detekcijo virusa SARS-CoV2, in se ob tem sklicuje na dve prilogi zahtevi, in sicer na Obvestilo organa, št. 3601/09 z dne 9. 3. 2020 naslovljeno na vse uporabnike njihovega laboratorija, z naslovom »Obvestilo o uvedbi preiskave RT-PCR v realnem času za SARS-CoV-2« in na dopis organa št. 3601/20 z dne 22. 9. 2020, naslovljen na naročnike mikrobiolških preiskav, naslovljen »Uvedba novega multipleks PCR panela za diagnostiko okužb dihal vključno s SARS-CoV-2.

Organ je z odločbo 161-0-7-IJZ-7/2020 z dne 27. 11. 2020 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) delno ugodil prosilčevi zahtevo, ter mu v zvezi s 4. alinejo zahteve posredoval informacijo v zvezi s podatki o CT vrednostih v obliki Pojasnila z dne 27. 11. 2020 (1. točka izreka izpodbijane odločbe). V zvezi z ostalimi alinejami zahteve je organ zahtevo zavrnil (2. točka izreka izpodbijane odločbe), in sicer: v zvezi s 1. alinejo zahteve zaradi izjeme poslovne skrivnosti; v zvezi z 2. alinejo zahteve zato, ker ti podatki pri organu ne nastajajo in organ z njimi ne razpolaga; v zvezi s podatki iz 3. alineje zahteve se je skliceval na izjemo notranjega delovanja; v zvezi s podatki iz 5. in 6. alineje zahteve pa je pojasnil, da teh podatkov ne vnaša v sledilnik covid-19, temveč v aplikacijo COVID-19 Nacionalni inštitut za javno zdravje (v nadaljevanju NIJZ), zbirne podatke pa urejajo na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo. Glede navajanj prosilca, da so podatki o protokolu za detekcijo virusa SARS-CoV-2, javno dostopni (https://icm.asnn.org/content/58/6/e00599-20), vendar ni omogočen dostop do neobdelanih podatkov (qPCR test za detekcijo virusa SARS-CoV-2), pregleda obdelave podatkov ter njihovega vnosa v uradno statistiko in sledilnik covid19, pa je organ prosilcu pojasnil, da gre za objavljen članek Clinical Evaluation of the cobas SARS-CoV-2 Test and a
Diagnostic Platform Svvitch during 48 Hours in the Midst of the COVID-19 Pandemic v strokovni reviji
Joumal of Clinical Microbiology, katerega avtorji so kolegi iz Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo
(IMI).

Prosilec je zoper navedeno odločbo vložil pritožbo z dne 17. 12. 2020. V njej najprej izraža nestrinjanje s pojasnilom, ki mu ga je organ posredoval skupaj z izpodbijano odločbo glede podatkov iz 4. alineje njegove zahteve, saj ni prejel konkretne informacije, temveč izjavo, da se vrednost Ct, pri kateri se test smatra za pozitiven, spreminja. Da ni absolutna in konstantna, ampak variira v odvisnosti od številnih, v pojasnilu navedenih,  dejavnikov. V zvezi s tem poudarja, da organ navaja, da pri njih ne nastane dokument, kjer bi vzorcu sledili skozi proces analize, kar je kontradiktorno z navedbo, da se upoštevajo navedeni dejavniki, na podlagi katerih naj bi se odločali o vrednosti Ct, pri kateri se test smatra kot pozitiven. To pomeni, da neka dokumentacija sledljivosti vzorcu skozi analizo obstaja in to so podatki, katere je zahteval, dobil pa odgovor, da ne obstajajo v primerni obliki. Dalje izpodbija zavrnilne razloge izpodbijane odločbe in v zvezi z zavrnitvijo dostopa do podatkov iz 3. alineje zahteve navaja, da je to paradoks, saj je bila 9. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ motiv za zaprosilo teh podatkov v možnosti interpretacije teh podatkov s strani neodvisnega raziskovalca s področja molekularne mikrobiologije oziroma zainteresirane javnosti. Zato prosi, za dostop do »surovih podatkov«, ko bo dokument oblikovan. Zatrjuje, da še ni prejel konkretnih številk upoštevanih Ct-jev, kljub temu, da organ v izpodbijani odločbi navaja, da mu bodo te podatke posredovali. Zato navaja, da če je problem v osebnih podatkih, ki jih morajo zbrisati iz obstoječe dokumentacije, prosi za minimalno in maksimalno vrednost Ct-jev in za vsako vrednost v tem razponu nekaj reprezentativnih primerov s pripadajočimi dejavniki, na podlagi katerih je bila sprejeta odločitev, da se bo pri posamezni Ct vrednosti test smatral za pozitiven. Na koncu je zaključil, da je organ v zvezi z interpretacijo testov navajal, da uporablja navodila proizvajalca ter naštel teste, ki jih uporablja. Ker na spletu ni mogoče najti navodil posameznega testa za regulacijo Ct-jev in interpretacijo, prosi za ta navodila ali za spletna mesta, kjer je to dostopno.

Organ po prejemu pritožbe s strani IP (odstopni dopis, št. 092-148/2021/2), izpodbijane odločbe ni nadomestil z novo, zato je pritožbo, z dopisom, št. 161-0-7-IJZ-7/2020-1 z dne 4. 6. 2021, poslal v odločanje IP. Ob tem je navajal, da je pritožba dovoljena in da jo vložila upravičena oseba, ni pa mogel zanesljivo zaključiti, ali je pravočasna, saj mu ob odstopu pritožbe s strani IP ni bila priložena dokumentacija, iz katere bi bilo mogoče to ugotoviti. Če se izkaže, da je pritožba pravočasna, organ vztraja pri izpodbijani odločbi. Dopisu je priložil prosilčevo zahtevo, izpodbijano odločbo in pojasnilo organa z dne 27. 11. 2021, naslovljeno na prosilca.

Glede pravočasnosti pritožbe

Ker je organ v odstopnem dopisu, št. 161-0-7-IJZ-7/2020-1 z dne 4. 6. 2021 navajal, da ne more preizkusiti pritožbe, ker mu, ob odstopu pritožbe strani IP, ni bila priložena dokumentacija, je moral IP najprej rešiti to procesno vprašanje. O tem je vpogledal v svoj spis, št. 092-148/2020, ki ga je vodil v zvezi z odstopom predmetne pritožbe, ki jo je prosilec vložil neposredno na IP, organu. Pri tem je nastal Uradni zaznamek, št 090-197/2021/2 z dne 10. 6. 2021. IP je v vpogledom v ta spis ugotovil, da je bila izpodbijana odločba prosilcu vročena z osebno vročitvijo po ZUP, in sicer da, mu je bilo 3. 12. 2020 v hišni predalčnik puščeno sporočilo o prispelem pismu, iz katerega izhaja, da mu pisanja niso mogli vročiti in da ga lahko  prevzame v roku 15 od dneva poskusa vročitve. Iz podatkov spisa dalje ne izhaja, kdaj je prosilec to pisanje prevzel, vendar je IP z vpogledom v kuverto, v kateri je prosilec na IP poslal pritožbo, ugotovil, da je to storil 18. 12. 2020, s priporočeno pošto. To pomeni, da se za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto (drugi odstavek 68. člena ZUP). Navedeno pomeni, da je prosilec pritožbo vložil znotraj 15 dnevnega pritožbenega roka, ker tudi, če bi mu bila izpodbijana odločba uspešno vročena 3. 12. 2021 (pa mu ni bila in je mu je bilo v hišnem predalčniku puščeno sporočilo o prispelem pismu)[1], bi rok za vložitev pritožbe potekel z iztekom 18. 12. 2021. Na podlagi navedenega je IP ugotovil, da je pritožba pravočasna.

Po ugotovljenem procesnem izhodišču je IP pritožbo prosilca, kot pravočasno, dovoljeno in vloženo po upravičeni osebi, vzel v obravnavo.

K I. točki izreka:

Pritožba je delno utemeljena.

Uvodoma IP pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je organ zavezanec za dostop do informacij javnega značaja po 1. členu ZDIJZ, in sicer kot:

• druga oseba javnega prava kot izvajalec javne službe na podlagi splošnega akta (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti,Uradni list RS, št. 14/13) in
• druga oseba javnega prava kot izvajalec javne službe na podlagi pogodbe (Odločba o izbiri koncesionarja za izvajanje javne službe na področju raziskovalne dejavnosti v obliki raziskovalnih programov, izdana s strani ministrice, pristojne za znanost, št. 6037-40/2017/4 z dne 1.12.2017 za P3-0387, in pogodba, sklenjena v skladu z 20. členom Pravilnika o koncesiji za izvajanje javne službe na področju raziskovalne dejavnosti (Uradni list RS, št. 48/03, 20/14, 56/16 in 69/17) med Javno agencijo za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije in koncesionarjem^[2].

Skladno z 23. členom Zakona o zdravstveni dejavnosti^[3] (v nadaljevanju ZZDej), je bil organ s strani Republike Slovenije ustanovljen kot javni zavod za izvajanje nalog na področju zdravja, okolja in hrane.

IP dalje ugotavlja, da je bila prosilčeva zahteva sestavljena iz šestih (6) alinej in dodatne zahteve za dostop do neobdelanih podatkov (qPCR test za detekcijo SARS-CoV29), pregleda obdelave teh podatkov in njihovega vnosa v uradno statistiko in sledilnik covid19, v zvezi, s sicer javno dostopnimi, podatki na tam navedeni spletni strani. 

Ker organ v izpodbijani odločbi ni določno, ampak le opisno, navedel, iz katerih dokumentov izhajajo zahtevani podatki,  je IP organ z dopisom, št.  0900-197/2021/3 z dne 17. 6. 2021, pozval naj mu, na podlagi prvega odstavka 10. člena ZInfP posreduje dokumente, ki so predmet prosilčeve zahteve z dne 4. 11. 2020 in o katerih je odločil z 2. točko izreka izpodbijane odločbe, vse dokumente, ki  jih je prepoznal kot predmet prosilčeve zahteve in s katerimi razpolaga in dokumente, s katerimi izkazuje obstoj poslovne skrivnosti v zvezi z zahtevanim qPCR protokolom.

Organ je po poteku roka za dostavo dokumentov, ki je bil podaljšan s sklepom IP, št. 090-157/2021/5 z dne 22. 6. 2021, IP 5. 7. 2021 poslal dopis, št. 161-0-7-IJZ/2020-2 z dne 1. 7. 2021, s katerim je posredoval nekatere dokumente in pojasnil svoje razloge.

Ker IP, iz poslane dokumentacije in pojasnil organa, ni mogel zaključiti, ali poslani dokumenti v celoti predstavljajo predmet zahteve, oziroma del katere alineje prosilčeve zahteve so posamezni poslani dokumenti, je 23. 9. 2021[4], skladno z namenom popolne in pravilne ugotovitve dejanskega stanja in pridobitve pojasnil glede posameznih dokumentov, v prostorih organa v Celju opravil ogled in camera, na podlagi katerega je nastal zapisnik št. 090-197/2021/13. Zapisnik je IP posredoval v vednost prosilcu.

IP najprej pojasnjuje, da je definicija informacije javnega značaja določena v prvem odstavku 4. člena ZDIJZ, po katerem je informacija javnega značaja informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Iz navedene določbe izhajajo trije osnovni pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, in sicer:

1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa,
2. organ mora z njo razpolagati, in
3. nahajati se mora v materializirani obliki.

Iz opisane opredelitve informacije javnega značaja izhaja torej logičen sklep, da lahko informacijo javnega značaja predstavlja samo dokument, ki že obstaja, je že ustvarjen, oziroma tisti dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil. Iz tega sledi, da beseda »dokument« v postopkih dostopa do informacij javnega značaja predstavlja generični pojem, ki zajema tako dokumente, v klasični fizični obliki in tudi podatke, informacije, ki so zbrane na nekem mediju, ki omogoča njihov ponoven priklic.

V obravnavani zadevi ni sporno, da zahtevani podatki oziroma informacije (s tistimi, s katerimi organ razpolaga v materializirani) spadajo v njegovo delovno področje, ki ga opravlja kot javno službo. Organ namreč tako v izpodbijani odločbi, kot tudi na ogledu in camera ni navajal nasprotno. IP pa je v okviru presoje materialnega prava po uradni dolžnosti ugotovil, da so vsi zahtevani podatki povezani z  nalogami, ki jih organ opravlja  skladno s 23. c členom ZZDej kot javno službo, in sicer:

- izvajanje mikrobioloških preizkušanj na področju medicinske mikrobiologije za potrebe izvajalcev zdravstvene dejavnosti,

- vzpostavitev in vzdrževanje zbirke izolatov patogenih mikroorganizmov za namen epidemioloških raziskav,

- sodelovanje pri pripravi in usklajevanju programov spremljanja (monitoringov) nacionalnega pomena ter programov vzorčenj in preskušanj v okviru inšpekcijskega nadzora, na področju voda, živil, materialov in izdelkov, namenjenih za stik z živili, nalezljivih bolezni, kozmetike, igrač, izdelkov splošne varnosti, alkohola, tobaka, biocidov, kemikalij, fitofarmacevtskih sredstev, tal, zraka, bioloških sistemov, bivalnega okolja in drugih področij v skladu s posebnimi predpisi,

- izvajanje vzorčenj in laboratorijskih preskušanj v okviru programov spremljanja (monitoringov) nacionalnega pomena ter izvajanje laboratorijskih preskušanj vzorcev, odvzetih v okviru programov inšpekcijskega nadzora, vključno s pripravo poročil,

- izdelovanje ocen skladnosti, varnosti in ocen tveganja za vzorce iz prejšnje alineje,

- izvajanje nalog nacionalnih referenčnih laboratorijev, ki vključujejo uvajanje, validacijo in akreditacijo novih metod preskušanj ter vzdrževanje referenčnih sevov in materialov,

- sodelovanje z NIJZ in posredovanje podatkov za potrebe izvajanja nalog iz 23. a člena tega zakona,

- sodelovanje v delovnih telesih uradnih institucij na nacionalni ravni, na ravni Evropske unije in na mednarodni ravni,

- sodelovanje pri celovitem ocenjevanju varnosti in tveganj na stičnih območjih bivalnega okolja in drugih uporabnikov prostora,

- izvajanje dejavnosti mobilne ekološke enote na področju okolja za primere možnih okoljskih tveganj,

- zagotavljanje strokovne podpore pristojnim ministrstvom in inšpektoratom,

- strokovna podpora v postopkih presoj vplivov okolja na zdravje v skladu s posebnimi predpisi,

- sodelovanje pri razvojnem in strokovnem delovanju na področju okoljsko-zdravstvenega informacijskega sistema,

- obveščanje in osveščanje javnosti ter poročanje v skladu s posebnimi predpisi,

- pedagoško, znanstveno raziskovalno in izobraževalno delo na področju dejavnosti NLZOH, v skladu s posebnimi predpisi.

Poleg tega organ opravlja tudi naloge uradnega kontrolnega laboratorija, skladno z določbo 153. člena Zakona o zdravilih[5].

Prvi pogoj definicije informacije javnega značaja je izpolnjen, zato je IP v nadaljevanje glede posameznih sklopov zahtevanih podatkov presojal še obstoj drugega in tretjega pogoja, in v primeru, kjer je ugotovil, da sta slednja izpolnjena, presojal, ali gre za prosto dostopne informacije javnega značaja.

Ker je organ dostop do posameznih zahtevanih podatkov zavrnil iz več različnih razlogov, je IP v nadaljevanju presojal pravilnost odločitve organa po posameznih zahtevanih sklopih, kot jih je opredelil prosilec v zahtevi.

15. Prva alineja zahteve prosilca (»kompletni qPCR protokol, ki se je in/ali se uporablja za detekcijo virusa SARS-CoV«, med 15. 3.2020 in 4.11.202 (priloga 1): sekvence začetnih oligonukleotidov, ki se uporabljajo, kemikalije, ki se uporabljajo, orodje za jemanje brisov, kontrolne reakcije, ki se izvajajo (kakor tudi vsako odstopanje od tega protokola  in vse  posodobitve protokola«)

V zvezi s tem delom zahteve je organ v izpodbijani odločbi navajal, da gre za podatek, ki je opisan v  izvedbenih dokumentih organa – navodilih za delo, ki so na voljo samo laboratorijskemu osebju in so opredeljeni kot poslovna skrivnost v skladu z ZPosS.

V upravnih postopkih, ki se začnejo na zahtevo stranke, kamor spada tudi postopek dostopa do informacij javnega značaja (drugi odstavek 5. člena ZDIJZ), organ odloča v mejah postavljene zahteve in mora v izreku odločbe odločiti o predmetu postopka in vseh zahtevkih strank (prvi odstavek 213. člena ZUP). Poleg tega je skladno s prakso IP in sodno prakso[6], dokazno breme izjeme poslovne skrivnosti na organu oziroma tistemu, ki takšno izjemo zatrjuje.

Ker organ niti v izreku niti v obrazložitvi ni, določno (z navedeno imena, številke oziroma druge  kvalifikacijske označbe dokumenta) navedel, kateri dokumenti so bili predmet njegove presoje, poleg pa zgolj s pavšalnimi navedbami ni zadostil izkazati svojih navedb o izjemi poslovne skrivnosti, je s tem v tem delu storil bistveno kršitev določb postopka. Vendar pa IP zaradi tega ni odpravil izpodbijane odločbe in zadeve vrnil organu prve stopnje glede tega dela zahteve, ampak je dopolnil ugotovitveni postopek in sam rešil zadevo, kot to predvideva prvi odstavek 251. člena ZUP.

Organ je z dopisom, št. 161-0-7-IJZ/2020-2 z dne 1. 7. 2021, s katerim je na poziv IP posredoval dokumente, o katerih je odločal, v zvezi zahtevanim protokolom qPCR, IP posredoval dva dokumenta, v slovenski in angleški verziji, in sicer:

• Delo z aparatom Neumodx tm 96, ND-IV-NLZOH-OMMMB-08-31,  
• Dokazovanje virusa SARA – COV-2 s testom NEUMODX tm sars – COV-2 ND-IV-NLZOH-OMMMB-08-32.

Ob tem je navedel, da gre za interna navodila za delo in dodatno pojasnil, da sta označena kot poslovna skrivnost skladno s priloženim Klasifikacijskim načrtom organa, št. 020-1/2020 z dne 10. 07. 2020, po ZPosS. Dodal je, da zajemata nerazkrito strokovno znanje, izkušnje in poslovne informacije, ki niso splošno znane ali lahko dosegljive osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij, temveč so izključno namenjene laboratorijskemu osebju za izvajanje mikrobioloških preiskav znotraj organa in imajo tržno vrednost. Ob sklicevanju na sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1573/2014 z dne 18.11. 2015 v povezavi s sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 599/2014-20 z dne 3. 11. 2015 je navajal, da je zahtevana dokumentacija dejansko zaščitena kot dokumentacija, za katero velja poslovna skrivnost že po subjektivnem kriteriju. Poleg tega gre tudi za dela, ki so izražena in predstavljajo intelektualno stvaritev avtorjev in spadajo v znanstveno področje človeške ustvarjalnosti po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP). Sklicuje se na odločbo IP, št. 090-95/2012/12 z dne 20. 06. 2012, kjer naj bi IP v podobni zadevi že odločal in zahtevo prosilca zavrnil, ker zahtevani dokumenti (navodila za uporabo opreme) predstavljajo varovano avtorsko delo. Na ogledu in camera je organ v zvezi s tem delom zahteve še navajal, da je glede na pavšalne prosilčeve navedbe v zahtevi, mogoče kot predmet zahteve šteti celotna dokumenta, ki sta označena kot poslovna skrivnost pod klasifikacijskim znakom št. 1610 v Klasifikacijskem načrtu organa in se nanašata na intelektualno delo strokovnjakov ter kot taka predstavljata avtorsko delo. Ta navodila organa sledijo navodilom proizvajalca in vsebujejo tudi intelektualno lastnino – avtorsko delo (metode preverjanja, validiranja) strokovnjakov organa. Glede pogoja tržne vrednosti poslovne skrivnosti je organ navajal, da je to strokovno znanje zaposlenih in da gre navodila za delo laboratorijskim delavcem za izvajanje mikrobioloških preiskav in niso namenjeni javnosti, ker gre za intelektualno znanje strokovnjakov organa.

Glede na navedeno je moral IP v obravnavani zadevi presoditi, ali je zavrnitev dostopa do navedenih dveh dokumentov utemeljena na izjemi poslovne skrivnosti iz 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ta določa, da se zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe (ZGD-1). ZGD-1 pa nadalje v 39. členu določa, da se za poslovno skrivnost štejejo informacije, ki izpolnjujejo zahteve za poslovno skrivnost v skladu z zakon, ki ureja poslovne skrivnosti. ZGD-1 tako napotuje na določbe ZPosS, ki je začel veljati 20. 4. 2019. Glede na to, da se presoja IP nanaša na dokumente oziroma podatke, ki so nastali po uveljavitvi ZPosS, saj sta oba predmetna dokumenta datirana z dnem izdelave 27. 8. 2020, je IP pri presoji poslovne skrivnosti upošteval določbe ZPosS (v kolikor bi predmetni podatki nastali pred uveljavitvijo ZPosS, pa bi upošteval predmetne določbe ZGD-1).  

Pojem poslovne skrivnosti po prvem in drugem odstavku 2. člena ZPosS zajema nerazkrito strokovno znanje, izkušnje in poslovne informacije, ki izpolnjuje naslednje zahteve:

- je skrivnost, ki ni splošno znana ali lahko dosegljiva osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij;

- ima tržno vrednost;

- imetnik poslovne skrivnosti je v danih okoliščinah razumno ukrepal, da jo ohrani kot skrivnost.

Domneva se, da je zahteva iz tretje alineje prejšnjega odstavka izpolnjena, če je imetnik poslovne skrivnosti informacijo določil kot poslovno skrivnost v pisni obliki in o tem seznanil vse osebe, ki prihajajo v stik ali se seznanijo s to informacijo, zlasti družbenike, delavce, člane organov družbe in druge osebe (drugi odstavek 2. člena ZPosS). Za poslovno skrivnost se ne morejo določiti informacije, ki so po zakonu javne, ali informacije o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev (tretji odstavek 2. člena ZPosS).

Glede na citirane določbe ZPosS je torej pojem poslovne skrivnosti v ZPosS urejen nekoliko drugače kot je bil v 39. člen ZGD-1, in je torej delitev na subjektivni in objektivni kriterij poslovne skrivnosti presežena. Kot določa 2. člen ZPosS, so poslovna skrivnost le tisti podatki, pri katerih so kumulativno izpolnjene vse tri zgoraj naštete zahteve. Zato je sklicevanje organa na sodno prakso v dopisu, št. 161-0-7-IJZ/2020-2 z dne 1. 7. 2021 in izpolnitev subjektivnega kriterija glede predmetnih dveh dokumentov, za obravnavani primer, neupoštevno.

Za presojo, ali predmetna dva dokumenta predstavljata poslovno skrivnost po ZPosS, je torej nujno, da izpolnjujeta vse tri naštete pogoje iz 2. člena ZPosS. Kot izhaja iz komentarja k 2. členu predloga zakona^[7], pomeni poslovna skrivnost strokovno znanje in izkušnje ter dragocene poslovne informacije, ki imetnikom omogočajo večjo konkurenčnost in uspešnost na trgu in s tem povečujejo donosnost, zaradi česar je v interesu imetnikov poslovnih skrivnosti, da te ostanejo nerazkrite oziroma zaupne.

IP najprej ugotavlja, da predmetna dokumenta predstavljata navodila za delo z aparatom, ki ga uporabljajo zaposleni pri organu in da gre za dokumenta, ki so ju (tudi na podlagi navodil proizvajalca aparata) pripravili zaposleni strokovnjaki pri organu in sta namenjena njihovemu delu pri izvajanju preiskav, ki jih opravljajo v okviru svoje dejavnosti. Kot taki, po presoji IP, zato ti podatki nedvomno predstavljajo podatke, ki niso splošno znani ali lahko dosegljivi osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij. Povedano drugače, IP ugotavlja, da zahtevani podatki izpolnjujejo zahtevo prvega pogoja za opredelitev poslovne skrivnosti po ZPosS.

Dalje IP ugotavlja, da je tretji pogoj, ki ga za obstoj poslovne skrivnosti določa ZPosS izpolnjen na podlagi zakonske domneve iz drugega odstavka 2. člen, saj je organ zahtevana dokumenta označil kot poslovno skrivnost. Ob tem pa je IP vpogledal tudi v Kvalifikacijski načrt organa, št. 020-1/2020 z dne 10. 7. 2020 in ugotovil, da so v klasifikacijskim znaku 1610 kot  poslovna skrivnost določena tudi navodila za delo, iz česar je IP zaključil, da je imetnik predmetnih podatkov, to je organ, v danih okoliščinah razumno ukrepal, da predmetne podatke ohrani kot skrivnost z internim aktom, kot je to izpostavil že organ.

V zvezi s tržno vrednostjo, kot drugim pogojem iz 2. člena ZPosS, IP najprej pojasnjuje, da je predlagatelj zakona v predlogu zakona zapisal: »Strokovno znanje, izkušnje ali informacije morajo imeti dejansko ali potencialno tržno vrednost. Šteje se, da imajo tako strokovno znanje in izkušnje ali informacije tržno vrednost takrat, kadar je verjetno, da bi njihova nedovoljena pridobitev, uporaba ali razkritje škodovalo interesom osebe, ki ima nad njimi zakonit nadzor (škodovala znanstvenemu ali tehničnemu potencialu te osebe, njenim poslovnim ali finančnim interesom, strateškim pozicijam ali konkurenčni sposobnosti)[8]«. V zakonu torej pojem tržne vrednosti ni definiran, predlagatelj zakona pa je v komentarju k predlogu drugega člena dokazno oceno zahtevanega pogoja usmeril v izkazovanje »škode«, ki je logično na strani tistega, ki poslovno skrivnost zatrjuje. Povedano drugače, o »tržni vrednosti« informacij lahko govorimo takrat, kadar bi njihovo razkritje škodovalo konkurenčni sposobnosti poslovnega subjekta, finančnim in poslovnim interesom, ipd. »Tržna vrednost« torej ni mišljena zgolj kot nek »znesek«, ki bi ga poslovni subjekt na trgu dosegel s strokovnim znanjem, izkušnjo ali poslovno informacijo, temveč kot izkaz konkretne opredelitve do dejanske ali potencialne škode, ki bi poslovnemu subjektu nastala z razkritjem strokovnega znanja, izkušenj ali poslovne informacije. Ob tem velja še poudariti, da so lahko predmet poslovne skrivnosti samo podatki, ki pomenijo konkurenčno prednost podjetja v kakršnemkoli pogledu in katerih sporočanje neupravičeni osebi bi škodilo konkurenčnemu položaju podjetja. Ne morejo pa biti kot poslovna skrivnost zajeti podatki, ki ne vplivajo na tržni konkurenčni položaj[9]. V skladu s sodno prakso je dokazno breme pri pojasnjevanju, zakaj zahtevane informacije pomenijo konkurenčno prednost, na subjektu, ki poslovno skrivnost zatrjuje[10]. Družba oz. podjetje ima praviloma vsa ustrezna znanja in izkušnje o trgu, na katerem deluje in natančno ve, kaj, kako in zakaj bi lahko vplivalo na konkurenčni položaj družbe[11].

Organ je v konkretnem primeru tržno vrednost informacij izkazoval s trditvijo, da predmetna dokumenta predstavljata intelektualno stvaritev - avtorsko delo njihovih zaposlenih strokovnjakov, ki ni namenjeno javnosti. Ni pa, v okviru ugotovitvenega postopka, ki ga je vodil IP, trdil, še manj pa izkazal, da bi njihova nedovoljena pridobitev, uporaba ali razkritje, verjetno škodovalo interesom. Zgolj s sklicevanjem na intelektualno stvaritev po presoji IP, namreč ni mogoče zadostiti dokaznemu standardu tržne vrednosti informacije, ampak mora biti ta okoliščina konkretno izkazana. Ker organ tega ni storil, drugi pogoj poslovne skrivnosti glede zahtevanih dokumentov, po presoji IP,  ni izkazan.

IP na tem mestu poudarja, da za organ v konkretnem primeru, ki je kot javni zavod zavezanec po 1. členu ZDIJZ, v skladu z 2. členom ZDIJZ, primarno v celoti velja načelo transparentnega delovanja, določene informacije pa je iz tega režima mogoče izvzeti le, če so izključno zasebnopravne narave. Zato mora biti organ pri določanju poslovne skrivnosti zelo restriktiven. Zgolj izjemoma, ko deluje na trgu in podatek zanj pomeni konkurenčno prednost, oziroma bi lahko vplival na njegov tržni konkurenčni položaj in s tem ogrozil njegovo javnopravno poslanstvo, lahko organ takšen podatek označi kot poslovno skrivnost. Pri tem pa je vselej treba izhajati iz načelnega stališča, da je organ kot tak zavezan k preglednemu poslovanju, in da njegov položaj ni primerljiv z ostalimi pravnimi osebami, ki prosto delujejo na trgu. Slednje namreč delujejo z namenom pridobivanja dobička in povečanja dohodka v korist vsakokratnih lastnikov in družbe kot take, medtem ko mora organ delovati v javnem interesu in porabljati javna sredstva za namen izvajanja javne službe oziroma v okviru omejitev, ki mu jih nalaga zakon.

Določba drugega odstavka 22. člena ZZDej kot dejavnosti, povezane z javnim zdravjem na področju zdravja, okolja in hrane, ki so določene s posebnimi predpisi, določa: laboratorijsko dejavnost,         izobraževanje in usposabljanje strokovnjakov, izvajanje obveščanja in poročanja in izvajanje raziskovalne dejavnosti. Za izvajanje teh nalog je Republika Slovenija ustanovila organ kot javni. zavod. Kot je že bilo navedeno zgoraj, organ preiskave, pri katerih uporablja aparata, za delo s katerima sta bila narejena predmetna dokumenta, izvaja v okviru javne službe, kot jo določa 23. c člen ZZDej. Organ opravlja te naloge na podlagi finančno ovrednotenega programa dela, ki ga sprejme svet zavoda NLZOH in h kateremu da soglasje Vlada Republike Slovenije (23. č člen ZZDej). Za izvajanje nalog, ki jih opravlja kot javno službo, organ pridobiva sredstva iz državnega proračuna (18. člen Sklepa o ustanovitvi Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano (številka 01403-26/2013/4 z dne 25. 7. 2013, v nadaljevanju Sklep o ustanovitvi)^[12]. Skladno z 19. členom Sklepa o ustanovitvi ustanovitelj (torej Republika Slovenija, opomba IP) zagotavlja zavodu sredstva za opravljanje nalog iz 23. c člena ZZDej. Presežek prihodkov nad odhodki organ uporablja za izvajanje in razvoj dejavnosti. O načinu razpolaganja s presežkom prihodkov nad odhodki odloča svet zavoda v soglasju z ustanoviteljem. O načinu in višini pokrivanja morebitnega presežka odhodkov nad prihodki, ki ga ni moč pokriti iz drugih razpoložljivih sredstev zavoda, na predlog sveta zavoda odloči ustanovitelj (20. člen Sklepa o ustanovitvi). Prav tako je premoženje, s katerim upravlja organ, last ustanovitelja (8. člen Statuta Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano,[13] v nadaljevanju Statut organa). Organ načrtuje svoje delo in razvoj v skladu s sprejetimi strateškimi dokumenti, letnim programom dela in v skladu z usmeritvami ustanovitelja (11. člen Statuta organa). Skladno z določbo 25. člena Sklepa o ustanovitvi[14], je delo organa javno.  Ob tem je organ na ogledu in camera, na vprašanje IP, pojasnil, da je predmetne aparate, na katere se nanašajo navodila, kupil preko javnega razpisa za opravo mikrobioloških preiskav in dodal, da bodo aparati služili tudi za druge namene.

Upoštevaje navedeno IP ugotavlja, da organ dejavnosti mikrobioloških preiskav, v zvezi s katerimi sta sestavljena predmetna dokumenta (navodila za delo z aparatom in navodila za izvedbo testa na aparatu), opravlja kot javno službo, ki se financira iz javnih sredstev, njeno izvajanje pa je urejeno v javnopravnih predpisih (ZZDej) in koncesijskih aktih države. Dokumenta sta povezana z laboratorijsko dejavnostjo organa, ki jo ZZDej uvršča med povezane z javnim zdravjem na področju zdravja, okolja in hrane, ki jih organ izvaja v okviru javne službe. Zaradi svojega osnovnega namena se ta dejavnost organa izvaja kot negospodarska dejavnost splošnega pomena, kar pomeni, da njen osnovni namen ni pridobitne narave, vse presežke prihodkov nad odhodki pa mora organ uporabiti za izvajanje in razvoj dejavnosti.

Upoštevaje navedeno IP ni mogel slediti odločitvi organa, da predmetna dokumenta predstavljata njegovo poslovno skrivnost,  saj se nanašata na dejavnost, ki jo organ izvaja kot javno službo, in kot taka ne moreta imeti tržne vrednosti, ki jo kot pogoj za določitev poslovne skrivnosti določa 2. člen ZPosS.

Ob  tem IP poudarja, da se mora organ kot javni zavod, katerega delovanje je povezano z javnim zdravjem, zavedati svojega javnopravnega poslanstva, zaradi katerega je bil ustanovljen, in svojega delovanja ne more gledati zgolj skozi prizmo tržne dejavnosti v delu, ki se nanaša na javnopravno delovanje organa, ki ga izvaja kot javno službo. Ker gre pri opravljanju javne službe za družbi nujno potrebno dejavnost, preko katere se zadovoljujejo javne dobrine in storitve, ki jih v javnem interesu trajno in nemoteno zagotavlja državna ali lokalna skupnost, je pri zagotavljanju javne službe pridobivanje dobička podrejeno zadovoljevanju javnih potreb. Ker gre torej pri delovanju organa za izvajanje javne službe, kar je v javnem interesu, se mora organ zavedati, da ima pri tem izreden pomen nadzor javnosti in posledično, da so njegovi interesi in koristi pri izvajanju te dejavnosti omejeni. V tem delu se IP sklicuje tudi na stališče, ki ga je v svoji odločbi, št. 090-121/2021 z dne 7. 6. 2021 podal v zvezi s podobno zadevo, kjer je bil zavezanec za dostop do informacij javnega značaja prav tako organ in kjer je IP poudaril, da organ kot javni zavod, ki, na podlagi določb ZZdej, opravlja naloge na področju zdravja, okolja in hrane, določene s posebnimi predpisi, ter na celotnem območju države združuje vse laboratorije in pripadajoče strokovne dejavnosti nekdanjih ZZV in IVZ, ne more zatrjevati poslovne skrivnosti za dokumente, ki izkazujejo njegovo javnopravno delovanje in morajo biti podvrženi transparentnosti. S tem se zagotavlja učinkovit nadzor nad delovanjem organa, kar zmanjšuje korupcijska tveganja, veča vestnost, poštenost, skrbnost in zaupanje, kar prispeva k temu, da ima tak organ večjo legitimnost, da se poveča zaupanje v razmerju do navedenega organa in da se poveča odgovornost organa do vseh državljanov v demokratični družbi. Organ pri svojem delovanju nedvomno zasleduje javni interes, kar pomeni, da so pomembni vsi temeljni podatki, na katerih temelji odločitev organa, ki jih ima javnost pravico izvedeti, zato je že pojmovno nemogoče, da bi tovrstni podatki v celoti predstavljali poslovno skrivnost.

Glede na vse navedeno je IP torej zaključil, da zahtevana dokumenta, katerih vsebina se nanaša na izvajanje javne službe, ne predstavljata izjeme od prostega dostopa po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

IP je po uradni dolžnosti preizkusil, ali so v konkretnem primeru morebiti podane katere druge izjeme od prostega dostopa ter ugotovil, da slednje niso podane.

Ne glede na to, da je IP ugotovil, da dokumenta ne predstavljata poslovne skrivnosti organa, se zaradi pritožbenih navedb prosilca podredno opredeljuje tudi do javnega interesa za dostop in ugotavlja, da je javni interes za razkritje predmetnih dokumentov v konkretnem primeru zagotovo podan. Pri tem je IP v izhodišču izhajal iz stališča sodne prakse[15],  da je javni interes glede razkritja podan, če so ogrožene take vrednote, kot je življenje, zdravje ali varnost ljudi in podobno.

Z vpogledom v predmetna dokumenta je IP ugotovil, da predstavljata protokol (navodila za delo z aparatom in navodila za izvedbo testa na tem aparatu), ki ga organ pri izvajanju javne službe mikrobioloških preiskav uporablja za detekcijo virusa SARS-CoV. Kot taka se, po presoji IP, dotikata temeljnih vrednot prebivalstva, tj. zdravje in zagotavljanje in ohranjanje zdravja, torej gre nedvomno za dokumenta, katerih razkritje je v javnem interesu.

Test interesa javnosti je sicer urejen v 2. odstavku 6. člena ZDIJZ, ki določa, da se ne glede na določbe prvega odstavka istega člena, dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije, razen v določenih primerih, ki so v zakonu tudi jasno določeni (kamor pa izjema poslovne skrivnosti ne spada, opomba IP).

Bistvo presoje testa javnega interesa je v možnosti relativizacije določene izjeme, ki pa mora biti omejena zgolj na tiste primere, ko je interes javnosti za razkritje določene izjeme močnejši od interesa, zaradi katerega je določena informacija zavarovana kot izjema. Pri uporabi testa javnega interesa je treba presoditi tudi, ali je javni interes za razkritje informacije javnega značaja lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije. Gre torej za izjemo od izjem, ki se uporablja zelo premišljeno in zgolj takrat, ko bi s pomočjo tega testa odkrili nekaj, kar bi pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za širšo javnost.

Prava javna razprava o pomembnih temah v javnem interesu je mogoča le, če je javnost podkrepljena z informacijami, ki ji omogočajo dejansko (in ne le navidezno) sodelovanje pri javni razpravi. Ustavno sodišče je tako sprejelo stališče, da se sodišče v posamični zadevi lahko v tehtanju javnega interesa spusti v oceno o tem, ali bi razkritje informacije »pripomoglo k pravi, vsebinski transparentnosti«^[16]. Zgolj prava, vsebinska transparentnost omogoča javnosti, da sodeluje v razpravah, ki so v širšem javnem interesu. Za informirano javno razpravo o neki zadevi je izjemnega pomena tudi, da javnost razpolaga s točnimi in zanesljivimi informacijami, kar je večkrat poudarilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice.^[17]

Pojem interesa javnosti ni v vsaki zadevi enak ali vnaprej definiran, temveč se lahko kaže v različnih pojavnih oblikah. Predvsem kot zahteva po preglednosti, odprtosti delovanja in v zavezi organov javnega sektorja, da delujejo odgovorno in skrbno pri odločanju o pomembnih javnih zadevah ter omogočajo informirano javno razpravo o pomembnih temah v javnem interesu. Pomembna korist, ki se jo zasleduje, je zagotavljanje preglednosti dela in odgovornosti ter s tem zmanjšanje možnosti neodgovornega sprejemanja političnih in strokovnih odločitev, saj preglednost prispeva k bolj premišljenim odločitvam in s tem k dvigu kakovosti dela. Odprtost informacij javnega značaja je pomembna tudi z vidika razumevanja posledic odločitev javnega sektorja, saj državljani le na ta način lahko razumejo posledice odločitev javnih organov in izrazijo pomisleke glede takih odločitev. Interes javnosti se kaže tudi v odprti razpravi o pomembnih družbenih temah. Med najpomembnejšimi koristmi za javnost zaradi odprtosti informacij javnega značaja je tako nedvomno razumevanje vsebin in možnost javne razprave, saj preglednost informacij povečuje razumevanje aktualnih vsebin v javni razpravi ter prispeva k verodostojni in odgovorni razpravi. Pri izvajanju testa javnega interesa je torej treba upoštevati situacije, v katerih je izražena potreba po odgovornosti in transparentnosti odločanja, obenem pa tudi situacije, ki sprožajo javno razpravo.

Javni interes je kot splošen interes, ki ne služi samo interesom ozke skupine oseb, opredeljen kot nekaj, kar bi koristilo javnemu vedenju in s tem omogočilo nadzor in sodelovanje javnosti pri oblikovanju tistih tematik, nad katerimi bi morala bdeti z vso skrbnostjo. Kaže se predvsem kot zahteva po preglednosti, odprtosti delovanja in v zavezi organov javnega sektorja, da delujejo odgovorno in skrbno pri odločanju o pomembnih javnih zadevah in pri porabi javnih sredstev. Odraža se v pravici posameznikov do obveščenosti, da so seznanjeni z odločitvami organov javnih oblasti, še posebej, če te posegajo v njihove pravice in obveznosti, v tem, da mora imeti javnost pri pomembnih družbenih temah dovolj informacij, če naj bi sodelovala v odprti javni razpravi. Javni interes za razkritje je na primer močan v situacijah, ki se navezujejo na pridobivanje ali porabo javnih sredstev, javno varnost, javno zdravje, odgovornost in transparentnost odločanja, pri informacijah, ki sprožajo širšo javno ali parlamentarno razpravo, pri informacijah, ki kažejo na zlorabo ali prekoračitev pooblastil v poslovanju javnih oblasti, ipd. Pojem interesa javnosti ni v vsaki zadevi enak ali vnaprej definiran, temveč se lahko kaže v različnih pojavnih oblikah. Prav tako se lahko interes javnosti s časom spreminja, saj je odvisen od številnih dejanskih okoliščin. Zasnova interesa javnosti torej ni konstantna, ampak spremenljiva in odvisna od trenutnega dejanskega stanja. S tem pa je pri izvajanju testa interesa javnosti omogočena presoja od primera do primera, ki upošteva različne in prav tako spremenljive dejavnike, ki tvorijo interes javnosti.

Pri testu javnega interesa gre tako za tehtanje, pri katerem je potrebno presoditi, kdaj prevlada pravica javnosti vedeti nad kakšno drugo pravico oziroma izjemo iz ZDIJZ –  v konkretnem primeru pravico do varovanja poslovne skrivnosti. Organ takšne presoje ob ugotovitvi poslovne skrivnosti ni opravil.

Upoštevajoč navedbe prosila in tematiko, na katero se nanašajo zahtevani dokumenti, je IP takšen test opravil v okviru materialno pravne presoje po uradni dolžnosti. 

V obravnavani zadevi je torej nastala kolizija dveh sobivajočih ustavnih pravic, in sicer med pravico do svobodne gospodarske pobude, ki vključuje varovanje poslovne skrivnosti (74. člen Ustave RS) in pravico dobiti informacijo javnega značaja (drugi odstavek 39. člena Ustave RS). V koliziji dveh enakovrednih pravic (tj. pravic, ki sta ustavnopravno varovani) je potrebna vsebinska omejitev obeh pravic in ne samo ene od njiju^[18].  Zato je moral IP uporabiti metodo razlage, ki jo teorija pozna tudi kot praktično konkordanco: gre za kompromis, ki naj zagotovi, da se obseg varovanja vsake pravice zmanjša le v obsegu, ki je nujno potreben zaradi uveljavitve druge pravice. Presoja, ali izvrševanje ene pravice že prekomerno omejuje izvrševanje druge, terja vrednostno tehtanje pomena obeh pravic in teže posega, v luči vseh okoliščin konkretnega primera^[19]. Po določbi tretjega odstavka 15. člena Ustave RS so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava.

IP najprej pripominja, da je že odločal o vsebinsko podobni zadevi[20], in sicer o dostopu do dokumentacije, ki se je nanašala na pridobitve in podaljšanja dovoljenja za promet z določenimi cepivi, pri čemer je IP presojal tudi javni interes za razkritje zahtevanih informacij ter ugotovil, da je podan velik javni interes, da se cepljenja s predmetnimi cepivi izvajajo, v smislu varovanja javnega zdravja in preprečevanja nalezljivih bolezni, in da ne gre zgolj za vprašanje poslovne skrivnosti. IP je to odločitev sprejel po sodbi sodišča v kateri je to podalo stališče, da je dostop do informacije javnega značaja v odvisnosti od okoliščin zahteve vsakokratnega prosilca lahko tudi v funkciji kakovostne javne razprave in svobode izražanja.

IP je tako v nadaljevanju presojal, ali je interes javnosti za razkritje informacije javnega značaja lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala organu z razkritjem informacije. Pri tem je izhajal iz že zgoraj navedenih ugotovitev, da organ ni konkretno pojasnil obstoja škode, ki bi mu nastala z razkritjem predmetnih dokumentov, ob ugotovitvi, da zgolj sklicevanje, da gre za avtorsko delo za priznanje škode ne zadošča. Ob tem IP še poudarja, da sklicevanje na avtorsko delo v postopkih seznanitve po ZDIJZ ne pomeni izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja. Ugotovitev o tem, da zahtevani dokument predstavlja avtorsko delo, namreč lahko vpliva le na način seznanitve z njim. Drugi odstavek 25. člena ZDIJZ namreč določa, da če je zahtevana informacija zavarovana skladno z zakonom, ki ureja avtorsko in sorodne pravico, in je imetnik pravic tretja oseba, organ prosilcu omogoči seznanitev z informacijo tako, da mu jo da zgolj na vpogled. Navedeno pomeni, da se je na varstvo avtorske pravice v zvezi z omejitvijo načina seznanitve mogoče sklicevati le v primerih, ko je imetnik avtorskih pravic tretja oseba, in ne organ, ki je zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja.

Po drugi strani pa IP ni mogel mimo dejstva, da sta predmetna dokumenta povezana  s področjem javnega zdravja, ki ga organ opravlja kot javno službo, bolj natančno z opravljanem mikrobioloških preiskav na področju detekcije virusa SARS-CoV, torej z opravljanjem testov na ta virus. Splošno znano dejstvo je, da so vladni ukrepi, ki so povezani z zajezitvijo tega virusa, vezani tudi na pogoj testiranja (kot enega od t.i. »PCT« pogojev), ki je v tem smislu močno vpet v družbeno življenje velikega števila prebivalstva in kot tak predstavlja aktualno temo v trenutnem času in času postavitve prosilčeve zahteve. Posledično je nedvomno, da obstajajo močni in konkretni argumenti za razkritje zahtevanih informacij, saj se te nanašajo na področje zdravstvenega varstva, kjer je potrebna čim večja in čim bolj kakovostna obveščenost. Zato je bistveno, da se javnost seznani s načinom izvajanj teh preiskav, ki jih izvaja organ kot dejavnost povezano z javnim zdravjem v okviru javne službe. Ob tem je bistveno, da je organ osrednji in največji slovenski javnozdravstveni laboratorij, ki opravlja storitve za potrebe države, predvsem za potrebe spremljanja javnozdravstvenih dejavnikov. Gre za javni zavod s certificiranim sistemom vodenja kakovosti po ISO 9001:2015, ki z akreditiranimi dejavnostmi po SIST EN ISO/IEC 17020:2012 in SIST EN ISO/IEC 17025:2017 odjemalcem zagotavlja mednarodno potrjeno neodvisno in nepristransko strokovno usposobljenost[21], zato je v javnem interesu, in to v času epidemije, kjer je interes javnosti za težo dejanj strokovnih organov na področju zdravja nedvomno velik, da se razkrije način opravljana takšnih preiskav.

Čeprav je stanje v zvezi z virusom Covid-19 nedvomno povezano z vrednoto javnega zdravja, pa IP izpostavlja, da to dejstvo ne more biti samo po sebi razlog za podan javni interes za razkritje dokumentov, ki so kakorkoli povezani s tem. Pojem interesa javnosti namreč ni v vsaki zadevi enak ali vnaprej definiran, temveč se lahko kaže v različnih pojavnih oblikah. Prav tako se lahko interes javnosti s časom spreminja, saj je odvisen od številnih dejanskih okoliščin. Zasnova interesa javnosti torej ni konstantna, ampak spremenljiva in odvisna od trenutnega dejanskega stanja. S tem pa je pri izvajanju testa interesa javnosti omogočena presoja od primera do primera, ki upošteva različne in prav tako spremenljive dejavnike, ki tvorijo interes javnosti. Ravno te časovne komponente pri presoji javnega interesa pa v obravnavanem primeru, po presoji IP, ni mogoče spregledati. Epidemija Covid-19 in z njo povezana vprašanja na področju zdravstva (od zaščitne opreme, cepiv, epidemioloških zdravstvenih ukrepov, itd.) so namreč močno prežeta z aktualnimi temami, ki se tičejo splošne širše javnosti in kot taka predstavljajo družbeni problem. Transparentnost delovanja javnega sektorja (kamor spada tudi organ) na tem področju je zato v tem času ključna za zagotovitev zaupanja javnosti v zdravstvene ukrepe povezane z epidemijo.

V povezavi z navedenim se javni interes kaže predvsem kot zahteva po preglednosti, odprtosti delovanja in v zavezi organov javnega sektorja, da delujejo odgovorno in skrbno pri odločanju o pomembnih javnih zadevah in pri porabi javnih sredstev. Odraža se v pravici posameznikov do obveščenosti, da so seznanjeni z odločitvami organov javnih oblasti, še posebej, če te posegajo v njihove pravice in obveznosti, v tem, da mora imeti javnost pri pomembnih družbenih temah dovolj informacij, če naj bi sodelovala v odprti javni razpravi. Da je bilo delo organa v zadnjem obdobju povezano z izvajanjem preiskav pri detekciji virusa Covid - 19 (verifikacijo testov za detekcijo tega virusa) predmet javnih razprav in celo parlamentarne preiskave Državnega zbora, se je prepričal tudi IP[22], zato je v obravnavnem primeru podan velik javni interes za razkritje zahtevanih dokumentov, ki predstavljata osnovo za delo z aparatom, ki ga zaposleni pri organu uporabljajo pri izvajanju teh preiskav. To so po mnenju IP močni in konkretni argumenti za razkritje zahtevanih informacij, saj se nanašajo na delovanje javnega zavoda pri izvajanju laboratorijskega dela na področju preiskav v zvezi z zaznavo virusa, ki v obdobju zadnjih dveh let močno posega v stanje družbe. Ob nujnosti čim večje in čim bolj kakovostne obveščenosti o izvajanju teh preiskav, je pri načinu njihovega izvajanja nedvomno podan velik javni interes, da se le ta izvajajo, v smislu varovanja javnega zdravja, saj so (tudi) na njihov rezultat vezani epidemiološki ukrepi, ki veljajo za celotno družbo. Še več, dostopnost do zahtevane dokumentacije nikakor ne bo posegla v obstoječ javni interes za izvajanje testiranja na Covid - 19, temveč ravno nasprotno, javni interes glede javnega zdravja, se bo z dostopom do zahtevanih informacij še okrepil in prispeval k višji stopnji varstva uporabnikov, kar je v javnem interesu. Seznanitev javnosti z zahtevanimi podatki bo tako omogočila razpravo o pomembni družbeni temi, ki je z vidika varovanja javnega zdravja nedvomno v interesu širšega kroga ljudi.

Ob tem IP poudarja, da dejstvo, da je predmet zahteve v tem delu strokovna dokumentacija, ni na strani argumentov za nerazkritje teh dokumentov. V zvezi s tem se IP sklicuje na stališče sodne prakse[23], sprejete v primerih, kjer je bila predmet presoje prav tako  dokumentacija s področja javnega zdravja, in v katerem je sodišče jasno zapisalo, da pri presoji, ali je dokument javno dostopen, zavezanec ne sme izhajati iz predvidevanja, kaj in ali si bodo uporabniki informacije napačno razlagali, pač pa mora izhajati iz drugačne usmeritve in načela, in sicer kako napraviti povzetek glavnih značilnosti, da bodo navodila za uporabo tako razumljiva, da bo omogočena boljša in informiranost zadevnih posameznikov. Aplicirano na konkretni primer to pomeni, da je na ta način mogoče zagotoviti zaupanje v pojasnila organa v zvezi z  njegovim delom na področju predmetnih preiskav, ki jih sicer proaktivno objavlja na svoji spletni strani. 

Upoštevajoč vse navedeno je IP, ob tehtanju koristi, ki jih prinaša prosilcu oziroma javnosti dostop do informacij javnega značaja ter na drugi strani teža posega v svobodno gospodarsko pobudo, zaključil, da javni interes za razkritje zahtevanega dokumenta prevlada nad pravico organa do varstva poslovne skrivnosti, torej, da je škoda, ki bi nastala z razkritjem dokumentov, manjša kot javni interes po seznanitvi z njima. Zato je IP s 1. točko izreka te odločbe odredil, da mora organ razkriti zahtevana dokumenta.

Prosilec ima na podlagi 17. člena ZDIJZ pravico določiti, na kakšen način se želi seznaniti z zahtevano informacijo, organ pa nima pravice prosilcu odreči pravice do oblike, v kateri želi prejeti zahtevano informacijo. Edino omejitev, ki vpliva na obliko informacije, predstavlja določba drugega odstavka 25. člena ZDIJZ, po kateri lahko prosilec dobi samo vpogled v informacijo, ki je zavarovana skladno z zakonom, ki ureja avtorsko pravico. Prosilec je v zahtevi izbral elektronsko obliko. Ker pa je organ v postopku navajal, da zahtevana dokumenta predstavlja intelektualno stvaritev zaposlenih – avtorsko delo, je moral IP način seznanitve presoditi še ob upoštevanju določb drugega odstavka 25. člena ZDIJZ.

Za takšno presojo je IP moral rešiti sporno vprašanje, ali je zahtevana informacija zavarovana skladno z ZASP in je imetnik pravic tretja oseba, zaradi česar se prosilcu omogoči seznanitev z informacijo zgolj na vpogled. Kot že navedeno zgoraj, IP še enkrat poudarja, da avtorsko delo ne pomeni ene od izjem od prostega dostopa do informacij javnega značaja, temveč gre le za vprašanje oblike (načina) seznanitve s prosto dostopno informacijo javnega značaja, ki je sicer avtorskopravno varovana. 

Skladno z določbo drugega odstavka 25. člena ZDIJZ organ omogoči dostop do zahtevane informacije zgolj v obliki vpogleda, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja, prvič, da gre za informacijo, ki je zavarovana skladno z ZASP, in drugi pogoj, da je imetnik te pravice tretja oseba oziroma da ta pravica ni bila prenesena na organ.

IP je zato najprej ugotavljal, ali sta predmetna dokumenta Delo z aparatom Neumodx tm 96, ND-IV-NLZOH-OMMMB-08-31 in Dokazovanje virusa SARA – COV-2 s testom NEUMODX tm sars – COV-2 ND-IV-NLZOH-OMMMB-08-32 zavarovana skladno z zakonom, ki ureja avtorsko pravico.

V skladu s 5. členom Zakona o avtorski in sorodnih pravicah[24]( v nadaljevanju ZASP) je avtorsko delo individualna intelektualna stvaritev s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki je na kakršenkoli način izražena, če ni v ZASP drugače določeno. Avtorsko delo je torej pravni pojem, ki ga ureja ZASP. Iz navedene definicije in obstoječe sodne prakse ter pravne teorije izhaja pet predpostavk, ki morajo biti izpolnjene, da se posamezno delo šteje za avtorsko delo po ZASP, in sicer so to individualnost, intelektualnost oziroma duhovnost, stvaritev, področja ustvarjalnosti in izraženost.

Organ se tekom postopka s sklicevanjem na avtorsko delo ni opredelil do posameznih kriterijev avtorskega dela v zvezi s predmetnim dokumentoma, pač pa je le pavšalno navajal, da gre za intelektualno stvaritev, ki vključuje znanje in izkušnje avtorjev, zaposlenih pri organu in spada v  znanstveno področje človeške ustvarjalnosti. Ob tem se je skliceval na odločbo IP, št. 090-95/2012/12 z dne 20. 6. 2012.

V navedeni odločbi je IP priznal avtorskopravno varstvo po ZASP navodilom za uporabo opreme, ki jo uporablja zdravstveno osebje, s čimer je, kot ugotavlja IP, glede tega dela presoje mogoče potegniti vzporednice s predmetno zadevo. IP je zato v nadaljevanju v okviru materialno pravne presoje po uradni dolžnosti, preverjal obstoj posameznih predpostavk avtorskega dela glede zahtevanih dokumentov upoštevajoč navedeno prakso in specifike konkretnega primera.

Nedvomno so v konkretnem primeru glede obeh dokumentov izpolnjeni kriteriji stvaritve, izraženosti in področja ustvarjalnosti. Kriterij stvaritve namreč pomeni, da gre za delo, ki ga je ustvaril človek (in ne npr. računalnik),  kriterij izraženosti, da je delo izraženo v zunanjem svetu (npr. da je napisano na papir), kriterij področja ustvarjalnosti pa, da mora iti za delo, ki pripada eni izmed treh kategorij – znanost, književnost ali umetnost. V konkretnem primeru ni dvoma, da zahtevani dokumenti predstavljajo dela s področja znanosti, ki so izražena v pisni obliki in jih je ustvaril človek.

Kriterij duhovnosti pomeni, da gre za delo človekovega duha, da se torej z njim izražajo misli, občutki ipd. avtorja. Bistveno je, da gre za delo posameznikovega intelekta (duha) in ne toliko fizičnega dela. Prav tako pa intelektualnost avtorskega dela opozarja na to, da gre pri avtorskem delu za t.i. nematerialno dobrino, ki jo je treba razlikovati od njegovih nosilcev (npr. papirja). Posledično gre za delo, ki se lahko pojavlja in izkorišča sočasno na različnih koncih sveta (ubikviteta), ne da bi bilo s tem izčrpano (neizčrpnost). Upoštevaje navedeno IP ugotavlja, da je element duhovnosti prav tako izpolnjen glede obeh predmetnih dokumentov. V obeh primerih je namreč ustvarjanje zahtevalo delo intelekta oz. duha avtorja, prevladovalo ni neko fizično delo. Zato je šlo nedvomno za izraz misli avtorja, in sicer za ubesedene misli o tem, kako aparat deluje, iz česa je sestavljen, kakšen je postopek dela z njim, in njegovo vzdrževanje, na kakšen način pojasnila o delovanju aparata posredovati uporabniku, vrednotenje in način podajanja vzorcev na tem aparatu. Glede na navedeno je torej pri pripravi obeh dokumentov nedvomno prevladovalo duhovno ustvarjanje in je ustvarjalec moral uporabiti svoj intelekt za pripravo teh intelektualnih stvaritev. Prav tako oba dokumenta lahko uporabljajo različni uporabniki sistema, ne da bi se pri tem navodila izčrpala oz. zmanjšala. Za zahtevana dokumenta torej nedvomno veljata tako ubikviteta kot neizčrpnost, oba dokumenta pa sta bila pripravljena predominatno z uporabo intelekta oz. duha avtorja.

Individualnost dela predstavlja značilnost, ki avtorsko delo ločuje od ostalih, avtorsko nevarovanih del, od drugih avtorsko varovanih del in hkrati od umetniške in kulturne dediščine, ki je last širše javnosti. Gre za zahtevo po tem, da ima delo vsaj še toliko izvirnih potez, da se ga še lahko uvršča med avtorska dela.  Če torej avtor neodvisno od nekega drugega dela, ustvari svoje delo z individualnimi potezami, torej brez posnemanja oziroma neposrednega prevzemanja iz drugega dela, je izpolnjena predpostavka individualnosti dela.

Po presoji IP je v zvezi s predmetnima dokumentoma izpolnjen tudi kriterij individualnosti. Avtor je moral v navodilih pojasniti delovanje kompleksne naprave uporabniku, kar bi lahko naredil na zelo različne načine. Nedvomno je individualnost botrovala izbiri besed, stavkov in načinu podajanja navodil za uporabo aparatov. Vsako od navodil vsebuje slike, tabele in druge slikovne prikaze delovanja naprave in ravnanja z vzorci. Obe navodili sta zelo strukturirani in razdeljeni na poglavja in podpoglavja. Odločitev o tem, kako natančno bo posameznik obrazložil delovanje kompleksnejše naprave, katere besede bo uporabil, kako jih bo strukturiral, razdelil (ali bo uporabil enotno besedilo, poglavja, podpoglavja, točke ipd.), kakšne grafične prikaze bo uporabil (tabele, grafe, fotografije aparatov, slike monitorja ipd.), da bo navodilo uporabno za čim večji krog uporabnikov, v konkretnem primeru nedvomno izkazuje izpolnjenost kriterija individualnosti dela.

Glede na navedeno, IP ugotavlja, da zahtevana dokumenta v konkretnem primeru izpolnjujeta vseh pet temeljnih predpostavk avtorskega dela. Nedvomno gre za deli, ki sta izraženi in predstavljata intelektualno stvaritev avtorja in spadata v znanstveno področje človeške ustvarjalnosti. Po vsebinski preučitvi dokumentov IP ocenjuje tudi, da imata dokumenta tudi zadostno mero individualnosti, da se štejeta za avtorsko delo. S to presojo je IP sledil organu, ki je predmetna dokumenta označil kot avtorsko delo. Navedeno pomeni, da je prvi pogoj iz drugega odstavka 25. člena ZDIJZ, za omejitev seznanitev zgolj na vpogled, izpolnjen.

Po drugi strani pa IP ugotavlja, da ni izpolnjen drugi pogoj, ki ga za omejitev seznanitve na vpogled določa drugi odstavek 25. člena ZDIJZ, to je da je imetnik te pravice tretja oseba oziroma da ta pravica ni bila prenesena na organ.

Glede na navedbe organa na ogledu in camera, da sta predmetna dokumenta avtorsko delo strokovnjakov, ki so zaposleni pri organu, IP ugotavlja, da so bile na podlagi 101. člena ZASP avtorske pravice na predmetnih dveh dokumentih prenesene na organ. Navedeni člen namreč določa, da kadar avtorsko delo ustvari delojemalec pri izpolnjevanju svojih obveznosti ali po navodilih delodajalca (avtorsko delo iz delovnega razmerja), se šteje, da so materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja na tem delu izključno prenesene na delodajalca za deset let od dokončanja dela, če ni s pogodbo drugače določeno. Ker sta bila predmetna dokumenta ustvarjena s strani zaposlenih pri organu v okviru izvajanja njihovih delovnih nalog, in od dokončanja teh dokumentov ni minilo več kot deset let (oba dokumenta imata kot datum izdelave naveden datum 27. 8. 2020), ob tem pa IP ugotavlja še, da ne gre za posebne pravice v smislu 102. člena ZASP, organ pa ob tem tudi ni navajal, drugačne pogodbene rešitve, so materialne avtorske pravice in druge pravice, na teh dveh dokumentih, skladno z 101. členom ZASP, prenesene na organ. To pomeni, da ni pogojev za omejitev seznanitve z zahtevanima dokumentoma na vpogled. Zato je IP naložil organu, da predmetna dokumenta prosilcu posreduje v elektronski obliki, kot jo je izbral prosilec v zahtevi, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

Ob tem IP še pojasnjuje, da predmetna dokumenta vsebujeta osebne podatke (ime in priimek) zaposlenih pri organu, ki so dokument izdelali, pregledali in odobrili. Ti zaposleni so javni uslužbenci, ki so delo v zvezi s predmetnima dokumentoma opravili v okviru svojega delovnega razmerja. V tem okviru sta ime in priimek teh javnih uslužbencev absolutno javni podatek, na podlagi določbe 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki določa da se dostop do zahtevane informacije dovoli, če gre za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, razen v primerih iz 1. in 5. do 8. točke prvega odstavka ter v primerih, ko zakon, ki ureja javne finance ali zakon, ki ureja javna naročila, določata drugače. Ker so ti podatki, torej absolutno javni, IP v postopek kot stranskih udeležencev ni pozival teh javnih uslužbencev, saj je skladno z a 26. a členom ZDIJZ v postopku z zahtevo za dostop do informacije javnega značaja stranka postopka samo prosilec, če je predmet odločanja dostop do podatkov, za katere je z zakonom določeno, da so javni.

1. Druga alineja zahteve prosilca (podatki o kraju, datumu in času odvzema kužnine, ki se uporablja za detekcijo virusa SARS-CoV« in sledenje vzorcu v laboratoriju skozi proces analize)

Organ je dostop do teh podatkov zavrnil, ker pri njem ne nastajajo oziroma organ z njimi ne razpolaga v povezavi, kot to zahteva prosilec. V odločbi je še pojasnil, da poleg tega tudi ne razpolaga z orodji, s katerimi bi za prosilca te dokumente ustvaril, saj je potrebno upoštevati tudi, da navedeni zaprošeni dokumenti vsebujejo osebne podatke, med njimi tudi posebne vrste osebnih podatkov, in sicer podatke v zvezi z zdravjem, ki se lahko obdelujejo samo v primerih, določenih v členu 9 Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov. Posredovanje navedenih osebnih podatkov prosilcu pa nikakor ne predstavlja katerega od primerov dopustne obdelave po 9. členu te uredbe. Poleg tega je organ v dopisu št. 161-0-7-IJZ/2020-2 z dne 1. 7. 2021 s tem v zvezi navajal, da organ za poročanje rezultatov uporablja avtomatiziran laboratorijski sistem (LIS), ki zagotavlja visoko stopnjo integritete in ki tehnično ne omogoča posredovanja anonimiziranih izvidov. Vsak poseg v LIS je zaradi varstva osebnih podatkov zabeležen, posebne vrste osebnih podatkov, kamor sodijo osebni podatki v zvezi z zdravjem, pa se lahko obdelujejo samo v primerih, določenih v 9. členu Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov, posredovanje teh osebnih podatkov pa nikakor ne predstavlja katerega od primerov dopustne obdelave po 9. členu navedene uredbe.

IP se je o navedbah organa prepričal na ogledu in camera. Organ je pojasnil, da je v zvezi s tem delom zahteve kot dokument mogoče prepoznati mikrobiološki izvid, katerega vzorec je bil posredovan IP z dopisom 5. 7. 2021 in ponovil, da ta dokument vsebuje posebne vrste osebnih podatkov pacienta, do katerih prosilec ni upravičen. Dalje je organ pojasnil, da se ti izvidi sicer avtomatično pošljejo v Centralni register podatkov o pacientih in do njih potem dostopa posameznik in pooblaščeni zdravnik. Ob tem je še poudaril, da njegov informacijski sistem ne omogoča priklica podatkov v takšni obliki, kot jo zahteva prosilec.

Prosilec temu v pritožbi ni nasprotoval, prav tako ni podal nasprotnih navedb po tem, ko je prejel zapisnik o ogledu in camera.

Upoštevajoč dejstvo, da je pojem informacije javnega značaja pravni pojem, je torej glede tega dela zahteve IP moral presoditi, ali je organ utemeljeno zatrjeval, da s takšnimi podatki, kot jih zahteva prosilec, ne razpolaga v materializirani obliki, torej da ti podatki ne izpolnjujejo tretjega pogoja zgoraj pojasnjene definicije informacije javnega značaja.

Kot izhaja iz določbe prvega odstavka 4. člena ZDIJZ in tudi določbe prvega odstavka 1. člena ZDIJZ, informacijo javnega značaja namreč predstavlja samo dokument, ki že obstaja, je že ustvarjen, oz. dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oz. pridobil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«.

Kriterij materialne oblike dokumenta seveda ne pomeni, da se mora informacija nahajati zgolj v neki fizični obliki, pač pa je sem treba šteti tudi elektronsko obliko. Podatki, ki se pri organu nahajajo v elektronski obliki, iz dostopa do informacij javnega značaja niso izključeni. Ob uporabi različnih računalniških orodij je mogoče navedene podatke povezovati oziroma združevati in oblikovati v nove podatke oziroma informacije, ki se v bazi prej niso nahajale. Prav slednje pa je lahko sestavni del uporabe določenih podatkovnih zbirk, ki jih tudi uporabljajo pri organu zaposlene oziroma za to pooblaščene osebe pri svoji vsakdanji rabi in ki je torej z razlogi za obstoj take zbirke podatkov neločljivo povezan. Pri dostopu do informacij javnega značaja, s ciljem transparentnega delovanja organov pri opravljanju javnih nalog, je ključno, da se posamezniku omogoči dostop do podatkov, ki se v taki zbirki nahajajo, če temu nasproti ne stojijo dejanske ovire oziroma zakonske omejitve ali prepovedi. Organ mora za ta namen prosilcu posredovati zahtevane informacije, ki jih je mogoče iz podatkovne zbirke pridobiti z uporabo tistih orodij, ki so za dostopanje do navedenih elektronskih podatkov na voljo in so sestavni del njihove običajne uporabe (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 336/2018 z dne 7. 2. 2018). V primeru, da organ razpolaga z dokumentom in lahko že s samim vpogledom v informacije iz dokumenta ugodi zahtevi prosilca, je organ to dolžan storiti; vendar pa v primerih, kadar bi organ dokument moral šele sestaviti iz informacij, ki bi jih pridobil iz vpogleda v dokumente ali bi informacije iz dokumenta moral vsebinsko ovrednotiti oz. dokumente med seboj sešteti in pripraviti statistični pregled, pa slednje predstavlja ustvarjanje novega dokumenta, tega pa organ na podlagi ZDIJZ ni dolžan storiti.

Glede na navedbe organa v izpodbijani odločbi in v dopisu, št. 161-0-7-IJZ/2020-2 z dne 1. 7. 2021 ter upoštevajoč njegova pojasnila na ogledu in camera, je IP ugotovil, da bi dokumente, ki bi ustrezali prosilčevi zahtevi v tem primeru predstavljali izvidi, ki jih organ izdaja ob opravi PCR testov in katerega vzorec je organ IP posredoval z dopisom z dne 1. 7. 2021. IP se je na ogledu in camera prepričal, da organ s temi izvidi ne razpolaga v materializirani obliki dokumenta v smislu ZDIJZ, temveč se ti izvidi, v obliki kot jo želi prejeti prosilec, torej s podatki o kraju, datumu in času odvzema kužnine, ki se uporablja za detekcijo virusa SARS-CoV in  nato  sledenje vzorcu v laboratoriju skozi proces analize, ne hranijo pri organu, ampak se po končanem postopku rezultati teh testov, torej končni izvid, poročajo preko avtomatiziranega laboratorijskega sistema (LIS). Ta sistem tehnično ne omogoča posredovanja anonimiziranih izvidov, ampak se ti izvidi pošiljajo neposredno naprej v Centralni register podatkov o pacientih. Navedeno pomeni, da organ teh dokumentov v obliki in s podatki, kot jih zahteva prosilec (podatki o kraju, datumu in času odvzema kužnine in sledenju vzorca brez osebnih podatkov ljudi, ki so testirani z metodo qPCR za detekcijo virusa SARS-CoV2) nima, saj se ti izvidi pošiljajo preko avtomatiziranega laboratorijskega sistema (LIS) naprej v Centralni register podatkov o pacientih.

Kot izhaja iz zgoraj navedene prakse Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 336/2018, je organ dolžan posredovati zahtevane informacije, ki jih je mogoče iz podatkovne zbirke pridobiti z uporabo tistih orodij, ki so za dostopanje do navedenih elektronskih podatkov na voljo in so sestavni del njihove običajne uporabe. Kot je ugotovil IP na ogledu in camera, informacijski sistem organa ne omogoča priklica podatkov iz avtomatiziranega laboratorijskega sistema v vsebini in na način, kot jih zahteva prosilec. Kot je v nedavni sodbi II U 58/2020-11 z dne 12. 8. 2021 Upravno sodišče RS v 11. in 12. točki svoje obrazložitve podalo stališče, je treba kriterij materializirane oblike tolmačiti kar najširše in v skladu z namenom ZDIJZ. Tako je treba sem šteti tudi t.i. potencialni dokument (ang. potential oz. floating document). To pomeni, da ni nujno, da je dokument, ki ga prosilec zahteva, že v neki obliki, ki ima svoj naziv, formo ali da je celo natisnjen in shranjen v papirnati obliki. V informacijskih sistemih namreč "plava" na tisoče dokumentov, ki jih lahko  z ustreznim računalniškim ukazom prikličemo iz sistema. ZDIJZ od organov sicer ne zahteva, da ustvarijo nove dokumente, ampak zahteva, da se prosilcu posredujejo le tisti dokumenti, ki že obstajajo. Tako pri t.i. potencialnem dokumentu ni mogoče govoriti, da gre za dokument, ki ne obstaja, temveč ravno nasprotno - dokument nekje v informacijskem sistemu obstaja, saj je v sistem vnesenih dovolj podatkov, ki so opremljeni s t.i. metapodatki, kar pomeni, da ustrezen ukaz le strukturira podatke in izdela dokument s podatki, ki v sistemu že so. Na podlagi posameznega ukaza lahko organ iz računalniške baze izbere samo tiste podatke, ki se zahtevajo. Bistveno torej, po stališču sodišča, je, ali je iz računalniške baze podatkov mogoče priklicati podatke, kot jih zahteva prosilec in ali organ lahko izvede z relativno enostavnim postopkom oziroma ukazom priklic zahtevanih podatkov.

Glede na navedbe organa v izpodbijani odločbi in v dopisu, št. 161-0-7-IJZ/2020-2 z dne 1. 7. 2021 ter upoštevajoč ugotovljeno dejansko stanje po ogledu in camera, se IP ni pojavil noben dvom, da organ z zahtevanimi podatki te alineje zahteve ne razpolaga v obliki dokumenta v smislu ZDIJZ. Ti izvidi, v obliki, kot jo želi prejeti prosilec, torej s podatki o kraju, datumu in času odvzema kužnine, ki se uporablja za detekcijo virusa SARS-CoV in  nato  sledenje vzorcu v laboratoriju skozi proces analize, se ne hranijo pri organu, temveč organ rezultate teh testov, torej končni izvid, poroča preko avtomatiziranega laboratorijskega sistema (LIS). Ta sistem tehnično ne omogoča posredovanja anonimiziranih izvidov, ampak se ti izvidi pošiljajo neposredno naprej v Centralni register podatkov o pacientih. Posledično tudi ni mogoč priklic teh podatkov iz baz, kot to zahteva navedena sodna praksa. IP pojasnjuje, da so organi, ki so zavezani po ZDIJZ, dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta, zbirati informacij, opravljati raziskav, pridobiti dokumentov od drugih organov ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca, zato IP organu ne more naložiti, naj prosilcu posreduje dokumentacijo, s katero ne razpolaga, oziroma bi jo moral šele ustvariti.

Na podlagi teh ugotovitev IP zaključuje, da organ z dokumenti, kot jih zahteva prosilec v drugi alineji zahteve, ne razpolaga v materializirani obliki, zato je odločitev organa o zavrnitvi zahteve iz tega razloga pravilna in zakonita in je IP v tem delu pritožbo zavrnil, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe. 

Glede na takšno presojo IP glede dostopa do podatkov tega dela zahteve, je sklicevanje organa na posebne vrste osebnih podatkov v smislu člena 9 Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov, irelevantno. Prvič: sklicevanje na te določbe bi prišlo v poštev le, če bi zahtevani podatki te alineje izpolnjevali pogoje definicije informacije javnega značaj, in drugič: prosilec je te dokumente zahteval brez osebnih podatkov. Tudi sicer pa IP, kot obiter dictum pojasnjuje, da podatke v zvezi z zdravjem štejemo celo med posebne vrste osebnih podatkov[25], za katere veljajo strožja pravila obdelave. Vendar pa to ne pomeni, da teh podatkov samo zaradi tega dejstva ni mogel razkriti po ZDIJZ. Splošna uredba o varstvu podatkov v členu 86 določa, da javni organi oziroma javno ali zasebno telo lahko v skladu s pravom Unije ali pravom države članice, ki velja za javni organ ali telo, razkrije osebne podatke iz uradnih dokumentov, s katerimi razpolaga zaradi opravljanja nalog v javnem interesu, da se uskladi dostop javnosti do uradnih dokumentov s pravico do varstva osebnih podatkov v skladu s to uredbo. Ker razkritje osebnega podatka predstavlja vrsto obdelave osebnih podatkov po členu 4(2) Splošne uredbe o varstvu podatkov, je za presojo dopustnosti razkritja treba upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v členu 6(1) oz. kadar gre za posebne vrste osebnih podatkov, še pravne podlage, opredeljene v členu 9(2) Splošne uredbe o varstvu podatkov. Tako iz navedenih določb izhaja pravilo, da je obdelava osebnih podatkov (torej tudi razkritje podatkov javnosti) zakonita (dopustna), če je obdelava potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca in je poleg tega potrebna iz razlogov bistvenega javnega interesa na podlagi prava Unije ali prava države članice, ki je sorazmerno z zastavljenim ciljem, spoštuje bistvo pravice do varstva podatkov ter zagotavlja ustrezne in posebne ukrepe za zaščito temeljnih pravic in interesov posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki (točka c člena 6(1) v povezavi s točko g člena 9(2) Splošne uredbe o varstvu podatkov).

1. Tretja alineja zahteve prosilca (neobdelani podatki, ki so nastali z izvajanjem zgoraj omenjenega protokola za detekcijo SARS-CoV2 s qPCR testi - to zajema podatke vsakega vzorca ter njegovo
   analizo-»raw data« in pripadajočo kvantifikacijo, kakor tudi podatke o pripadajočem
   standardu in kontrolah)

Dostop do teh podatkov je organ zavrnil, ker gre za podatke v postopku izdelave (izjema 9. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ). Za svoje navedbe v izpodbijani odločbi ni podal nobenih razlogov.

Izjema dokumenta v izdelavi je urejena v 9. točki prvega odstavka 9. člena ZDIJZ, ki določa, da lahko organ zavrne dostop do zahtevane informacije, če se ta nanaša na podatek iz dokumenta, ki je v postopku izdelave in je še predmet posvetovanja v organu, njegovo razkritje pa bi povzročilo napačno razumevanje njegove vsebine.

Prosilec je v pritožbi glede tega navajal, da je to paradoks, saj je bila 9. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ motiv za zaprosilo teh podatkov v možnosti interpretacije teh podatkov s strani neodvisnega raziskovalca s področja molekularne mikrobiologije oziroma zainteresirane javnosti. Zato prosi za dostop do »surovih podatkov«, ko bo dokument oblikovan.

Organ v izpodbijani odločbi in tudi kasneje, v dopisu z dne 1. 7. 2021, ni navajal, kateri dokumenti so predmet tega dela zahteve prosilca. Na ogledu in camera je organ pojasnil, da so podlaga za izdelavo teh podatkov dokumenti  iz prve alineje, torej da ti podatki nastanejo pri izvajanju preiskav ob uporabi dokumentov Delo z aparatom Neumodx tm 96, ND-IV-NLZOH-OMMMB-08-31 in Dokazovanje virusa SARA – COV-2 s testom NEUMODX tm sars – COV-2 ND-IV-NLZOH-OMMMB-08-32. Organ je še navedel, da gre za podatke, ki so vidni na zaslonih aparata po obdelavi vzorca in so potem predmet strokovne presoje več strokovnjakov. Obdelani so šele, ko je izdan izvid. Neobdelani podatki ne morejo biti predmet javne diskusije.

Glede na takšne ugotovitve IP ne more slediti organu, da je v zvezi z zahtevanimi podatki podana izjema dokumenta v izdelavi. Kot pravilno opozarja prosilec, se je zahteva v tem delu nanašala na neobdelane podatke, ki so nastali na podlagi protokolov iz 1. alineje zahteve. Samo dejstvo, da so zahtevani še neobdelani podatki, namreč ne more pomeniti, da se organ avtomatično sklicuje na izjemo dokumenta v nastajanju. Predmetna izjema namreč zahteva dva pogoja, in sicer da mora biti dokument še v postopku izdelave in drugi pogoj, da je dokument še predmet posvetovanja pri organu. Ob tem IP še dodaja, da kriterije, kdaj gre za dokument v postopku izdelave, določa 4. člen Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja[26], ki med drugim pravi, da se za podatke iz dokumenta, ki je v postopku izdelave in je še predmet posvetovanja v organu, štejejo podatki v dokumentu, ki ga še ni podpisala in odposlala ali kako drugače zaključila uradna oseba organa, ki je v skladu z veljavnimi predpisi pooblaščena za odločanje.

V obravnavani zadevi neobdelani podatki niso v postopku izdelave, ampak so že izdelani, kar pomeni, da ni izpolnjen niti prvi pogoj navedene izjeme. Dokument, ki je v konkretnem primeru v postopku izdelave, je končni izvid, ki nastane potem, ko so podatki obdelani s predmetnim aparatom in presojani s strani strokovnjakov. Takšnega dokumenta pa prosilec s tem delom zahteve ni zahteval. Pač pa je jasno navajal, tako v zahtevi kot tudi v pritožbi, da želi neobdelane podatke. Iz tega izhaja, da izjeme iz 9. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ že iz teh razlogov ni mogoče uporabiti.

Vendar pa IP poudarja, da morajo tudi ti podatki izpolnjevati pogoje za obstoj informacije javnega, kar pomeni, da mora organ z njimi razpolagati v materializirani obliki. V zvezi s tem pa je IP na ogledu in camera ugotovil, da gre za podatke, ki so vidni le na zaslonih aparata po obdelavi vzorca in so potem predmet strokovne presoje več strokovnjakov, obdelani pa so potem šele, ko je izdan izvid. Neobdelani podatki (torej tisti, ki jih je zahteval prosilec) so torej prikazani na zaslonu ekrana aparata ob obdelavi vzorca in ne na kakšnem nosilcu, prav tako ni omogočena zaslonska slika tega ekrana, oziroma se ti podatki ne shranjujejo v aparatu ali pa kje drugje v sistemu, da bi bil mogoč njihov priklic.

IP tako zaključuje, da informacija, ki jo v konkretnem primeru zahteva prosilec, pri organu ne obstaja, kar pomeni, da ne gre za informacijo javnega značaja v smislu definicije iz prvega odstavka 4. člena ZDIJZ. IP, na podlagi izvedenega ogleda in camera namreč nima razloga, da bi dvomil v navedbe organa, da se zahtevanih podatkov ne da enostavno izpisati na način, kot ga zahteva prosilec. Prosilec ob tem ni navedel nobenih drugih dejstev, iz katerih bi izhajalo nasprotno, pač pa je v pritožbi navajal le, da želi dostop do surovih informacij, ko bo dokument oblikovan.

Kot izhaja iz prvega odstavka 4. člena ZDIJZ, organu ni treba ustvariti, pridobiti ali vzpostaviti dokumenta, ki ga v času vložitve zahteve prosilca nima. Iz opredelitve informacije javnega značaja namreč izhaja, da odgovori na vprašanja oziroma pojasnila, razne obrazložitve, izdelava statistike, komentarji in analize stanj, ne predstavljajo informacije javnega značaja. Informacijo javnega značaja predstavlja samo dokument, ki že obstaja, je že ustvarjen, oziroma dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil. Organi, ki so zavezani po ZDIJZ, so dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta, zbirati informacij, opravljati raziskav, ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca.

Ker so, glede na navedeno, razlogi organa za zavrnitev dostopa do podatkov te alineje zahteve sicer napačni, izrek pa je zakonit (saj je organ zavrnil dostop do teh podatkov), je IP v tej odločbi navedel pravilne razloge za zavrnitev, pritožbo pa tudi v tem delu zavrnil, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe (tretji odstavek 248. člena ZUP).

č) Četrta alineja zahteve prosilca (podatki o Ct vrednostih-v katerem ciklu se smatra test kot pozitiven, glede na pripadajočo kvantifikacijo)

IP ugotavlja, da je glede tega dela zahteve organ prosilcu posredoval pojasnilo, v katerem je pojasnil značilnosti CT vrednosti in način njihove diagnostike. Organ je v zvezi s tem odločil, da je glede te alineje zahteve prosilcu z izdajo takšnega pojasnila ugodil. Prosilec se s tem pojasnilom ne strinja in v pritožbi navaja, da ni prejel konkretne informacije, temveč izjavo, da se vrednost Ct, pri kateri se test smatra za pozitiven, spreminja. Da ni absolutna in konstantna, ampak variira v odvisnosti od številnih, v pojasnilu navedenih,  dejavnikov. V zvezi s tem poudarja, da organ navaja, da pri njih ne nastane dokument, kjer bi vzorcu sledili skozi proces analize, kar je kontradiktorno z navedbo, da se upoštevajo navedeni dejavniki, na podlagi katerih naj bi se odločali o vrednosti Ct, pri kateri se test smatra kot pozitiven. To pomeni, da neka dokumentacija sledljivosti vzorcu skozi analizo obstaja in to so podatki, katere je zahteval, dobil pa odgovor, da ne obstajajo v primerni obliki. Poleg tega zatrjuje, da še ni prejel konkretnih številk upoštevanih Ct-jev, kljub temu, da organ v izpodbijani odločbi navaja, da mu bodo te podatke posredovali. Zato navaja, da če je problem v osebnih podatkih, ki jih morajo zbrisati iz obstoječe dokumentacije, prosi za minimalno in maksimalno vrednost Ct-jev in za vsako vrednost v tem razponu nekaj reprezentativnih primerov s pripadajočimi dejavniki, na podlagi katerih je bila sprejeta odločitev, da se bo pri posamezni Ct vrednosti test smatral za pozitiven.

IP se strinja s prosilcem, da pojasnilo, v katerem organ pojasnjuje, zakaj mu določenih podatkov ni dal, ne pomeni odločitve o njegovi zahtevi. Skladno z določbo 22. člena ZDIJZ mora namreč organ, ki zahtevo za dostop delno ali v celoti zavrne, o tem izdati odločbo. Kot je IP pojasnil že zgoraj, informacijo javnega značaja predstavlja le dokument, organ pa pojasnil, zakaj določen dokument ne obstaja oziroma zakaj ni prosto dostopen izven odločbe ni dolžan in ne sme dati. IP pojasnjuje, da so organi dolžni omogočiti prosilcem dostop le do že obstoječih informacij ter niso dolžni ustvarjati novih dokumentov, zbirati informacij, opravljati raziskav ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca. IP dodaja, da iz samega ZUP, Uredbe o upravnem poslovanju ter načela prijazne in odprte javne uprave, sicer izhaja obveznost organov, da odgovorijo na vsako vlogo stranke, torej, da po svojih najboljših močeh, predvsem pa upoštevajoč svojo (predvsem stvarno) pristojnost, pomagajo prosilcu, da pride do želenih podatkov. Vendar pa IP opozarja, da ZDIJZ ne predstavlja instrumenta za zagotavljanje informiranosti prosilcev izven dometa samega zakona, ki konkretizira pravico pridobivanja že ustvarjenih dokumentov, s katerimi organ tudi dejansko razpolaga. Organi v postopku v skladu z ZDIJZ niso dolžni prosilcem dajati oz. pripravljati odgovorov na vprašanja, razen takrat, ko le-ti izhajajo iz že obstoječega dokumenta – v takem primeru organ prosilcu posreduje predmetni dokument. V tem delu IP opozarja, da iz definicije informacije javnega značaja izhaja logičen sklep, da odgovori na vprašanja oz. pojasnila, razne obrazložitve, komentarji in analize stanj ne predstavljajo informacije javnega značaja. Na pojasnila in razlage se torej načelo prostega dostopa, zapisano v 5. členu ZDIJZ, ne razteza in zato organi zavezanci prosilcem, na podlagi ZDIJZ, niso dolžni odgovarjati na vprašanja ter dajati pojasnil oz. razlag v zvezi z delovnim področjem organa, da bi zadostili zahtevi prosilca po ZDIJZ. Takšno stališče izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča RS, št. I U 1351/2010-12 z dne 25. 5. 2011. V kolikšnem obsegu organi prosilcem odgovarjajo na vprašanja, je predmet njihovih komunikacijskih strategij in ni del postopkov po ZDIJZ. Prosilec ima namreč po ZDIJZ pravico zahtevati dokumente, s katerimi organi zavezanci že razpolagajo, ne prosilci ne IP pa nimajo po tem zakonu nikakršnega vzvoda, s katerim bi prisilili organ, da posebej na zahtevo prosilca ustvari določen dokument (npr. pripravi odgovore na vprašanja, poda pojasnilo, obrazložitve ipd.).

Ker je organ z odločbo temu delu zahteve ugodil (1. točka izreka izpodbijane odločbe), vendar iz obrazložitve odločbe izhaja, da dejansko ni odločil, da prosilcu posreduje zahtevane podatke te alineje, ampak le pojasnilo – informacijo v zvezi s podatki o Ct vrednostih, in ker je takšno njegovo odločitev kot zavrnitev zahteve v tem delu razumel tudi prosilec, IP ugotavlja, da je 1. točka izreka izpodbijane odločbe v nasprotju z obrazložitvijo. V takšnih primerih prvi odstavek 251. člen ZUP predvideva, da pritožbeni organ sam dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti.

To je IP storil in v okviru ugotovitvenega postopka na ogledu in camera ugotovil, da so podatki o Ct vrednosti v algoritmu aparata in da na osnovi le teh in drugih parametrov aparat poda rezultat. Na podlagi takšnih ugotovitev je IP zaključil, da podatki o Ct vrednostih, kot jih zahteva prosilec, pri organu ne obstajajo v materializirani obliki. Gre namreč za podatke, ki so v algoritmih aparata in ne za podatke, ki bi se nahajali na kakšnem nosilcu, zato v zvezi s temi podatki ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 4. člena ZDIJZ in ne gre za informacijo javnega značaja in je treba dostop do podatkov te alineje zavrniti iz tega razloga.

V zvezi  prosilčevimi navedbami, da mu organ še vedno ni poslal zahtevanih Ct vrednosti, pa IP poudarja, da se sama izvršitev prvostopenjske odločbe ne presoja v tem pritožbenem postopku.

Če organ druge stopnje spozna, da je treba na podlagi dejstev, ugotovljenih v dopolnilnem postopku, zadevo rešiti drugače, kot je bila rešena z odločbo prve stopnje, odpravi odločbo prve stopnje in s svojo odločbo sam reši zadevo (drugi odstavek 251. člena ZUP). IP je zato v tem delu pritožbi ugodil, 1. točko izreka izpodbijane odločbe odpravil ter zavrnil zahtevo prosilca tudi do podatkov iz 4. alineje prosilčeve zahteve, kot to izhaja iz 3. točke izreka te odločbe.

19. Peta alineja zahteve prosilca (obdelani qPCR podatki za detekcijo virusa SARS-Cov2, ki se vnesejo v uradno statistiko inficiranih s covid 19 in podatki, ki so posredovani ter integrirani v sledilnik covid 19 (https.//covid-19.sledilnik.org/) in šesta alineja zahteve prosilca (rezultati novega multiplex PCR panela ter vnos teh podatkov v uradno statistiko in sledilnik covid 19.

Organ je dostop do podatkov teh dveh alinej zavrnil in v izpodbijani odločbi pojasnil, da teh podatkov ne vnaša v sledilnik covid-19, temveč v aplikacijo COVID-19 https://covid-19.nijz.si/index.jsp NIJZ, zbirne podatke pa urejajo na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo. Pri teh razlogih pa je vztrajal tudi na ogledu in camera.

Ob tem, da prosilec teh razlogov v pritožbi ni prerekal, IP ni našel dvoma, da v tem delu ne bi sledil organu, da s temi podatki ne razpolaga, torej v zvezi z njimi ni podan pogoj iz definicije prvega odstavka 4. člena ZDIJZ in tako ne gre za informacije javnega značaja, kot jih opredeljuje ZDIJZ.

IP pojasnjuje, da v pritožbenem postopku glede dostopa do informacij javnega značaja nima pristojnosti, da bi se spuščal v presojo zakonitosti in smotrnosti ravnanja organa ter v vprašanje, zakaj organ ne razpolaga z dokumenti, ki jih prosilec navaja v pritožbi, na način kot jih prosilec želi pridobiti, niti ali bi organ z zahtevanimi informacijami moral razpolagati na način, kot jih želi pridobiti prosilec. IP pojasnjuje, da so organi, ki so zavezani po ZDIJZ, dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta, zbirati informacij, opravljati raziskav, pridobiti dokumentov od drugih organov ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca, zato IP organu ne more naložiti, naj prosilcu posreduje dokumentacijo, s katero ne razpolaga oziroma bi jo moral še ustvariti.

Upoštevajoč navedeno je IP, v zvezi s temi podatki, pritožbo zavrnil, kot to izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

10. Glede podatkov o protokolu za detekcijo virusa SARS-CoV2, ki so javno dostopni (https.//doi.org/10.1128/JCM.00599-20), vendar ni omogočen dostop do neobdelanih podatkov (qPCR test za detekcijo SARS-CoV2), pregleda obdelave podatkov ter njihovega vnosa v uradno statistiko in sledilnik covid 19.

V zvezi s tem delom zahteve je organ dostop zavrnil in navajal, da gre za objavljen članek Clinical Evaluation of the cobas SARS-CoV-2 Test and a Diagnostic Platform Svvitch during 48 Hours in the Midst of the COVID-19 Pandemic v strokovni reviji Joumal of Clinical Microbiology, katerega avtorji so kolegi iz Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo (IMI).

Na ogledu in camera je organ pojasnil, da gre za javno dostopen članek, ki ni nastal pri organu in za njegovo interpretacijo organ ni pristojen.

Prosilec tem razlogom tekom pritožbenega postopka ni nasprotoval.

IP pojasnjuje, da organ na podlagi določb ZDIJZ ni dolžan po svetovnem spletu iskati različnih tujih člankov ter ugotavljati/presojati, iz katerih člankov bi lahko izhajale informacije, na katere se nanaša zahteva prosilca in posledično prosilcu posredovati povezave na te članke, pač pa mora ostati v okvirih ZDIJZ in prosilcu omogočiti dostop do dokumenta, ki izpolnjuje pogoje definicije javnega značaja po prvem odstavku 4. člena ZDIJZ. 

Glede na navedeno je IP v zvezi z dostopom do teh podatkov zavrnil prosilčevo pritožbo in potrdil izpodbijano odločbo, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

Glede prosilčeve razširitve zahteve v pritožbi

Z vpogledom v pritožbo je IP ugotovil, da je prosilec v pritožbi zahteval še nekatere dodatne dokumente, in sicer tam našteta navodila posameznega testa za regulacijo Ct-jev.

IP v zvezi s tem pojasnjuje, da takšne razširitve zahteve, ki jo prosilec poda v pritožbi, torej po izdaji izpodbijane odločbe, pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe ni mogoče upoštevati. Skladno s 133. členom ZUP in z načelom dispozitivnosti[27] lahko namreč stranka v okviru uvedenega upravnega postopka razpolaga s svojim zahtevkom (lahko ga npr. spremeni, razširi), zgolj do odločitve oz. do izdaje odločbe na prvi stopnji[28]. Da je IP kot drugostopni organ na tak zahtevek stranke vezan pri odločanju o pritožbi v skladu z določilom prvega odstavka 133. člena ZUP v povezavi s četrtim odstavkom 27. člena ZDIJZ, po katerem se postopek s pritožbo izvaja po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek (ZUP), je izpostavilo tudi sodišče v sodbi, št. I U 1915/2011 z dne 13. 3. 2013. Ko je postopek uveden, lahko stranka do izdaje odločbe na prvi stopnji razširi ali spremeni postavljeni zahtevek ne glede na to, ali ima razširjeni oziroma spremenjeni zahtevek isto pravno podlago ali ne, če se tak zahtevek opira na iste bistvene sestavine dejanskega stanja in če je organ pristojen za njegovo reševanje (133. člen ZUP). To pomeni, da se prosilec ne more pritožiti glede dokumentov, ki jih v zahtevi ni zahteval. Vsebina zahtevka, ki ni bila predmet izpodbijane odločbe in o kateri organ na prvi stopnji ni odločal, tako tudi ne more biti predmet presoje IP kot pritožbenega organa. Prosilec lahko s pritožbo zahtevek zoži, ne more pa ga razširiti oziroma vsebinsko spremeniti. Navedeno pomeni, da informacije, dostop do katerih je na novo zahteval prosilec šele v pritožbi, ne morejo biti predmet tega pritožbenega postopka. Posledično je pritožba v tem delu, ko je prosilec zahteval naštete dokumente, prav tako neutemeljena. Ob tem IP pripominja, da zgolj pisna zahteva za dostop do informacij javnega značaja, omogoča tudi pravno varstvo (formalna zahteva, 13. člen ZDIJZ). Poleg tega ZDIJZ prosilcu pri uveljavljanju pravice do dostopa do informacij javnega značaja nalaga izpolnjevanje nekaterih formalnih zahtev, ki se nanašajo na obvezne sestavine pisne zahteve (vloge), s katero se prosilec obrne na organ. Po določbi prvega odstavka 17. člena ZDIJZ mora formalna zahteva vsebovati podatke o organu (navedbo organa, kateremu se pošilja), podatke o vložniku (osebno ime ali naziv pravne osebe ter naslov) in podatke o morebitnem zastopniku ali pooblaščencu. ZDIJZ v drugem odstavku 17. člena nalaga prosilcu opredelitev informacije, s katero se želi seznaniti, ter na kakšen način se želi seznaniti z vsebino zahtevane informacije (vpogled, prepis, fotokopija, elektronski zapis).

Sklepno

IP je na podlagi navedenega ugotovil, da je organ na prvi stopnji, glede dokumentov iz prve alineje prosilčeve zahteve, napačno uporabil materialno pravo, zato je pritožbi v tem delu ugodil in na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP, 2. točko izreka odločbe organa odpravil in sam rešil zadevo tako, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. Organ je dolžan prosilcu posredovati dokumenta, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. 

V zvezi z dostopom do podatkov iz 4. alineje zahteve, je IP na podlagi drugega odstavka 251. člena ZUP pritožbi ugodil, odpravil 1. točko izreka izpodbijane odločbe in zavrnil dostop do zahtevanih dokumentov te alineje zahteve, kot to izhaja iz 3. točke izreka te odločbe.

Z 2. točko izreka te odločbe je IP glede ostalih delov zahteve, pritožbo prosilca zavrnil, na podlagi prvega oziroma tretjega odstavka 248. člena ZUP.  

Posebni stroški v tem postopku niso nastali. Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah[29] (Ur. l. RS, št. 42/2007-UPB3, s spremembami in dopolnitvami; ZUT) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

Maja Wondra Horvat, univ. dipl. prav.

svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka

[1] Iz spisov ni razvidno, če jo je prosilec morda dvignil na pošti 3. 12. 2021.

[2] Navedeno izhaja iz Registra zavezancev za informacije javnega značaja, ki ga vodi Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (AJPES).

[3] Uradni list RS, št. 23/05 – uradno prečiščeno besedilo, 15/08 – ZPacP, 23/08, 58/08 – ZZdrS-E, 77/08 – ZDZdr, 40/12 – ZUJF, 14/13, 88/16 – ZdZPZD, 64/17, 1/19 – odl. US, 73/19, 82/20, 152/20 – ZZUOOP, 203/20 – ZIUPOPDVE in 112/21 – ZNUPZ)

[4] Datum je bil določen na predlog organa, ob upoštevanju razpoložljivosti njihovega strokovnega kadra, ki je moral biti prisoten na ogledu, zaradi razjasnitve dejanskega stanja, opomba IP.

[5] Uradni list RS, št. 17/14 in 66/19.

[6] Npr. sodbi Upravnega sodišča opr. št. U 32/2008-25 z dne 8 10. 2008 in opr. št. U 284/2008-35 z dne 27. 5. 2009.

[7] Besedilo Predloga Zakona o poslovni skrivnosti je javno dostopno na spletnih straneh Državnega zbora.

[8] Enako je zapisano v Direktivi 2016/943.

[9] Več o tem glej Komentar ZGD, 39. člen, str. 194-196.

[10] Tako upravno sodna praksa, ki se sicer nanaša na določbe ZGD-1, ki so veljale pred uveljavitvijo ZPosS, vendar pravno vprašanje po mnenju IP ostaja enako: npr. sodbe, št. U 284/2008 z dne 27. 5. 2009, št. U 1276/2008 z dne 11. 2. 2010, št. I U 1132/2015 z dne 27. 1. 2016.

[11] Takšno je tudi stališče Upravnega sodišča v sodbi opr. št. U 32/2008-25 z dne 8 10. 2008 in opr. št. U 284/2008-35 z dne 27. 5. 2009.

[12] Dostopen na https://www.nlzoh.si/wp-content/uploads/2020/12/Sklep_o_ustanovitvi_NLZOH_1.pdf

[13] Dostopen na spletni strani organa

[14] Enaka je določba 35. člena Statuta organa.

[15] Npr. sodbe Upravnega sodišča, št. I U 1257/2011-11 z dne 25. 4. 2012, I U 1488/2011-95 z dne 18. 4. 2012 in št. I U 1992/2010-28 z dne 28. 9. 2011.

[16] Sodbi Ustavnega sodišča U-I-201/14-14 in U-I-202/14-13 z dne 19. 2. 2015.

[17] Odločitev ESČP v zadevi Guseva v. Bulgaria (odst. 37 in 53) in v zadevi Társaság a Szabadságjogokért v. Hungary (odst. 27).

[18] Tako tudi odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-406/05 z dne 12. 4. 2007.

[19] Enako Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 23/2019 z dne 23. 1. 2020, povzeto po J. Zobec, Praktična konkordanca v ustavnosodni presoji, Pravosodni bilten, št. 2/2011, str. 13.

[20] Odločba št. 090-136/2013/59 z dne 18. 11. 2019 po sodbi Upravnega sodišča RS IU 1520/2016-80.

[21] Povzeto po navedbah na spletni strani organa,  https://www.nlzoh.si/kakovost/.

[22] Npr. https://www.24ur.com/novice/korona/nlzoh.html, https://www.24ur.com/novice/slovenija/kar-je-bil-fafangel-za-epidemijo-sem-bila-jaz-za-mikrobiologijo-zdaj-pa-sem-na-zavodu.html, https://www.dnevnik.si/1042975562, …

[23] Npr. sodbe I U 337/2014 z dne 22. 10. 2015 in I U 1520/2016-80 z dne 3. 7. 2019

[24] Ur. l. RS, št. 94/2004 s spremembami.

[25] Posebne vrste osebnih podatkov (»občutljivi osebni podatki«) so skladno s členom 9(1) Splošne uredbe o varstvu podatkov tisti osebni podatki, ki razkrivajo rasno ali etnično poreklo, politično mnenje, versko ali filozofsko prepričanje ali članstvo v sindikatu, ter genski podatki, biometrični podatki za namene edinstvene identifikacije posameznika, podatki v zvezi z zdravjem ali podatki v zvezi s posameznikovim spolnim življenjem ali spolno usmerjenostjo.

[26] Uradni list RS, št. 24/16.

[27] V postopku dostopa do informacij javnega značaja velja načelo dispozitivnosti, kar pomeni, da se postopek začne in vodi po volji stranke in v okviru njenega materialnega zahtevka.

[28] Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. U 1481/94-6, VS12074.

[29] Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami.