prosilec - Zavod RS za blagovne rezerve

POVZETEK:

Organ je z odločbo zavrnil prosilcu dostop do zahtevanih dokumentov zaradi varstva sodnega postopka, torej zaradi izjeme od dostopa po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, ker organ ni dovolj popolno ugotovil dejstev, ki so relevantna v obravnavanem primeru. Organ se je namreč v utemeljitvi svoje odločitve skliceval na izjemo varstva sodnega postopka, pri čemer pa ni v ničemer izkazal, da sta zahtevana dokumenta dejansko bila predložena v navedenem sodnem postopku, in ni predložil škodnega testa pristojnega organa. Povedano drugače, IP je ugotovil, da je v obrazložitvi odločbe škodo za sodni postopek presojal organ sam in ne pristojni organ. IP je ugotovil tudi, da so navedbe organa, ki izjemo od dostopa zatrjuje, pavšalne. Upoštevaje navedeno je pritožbi ugodil in zadevo vrnil organu v ponovno odločanje.

ODLOČBA:

Številka: 090-171/2021/2

Datum:  24. 5. 2021

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju: IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15, 32/16 in 7/18; v nadaljevanju: ZDIJZ) ter prvega in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju: prosilec), z dne 4. 5. 2021, zoper odločbo Zavoda Republike Slovenije za blagovne rezerve, Dunajska cesta 106, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: organ), št. 090-0004/2021-2 z dne 13. 4. 2021, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

ODLOČBO:

1. Pritožbi prosilca z dne 4. 5. 2021 se ugodi. Odločba Zavoda Republike Slovenije za blagovne rezerve, št. 090-0004/2021-2 z dne 13. 4. 2021, se odpravi in se zadeva vrne organu v ponovni postopek, ki mora o zadevi odločiti najpozneje v 30 (tridesetih) dneh od vročitve te odločbe.

2. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

Obrazložitev:

Prosilec je z zahtevo z dne 11. 3. 2021 od organa zahteval, da mu posreduje:

- naročilnico oziroma pogodbo, ki jo je organ sklenil z Inštitutom za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, IPP-PF, na podlagi katere je 12. 6. 2020 plačal inštitutu 5.807,20 evrov, in

- pravno mnenje oziroma pisni izdelek inštituta.

Organ je z odločbo št. 090-0004/2021 - 2 z dne 13. 4. 2021 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) zahtevo prosilca za dostop do zahtevanih podatkov v celoti zavrnil, na podlagi izjeme po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Najprej je ugotavljal, ali dokument predstavlja informacijo javnega značaja, upoštevaje določbe prvega odstavka 1. člena in prvega odstavka 4. člena ZDIJZ. Ugotovil je, da so izpolnjeni vsi trije pogoji, ki jih zakon zahteva za obstoj informacije javnega značaja. Naročilnica oziroma pogodba in pridobljeno pravno mnenje spadata v delovno področje organa, sta del dokumentarnega gradiva, pri čemer je organ pogodbo ustvaril sam, pravno mnenje pa pridobil od Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, IPP-PF. V drugi fazi je preveril, ali so izpolnjeni pogoji prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ter pri tem izpostavil 8. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ugotovil je, da je predmet zahteve dokumentacija, ki je trenutno v pravdnem postopku pri …, ter se nato opredelil še do drugega pogoja za obstoj te izjeme, t.i. škodnega testa. Pravdni postopek je v fazi obravnavanja, v katerem materialni dokazi še niso bili izvedeni. Prosilec ni ne stranka pravdnega postopka ne stranski intervenient, prav tako ni vpoklican kot priča v pravdnem postopku. Na ta način bi lahko vnaprejšnje razkritje dokaznega gradiva zunanjemu uporabniku ogrozilo prosto presojo dokaznega gradiva določeno v 8. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)[1], ki govori, katera dejstva štejejo za dokazana. Iz 8. člena ZPP izhaja, da sodišče odloči, katera dejstva štejejo za dokazana s sodbo in po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Prosilec bi lahko predmet zahteve uporabil v nasprotju z namenom pravice do dostopa informacij javnega značaja in vplival na izvedbo in presojo dokazov. Prosilec bi lahko nedopustno vplival na priče v postopku, kolikor bi posredovane informacije selektivno posredoval v javnost in tako neposredno nasprotoval pravilom in načelom postopkov pred sodiščem. Pravdni postopek se trenutno nahaja v fazi, ko se ne more predvideti, kateri materialni dokazi so poglavitni za ugotovitev resničnega dejanskega stanja in bodo lahko podlaga za izrek sodbe. Določen dokument je v neki fazi postopka lahko povsem brez pomena, tekom postopka pa se lahko izkaže, da gre za enega glavnih dokazov. Če bi se javnost v tej fazi postopka seznanila z vsebino zahtevane dokumentacije, bi po presoji organa lahko nastala škoda za izvedbo postopka, saj bi razkritje lahko vplivalo npr. na izjave prič in splošno na zavarovanje dokazov v postopku. Glede na konkretne okoliščine primera, torej naravo, obsežnost in kompleksnost zadeve, škode za pravdni postopek ni mogoče bolj konkretno opredeliti. Organ meni, da bi razkrivanje dokumenta pred zaključkom sodnega postopka, pred predložitvijo vseh dokumentov in pred izvedbo vseh dokazov, lahko povzročilo oteženo izvedbo postopka, saj vse navedeno medsebojno vpliva na izvedbo posameznih procesnih dejanj. Z razkritjem dokumentacije, ki jo zahteva prosilec, bi po mnenju organa nastala škoda pri izvedbi konkretnega postopka, ki pa je večja od pravice javnosti, da se seznani s to informacijo. Zahtevo prosilca je tako zavrnil, ker sta po njegovem mnenju izpolnjena oba pogoja, ki ju za obstoj navedene izjeme določa ZDIJZ. V naslednji fazi je presojal, ali obstoji pogoj izjeme dostopa po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ. Ugotovil je, da v konkretnem primeru ne gre za tako močan interes javnosti, kot je npr. javna varnost, zdravje, odgovornost in transparentnost odločanja, zato predmeta zahteve ni mogoče razkriti na podlagi drugega odstavka 6. člena ZDIJZ. Nato je ugotavljal še, ali je možen delni dostop po 7. členu ZDIJZ in 19. členu Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (v nadaljevanju: Uredba)[2]. Ugotovil je, da le-ta ni mogoč na način, da informacije ne bi bile razbrane iz delov, ki bi bili odobreni za vpogled prosilcu. Pravni posel in predmet, na podlagi katerega je predmet nastal, je enovit dokument in obstoji kot celota. Organ je tako ugotovil, da je izpolnjena izjema o zavrnitvi dostopa po drugem odstavku 19. člena Uredbe, saj določenih informacij ni mogoče izločiti iz dokumenta ter omogočiti vpogleda le v del predmeta zahteve. Upoštevaje navedeno in 26. člen ZDIJZ je organ ugotovil, da predmet zahteve pomeni izjemo po 6. členu ZDIJZ, saj izpolnjuje oba pogoja, določena v 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, in da delni dostop ni možen, zato je izdal zavrnilno odločbo.

Prosilec je zoper odločbo organa vložil pritožbo z dne 4. 5. 2021. Mnenja je, da zahtevane informacije nikakor ne predstavljajo podatka, ki bi bil pridobljen ali sestavljen zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi. Izjema bi bila podana, če bi šlo za dokumente, ki so bili pridobljeni (od zunaj – recimo pravna mnenja, analiza argumentov,…) ali sestavljeni (pri organu) zaradi sodnega postopka (denimo taktika obrambe, pravna ali izvedenska mnenja,…). V konkretnem primeru gre za dokumente, katerih priprava ni imela nobene zveze s sodnim postopkom in so sedaj kvečjemu objektivni dokaz v sodnem postopku. V konkretnem primeru za zavrnitev dostopa manjka osnovna premisa , in sicer da se zahteva po ZDIJZ nanaša na dokument, ki je bil sestavljen za potrebe postopka. Ne zahteva namreč nič takšnega. Prepričan je, da noben dokument, ki je imel kadarkoli status informacije javnega značaja, ne more te lastnosti izgubiti naknadno zaradi začetka sodnega postopka. Ali drugače, če pravdnega postopka ne bi bilo, se organ nanj sploh ne bi skliceval. Zamisliti je mogoče tudi situacijo, ko bi pred začetkom pravdnega postopka nekdo tretji prišel do dokumentacije preko zahteve za dostop do informacij javnega značaja, po začetku sodnega postopka pa bi organ dostop do te iste dokumentacije zavračal. Po mnenju prosilca ni v tem nobene logike. Prosilec je tako mnenja, da mu je organ dolžan posredovati zahtevane podatke, saj se nanašajo na porabo javnih sredstev (organ je IPP-PF 12. 6. 2020 plačal 5.807,20 evra). Ne strinja se tudi z obrazložitvijo organa, da v konkretnem primeru ni podan močan javni interes. Do zahtevanih dokumentov je želel priti zaradi sumljivih okoliščin sklepanja pogodbe za nabavo zaščitnih sredstev med organom in družbo … V zvezi s to pogodbo … V Državnem zboru je 7. 7. 2020 potekala 20. redna seja Komisije za nadzor javnih financ, na kateri so bili obravnavani »Sumi o sistemski korupcijo na podlagi neustreznega, nepreglednega ter negospodarnega postopka nabave zaščitnih mask med Zavodom RS za blagovne rezerve in podjetjem ...«. Z enim izmed sklepov je komisija ugotovila nesmotrno in neracionalno porabo proračunskih sredstev. V nadaljevanju je prosilec izpostavil še določene izjave s seje in se do njih opredelil. Izpostavil pa je tudi ugotovitve Računskega sodišča v revizijskem poročilu Učinkovitost nabav zaščitne in medicinske opreme za obvladovanje širjenja virusa SARS-CoV-2 št. 320-8/2020/98 z dne 17. 3. 2020 glede posla z imenovano družbo. Navedel je tudi, da je tudi Komisija za preprečevanje korupcije izpostavila številne sumljive okoliščine v zvezi s poslom. Na podlagi vsega navedenega je tako mnenja, da je interes javnosti po razkritju informacij velik. Glede zaščitne opreme proti koronavirusu vlada v javnosti veliko zanimanja, še posebej ob dejstvu, da so bile zaznane številne nepravilnosti, povezane z nabavami, kot so neučinkovitost pri nabavah in korupcijska tveganja, zato je nujno, da se vse informacije v zvezi s tem razkrijejo. Do zahtevanega mnenja želi priti zato, ker bi se rad prepričal, kako je lahko organ na njegovi podlagi utemeljeval sklenitev drugega dodatka k pogodbi z imenovano družbo

Organ po prejemu pritožbe izpodbijane odločbe ni nadomestil z novo ter je pritožbo prosilca, na podlagi 245. člena ZUP, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, z dopisom št. 090-0004/2020-4 z dne 17. 5. 2020, poslal v odločanje IP. Pritožbi je priložil spisovno dokumentacijo.

Pritožba je utemeljena.

Meje preizkusa s strani pritožbenega organa

IP je kot organ druge stopnje v skladu z 247. člena ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo tako preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

IP ugotavlja, da prosilec izpodbija odločbo organa v celoti.

V tem postopku ni sporno, da je organ zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja po 1. členu ZDIJZ in da z zahtevanima dokumentoma razpolaga v materializirani obliki, kar pomeni, da so pogoji  za informacijo javnega značaja iz 4. člena ZDIJZ v obravnavanem primeru izpolnjeni. Organ je namreč kopiji zahtevanih dokumentov posredoval IP ob odstopu pritožbe.

V zvezi z nadaljnjo presojo zadeve pa IP ugotavlja, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, ker organ ni dovolj popolno ugotovil dejstev, ki so relevantna v obravnavanem primeru. Organ se je namreč v utemeljitvi svoje odločitve skliceval na izjemo varstva sodnega postopka, pri čemer pa ni v ničemer izkazal, da sta zahtevana dokumenta dejansko bila predložena v navedenem sodnem postopku, in ni predložil škodnega testa pristojnega organa. Povedano drugače, IP ugotavlja, da je v obrazložitvi odločbe škodo za sodni postopek presojal organ sam in ne pristojni organ. Prav tako IP ugotavlja, da so navedbe organa, ki izjemo od dostopa zatrjuje, pavšalne. Na okoliščine, ki so relevantne pri izjemi varstva sodnega postopka, je sicer IP opozoril organ že v odločbi št. 090-300/2020/2 z dne 5. 1. 2021, in jih ponovno navaja v nadaljevanju obrazložitve te odločbe.

Ker torej organ ni ugotavljal vseh dejstev, ki so pomembna za odločitev v predmetni zadevi, kar pomeni, da ni upošteval načel in določb ZUP, je s tem bistveno kršil pravila upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člen ZUP). IP je tako odločil, da zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje.

Napotila organu prve stopnje za odločanje v ponovljenem postopku

Ker je IP kot drugostopenjski organ, enako kot organ prve stopnje, dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, je dolžan upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP. Postopek je torej treba voditi hitro, kar pomeni tudi s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. IP je ocenil, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, ki razpolaga z zahtevanima dokumentoma in tudi podrobno pozna vsa relevantna dejstva v zvezi z njima.

V skladu s tretjim odstavkom 251. čl. ZUP mora organ druge stopnje, kadar odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi in brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve, izdati novo odločbo, zoper katero ima stranka pravico pritožbe.

Organ je dolžan v skladu z načelom materialne resnice ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen ZUP). Pred izdajo odločbe mora organ strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek 138. člena ZUP). Obliko, način izdaje in sestavne dele upravne odločbe ureja ZUP v členih 210 do 218. Vsebino izreka določa ZUP v 213. členu, vsebina obrazložitve upravne odločbe pa v 214. členu ZUP. V izreku odločbe se odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank. Izrek je najpomembnejši del odločbe, ker med vsemi sestavnimi deli edini pridobi status dokončnosti, pravnomočnosti in izvršljivosti. Po sodbi Vrhovnega sodišča št. U 1549/93-5 postane pravnomočen le izrek odločbe in le-ta ima pravne učinke vse dotlej, dokler ni na zakonit način odločba odpravljena ali razveljavljena. Izrek mora biti kratek in določen (jasen oziroma nedvoumen. Izrek se kljub načelni kratkosti ne sme sklicevati na materialne predpise, temveč mora predstavljati samostojno podlago za izvršbo. Če izrek ni jasen oziroma določen, ker se sklicuje le na skladnost z zakonom, pravice in obveznosti prosilca pa (ni)so natančneje razvidne samo iz obrazložitve, je odločba nezakonita.  Namen določbe 214. člena ZUP, ki določa, kaj mora obsegati obrazložitev odločbe, pa je med drugim omogočiti preizkus odločbe v pritožbenem postopku. Obrazložitev avtoritativne odločitve je eden poglavitnih pravil upravnega (procesnega) prava v smislu omejevanja nadrejene oblasti in njene zlorabe. Prav tako bi lahko pravico do obrazložitve šteli kot del pravice do poštenega obravnavanja oz. postopka po 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (Svet Evrope). Obrazložitev je nujna zlasti zato, da stranka lahko uveljavi pravna sredstva in da pritožbeni oziroma pristojni organ lahko preveri zakonitost in pravilnost izpodbijane rešitve. Šele obrazložitev namreč pojasni, zakaj je organ odločil, kot sledi iz izreka.[3]

V ponovljenem postopku je organ dolžan jasno opredeliti, katera dokumenta sta bila predmet njegove presoje ter nato zahtevana dokumenta presoditi tudi z vidika obstoja morebitnih izjem od prostega dostopa po ZDIJZ. V primeru obstoja katere od izjem, mora presojati tudi, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa v skladu z določbami 7. člena ZDIJZ in 19. člena Uredba ter natančno in določno opredeliti, v katerem delu se posamezni dokument prekrije in na podlagi katere konkretne izjeme od prostega dostopa. Določba 19. člena Uredbe namreč določa, da če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 5.a in 6. člena ZDIJZ, se šteje, da jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, če jih je mogoče fizično odstraniti, prečrtati, trajno prekriti ali drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v fizični obliki; zbrisati kodirati, blokirati, omejiti oziroma drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v elektronski obliki (prvi odstavek). Ne glede na zapisano se šteje, da informacije iz dokumenta ni mogoče izločiti, če bi bilo tako izločeno informacijo mogoče razbrati iz drugih informacij v dokumentu (drugi odstavek 19. člena Uredbe). 

Na podlagi tako izvedenega ugotovitvenega postopka bo organ lahko določno opredelil izrek odločbe (213. člen ZUP). V izreku odločbe morajo biti posamično navedeni konkretni dokumenti, ki so predmet presoje in niso prosto dostopni, ker predstavljajo izjemo po ZDIJZ, oziroma v katerem delu se prekrijejo informacije, ki predstavljajo izjemo (npr. v dokumentu št… . se prekrije ime in priimek posameznika in podobno). Takšen izrek omogoča določljivost in izvršljivost, ki zadosti zakonskim normam in pravni varnosti, do katere je prosilec upravičen. Kot že navedeno, ker postane pravnomočen oziroma dokončen in izvršljiv le izrek, mora biti ta jasen, razumljiv in določen. V izreku je treba navesti tudi obliko, v kateri bo prosilcu posredovana zahtevana informacija javnega značaja, ter odločiti o stroški postopka.

Če bo organ pri presoji zahtevanih dokumentov ugotovil, da je podana katera od izjem od prostega dostopa po ZDIJZ, pa ne gre za izjeme iz 1. ter 5. do 8. točke prvega odstavka ZDIJZ oziroma primere, ko zakon, ki ureja javne finance ali zakon, ki ureja javna naročila, določata drugače, je dolžan nadalje upoštevati tudi določbo 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Organ se mora v takem primeru torej v ponovljenem postopku opredeliti tudi do vprašanja, ali gre za podatek o porabi javnih sredstev.

V zvezi z izjemo varstva sodnega postopka po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ IP ponovno poudarja, da organ relevantne ocene o morebitni škodi za izvedbo sodnega postopka sam ne more podati, takšna ocena mora biti pridržana sodišču, ki v postopku odloča. Takšno je tudi stališče Upravnega sodišča (npr. sodbi št. U 62/2007-12 z dne 5. 3. 2008 in št. U 664/2007-9 z dne 21. 2. 2008), ki opozarja, da mora imeti sodišče popolno avtonomijo, da samo oceni, ali bi razkritje podatkov škodovalo izvedbi postopka ali ne. IP tako posledično meni, da v obravnavanem primeru škodni test ni bil opravljen pravilno. Tudi po ustaljeni praksi IP je za oceno škode, ki bi z razkritjem informacij nastala za postopek, pristojen organ, pred katerim teče ta postopek, temu pa sledi, kot že navedeno, tudi sodna praksa. Ob tem IP poudarja, da namen izjeme po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ni varovanje interesov pravdnih strank v postopku, ampak je objekt varstva pravilna in zakonita izvedba samega pravdnega postopka. Povedano drugače, v okviru drugega pogoja predmetne izjeme je treba izkazati škodo, ki bi nastala za obravnavani postopek, in ne tiste, ki bi nastala eni od strank postopka.

Sklepno

IP je na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag ugodil pritožbi prosilca in izpodbijano odločbo organa, na podlagi prvega in tretjega odstavka 251. člena ZDIJZ, odpravil in zadevo vrnil organu v ponovni postopek (1. točka izreka odločbe). Organ bo moral pri ponovnem odločanju pravilno ugotoviti dejansko stanje, pri tem pa upoštevati določbe ZDIJZ in ZUP ter napotila IP.

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, zato je odločil kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

Ta odločba je v skladu s trideseto točko 28. člena Zakona o upravnih taksah[4] oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor. 

Postopek vodila:

Nataša Siter, univ. dipl. prav.

svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.

informacijska pooblaščenka

[1] Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 – ZArbit, 45/08, 111/08 – odl. US, 57/09 – odl. US, 12/10 – odl. US, 50/10 – odl. US, 107/10 – odl. US, 75/12 – odl. US, 40/13 – odl. US, 92/13 – odl. US, 10/14 – odl. US, 48/15 – odl. US, 6/17 – odl. US, 16/19 – ZNP-1 in 70/19 – odl. US.

[2] Uradni list RS, št. 24/16.

[3] Več Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, urednika prof. dr. Tone Jerovšek in prof. dr. Gorazd Trpin, 2004, komentar k 214. členu.

[4] Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16, 30/18 – ZKZaš in 189/20 - ZFRO.

.