Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Mnenja - VOP

+ -
Datum: 04.11.2007
Naslov: Poklicna molčečnost zdravnika in zloraba otrok
Številka: 0712-943/2007/2
Vsebina: Zdravstveni osebni podatki
Pravni akt: Mnenje

Spoštovani,

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju Pooblaščenec) je dne 18. 10. 2007 prejel vaše zaprosilo za mnenje, v katerem sprašujete, ali je pedopsihiater, ki ugotovi spolno zlorabo otroka, dolžan slediti poklicni molčečnosti ali je dolžan sum zlorabe prijaviti ter komu jo je dolžan prijaviti. Poleg tega postavljate še vprašanje glede možnosti, da pedopsihiater (pod določenimi pogoji) zazna zlorabo otroka v nekem časovnem obdobju.

Na podlagi informacij, ki ste nam jih posredovali, vam v nadaljevanju na podlagi 7. točke prvega odstavka 49. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07 - UPB; ZVOP-1) ter 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS št. 113/05 in 51/07-ZUstS; ZInfP) posredujemo naše neobvezno mnenje v zvezi z vašim vprašanjem. Pri tem se omejujemo zgolj na tisti del vašega vprašanja, ki je v zvezi z varstvom osebnih podatkov, saj Pooblaščenec za presojo in razlago medicinskih vprašanj ter vprašanj s področja spoznavne psihologije, ni pristojen.

Zdravnik (oziroma izvajalec zdravstvenih storitev) mora pristojnemu centru za socialno delo sporočiti podatke o domnevni ogroženosti otroka, če je za okoliščine dejanja zvedel pri opravljanju svojega poklica.

Zdravnik pristojnim organom (policiji, državnemu tožilstvu) lahko sporoči podatke, ki kažejo na sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost otroka (t.i. kazenska ovadba), kadar je za okoliščine dejanja zvedel pri opravljanju svojega poklica.

O b r a z l o ž i t e v:

1 Splošno

Glede na določbo prvega odstavka 8. člena ZVOP-1, ki je sistemski in temeljni predpis s področja varstva osebnih podatkov, se osebni podatki (npr. podatki, ki so dokumentirani v zdravstveni dokumentaciji) lahko obdelujejo, če obdelavo (npr. sporočanje, zbiranje, posredovanje, vpogled) osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon (ta ali katerikoli drug zakon) ali če je za obdelavo določenih osebnih podatkov podana osebna privolitev posameznika.

Iz določbe 12. člena ZVOP-1 izhaja, da se osebni podatki posameznika lahko obdelujejo ne glede na to, da za obdelavo teh podatkov ni druge zakonite pravne podlage (t.j. privolitve ali določenosti v drugem zakonu), če je obdelava osebnih podatkov nujno potrebna za varovanje življenja ali telesa posameznika.

Po določbi tretje točke 13. člena ZVOP-1 je obdelava občutljivih osebnih podatkov (npr. podatkov o zdravstvenem stanju) dopustna, če je nujno potrebna za varovanje življenja in telesa posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo, ali druge osebe, kadar posameznik, na katerega se osebni podatki nanašajo, fizično ali poslovno ni sposoben dati svoje privolitve.

2 Ali v konkretnem primeru obstaja zakonska podlaga za sporočanje osebnih podatkov oziroma prijavo domnevne zlorabe otroka?

V konkretnem primeru domnevamo, da za sporočanje podatkov o domnevni zlorabi otroka, zaradi poslovne nesposobnosti ni podana otrokova privolitev v smislu 8. člena ZVOP-1. Prav tako domnevamo, da za sporočanje podatkov ni podana privolitev otrokovih zakonitih zastopnikov – staršev ali skrbnika.

2.1 Nekatere določbe Zakona o kazenskem postopku in Kazenskega zakonika
    
Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/07 – UPB; ZKP) je tisti zakonski predpis v smislu 8. člena ZVOP-1, ki ureja določena vprašanja glede sporočanja (prijavljanja) domnevnih kaznivih dejanj. ZKP v prvem odstavku 145. členu določa, da »so vsi državni organi in organizacije z javnimi pooblastili dolžni naznaniti kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, če so o njih obveščeni, ali če kako drugače zvedo zanje«. Zavezanci po tem členu so državni organi in organizacije z javnimi pooblastili - kar pomeni, da po tem členu izvajalci zdravstvenih storitev (oziroma zdravstveno osebje) niso dolžni prijavljati uradno pregonljivih kaznivih dejanj. Skladno z določbo prvega odstavka 146. člena ZKP, pa velja, da lahko vsakdo (torej tudi zdravnik) naznani kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti.

Pri tem je potrebno omeniti tudi Kazenski zakonik RS (Uradni list RS, št. 95/04-UPB; KZ), ki v 16. poglavju o kaznivih dejanjih zoper človekove pravice in svoboščine, v 153. členu ureja neupravičeno izdajo poklicne skrivnosti. V prvem odstavku je tako določeno, da se, kdor neupravičeno izda skrivnost, za katero je izvedel kot zagovornik, odvetnik, zdravnik, duhovnik, socialni delavec, psiholog ali kot kakšna druga oseba pri opravljanju svojega poklica, kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta. Vendar pa je v drugem odstavku istega člena omejitev, ki pravi, da se za dejanje iz prvega odstavka ne kaznuje, kdor izda skrivnost zaradi splošne koristi ali zaradi koristi koga drugega, če je ta korist večja, kakor pa ohranitev skrivnosti.

2.2 O varovanju poklicne skrivnosti

Splošna določba glede varovanja poklicne skrivnosti, ki veže zdravstvene delavce, je urejena v Zakonu o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 23/2005-UPB; ZZDej), ki  v 51. členu določa, da so zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci  dolžni varovati kot poklicno skrivnost podatke o zdravstvenem stanju posameznika in o vzrokih, okoliščinah in posledicah tega stanja. Ti podatki se ne smejo dajati drugim ljudem oziroma javnosti in tudi ne objavljati na način, ki bi omogočal razkriti posameznika, na katerega se nanašajo. Dolžnosti varovanja poklicne skrivnosti lahko zdravstvenega delavca ali zdravstvenega sodelavca razreši prizadeta oseba sama ali sodišče, za mladoletne osebe in za osebe pod skrbništvom pa starši oziroma skrbniki. Podobno določata tudi Zakon o zdravniški službi (Uradni list RS, št. 72/2006-UPB; ZZdrS) v 51. in 52. členu ter Kodeks medicinske deontologije. Ker je potrebno določbe ZVOP-1 in ZZDej obravnavati skupaj (gre namreč za enakovredna predpisa), je potrebno zaključiti, da je zdravnik razrešen varovanja poklicne skrivnosti tudi v primeru, če tako določa zakon. In ravno zgoraj omenjena ZKP in KZ ter spodaj obravnavani predpisi (gl. v nadaljevanju), dajejo zdravniku pravico, da pristojnim organom (organom socialnega skrbstva in organom pregona) razkrije domnevno spolno zlorabo otrok.

2.3 Med dolžnostjo varovanja poklicne skrivnosti na eni, in otrokovimi koristmi na drugi strani

Ob zgornjih navedbah, se glede na varstvo otrokovih koristi kot najvišjega standarda oziroma kategorije družinskega prava, prava socialne varnosti itd., postavlja vprašanje zdravnikove prijavne dolžnosti, če sumi, da je otrok zlorabljen.  

Krovni mednarodni pravni akt s področja otrokovih pravic predstavlja Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah, v kateri je nedvoumno izražena obveza države, da mora zaščititi otroke pred vsemi oblikami fizičnega ali psihičnega nasilja, zlasti da zagotovi zakonski okvir, ter izobraževalne in druge ukrepe za zaščito otrok in preprečevanje nasilja.

Zakonski okvir za zaščito otrok tako med drugim predstavljata Zakon o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/07-UPB; ZSV) in Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04-UPB; ZZZDR). Drugi odstavek 91. člena ZSV namreč izrecno določa, da so organi ter zavodi in druge organizacije, ki pri svojem delu ugotovijo ogroženost otroka, mladoletnika ali osebe, ki ji je vzeta poslovna sposobnost, o tem dolžni obvestiti center za socialno delo na svojem območju. S tem obstaja zakonska podlaga, na podlagi katere lahko kot zdravnik sporoča tiste osebne podatke, ki so potrebni, da se doseže zaščita otrok, za katere obstaja sum, da so podvrženi zanemarjanju, grdemu ravnanju ali zlorabljanju.

Hkrati pa Deklaracija o slabem ravnanju in zanemarjanju otrok Svetovnega zdravniškega združenja in Kodeks medicinske deontologije) zdravnikom nalagata, da v primeru zlorabe ali trpinčenja otroka s strani njegove družine ali skrbnika opozori odgovorne inštitucije in po svojih močeh stori vse za zaščito otroka (20. člen). Deklaracija o slabem ravnanju in zanemarjanju otrok Svetovnega zdravniškega združenja tudi določa, da mora zdravnik, ki sumi, da gre za primer slabega ravnanja z otrokom, o tem nemudoma obvestiti pristojne službe.

V podporo zgornjim argumentom je potrebno ugotoviti, da v izjemnih primerih tudi 12. člen in tretji odstavek 13. člena ZVOP-1 (gl. zgoraj) predstavljata tisto zakonsko podlago, ki presega dolžnost varovanja poklicne skrivnosti. Navedeno velja v primerih, ko je mogoče utemeljeno domnevati, da bi bilo zaradi nesporočanja potrebnih osebnih podatkov (oz. neprijave) ogroženo otrokovo življenje ali telo. Čeprav se omenjeni določbi po strogi jezikovni razlagi nanašata na telesno zdravje posameznika (t.j. na telo kot fizično pojavnost), v primeru spolne zlorabe otroka ne more biti dvoma, da so kriteriji za dopustnost obdelave osebnih podatkov izpolnjeni.

Tudi predlog Zakona o pacientovih pravicah (v postopku sprejemanja v Državnem zboru) v tretjem odstavku 46. člena jasno določa, da mora zdravnik naznaniti sum storitve kaznivega dejanja zoper življenje in telo, kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost ter kaznivega dejanja zoper zakonsko zvezo, družino in mladino, pri katerih je bil kot žrtev udeležen otrok. Navedeno nedvomno kaže na trend zakonodajalca, da se, kadar gre za varovanje otrokovih koristi, omili dolžnost varovanja poklicne skrivnosti.

Lepo vas pozdravljamo,

Informacijski pooblaščenec:
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka