Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Mnenja - VOP

+ -
Datum: 27.10.2008
Naslov: Zakoniti interes za vpogled v OP umrlih, 42.člen ZPacP
Številka: 0712-727/2008/2
Vsebina:
Pravni akt: Mnenje



Spoštovani,

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju Pooblaščenec) je dne 23. 10. 2008 prejel vaše zaprosilo za mnenje, v katerem nas prosite za razlago »zakonitega namena seznanitve« iz 42. člena Zakona o pacientovih pravicah, saj se je na vas obrnila hči umrle pacientke, ki se želi seznaniti z njeno zdravstveno dokumentacijo?

Na podlagi informacij, ki ste nam jih posredovali, vam v nadaljevanju na podlagi 7. točke prvega odstavka 49. člena (Uradni list RS, št. 94/07 - UPB; ZVOP-1) ter 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A; ZInfP) posredujemo naše neobvezno mnenje v zvezi z vašim vprašanjem:

1. Na podlagi določb 42. člena Zakona o pacientovih pravicah se hči umrle pacientke lahko seznani s celotno zdravstveno dokumentacijo, s katero razpolaga izvajalec zdravstvenih storitev, in sicer pod pogojem:
- da je hčerina zahteva za seznanitev obrazložena tako, da je razvidno, kakšen je namen seznanitve,
- da zatrjevani namen seznanitve ni nezakonit,
- da hči na ustrezen način izkaže sorodstveno razmerje do umrle pacientke,
- da umrla pacientka za časa življenja ni prepovedala seznanitve z njeno zdravstveno dokumentacijo.

2. Pravnega ali zakonskega interesa hčeri ni potrebno izkazati, in ga izvajalec zdravstvenih storitev tudi ni upravičen ali dolžan presojati.

3. Izvajalec zdravstvenih storitev je dolžan preveriti zgolj, ali je namen seznanitve zakonit oziroma ali ni morebiti nezakonit.

4. Pravni interes mora prosilec (npr. potomci) izkazati le glede tiste zdravstvene dokumentacije, ki je nastala v času, ko pacient ni bil sposoben podati prepovedi glede seznanitve z njegovo zdravstveno dokumentacijo, in je takšno stanje trajalo do smrti. Obstoj takšnega dejanskega stanja mora izkazati izvajalec zdravstvenih storitev.


O b r a z l o ž i t e v:

1 Splošno

Iz določb prvega odstavka 8. člena, prvega odstavka 9. člena, prvega odstavka 10. člena in 13. člena ZVOP-1, ki je sistemski in temeljni predpis s področja varstva osebnih podatkov, izhaja, da se osebni podatki lahko obdelujejo, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon ali če je za obdelavo osebnih podatkov podana privolitev posameznika (ki mora biti v javnem sektorju izrecno predvidena z zakonom).

Specialna zakonska ureditev v smislu 8., 9. 10. ali 13. člena ZVOP-1 je določena v 23. členu ZVOP-1, ki določa, da lahko upravljavec osebnih podatkov podatke o umrlem posamezniku posreduje samo tistim uporabnikom osebnih podatkov, ki so za obdelavo osebnih podatkov pooblaščeni z zakonom. Upravljavec lahko osebne podatke o umrlem posamezniku posreduje tudi osebi, ki je po zakonu, ki ureja dedovanje, njegov zakoniti dedič prvega ali drugega dednega reda (ti so  pokojnikovi otroci, njegov zakonski ali zunajzakonski partner in njegovi starši). Vendar je to mogoče, če upravičenec za uporabo osebnih podatkov izkaže pravni interes, umrli posameznik pa ni pisno prepovedal posredovanja teh osebnih podatkov.

Opozarjamo, da se omenjena ureditev v 23. členu ZVOP-1 ne uporablja za seznanitev z zdravstveno dokumentacijo, saj se je s 26. 8. 2008 začel uporabljati Zakon o pacientovih pravicah (Uradni list RS, št. 15/08; ZPacP), v katerem je področje seznanitve z osebnimi podatki, ki jih vsebuje zdravstvena dokumentacija umrlih pacientov urejeno drugače kot v ZVOP-1.

2 Zakon o pacientovih pravicah

ZPacP v 42. členu določa:

(1) Po pacientovi smrti imajo pravico do seznanitve z njegovo zdravstveno dokumentacijo osebe, ki so za obdelavo podatkov pooblaščene z zakonom, in osebe, za katere je pacient predhodno dal izrecno privolitev v pisni obliki.

(2) Po pacientovi smrti imajo pravico do seznanitve z njegovo zdravstveno dokumentacijo pacientov zakonec, zunajzakonski partner, partner iz istospolne skupnosti, otroci in posvojenci, kadar teh oseb ni, pa pacientovi starši. Osebam iz prejšnjega stavka se omogoči le dostop do tistih podatkov, ki so potrebni za dosego zakonitega namena seznanitve. Osebe iz prvega stavka, ki se želijo seznaniti z zdravstveno dokumentacijo, ki je nastala v času, ko umrli pacient ni bil sposoben odločanja o sebi in se je to stanje brez prekinitev nadaljevalo do njegove smrti, morajo za seznanitev izkazati pravni interes. Z zdravstveno dokumentacijo umrlega pacienta se lahko seznanijo tudi druge osebe, ki za to izkažejo pravni interes z ustrezno listino, pri čemer se jim omogoči le dostop do tistih podatkov, ki so potrebni za uveljavljanje njihovega pravnega interesa.

(3) Zahteva za seznanitev oseb iz prejšnjega odstavka se delno ali v celoti zavrne, če tako določa zakon ali če je pacient seznanitev pred smrtjo pisno ali ustno v navzočnosti dveh prič izrecno prepovedal.

(4) Ne glede na izrecno prepoved umrlega pacienta imajo pravico do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo v delu, ki se nanaša na razloge, ki utegnejo bistveno vplivati na njihovo zdravje, pacientovi starši, pacientovi potomci do katerega koli kolena, pacientov zakonec, zunajzakonski partner ali partner iz istospolne skupnosti, bratje in sestre ali druge osebe, ki so bile z umrlim pacientom v posebnem razmerju in to z gotovostjo izkažejo. Seznanitev se izvede prek pacientovega izbranega osebnega zdravnika ali zdravnika, ki je bil kako drugače udeležen v postopku zdravljenja, če tega ni, pa zdravnika določi izvajalec zdravstvenih storitev, ki razpolaga s pacientovo zdravstveno dokumentacijo.

(5) O zahtevi za seznanitev odloči izvajalec zdravstvenih storitev v 15 dneh od prejema obrazložene zahteve. Če je zahteva delno ali v celoti zavrnjena, imajo osebe iz prvega, drugega in četrtega odstavka tega člena pravico vložiti pritožbo pri Informacijskem pooblaščencu.

(6) Pacient ima pravico določiti osebe, ki se po njegovi smrti lahko seznanijo z njegovo zdravstveno dokumentacijo, in osebe, katerim seznanitev z njegovo zdravstveno dokumentacijo prepoveduje. Pravica iz tega odstavka se uresničuje na način in pod pogoji, ki jih določa 45. člen tega zakona. Prepoved oziroma določitev oseb se lahko evidentira tudi v centralni evidenci zdravstvene dokumentacije.

Glede na navedeno je ZPacP v 42. členu predvidel štiri režime oziroma podlage za seznanitev z zdravstveno dokumentacijo umrlih pacientov. Tako se lahko z zdravstveno dokumentacijo seznanijo:
1.    Osebe za katere je pacient za časa življenja podal predhodno pisno privolitev (dovoljenje);
2.    Osebe, ki so za to pooblaščene s posebnim zakonom (na primer Zakon o sodiščih, Zakon o zavarovalništvu, Zakon o policiji);
3.    Pacientov zakonec, zunajzakonski partner, partner iz istospolne skupnosti, otroci in posvojenci, kadar teh oseb ni, pa pacientovi starši;
4.    Druge osebe, ki izkažejo pravni interes z ustrezno listino.

Pacient lahko za časa življenja prepove, da bi se z njegovo zdravstveno dokumentacijo po njegovi smrti seznanile določene osebe (npr. sorodniki). V zvezi s prepovedjo je zakon predvidel tudi izjemo: kljub pacientovi prepovedi se lahko pacientovi starši, potomci, zakonec, zunajzakonski partner, partner iz istospolne skupnosti, bratje in sestre ali druge, pacientu bližnje osebe preko zdravnika (torej posredno) seznanijo s tistimi osebnimi podatki, ki so oziroma bi lahko bili pomembni za njihovo zdravje.

3 Pogoji za seznanitev z zdravstveno dokumentacijo s strani otrok umrlega pacienta

Zgoraj naštete osebe iz tretje skupine/alineje (zakonec, zunajzakonski ali istospolni partner, otroci in pogojno starši) se lahko z zdravstveno dokumentacijo umrlega pacienta seznanijo brez izkazovanja posebnega pravnega ali zakonskega interesa. Navedene osebe morajo pri zahtevi za seznanitev zgolj navesti, s katerimi podatki se želijo seznaniti in zakaj (torej kakšen je namen seznanitve); ni pa jim potrebno izkazovati zakonskega oziroma pravnega interesa oziroma namena seznanitve. Pri presoji zahteve prosilca se torej ne sprašujemo o zakonitosti seznanitve kot take (ta je namreč podana že z določbo drugega odstavka 42. člena ZPacP), pač pa o zakonitosti namena seznanitve. Navedeno stališče utemeljujemo z naslednjim:

-    Pojma »zakoniti namen« v kontekstu 42. člena ZPacP ne smemo enačiti s pojmom »zakonski namen«. Za »zakoniti namen« gre takrat, kadar je namen seznanitve skladen z zakonom (legalnost), kar pomeni, da namen seznanitve ne sme biti v nasprotju s prisilnimi predpisi. Na drugi strani pa »zakonski namen« pomeni nekaj povsem drugega – gre za zahtevo, da je namen seznanitve izrecno določen v nekem zakonu, da je torej podan nek zakonski interes. Primeri zakonitih namenov seznanitve kot jih ima v mislih drugi stavek drugega odstavka 42. člena ZPacP, so zlasti:
-    ugotavljanje in posledično uveljavljanje določenih dejstev v sodnem ali upravnem postopku (npr. ugotavljanje nerazsodnosti pokojnika v času naprave oporoke),
-    ugotavljanje dejstev, ki utegnejo bistveno vplivati na zdravje prosilca ali drugih oseb (npr. dedne bolezni),
-    uveljavljanje določenih dejstev za potrebe izvrševanja pravic in obveznosti v civilnopravnih razmerjih (npr. v zvezi s sklenjenimi zavarovanji),
-    ugotavljanje obstoja varnostnega zapleta (npr. zdravniške napake) ali druge podlage za odškodninsko odgovornost v zvezi z zdravstveno oskrbo,
-    ugotavljanje in posledično uveljavljanje določenih dejstev v postopkih nadzora nad delom zdravstvenih delavcev (npr. strokovni nadzor pristojne zbornice, upravni nadzor Ministrstva za zdravje),
-    »gola radovednost« zaradi nenavadnih okoliščin smrti,
-    »gola radovednost«, ker prosilec ni prejel osnovnih informacij o smrti (prim. deveti odstavek 45. člena ZPacP).
Primer nezakonitega namena pa je uporaba podatkov za storitev kaznivega dejanja ali prekrška;

-    Če bi 42. člen resnično zahteval izkazovanje zakonskega interesa (namena) za osebe iz prvega stavka drugega odstavka, bi bil celoten drugi odstavek neskladen celo sam s seboj, saj bi v prvem stavku odprl možnost dostopanja do podatkov, v drugem stavku bi dostopanje zaprl oz. omejil z zakonskim namenom, v tretjem stavku pa bi za primere, ko gre za dokumentacijo oseb z motnjami v duševnem zdravju, zahteval izkazan pravni interes, kar je pravno gledano blažji pogoj kot zakonski namen. Če bi temu bilo tako, bi pomenilo, da je zakonodajalec za bolj občutljive podatke določil blažji oziroma milejši način dostopa do osebnih podatkov umrlih, kar bi bilo seveda povsem nerazumno;

-    Povsem jasno je, da zakon v drugem odstavku 42. člena razlikuje med pravnim interesom in zakonitim namenom, zaradi česar zakonitega namena nikakor ne gre enačiti s pravnim ali zakonskim interesom. Iz primerjave določb prvega, drugega in tretjega stavka nedvomno izhaja, da je pravni interes (zapisan v tretjem in četrtem stavku) strožji pogoj v primerjavi z zakonitim namenom (prvi stavek);

-    Tudi na podlagi zgodovinske razlage obravnavanega člena je očitno, da je bil namen zakonodajalca, da se opusti zahteva po izkazovanju pravnega interesa za dediče prvega in drugega dednega reda, torej v rahljanju postmortalnega varstva osebnih podatkov umrlih oseb, saj se je v parlamentarni fazi sprejemanja zakona pojem »zakonski namen« nadomestil s pojmom »zakonit namen«. Enako izhaja tudi iz obrazložitve omenjene spremembe;

-    Opozarjamo tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki je s sodbo št. I Up 517/2000 potrdilo odločitev Upravnega sodišča RS o tem, da se sinu dovoli vpogled v zdravstveno dokumentacijo pokojne matere. V konkretnem primeru se je odločalo na podlagi takrat veljavnega Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP), ki ga je ZVOP-1 razveljavil (čeprav v vsebinskem pogledu bistvene razlike ni). ZVOP je v 12. členu kot pogoj določal obstoj sorodnikovega zakonitega interesa. Ta pa je bil po mnenju sodišča izkazan že s samim obstojem sorodstvene vezi (gre torej za široko pojmovanje zakonitega interesa);

-    Če bi ZPacP resnično želel vpeljati zahtevo po izkazovanju zakonskega interesa (namena), bi bila taka rešitev celo ožja od ureditve v 23. členu ZVOP-1, saj bi dajala podlago za dostop le na podlagi izrecnega, zakonsko opredeljenega interesa, med tem ko pravni interes (torej zahteva iz 23. člena ZVOP-1) vendarle omogoča širše uveljavljanje pravic sorodnikov;

-    Nič nenavadnega ni, da je nivo varstva osebnih podatkov umrlih oseb v primerjavi z živečimi posamezniki nekoliko znižan. Ne gre spregledati tudi dejstva, da se osebni podatki umrlih posameznikov ne štejejo za osebne podatke, za katere velja Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov. Tudi primerjalno pravno gledano so osebni podatki umrlih oseb običajno deležni manj zaščite.

Lepo vas pozdravljamo,

Informacijski pooblaščenec:
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka