Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Mnenja - VOP

+ -
Datum: 06.11.2007
Naslov: Posredovanje OP pacientov drugim
Številka: 0712-964/2007/2
Vsebina: Zdravstveni osebni podatki
Pravni akt: Mnenje

Spoštovani,

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju Pooblaščenec) je dne 24. 10. 2007 prejel vaše zaprosilo za mnenje, v katerem nas sprašujete:

1.    Glede na to, da pacienti ob prihodu v bolnišnico izpolnijo in podpišejo izjavo glede posredovanja njihovih osebnih podatkov drugim osebam, se postavlja vprašanje, komu in kateri podatki se lahko sporočijo v primeru, ko pacient zaradi zdravstvenega stanja ne more podpisati navedene izjave (npr. težko zdravstveno stanje, ki terja takojšnjo hospitalizacijo, pacient umre med prevozom, pacient umre zaradi neke nesreče in ga pripeljejo na obdukcijo…)? Ali bi bilo pri tem smiselno upoštevati izjave, ki so bile podane ob morebitnih prejšnjih hospitalizacijah, ali na kakšen drug ustrezen način rešiti ta problem?

2.    Kdo je v zgornjih primerih pristojna oseba za posredovanje podatkov o dejstvu in vzroku smrti oziroma, ali lahko posreduje podatke o vzroku smrti npr. patolog, ki bo pacienta obduciral? Katero osebo se bo o tem obvestilo?

3.    Postavlja se vprašanje glede primernosti sporočanja osebnih podatkov (npr. zdravstveno stanje, poslabšanje zdravstvenega stanja, morebitna smrt…) po telefonu? Tisti, ki je upravičen do podatkov, zaradi oddaljenosti velikokrat ne more priti v neposreden stik z zdravnikom, hkrati pa je po telefonu težko identificirati sogovornika, ki želi prejeti podatke o pacientu.


4.    Kakšna je obveznost zdravstvenega osebja v zdravstvenem zavodu, če policija oziroma kriminalist zahteva osebne podatke ali zdravstveno dokumentacijo na ustno zahtevo?

5.    Policija od zdravstvenega osebja velikokrat ustno zahteva posredovanje podatkov o pacientovi hospitalizaciji, kakor tudi podatke o njegovem zdravstvenem stanju. Ali sme zdravstveno osebje posredovati ali izročiti podatke o zdravstvenem stanju brez odredbe preiskovalnega sodnika (prim. 220., 148. in 164. člen ZKP)?

6.    Ali ima skrbnik nacionalne čakalne liste, sestavljene iz več čakalnih list, pravico urejati nacionalno čakalno listo z brisanjem oziroma premestitvijo pacienta iz ene v skupno čakalno listo s soglasjem pacienta? Pri ponovnem vstopu v čakalno listo pri drugem izvajalcu za npr. operacijo endoproteze kolka ali kolena, se postavlja vprašanje, ali je mogoče od pacienta zahtevati, da se odloči, pri katerem izvajalcu bo vpisan na čakalni listi za enak poseg in ali ga je mogoče brisati iz čakalne liste?


Na podlagi informacij, ki ste nam jih posredovali, vam v nadaljevanju na podlagi 7. točke prvega odstavka 49. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07 - UPB; ZVOP-1) ter 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS št. 113/05 in 51/07-ZUstS; ZInfP) posredujemo naše neobvezno mnenje v zvezi z vašimi vprašanji. Glede na to, da ste s splošno ureditvijo varstva osebnih podatkov že seznanjeni, se v mnenju omejujemo zgolj na kratka pojasnila glede posamičnih vprašanj.

1. V primeru, da izjava o obdelavi osebnih podatkov ni izpolnjena oziroma podpisana, je osebne podatke pacienta dopustno posredovati samo pod pogoji in samo osebam, ki jih določa zakon, zlasti ZVOP-1, Zakon o zdravstveni dejavnosti, Zakon o zdravniški službi in Zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti. Volje pacienta, izražene v preteklih izjavah, ni dopustno upoštevati, če so izjave izrecno ali po naravi stvari vezane samo na konkretno zdravstveno oskrbo oziroma zdravstveni poseg ali pa so časovno omejene.

2. Podatke o dejstvu in vzrokih smrti sporoči zdravnik, ki je bil oziroma, ki bo neposredno udeležen pri obravnavi umrlega pacienta. Podatke se lahko sporoči tistim osebam, ki jih določa zakon, tudi brez njihove zahteve.

3. Sporočanje osebnih podatkov po telefonu ali osebno je dopustno, če izvajalec zdravstvenih storitev lahko nedvoumno ugotovi identiteto osebe, ki je do podatkov upravičena.

4. Če osebne podatke zahteva policija po telefonu ali osebno, je sporočanje osebnih podatkov dopustno, če izvajalec zdravstvenih storitev lahko nedvoumno ugotovi identiteto organa oziroma osebe, ki je do podatkov upravičena.

5. Posredovanje osebnih podatkov policiji na podlagi 54. in 55. člena Zakona o policiji je dopustno tudi brez odredbe preiskovalnega sodnika.

O b r a z l o ž i t e v:

Ad 1:

Posebna privolitvena izjava (obrazec), ki je uveljavljena v praksi, je sicer zelo koristna in učinkovita za dokazovanje podane izjave in uveljavljanje pravice do varstva osebnih podatkov pacientov, vendar pa po predpisih s področja varstva osebnih podatkov ni obvezna. V primeru, da pacient izjave ne želi podati ali tega ne more storiti zaradi privolitvene nesposobnosti (npr. poslovna nesposobnost, fizična nesposobnost, smrt), je mogoče upoštevati zgolj zakoniti režim obdelave osebnih podatkov, t.j. režim, ki ga določajo zlasti ZVOP-1, Zakon o zdravstveni dejavnosti (ZZDej), Zakon o zdravniški službi (ZZdrS) in Zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti. Izjave, ki jih je pacient podal pri prejšnjih hospitalizacijah, ne morejo biti relevantne, če iz njih (izrecno ali po naravi stvari) izhaja, da so bile podane za obdelavo osebnih podatkov v zvezi z drugim, točno določenim medicinskim posegom oziroma zdravstveno oskrbo. Enako velja, če so bile izjave podane samo za določeno časovno obdobje. Po določbi štirinajste točke 6. člena ZVOP-1, se osebna privolitev daje za določen namen in je dana na podlagi informacij, ki mu jih mora zagotoviti upravljavec po tem zakonu. Po predlogu Zakona o pacientovih pravicah (v postopku sprejemanja v Državnem zboru RS) bodo relevantne določbe ZZdej in ZZdrS razveljavljene, hkrati pa bo zakon določno uredil, komu in v kakšnih primerih se lahko (t.j. na zahtevo) oziroma se morajo (t.j. brez zahteve) sporočati podatki o zdravstvenem stanju pacientov.

Ad 2:

Po ZZDej lahko podatke o zdravstvenem stanju posreduje zdravnik, ki pacienta zdravi (51. člen). Kljub temu, da se določba ne nanaša izrecno na osebne podatke umrlih oseb in se izrecno tudi ne nanaša na primer, ki ste ga izpostavili, je dopustno sklepati, da podatek o dejstvu in vzrokih smrti sporoči zdravnik, ki je bil ali bo neposredno udeležen pri obravnavi umrlega (npr. pri sprejemu v ustanovo, predhodnem pregledu ali sami obdukciji), čeprav ne gre za zdravljenje v pravem pomenu besede.

Glede oseb, ki so upravičene do podatka o smrti, velja tako kot je določeno v prejšnji točki. Res je, da se za posredovanje osebnih podatkov umrlih oseb uporabljajo določbe 23. člena ZVOP-1, vendar lahko hkrati zagovarjamo stališče, da je dopustno posredovati podatke o smrti (dejstvo o smrti in epikriza) osebam iz 51. člena ZZDej (ki se praviloma ujemajo z osebami iz drugega odstavka 23. člena ZVOP-1), tudi brez njihove izrecne zahteve. V podporo zgornjemu stališču naj navedemo, da:
-    po smrti pacienta praktično vsi izvajalci zdravstvenih storitev omogočajo seznanitev pacientovih sorodnikov ter zakoncev oz. zunajzakonskih partnerjev z diagnozo in epikrizo (potekom bolezni) pacienta. Gre za ustna pojasnila s strani zdravnika, ki je bil udeležen pri zdravljenju, in ne za omogočanje fizične seznanitve z zdravstveno dokumentacijo (kar ima primarno v mislih 23. člen ZVOP-1) ;
-    je namen ZVOP-1 v preprečevanju neustavnih, nezakonitih in neupravičenih posegov v zasebnost in dostojanstvo posameznika pri obdelavi osebnih podatkov. Kljub splošnemu pravilu, da je potrebno zagotavljati varstvo osebnih podatkov tudi po smrti posameznika, lahko trdimo, da v obravnavanih primerih poseg v zasebnost in dostojanstvo umrlega ni pretiran. Vsak posameznik mora že za časa življenja računati s tem, da bodo o njegovi smrti obveščeni določeni državni organi in organizacije ter nekateri posamezniki, npr. tisti iz 51. člena ZZDej, ki imajo nedvomno interes po seznanitvi (čustvena oz. sorodstvena navezanost, obveznosti povezane s pogrebom, izguba vira preživljanja, dedovanje ipd.). Večji poseg v post mortem dostojanstvo umrlega, bi bil pravzaprav podan takrat, ko podatek o smrti ne bi bil sporočen nikomur;
-    glede na navedbe v prejšnji točki, osebe po 51. členu ZZDej izpolnjujejo zahtevo po obstoju pravnega interesa, kot ga predvideva 23. člen ZVOP-1;
-    iz dikcije četrtega odstavka 51. člena ZZDej ne izhaja, da velja zgolj za živeče paciente oziroma povedano drugače, jezikovna razlaga obravnavane določbe ne izključuje uporabe v primeru, ko gre za umrlega pacienta.


 Ad 3 in 4:

Da je posredovanje osebnih podatkov prosilcem (npr. sorodnikom, organom pregona…) s strani upravljavca dopustno, mora za posredovanje obstajati podlaga v zakonu ali osebni privolitvi (8. člen ZVOP-1), poleg tega pa mora način posredovanja ustrezati zahtevam po zavarovanju osebnih podatkov, določenim v predpisih (tehnični vidik). Iz obeh temeljnih zahtev izhaja, da mora upravljavec osebnih podatkov storiti vse, kar je potrebno, da bo dejanski prejemnik osebnih podatkov tisti, ki je do podatkov tudi upravičen. Tako zahtevo postavlja tudi prvi odstavek 14. člena ZVOP-1, ki določa, da morajo biti občutljivi osebni podatki pri obdelavi posebej označeni in zavarovani tako, da se nepooblaščenim osebam onemogoči dostop do njih. Ker preko telefonske komunikacije identiteta sogovornika praviloma ni ugotovljiva, tudi ni mogoče ugotoviti, ali oseba na drugi strani nastopa kot upravičen uporabnik podatkov.

Čeprav gre za navidez togo in neživljenjsko stališče in enak pristop zakonodajalca, se je po drugi strani potrebno zavedati dvojega:
-    Ob sedanjem stanju tehnike na področju telefonije, si je težko zamisliti sistem, ki bi hkrati izpolnjeval zahteve po preprostem (enostavno izvedljivem in poceni), učinkovitem (takem, ki bi zagotavljal zadostno gotovost ugotavljanja identitete) ter univerzalnem (takem, ki bi bil uporaben za vse osebe, za vse primere in za vse izvajalce) ugotavljanju identitete sogovornika. Iz istega razloga tudi zakonodajalec ni niti na splošno določil ustreznega načina identifikacije pri sporazumevanju po telefonu;
-    Telefonska komunikacija nudi idealne možnosti za zlorabo npr. pravice iz 30. člena (pravica do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki) ali dolžnosti iz 8. člen v povezavi z 22. členom (posredovanje osebnih podatkov upravičenim uporabnikom).

Ne glede na navedeno, Pooblaščenec dopušča možnost, da izvajalec za določene življenjske primere le zagotovi primeren način ugotavljanja identitete sogovornika, na primer:
-    z vzpostavitvijo sistema gesel. Omenjeni način bi bil uporaben takrat, ko je pacient hospitaliziran in izvajalcu ter hkrati določenim osebam (svojcem, partnerju…) vnaprej sporoči geslo, ki se ga zapiše na privolitveni obrazec. Podobno bi lahko geslo vnaprej določila tudi oseba, ki ima pravico do privolitve v zdravstveni poseg namesto pacienta (npr. starši). Ko neka oseba potem po telefonu zaprosi za podatke o zdravstvenem stanju pacienta, se identiteta osebe oziroma upravičenost do podatkov izkaže z geslom, ki ga izvajalec preveri v svoji evidenci;
-    z vzpostavitvijo varne izmenjave podatkov preko e-pošte in sicer tako, kot zahteva drugi odstavek 14. člena ZVOP-1, ki določa, da se pri prenosu občutljivih osebnih podatkov preko telekomunikacijskih omrežij šteje, da so podatki ustrezno zavarovani, če se posredujejo z uporabo kriptografskih metod in elektronskega podpisa tako, da je zagotovljena njihova nečitljivost oziroma nerazpoznavnost med prenosom.

Pooblaščenec dodaja, da primerov, ko osebne podatke po telefonu zahteva policija, ni mogoče obravnavati drugače kot primerov, ko osebne podatke zahtevajo druge, domnevno upravičene osebe. Izvajalec zdravstvenih storitev je dolžan preveriti identiteto oziroma izpolnjevanje pogojev tudi v primeru, ko posameznik zahteva osebne podatke pacientov osebno.

Ad 5:

Zakonsko podlago (v smislu 8. člena ZVOP-1) za zbiranje podatkov s strani policije predstavljata 54. in 55. člen Zakona o policiji (ZPol), ki ga v vašem dopisu omenjate tudi sami. ZPol v 54. členu določa, da lahko policija zbira osebne in druge podatke zaradi opravljanja z zakonom določenih nalog. Policisti zbirajo osebne in druge podatke neposredno od osebe, na katero se ti podatki nanašajo, in od drugih, ki o tem kaj vedo, ali iz že obstoječih zbirk podatkov. 55. člen ZPol pa določa, da če policisti zaradi opravljanja določenih nalog zbirajo osebne in druge podatke o osebah iz že obstoječih zbirk podatkov, so organi, organizacije in drugi subjekti, ki na podlagi zakona in v okviru svoje dejavnosti ali v zvezi z njo vodijo zbirke podatkov, dolžni na podlagi zahteve brezplačno posredovati policistom zahtevane osebne in druge podatke. Po pravilu, da specialnejši zakon razveljavlja splošnejšega, velja, da za primere, ki jih določata navedena člena v povezavi z ostalimi členi ZPol, ki opredeljujejo naloge policije, nudita zadostno in samostojno pravno podlago za pridobivanje osebnih podatkov. Navedeno pomeni, da za pridobivanje osebnih podatkov s strani policije ni potreben poseben nalog oziroma odredba preiskovalnega sodnika, saj ZPol takšne zahteve ne določa. Potrebno je še dodati, da je pridobivanje osebnih podatkov s strani policije v praksi skoncentrirano na fazo, ko sploh še ne moremo govoriti o kazenskem postopku (t.i. neformalno zbiranje obvestil). Zakon o kazenskem postopku namreč predstavlja posebno, od ZPol neodvisno zakonsko podlago, ki tako kot ZPol, za določene namene in pod določenimi pogoji omogoča pridobivanje osebnih podatkov. Ne pozabite pa na načelo sledljivosti, kar pomeni, da si morate zapisati, kateremu policistu ste podatek dali in kdaj ter na kakšni pravni podlagi (ki jo mora povedati policist).

Ad 6:

Ker Pooblaščenec ni pristojen za dajanje mnenj, ki niso v zvezi z varstvom osebnih podatkov, zgolj pojasnjujemo, da so vprašanja povezana z:
-    možnostjo pacienta, da je vpisan samo v eni čakalni listi ter
-    potrebnim ravnanjem izvajalcev zdravstvenih storitev v primeru vzporednih vpisov v več čakalnih listah,
urejena v predlogu Zakona o pacientovih pravicah, ki je v postopku sprejemanja v Državnem zboru RS.

Lepo vas pozdravljamo,

Informacijski pooblaščenec:
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka