Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
SLO | ENG

Iskalnik po odločbah in mnenjih VOP

+ -
Datum: 19.09.2011
Naslov: Fotografiranje naključnih oseb na javnih površinah pri nas
Številka: 0712-1/2011/2285
Vsebina: Mediji, fotografije kot OP
Pravni akt: Mnenje

V dopisu sprašujete, kako je glede fotografiranja naključnih oseb na javnih površinah pri nas. V celem svetu je zelo znana in priljubljena zvrst fotografije »ulična oziroma street« fotografija. V večini držav, ki ste jih obiskali, je jasno določeno, da na javni površini lahko fotografiraš karkoli oziroma kogarkoli, izjema so seveda vojaške ustanove in podobno. Brez vprašanj, brez dovoljenja. Na Youtube-u je moč videti veliko videoposnetkov fotografov iz raznih držav (ZDA, UK, Nemčija), ki so to tudi dokaj provokativno dokazovali. Tudi ob prihodu policije, ki je samo preverila njihovo delovanje, jih niso odstranili oziroma jim prepovedali fotografirati, saj niso kršili nobenega zakona. V zvezi s prej navedenim vas zanima ureditev v Sloveniji, in sicer, ali lahko fotografirate naključno osebo na javni površini, kot je npr. ulica, trg, trgovina, ali lahko fotografirate naključno osebo na javni prireditvi, npr. na odru, pred odrom, med gledalci. Ali lahko te fotografije uporabite za lastne namene, npr. za spletno stran, Facebook, portfolio, razstavo. Dopis zaključujete z vprašanjem, ali je pri nas ulična fotografija sploh dovoljena, ali kar enostavno prepovedana.

V nadaljevanju vam na podlagi predstavljenega dejanskega stanja in na podlagi 7. točke prvega odstavka 49. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07 – UPB1, v nadaljevanju ZVOP-1) ter 2. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št 113/05 in 51/2007-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), posredujemo naše neobvezujoče mnenje v zvezi z vašim vprašanjem.

V primeru ulične fotografije se po mnenju Pooblaščenca ZVOP-1 ne uporablja. Bistvo ulične fotografije kot posebne zvrsti dokumentarne fotografije je s pomočjo fotografske kamere zabeležiti posameznike na javnih mestih v posebnih okoliščinah, situacijah, interakcijah z živo in neživo naravo oziroma z drugimi posamezniki. Ulična fotografija lahko poleg tega, da nudi estetski užitek, služi tudi kot posebna oblika dokumentiranja npr. socialnih razmer časa, v katerem je bila posneta. Gre za izvrševanje svobode izražanja iz 39. člena Ustave RS, ki v konkretnem primeru pretehta nad pravico posameznika do varstva njegovih osebnih podatkov. Fotograf mora pa kljub temu paziti, da ne poseže v osebnostne pravice posameznika, ki fotografa lahko toži, če le ta s fotografijo bistveno poseže v njegovo zasebnost.

Kot iz prej navedenega izhaja, se ulična fotografija po svojem namenu bistveno razlikuje od lokacijskih storitev, kot je npr. Googlov Street View. Slednja je namenjena virtualnemu sprehodu čez npr. del mesta, preverjanju, koliko je prostih parkirnih mest, ali je urejen dostop za invalide ipd. Storitev služi skoraj izključno praktičnim namenom. V tem je razlika med ulično fotografijo in npr. lokacijskimi storitvami, ki gradijo na fotografijah.

Ob tem je treba upoštevati, četudi se določba 38. člena Ustave RS oziroma ZVOP-1 v primeru ulične fotografije ne uporabljata, to ne pomeni, da posameznikom, ki se nahajajo na fotografiji, predpisi ne dajejo nobenega varstva njihovih osebnostnih pravic. Nasprotno, pravni red daje upodobljenemu določljivemu posamezniku vrsto zahtevkov, s katerimi lahko varuje svojo osebnostno pravico na lastni podobi. V zvezi z zahtevki, ki temeljijo na 35. členu ZVOP-1, Pooblaščenec pojasnjuje, da sam nima stvarne pristojnosti, pač pa jo imajo sodišča.

Pravna podlaga za dopustne posege v osebnostne pravice je običajno (veljavno) soglasje posameznika, v katerega pravice se posega.


I. Uvod

Najprej je treba pojasniti stvarno pristojnost Pooblaščenca. Ta je pristojen za tisti del posameznikove zasebnosti, ki se nanaša na varstvo osebnih podatkov v zbirkah osebnih podatkov in ga ureja 38. člen Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/1991, 42/1997, 66/2000, 24/2003, 69/2004, 68/2006, v nadaljevanju Ustava RS). Vprašanja, ki se zastavljajo v zvezi s posameznikovo pravico na lastni podobi (torej njegovo upodobitvijo na fotografiji) kot osebnostno pravico, se nanašajo tudi na del širše pravice do zasebnosti iz 35. člena Ustave RS. Ta določa, da je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Varstvo te pravice lahko posameznik uveljavlja pri pristojnih sodiščih.

Če se prej navedeno pove nekoliko drugače, se ZVOP-1 ne uporablja in Pooblaščenec ni stvarno pristojen, če se ne obdelujejo osebni podatki. Pooblaščenec tudi ni pristojen, če se obdelujejo osebni podatki, vendar ti niso del zbirke osebnih podatkov oziroma niso namenjeni vključitvi v zbirko osebnih podatkov. Prav tako je uporaba ZVOP-1 izključena, če se osebni podatki obdelujejo izključno za osebno uporabo, družinsko življenje ali za druge domače potrebe.

II. Uporaba ZVOP-1 in ulična fotografija

Zaradi jasnosti je najprej treba opredeliti pojme iz vašega dopisa. Z ulično fotografijo (ang. street photography) Pooblaščenec razume zvrst dokumentarne fotografije, katere bistvo je posameznik(a/e) prikazati v neki posebni situaciji na javnem kraju, kot so ulice, parki, plaže, nakupovalni centri, zborovanjih ipd.. Posameznik lahko dobi občutek, kaj je to ulična fotografija, če si ogleda dela H. Cartier-Bressona, R. Franka, W. Kleina, G. Winogranda, B. Gildna idr..

Pooblaščenec je v svojih mnenjih, objavljenih na spletnih straneh, že obširno obravnaval in odgovarjal na vprašanja, ki nastanejo s fotografijo posameznika in varstvom osebnih podatkov, npr. v mnenju številka 0712-242/2009/2, z dne 11.6.2009 in 0712-258/2010, z dne 25.5.2010. Mnenji lahko z iskalnikom poiščete na naslednji povezavi: www.ip-rs.si/varstvo-osebnih-podatkov/iskalnik-po-odlocbah-in-mnenjih/odlocbe-in-mnenja-varstvo-osebnih-podatkov/. V nadaljevanju zato Pooblaščenec zgoščeno obravnava vprašanja zasebnosti in pravice posameznika na njegovi lastni podobi na primeru ulične fotografije.

Uvodno je treba opozoriti na razlikovanje med samim fotografiranjem in objavo fotografije. Sàmo fotografiranje javnega prostora, na katerih se nahajajo tudi določljivi posamezniki, pri čemer fotograf narejenih fotografij npr. ne razširja, pač pa jih ima izključno za osebno uporabo, z vidika ZVOP-1 ni sporno. Še več, v tem primeru se ZVOP-1 sploh ne uporabi, ker ZVOP-1 v 7. členu sam izključuje svojo uporabo. Osebne dejavnosti so, v nasprotju s poklicnimi ali pridobitnimi dejavnostmi tiste, ki se nanašajo na (dobesedno) zasebno uporabo s strani posameznika.

Pri objavljanju uličnih fotografij, če se s tem misli na fotografije podobne tistim, kot so jih posneli prej navedeni avtorji, se po mnenju Pooblaščenca ZVOP-1 načeloma ne uporablja. Bistvo ulične fotografije je po mnenju Pooblaščenca fotografirati posameznike, kot že navedeno, v posebnih okoliščinah, situacijah, interakcijah z živo in neživo naravo oziroma z drugimi posamezniki. Ulična fotografija po mnenju Pooblaščenca lahko med drugim predstavlja izredno pomemben dokument nekega časa. Za šolski primer se lahko vzame monografijo »The Americans«, fotografa Roberta Franka. »Ulični fotograf« torej zasleduje povsem druge cilje, kot pa jih zasledujejo podjetja ali posamezniki z npr. lokacijskimi storitvami (Google Street View in njemu podobne storitve). Pri lokacijskih storitvah posamezniki na prostorskih fotografijah celo motijo samo storitev npr. virtualnega sprehoda po mestu, deželi, stavbi ipd.

Ob vsem se je treba vprašati, ali je bil namen Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in prostem pretoku takih podatkov, ZVOP-1, ki je prej navedeno Direktivo prenesel v pravni red Republike Slovenije in 38. člena Ustave RS, v tem, da se morajo fotografije, posnete na ulici s prepoznavnimi oziroma določljivimi posamezniki, predrugačiti tako, da posamezniki na njih ne bodo več prepoznavni oziroma določljivi?

Pooblaščenec meni, da bi bil tak ukrep oziroma zahteva države za vse primere fotografij nesorazmerna.

V primeru ulične fotografije je treba upoštevati najprej določbo 39. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91 s sprem., v nadaljevanju: Ustava), ki ureja svobodo izražanja. Prvi odstavek prej navedenega člena Ustave določa, da je zagotovljena svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja. Svoboda izražanja je tako neposreden izraz posameznikove osebnosti v družbi, poleg tega pa konstitutivni temelj svobodne demokratične družbe. Primerjalno ustavno pravo jo zaradi obojega šteje za »eno najplemenitejših človekovih pravic« (Montesquieu) in »temelj ter nepogrešljivi pogoj domala vsake druge oblike svobode (Cardozo)«. K navedenemu je treba še dodati, da je relevantna tudi določba 59. člena Ustave RS, ki zagotavlja svobodo umetniškega ustvarjanja. Ta pravica je posebna izrazna oblika svobode izražanja iz 39. člena Ustave RS.

Načelo sorazmernosti v svojem najsplošnejšem pomenu postavlja meje državni oblasti pri omejevanju oziroma sploh pri posegih v človekove pravice in temeljne svoboščine . To načelo je sestavljeno iz treh med seboj povezanih in delno tudi prekrivajočih se pogojev. Posegi državnih upravnih organov morajo biti primerni, to je smiselni, uporabni in možni, potrebni in proporcionalni, to je sorazmerni v ožjem pomenu besede.

Kot je bilo že navedeno, storitve, kot so Google Street View in podobne, zasledujejo druge cilje, npr. možnost posameznika, da se vnaprej seznani z načrtovanim obiskom nekega kraja, ipd. Gre za sodobne storitve informacijske družbe, ki z umetniškim ustvarjanjem (vsaj npr. pri storitvi Google Street View) nimajo dosti skupnih točk. Kot navedeno, pa nasprotno lahko ulična fotografija poleg čistega estetskega užitka služi kot dokumentacija o npr. socialni sliki časa, v katerem je posneta, če je že treba dati umetniškemu ustvarjanju neko uporabno vrednost, omogoča posamezniku samouresničitev, razširjanje njegovih idej ipd.

Zahteva države, da je treba ulične fotografije, torej tiste, ki so posnete na ulici v neke reportažno dokumentarne namene, pred objavo predrugačiti tako, da posamezniki na njej ne bodo niti določljivi, bi bila po mnenju Pooblaščenca načeloma neprimerna, nepotrebna in neproporcionalna, z eno besedo nesorazmerna. Odgovor na prej zastavljeno vprašanje, ali je namen ZVOP-1 tudi v tem, da je treba predrugačiti ulične fotografije, je tako nikalen.

III. Drugi vidiki zasebnosti in človekovih pravic

Pooblaščenec ob vsem tem izrecno poudarja, če se določba 38. člena Ustave RS oziroma ZVOP-1 v konkretnem primeru ne uporabljata, to ne pomeni, da posameznikom, ki se nahajajo na fotografiji, predpisi ne dajejo nobenega varstva njihovih osebnostnih pravic. Nasprotno, pravni red daje upodobljenemu določljivemu posamezniku vrsto zahtevkov, s katerimi lahko varuje svojo osebnostno pravico na lastni podobi. Še enkrat je treba poudariti, da Pooblaščenec v zvezi z zahtevki posameznikov, ki temeljijo na 35. členu Ustave RS, nima stvarne pristojnosti, pač pa so v teh primerih stvarno pristojna sodišča.

Pravna podlaga za dopustne posege v osebnostne pravice je običajno (veljavno) soglasje posameznika, v katerega pravice se posega. Povedano drugače, osebna privolitev posameznika običajno umakne protipravnost posegov v osebnostno pravico. Vendar pa pravni red ne zahteva vedno soglasja upodobljenega posameznika, za skladnost posega v pravico. Teorija  navaja posamezne primere, ko je dovoljeno brez privolitve javno razstavljati ali prikazovati npr. fotografije osebnosti iz sodobnega življenja, ki zanimajo javnost, fotografije, na katerih je prikazan kakšen kraj ali prizor, obenem pa tudi posamezne osebnosti, fotografije, ki prikazujejo zbore, sprevode in podobne dogodke, pri katerih so bile posamezne osebe navzoče. Tudi v teh primerih je treba upoštevati posameznikovo pravico do svobode izražanja, ki je v konkretnem primeru omejena s pravico do zasebnosti.

V prej obravnavanih primerih lahko pravna teorija samo opredeli načelne usmeritve, pred sodiščem pa se v primeru vložitve zahtevka, obravnavajo povsem konkretne okoliščine posameznega primera.

Posameznik, ki meni, da se z obravnavanim fotografiranjem ali uporabo posnetkov posega v njegove osebnostne pravice, lahko skladno z določbami 134. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – UPB1) od sodišča zahteva, da prepreči takšno dejanje ali da odstrani njegove posledice. V primeru, da je posamezniku s slikovnim snemanjem ali uporabo posnetkov povzročena škoda, pa lahko od povzročitelja skladno z določbami 179. in 181. člena OZ zahteva tudi odškodnino. Iz zapisanega je tudi razvidno, da je treba odgovor na vprašanje, kje je meja med 35. in 39. členom Ustave, iskati v vsakem primeru posebej. Kot smo že navedli, v nekaterih primerih lahko neupravičeno likovno slikanje pomeni tudi storitev kaznivega dejanja iz 138. člena KZ-1.

S spoštovanjem,

Informacijski pooblaščenec;
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav,
pooblaščenka