Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Mnenja - VOP

+ -
Datum: 12.05.2016
Naslov: Zvočno snemanje kot dokaz na sodišču
Številka: 0712-1/2016/1048
Vsebina: Video in avdio nadzor, Razno
Pravni akt: Mnenje

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju IP) je prejel vaša vprašanja glede dopustnosti snemanja zvoka na lastnem dvorišču stanovanjske hiše, z namenom dokazovanja hrupa v uradnih postopkih, ki ga po vašem mnenju, sosedi namerno in načrtno povzročajo z glasnim predvajanjem glasbe po več ur na dan neprekinjeno. Kot navajate, so vam na policiji, po njihovem večkratnem posredovanju, svetovali, da zvok oz. hrup posnamete. S telefonskim aparatom ste naredili nekaj zvočnih posnetkov, pri čemer bi želeli za dokazovanje smeri izvora zvoka, sedaj posneti še del sosedovega objekta oz. dvorišča. Pri tem se vam zastavljajo vprašanja o tem ali je to dovoljeno in kaj v primeru, ko med snemanjem zvoka morebiti ujamete še pogovor sosedov in ali taki posnetki predvajanja zvoka lahko služijo kot dokaz na sodišču. 

 

Uvodoma pojasnjujemo, da v skladu s 7. točko prvega odstavka 49. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju ZVOP-1) ter 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS št. 113/05 in 51/07-ZUstS; v nadaljevanju ZInfP), IP daje neobvezna mnenja, pojasnila in stališča o vprašanjih s področja varstva osebnih podatkov.

 

ZVOP-1 zvočnega snemanja izrecno ne ureja, medtem, ko videonadzor ureja v členih 74 do 77. Vendar je pri tem potrebno upoštevati tudi splošna določila ZVOP-1, ki določajo, kdaj se ta zakon lahko uporabi in katere so izjeme, ko se ta zakon ne uporablja.

 

Tako ZVOP-1 v 7. členu določa, da se ta zakon ne uporablja za obdelavo osebnih podatkov, ki jo izvajajo posamezniki izključno za osebno uporabo, družinsko življenje ali za druge domače potrebe, zato pri (zvočnem ali video snemanju) niste zavezani k uporabi določb v omenjenih členih.

 

Ne glede na to, vam IP v izogib morebitnim težavam z zakonitostjo takega snemanja in možnim poseganjem v širše polje zasebnosti posameznikov in njihovih osebnostnih pravic predlaga, da izvajanje zvočnega, kot tudi slikovnega oziroma video snemanja, uporabite izključno za snemanje lastne posesti oziroma lastnine (dvorišča, stanovanjske hiše, zasebne posesti, ipd.) in še to kontrolirano tako, da ne zajemate glasu oziroma pogovorov ali slike ostalih posameznikov. Presoja uporabe dokazov na sodišču ne sodi v pristojnost IP, zato vam mnenja s tega področja ne moremo podati.

 

ZVOP-1 zvočnega snemanja izrecno ne ureja. Poleg tega je v prvem odstavku 7. člena ZVOP-1 določeno, da se ZVOP-1 ne uporablja za obdelavo osebnih podatkov, ki ga izvajajo posamezniki izključno za osebno uporabo, družinsko življenje ali za druge domače potrebe. Zvočni posnetek na zasebni posesti posameznika (na primer na dvorišču) tako nedvomno sodi v uporabo za domače potrebe, dokler seveda posnetek ni posredovan v nadaljnjo obdelavo tretjim osebam ali celo javno objavljen. Vendar je potrebno pri tem poudariti, da kljub dejstvu, da takšnih primerov ZVOP-1 ne ureja, to še ne pomeni, da posameznik (na primer mimoidoči ali sosed v vašem primeru, čigar glas oz. pogovor, ki ni bil namenjen vam, ste nehote ujeli na posnetek), nima pravnega varstva, če meni, da mu je bila zaradi tako nastalega zvočnega posnetka kršena njegova pravica do zasebnosti. V nehote ujetem zvočnem posnetku pogovora posameznika bi namreč lahko zajeli tudi druge vrste osebnih podatkov tega posameznika, ki ni bil seznanjen s tem, da bo njegov glas posnet in razkrit še komu, ki mu njegovo sporočilo ni bilo namenjeno (lahko bi na primer nevede razkril svoje zdravstveno stanje ali drug občutljiv osebni podatek po ZVOP-1).

 

Kljub temu, da ZVOP-1 ne posega v širšo sfero zasebnosti in IP na tem področju ni pristojen, opozarja, da s konkretnim zvočnim snemanjem lahko posežete v širše polje zasebnosti posameznikov in njihove osebnostne pravice, točneje v tisti del, ki se nanaša na svobodo komuniciranja, v katero sodi tudi pravica človeka do lastnega glasu (o tem si lahko preberete več v odločbi Ustavnega sodišča Up 472/2002, z dne 7. 10. 2014). Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da posameznik z garancijo države sam odloča, katere posege v zasebnost bo dopustil, torej sam tudi odloča, kdo bo slišal vsebino komunikacije oziroma določa krog oseb, ki naj slišijo vsebino pogovora, ne glede na to ali pogovor vsebuje osebne podatke ali ne. V tem okviru odloča tudi, ali bo njegov glas posnet in s tem preko nosilca zvoka morda celo posredovan tretji osebam. Varstvo pred (tajnim) snemanjem pogovorov brez dovoljenja vseh oseb, ki v pogovoru sodelujejo, je zagotovljeno z ustavo. Pravica na glasu je kot odraz pravice do zasebnosti varovana ne glede na to, ali jo pravni red tudi kazensko pravno varuje. Ta pravica tudi ni omejena glede na vsebino razgovora (npr. pogovor intimne narave ali izmenjava tajnih podatkov), saj dostikrat ni mogoče vnaprej predvideti poteka razgovora. Oseba bi lahko opustila pogovor, če bi vedela, da se snema in da bo lahko posnetek uporabljen v kasnejšem sodnem postopku. Ta možnost pa ji je odvzeta, če ji ni omogočeno, da sama odloči o tem, ali bo snemanje dopustila.

 

Poleg tega IP opozarja, da je neupravičeno zvočno snemanje celo kaznivo dejanje po 137. členu Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr. in 54/15, v nadaljevanju KZ-1), ki omogoča posamezniku, da zoper izvajalca neupravičenega zvočnega snemanja vloži tudi odškodninsko tožbo na civilnem sodišču, pri čemer mora sicer izkazati občuten poseg v zasebnost. Če mu to uspe, je izvajalec nedovoljenega zvočnega snemanja lahko kaznovan z denarno kaznijo ali celo z zaporom do enega leta. Poleg tega ima vsak posameznik v skladu s 134. členom Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo) pravico zahtevati, da kršitelj preneha z dejanjem, ki pomeni kršitev osebnostnih pravic in v ta namen vložiti tožbo na sodišče, ki lahko odredi prenehanje dejanja (zvočnega snemanja) ali odstranitev njegovih posledic, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica. Tudi v tem primeru izvajalca zvočnega snemanja lahko doleti denarna kazen.

 

ZVOP-1 ureja videonadzor oseb javnega ali zasebnega sektorja v 74. – 77. členu, vendar ta ne zajema video snemanja za osebno uporabo, družinsko življenje ali za druge domače potrebe, saj zasebna sfera, kot je bilo že uvodoma pojasnjeno, ne sodi v pristojnost IP (prvi odstavek 7. člena ZVOP-1). V zvezi z vašim vprašanjem glede dopustnosti video snemanja sosedovega objekta, vam IP vseeno pojasnjuje, da se ta lahko izvaja le nad zasebno posestjo posameznika (npr. lastno dvorišče ali stanovanjska hiša, zasebna parcela). To pa pomeni, da kamere nikakor ne smejo biti usmerjene tja, kjer se izven posesti tistega, ki izvaja videonadzor, gibljejo tudi drugi. Če izvajalec video snemanj v takem primeru brez dovoljenja in njihove vednosti snema tudi druge ljudi na zemljišču izven meja svojih nepremičnin, je za svoja dejanja lahko kazensko odgovoren. Določba 149. člena KZ-1 namreč določa, da se, kdor neupravičeno slikovno snema ali naredi slikovni posnetek drugega ali njegovih prostorov brez njegove privolitve in s tem občutno poseže v njegovo zasebnost, kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta. Glede na to, da je IP o videonadzoru podal več mnenj in izdal tudi smernice, vas vabimo, da se v nadaljevanju seznanite z njimi na naslednjih spletnih straneh:

 

https://www.ip-rs.si/vop/videonadzor-pri-sosedih-125/

https://www.ip-rs.si/vop/videonadzor-na-zasebnem-dvoriscu-1260/

https://www.ip-rs.si/vop/opravljanje-videonadzora-doma-1104/

https://www.ip-rs.si/fileadmin/user_upload/Pdf/smernice/Smernice_o_videonadzoru_web.pdf

 

Glede na vse zgoraj navedeno, IP na splošno svetuje, da v izogib morebitnim težavam, tako izvajanje zvočnega, kot tudi slikovnega oziroma video snemanja uporabite izključno za snemanje lastne posesti oziroma lastnine in še to kontrolirano tako, da ne zajamete glasu oziroma pogovorov posameznikov. Sicer pa nadzor nad snemanjem za domačo uporabo ni v pristojnosti Informacijskega pooblaščenca (7. člen ZVOP-1), kot tudi ni v pristojnosti IP presojanje uporabe dokazov na sodišču, načeloma pa velja, da sodišče izloči dokaze, ki niso pridobljeni na dopusten oziroma zakonit način.

 

Lep pozdrav,

 

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,
informacijska pooblaščenka

 

 

Pripravila

Petra Ratajec,
državna nadzornica za
varstvo osebnih podatkov