Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po mnenjih GDPR

+ -
Datum: 24.04.2019
Naslov: Pravica do izbrisa
Številka: 0712-1/2019/954
Vsebina: Pravica do pozabe
Pravni akt: Mnenje

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju IP) je dne 18. 3. 2019 prejel vaše elektronsko sporočilo, v katerem navajate, da je bila v članku večje slovenske medijske hiše uporabljena fotografija, na kateri je jasno razviden obraz posameznika. Avtor fotografije ob zajemu posameznika, ni vprašal za dovoljenje za objavo. Mesto zajetja je bilo javno mesto, natančneje hodnik zdravstvene ustanove. Prizadeti posameznik ni javna osebnost. Omenjena fotografija se je večkrat uporabila v spletni in tiskani izdaji medijske hiše. Zanima vas sledeče:

  1. Ali lahko posameznik zahteva umik in prepoved uporabe fotografije s spletnega medija?

  2. Glede na to, da je bila fotografija objavljena tudi v tiskanem izvodu medija, in umik tako ni možen, kakšne pravice ima posameznik?

  3. Ali je posameznik glede na veljavne predpise oz. obstoječo prakso upravičen do denarne odškodnine, predvsem zato, ker povrnitev v prejšnje stanje ni mogoča in mu je obenem nastala nepremoženjska škoda zaradi okrnitve ustavne pravice do zasebnosti in osebnostnih pravic?

 

Na podlagi informacij, ki ste nam jih posredovali, vam v nadaljevanju skladno z 58. členom Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov; v nadaljevanju Splošna uredba), 7. točko prvega odstavka 49. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Ur. l. RS, št. 94/07; v nadaljevanju ZVOP-1) ter 2. členom Zakona o informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZInfP) posredujemo naše neobvezno mnenje v zvezi z vašimi vprašanji. Ob tem IP poudarja, da izven postopka inšpekcijskega nadzora konkretnih obdelav osebnih podatkov ne more presojati.

 

Kolikor bi lahko fotografijo šteli za varovan osebni podatek v skladu s pravili o varstvu osebnih podatkov, Splošna uredba v členu 17 določa pravico do izbrisa (»pravico do pozabe«). Pravico do izbrisa ima posameznik pravico uveljavljati pri upravljavcu, in sicer v primerih, ki jih Splošna uredba taksativno našteva.

 

Pravica do izbrisa ni neomejena. V primeru objave v medijih bi bilo potrebno, pri presoji utemeljenosti zahteve za izbris, upoštevati predvsem tudi določbo a) točke tretjega odstavka člena 17 Splošne uredbe, ki izključuje pravico do izbrisa, če je obdelava potrebna za uresničevanje pravice do svobode izražanja in obveščanja.

 

Objava fotografije lahko, tudi v primerih, ki ne sodijo v okvir določb Splošne uredbe, predstavlja poseg v pravico posameznika do zasebnosti v širšem smislu, katere meje so začrtane v 35. členu Ustave RS. V teh primerih gre za stvarno pristojnost sodišč.

 

OBRAZLOŽITEV

 

IP uvodoma pojasnjuje, da je pristojen le za tisti del pravice do zasebnosti, ki se nanaša na varstvo osebnih podatkov in ki ga ureja 38. člen Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju Ustava RS). Objava fotografije posameznika v medijih pa ne predstavlja nujno kršitve predpisov s področja varstva osebnih podatkov. V primeru javne objave fotografije, na kateri je upodobljen posameznik, gre lahko za poseg v pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave RS, ki sodi v pristojnost sodišč in je varovana z instituti civilnega in kazenskopravnega varstva, za posledico pa ima lahko tudi kazensko in odškodninsko odgovornost.

 

Kljub temu, da je IP načeloma pristojen za nadzor nad izvajanjem zakona in drugih predpisov, ki urejajo varstvo osebnih podatkov, vsi osebni podatki sami po sebi ne uživajo zaščite v skladu s Splošno uredbo in ZVOP-1, temveč so te zaščite deležni le v primeru, če gre za obdelavo osebnih podatkov v celoti ali delno z avtomatiziranimi sredstvi in za drugačno obdelavo kakor z avtomatiziranimi sredstvi za osebne podatke, ki so del zbirke ali so namenjeni oblikovanju dela zbirke, kot to določa prvi odstavek člena 2 Splošne uredbe. »Osebni podatek« pomeni katero koli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom, »zbirka« pa pomeni vsak strukturiran niz osebnih podatkov, ki so dostopni v skladu s posebnimi merili (prva in četrta točka člena 4 Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov). Glede na navedeno lahko fotografije pomenijo varovane osebne podatke po Splošni uredbi o varstvu podatkov le, kadar določajo ali omogočajo določljivost posameznika, predvsem takrat, ko je posameznik na fotografiji jasno in nedvoumno razviden in bi se bi se ga dalo na ta način identificirati, prepoznati in določiti ali, ko se hkrati s posnetki in fotografijami obdelujejo tudi drugi osebni podatki o posamezniku (npr. njegovo ime in priimek, njegova letnica rojstva in podobno). Kolikor bi lahko, glede na pojasnjeno, fotografijo šteli v kategorijo varovanih osebnih podatkov, gre najverjetneje za zbirko osebnih podatkov, v takšnem primeru pa bi šlo za zakonito obdelavo le v primeru, da je podana ustrezna pravna podlaga. Možne pravne podlage Splošna uredba določa v prvem odstavku člena 6.

 

V primeru, da bi fotografijo v konkretnem primeru lahko šteli za varovan osebni podatek v skladu s pravili o varstvu osebnih podatkov, Splošna uredba v členu 17 določa pravico do izbrisa (pravico do pozabe). Posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, ima na tej podlagi pravico doseči, da upravljavec brez nepotrebnega odlašanja izbriše osebne podatke v zvezi z njim, upravljavec pa ima obveznost osebne podatke brez nepotrebnega odlašanja izbrisati, kadar velja eden od naslednjih razlogov:

  1. osebni podatki niso več potrebni v namene, za katere so bili zbrani ali kako drugače obdelani;

  2. posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, prekliče privolitev, na podlagi katere poteka obdelava v skladu s točko (a) člena 6(1) ali točko (a) člena 9(2), in kadar za obdelavo ne obstaja nobena druga pravna podlaga;

  3. posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, obdelavi ugovarja v skladu s členom 21(1), za njihovo obdelavo pa ne obstajajo nobeni prevladujoči zakoniti razlogi, ali pa posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, obdelavi ugovarja v skladu s členom 21(2);

  4. osebni podatki so bili obdelani nezakonito;

  5. osebne podatke je treba izbrisati za izpolnitev pravne obveznosti v skladu s pravom Unije ali pravom države članice, ki velja za upravljavca;

  6. osebni podatki so bili zbrani v zvezi s ponudbo storitev informacijske družbe iz člena 8(1).

 

Ob tem je potrebno opozoriti, da pravica do izbrisa ni neomejena. Splošna uredba v tretjem odstavku člena 17 določa, da se posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, ne more sklicevati na pravico do izbrisa, če je obdelava potrebna:

  1. za uresničevanje pravice do svobode izražanja in obveščanja;

  2. za izpolnjevanje pravne obveznosti obdelave na podlagi prava Unije ali prava države članice, ki velja za upravljavca, ali za izvajanje naloge v javnem interesu ali pri izvajanju javne oblasti, ki je bila dodeljena upravljavcu;

  3. iz razlogov javnega interesa na področju javnega zdravja v skladu s točkama (h) in (i) člena 9(2) ter členom 9(3);

  4. za namene arhiviranja v javnem interesu, za znanstveno- ali zgodovinskoraziskovalne namene ali statistične namene v skladu s členom 9(1), kolikor bi pravica iz odstavka 1 lahko onemogočila ali resno ovirala uresničevanje namenov te obdelave, ali

  5. za uveljavljanje, izvajanje ali obrambo pravnih zahtevkov.

 

Pri presoji utemeljenosti posameznikove zahteve za izbris bi bilo potrebno upoštevati predvsem tudi določbo a) točke tretjega odstavka člena 17 Splošne uredbe, ki izključuje pravico do izbrisa, če je obdelava potrebna za uresničevanje pravice do svobode izražanja in obveščanja. Navedeno z drugimi besedami pomeni, da posameznik nima pravice do izbrisa, kadar je obdelava potrebna za uresničevanje pravice do svobode izražanja in obveščanja. Ne gre namreč spregledati dejstva, da sam Zakon o medijih (Ur. l. RS, št. 110/06, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZMed) v 6. členu določa, da dejavnost medijev temelji na svobodi izražanja, nedotakljivosti in varstvu človekove osebnosti in dostojanstva, na svobodnem pretoku informacij in odprtosti medijev za različna mnenja, prepričanja in za raznolike vsebine, na avtonomnosti urednikov, novinarjev in drugih avtorjev pri ustvarjanju programskih vsebin v skladu s programskimi zasnovami in profesionalnimi kodeksi, ter na osebni odgovornosti novinarjev oziroma drugih avtorjev prispevkov in urednikov za posledice njihovega dela. Tako je potrebno v primeru objave v medijih nedvomno najprej upoštevati 39. člen Ustave RS, ki ureja svobodo izražanja. Prvi odstavek omenjenega člena določa, da je zagotovljena svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja. Svoboda izražanja je tako neposreden izraz posameznikove osebnosti v družbi, poleg tega pa konstitutivni temelj svobodne demokratične družbe. Zaradi obojega jo primerjalno ustavno pravo šteje za eno najplemenitejših človekovih pravic (11. člen francoske deklaracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789) in "temelj ter nepogrešljivi pogoj domala vsake druge oblike svobode" (Benjamin N. Cardozo)1.

 

Kot je bilo že uvodoma pojasnjeno, je IP pristojen le za tisti del pravice do zasebnosti, ki se nanaša na varstvo osebnih podatkov, ki ga ureja 38. člen Ustave RS. Čeprav konkretni primer ne bi predstavljal kršitve predpisov s področja varstva osebnih podatkov, to ne bi pomenilo, da posameznik nima pravice do morebitnega drugega pravnega varstva. Nasprotno, pravni red daje posamezniku vrsto zahtevkov, s katerimi lahko varuje svojo osebnostno pravico na lastni podobi. Še enkrat je treba poudariti, da IP v zvezi z zahtevki posameznikov, ki temeljijo na 35. členu Ustave RS, nima stvarne pristojnosti, pač pa so v teh primerih stvarno pristojna sodišča.

 

Neupravičeno slikovno snemanje, tj. snemanje brez soglasja posameznika, lahko pomeni storitev kaznivega dejanja po 138. členu Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 50/12, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju KZ-1), vendar le v primeru, da bi se s snemanjem ali uporabo posnetkov občutno poseglo v zasebnost posameznika. Lahko pa bi šlo tudi, odvisno od konkretnih okoliščin vsakega posameznega primera, za storitev katerega od kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime iz osemnajstega poglavja KZ-1. V skladu s 134. členom Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 97/07, s spremembami in dopolnitvami) ima vsak tudi pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice. V primeru, da je posamezniku s slikovnim snemanjem ali uporabo posnetkov povzročena nepremoženjska škoda, lahko le-ta od povzročitelja skladno z določbo 179. člena OZ zahteva tudi denarno odškodnino. Nadalje daje tudi ZMed v 26. členu vsakomur pravico, od odgovornega urednika zahtevati, da brezplačno objavi njegov popravek objavljenega obvestila, s katerim sta bila prizadeta njegova pravica ali interes.


1 tako Ustavno sodišče v odločbi št. U-I- 226/95 z dne 8. 7. 1999