Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po mnenjih GDPR

+ -
Datum: 17.03.2020
Naslov: Obveščanje delodajalca in drugih o okužbi
Številka: 07121-1/2020/359
Vsebina: Delovna razmerja, Posebne vrste, Pravne podlage, Stanovanjsko in nepremičninsko pravo
Pravni akt: Mnenje

Spoštovani,

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju IP) je prejel vaša vprašanja glede obveznosti obveščanja o potrditvi okužbe s coronavirusom (COVID-19):

  1. Ali mora zaposleni delodajalca obvestiti o okužbi in če, na kakšni pravni podlagi?
  2. Kaj lahko/celo mora delodajalec, če je enkrat seznanjen s tem, da je njegov zaposleni okužen s coronavirusom (COVID-19), s takim podatkom stori? Ali lahko/morda celo mora o tem seznaniti druge zaposlene, četudi okuženi za to ne da soglasja? Kakšne so glede tega pravne podlage? Ali igra kakšno vlogo pri obveznosti obveščanja, če gre pri gornjem delovnem razmerju za javni ali za zasebni sektor?
  3. Kako pa je s seznanjanjem o okuženosti stanovalca v večstanovanjskih enotah? Morajo biti drugi stanovalci seznanjeni z okužbo drugega stanovalca?

 

Na podlagi informacij, ki ste nam jih posredovali, vam v nadaljevanju skladno z 58. členom Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju: Splošna uredba o varstvu podatkov oz. Uredba), 7. točko prvega odstavka 49. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07-UPB1, v nadaljevanju ZVOP-1) ter 2. členom Zakona o informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05, v nadaljevanju ZInfP) posredujemo pojasnila IP.

 

Splošna pojasnila

Najprej pojasnjujemo, da IP ne more in ne sme presojati o potrebnih zdravstvenih ukrepih v primeru pojava virusa, kot npr. kdaj prepovedati vstop v stavbo, kako poteka proces razkuževanja, kdo vse je tvegana oseba za nevarnost okužbe ipd. Zato vam ne moremo podati odgovora na to, katere konkretne ukrepe je v posameznih primerih treba  izvesti.

 

Z vidika obdelave zdravstvenih podatkov (podatek o okužbi je posebne vrste osebni podatke, za katere veljajo strožja pravila dopustnosti obdelave), pa je pomembno, da sama informacija o tem, da je eden od zaposlenih/strank/učencev/dijakov/stanovalcev obolel za virusom v določenem kraju/podjetju/ šoli/stavbi/organizaciji (brez drugih podatkov), načeloma ne pomeni obdelave osebnih podatkov, saj brez drugih dodatnih podatkov tak posameznik ni določljiv. Obveščanje vseh zaposlenih o pojavu virusa v določenem podjetju, šoli ipd. torej ni sporno. Če gre za posredovanje statističnih podatkov (npr. širša lokacija), na podlagi, katerih posameznika ni mogoče enoznačno določiti, torej brez razkrivanja drugih podatkov o obolelem (npr. spol, starost, naslov, ulica, stanovanje, delovno mesto ipd.), potem sploh ne gre za obdelavo osebnih podatkov in je posredovanje dopustno brez posebne pravne podlage tako v javnem kot tudi zasebnem sektorju.

 

Zakon izrecno sicer ne določa, kdaj konkretno in od koga bi v nastalih razmerah posameznik lahko ali moral pridobiti podatke npr. o tem, kdo so okuženi posamezniki, saj so primeri in okoliščine lahko izredno raznolike in v zakonu vseh enoznačno niti ne bi bilo mogoče zajeti. V posameznih primerih se obdelava podatkov, katerih obdelava je potrebna za zaščito življenjskih interesov posameznika izvaja neposredno na podlagi 1. odstavka, 6. člena, tč. d  Splošne uredbe o varstvu podatkov (GDPR), če pa gre za občutljive osebne podatke (kamor podatki v zvezi z zdravjem vsekakor sodijo), pa na podlagi 2. odstavka člena 9, tč. c.). Druga možnost je v posameznih primerih npr., ko gre za delovno razmerje obdelava na podlagi področnih predpisov, če je to v posameznem primeru potrebno (npr. ZDR-1). Posebna privolitev posameznika zato v tovrstnih situacijah ni potrebna. To pomeni, da morajo pristojni presojati od primera do primera in ugotavljati, kateri podatki so potrebni za zaščito življenjskih interesov ljudi ali v zvezi z zagotavljanjem zdravja in varstva pri delu ali na drugih pravnih podlagah. Delodajalci pa morajo v okviru ukrepov zdravja in varstva pri delu poskrbeti v sodelovanju s stroko tudi za opredelitev postopkov ukrepanja v primeru pojava okužbe v organizaciji, podjetju.

 

Obveznost obveščanja delodajalca

Na splošno v zvezi z obveznostmi obveščanja delodajalca veljajo določbe ZDR-1, ki so enake za javni in zasebni sektor. V skladu z 28. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) delodajalec pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi (in tudi kasneje) ne sme od kandidata zahtevati podatkov o družinskem oziroma zakonskem stanu, o nosečnosti, o načrtovanju družine oziroma drugih podatkov, če niso v neposredni zvezi z delovnim razmerjem. Delavec pa je v skladu s členom 35. ZDR-1 dolžan spoštovati in izvajati predpise in ukrepe o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo opravljati delo, da zavaruje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Prav tako mora delavec v skladu s 36. členom ZDR-1 obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti, in o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja. Delavec mora obveščati delodajalca o vsaki grozeči nevarnosti za življenje, zdravje ali nastanek materialne škode, ki jo zazna pri delu.

 

V konkretnem primeru je torej obveznost obveščanja, ki izhaja iz zgoraj navedenih členov ZDR-1 v povezavi s področnimi predpisi, z navodili delodajalca in ukrepi za zagotavljanje zdravja in varstva pri delu, odvisna od tega za kakšno vrsto dela gre, kako je to uredil delodajalec in kakšna je narava dela (npr. tveganja okužbe in posledično ukrepi so drugačni v primeru dela z ljudmi, zdravstvenih delavcev, učiteljev, dela, ki vključuje tesne stike). Če takšna obveznost obstaja, se posebna privolitev ne predvideva, saj pravna podlaga izhaja iz zgoraj omenjenih predpisov in delovnopravne zakonodaje, pri čemer je vedno treba upoštevati načelo sorazmernosti in obdelovati zgolj tiste podatke, ki so nujni za dosego namena. Pogosto za nadaljnje obveščanje zadoščajo statistični podatki.

 

Obveznost obveščanja o okužbi v večstanovanjski stavbi

Najprej je ključno vprašanje, ali bi v tem primeru sploh šlo za obdelavo osebnih podatkov, na podlagi katerih so posamezniki določljivi. Če ne gre za obdelavo osebnih podatkov, potem posebna pravna podlaga za to ni potrebna.

 

Same obdelave na ravni večstanovanjskih stavb pa v takih primerih zakon izrecno ne ureja. Če pa bi npr. pristojna epidemiološka služba ocenila, da je takšno obveščanje potrebno in bi to odredila, bi bila pravna podlaga eventualno lahko v področnih predpisih ali zgoraj omenjenih določbah 9. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov in ob upoštevanju načela sorazmernosti (posredujejo se lahko zgolj tisti podatki in tistim, za katere je to potrebno za dosego namena npr. zaščito življenjskih interesov posameznika).

 

Za druge konkretne napotke glede tega, kako ukrepati ob pojavu primera okužbe med osebami (zaposlenimi, učenci oz. dijaki, strankami) v določeni inštituciji, stavbi ipd. pa predlagamo, da se obrnete na NIJZ, ki vam lahko poda natančna in jasna navodila glede nadaljnjih postopkov in predvidenih ukrepov.

 

IP izven inšpekcijskega postopka in vnaprej ne sme in ne more presojati, katere konkretne podatke se sme, lahko ali celo mora obdelovati v zvezi s trenutno situacijo, pač pa le pristojne institucije. Ustreznosti posameznih ukrepov z drugih vidikov IP ne sme komentirati, saj ne odloča o zdravstvenih ukrepih.

 

VEČ INFORMACIJ O NOVEM KORONAVIRUSU:

Svetujemo spremljanje uradnih informacij na spletni strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje in spletnem portalu GOV.SI na naslednjih povezavah:

 

Lepo vas pozdravljamo,

 

Pripravila:

Alenka Jerše, univ. dipl. prav.

namestnica informacijske pooblaščenke

 

 

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka