Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Mnenja - VOP

+ -
Datum: 25.07.2006
Naslov: Zasebnost pošte na delovnem mestu
Številka: 0712-61/2006/2
Vsebina: Delovna razmerja
Pravni akt: Mnenje

Spoštovani,

 

dne 17.07.2006 smo  po elektronski pošti prejeli vaše vprašanje v zvezi z razlago 101. člena Uredbe o upravnem poslovanju (Uradni list RS, št. 20/2005 in 30/2006). Navajate, da ste bili nedavno tega na seminarju, kjer vam je bilo povedano, da se odpre vsa prejeta pošta, razen pošte, na kateri piše – osebno vročiti in nato ime in priimek delavca. Po navedenem se v primerih, kjer je na prispeli pošti napisan ime in priimek delavca, nato pa podjetje ali ustanova (brez vročiti osebno), taka pošta odpre. Zanima vas, ali vse to drži ali ne, ker se želite prepričati, da ne bi delali česa narobe. V zvezi s tem nas prosite za razlago navedenega člena.

 

Informacijski pooblaščenec je samostojen in neodvisen državni organ, ki je na podlagi 2. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/2005), med drugim pristojen za inšpekcijski nadzor nad izvajanjem zakona in drugih predpisov, ki urejajo varstvo ali obdelavo osebnih podatkov oziroma iznos osebnih podatkov iz Republike Slovenije, ter opravljanje drugih nalog, ki jih določajo ti predpisi. V skladu z navedenim ugotavljamo, da Pooblaščenec ni pristojen za razlago določb Uredbe o upravnem poslovanju (Uradni list RS, št. 20/2005 in 30/2006), kljub temu pa vam v nadaljevanju posredujemo naše neobvezujoče mnenje.

 

Vprašanje, ki nam ga postavljate, se nanaša na pravico do varstva tajnosti pisem in drugih občil, ki je določena v prvem odstavku 37. člena Ustave RS. Le – ta zagotavlja tajnost pisem in drugih občil kot posebno obliko (kategorijo) pravice zasebnosti (35. člen Ustave). Pravica pisemske tajnosti ni absolutna (tako kot vse druge pravice je omejena s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava v tretjem odstavku 15. člena). Vprašanje posegov v komunikacijsko zasebnost je še posebej občutljivo v odnosu delodajalec – delojemalec, saj obstaja odprta dilema, kakšno stopnjo zasebnosti lahko delojemalec upravičeno pričakuje in kdaj pomeni poseg v komuniciranje zaposlenega poseg v nedotakljivost njegove zasebnosti. Na eni strani imamo interes delodajalca, ki ima pravico do oblasti nad svojimi sredstvi (npr. telefoni, računalniškimi omrežji), na drugi strani je legitimen interes zaposlenega, ki utemeljeno pričakuje določeno stopnjo zasebnosti in delno samostojnost in zaupnost tudi na delovnem mestu. Temu se pridružuje še interes zunanjih, tretjih oseb, ki z osebo na delovnem mestu komunicirajo glede zasebnih stvari. Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je v sodbi Halford v. Združeno kraljestvo odločilo, da je imela policistka pri uporabi službenega telefona pravico do pričakovanja zasebnosti. ESČP je torej jasno zapisalo, da ima posameznik pravico do varovanja zasebnosti tudi na delovnem mestu in pri uporabi službenih komunikacijskih sredstev. Vprašanje omejitve pravice do zasebnosti komuniciranja v delovnih in drugih zaprtih sistemih pa bo vedno predstavljajo konkretno ustavnosodno vprašanje, ki ga bo potrebno podvreči splošnim ustavnim kriterijem presoje kolizije nasprotujočih si pravic in interesov, predvsem sorazmernosti med omejevanjem pravice in željo po dosegu legitimnega cilja (podrobneje glej Komentar Ustave republike Slovenije, ur. Šturm, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 401 in nasl.).

 

Uredba o upravnem poslovanju (Uradni list RS, št. 20/2005 in 30/2006) v 101. členu določa, da javni uslužbenec, ki je določen za odpiranje pošte, ne sme odpreti pošiljke, ki je naslovljena na javnega uslužbenca in je na ovojnici navedeno, da se vroči osebno naslovniku. Navedena določba prepoveduje odpiranje pošte, ki je naslovljena na javnega uslužbenca in pri kateri že iz ovojnice pošiljke izhaja, da je zasebne narave. Delodajalec namreč nima nikakršne pravne (zakonske) podlage, da lahko vpogleda v zasebno pošto zaposlenega. Menimo pa, da v primeru, ko je pošiljka sicer naslovljena na javnega uslužbenca, ko pa iz ovojnice nedvomno izhaja, da gre za  pošto, ki je službene narave (npr. to izkazuje glava, šifra in žig pošiljatelja), delodajalec to pošto lahko odpre. V primeru, da je delodajalec v dvomu, ali gre za zasebno ali službeno pošto, po našem mnenju, pošiljke ne sme odpreti.

 

Pravno varstvo morebitne kršitve obravnavane pravice je zagotovljeno na kazenskopravnem in civilnopravnem področju. Kazenski zakonik (Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo) v prvem odstavku 150. člena določa elemente kaznivega dejanja »kršitve tajnosti občil« ter predpisuje sankcijo in sicer z naslednjo dikcijo: »Kdor neupravičeno odpre tuje pismo, tujo brzojavko ali kakšno drugo tuje zaprto pisanje ali pošiljko, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do šestih mesecev«. Pomembno je poudariti, da je kazenski pregon mogoč le na podlagi predloga oškodovanca. V civilnem pravu je pravica varovana v okviru splošnih pravil o odškodninski odgovornosti (kot možnost povrnitve škode za duševne bolečine nastale zaradi okrnitve osebnostnih pravic – t.i. nepremoženjska škoda).

 

V upanju, da ste dobili odgovor na vaše vprašanje, vas vljudno pozdravljam.

 

S spoštovanjem,

 

Informacijski pooblaščenec:

Nataša Pirc Musar, univ.dipl.prav.,

pooblaščenka