Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
   
dekorativna slika

EMŠO, davčna številka ...

+ -

Zakon o centralnem registru prebivalstva (ZCRP) v 1. odst. 6. člena določa, da je enotna matična številka občana (EMŠO) v Republiki Sloveniji osebna identifikacijska številka in je identifikacija za enoznačno opredelitev posameznika. EMŠO po tem odstavku predstavlja temeljni, z matematično metodo izračunani numerični standard. V 2. odst. istega člena pa ZCRP določa, da je identifikacija namenjena vodenju in vzdrževanju zbirk podatkov o prebivalstvu, povezovanju podatkov v teh zbirkah ter racionalizaciji dela državnih organov in drugih uporabnikov, ki imajo zakonsko podlago za uporabo EMŠO.

EMŠO je torej enolični identifikacijski znak, ki posameznika nedvoumno določi. To pa pomeni, da je s tem osebnim podatkom potrebno ravnati še posebej skrbno. EMŠO namreč razkrije tudi dan rojstva, starost in spol.

IP priporoča, da se EMŠO uporablja v izjemnih primerih, ko razkritje EMŠO res terja potreba po višji stopnji pravne varnosti. Predvsem pa je v primerih, ko pravni posel terja višjo stopnjo varnosti, ob upoštevanju načel iz 5. člena Splošne uredbe, primerneje uporabiti davčno številko, saj ta o posamezniku razkrije manj osebnih podatkov kot EMŠO.

Davčna številka

Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2) v 33. členu   določa, da se zavezancu za davek pod določenimi zakonskimi pogoji dodeli davčna številka, ki se uporablja v zvezi z vsemi davki.

Davčna številka je torej, tako kot EMŠO, enolični identifikacijski znak, ki posameznika nedvoumno določi. Zato je upravljavci ne smejo zahtevati "počez". To se še vedno prepogosto dogaja predvsem v primerih nagradnih iger, ko izvajalci nagradnih iger že vnaprej zahtevajo razkritje davčne številke. To je prepovedano, saj davčno razmerje vse do podelitve nagrade zmagovalcu nagrade igre, sploh ne nastane. Pravilno ravnanje v takšnem primeru je, da izvajalci nagradne igre zahtevajo davčno številko šele potem, ko je ugotovljeno, kdo je nagrajenec in zgolj od nagrajenca (-ev).

EMŠO in davčna številka skupaj

Zbiranje obeh enoličnih identifikacijskih znakov je nedvomno v neskladju z načelom najmanjšega obsega podatkov iz člena 5 Splošne uredbe, saj je že eden od teh osebnih podatkov dovolj, da se posameznika nedvoumno določi.

Pooblaščenec ob tem napotuje tudi na odločbo Ustavnega Sodišča Republike Slovenije št. U-I-229/03, z dne 9.2.2006, kjer je sodišče med drugim zapisalo, da popolno identifikacijo posameznika omogoča tako podatek o EMŠO kot tudi podatek o davčni številki. Po mnenju Ustavnega sodišča RS to pomeni, da je določitev kar dveh podatkov, ki omogočata popolno identifikacijo posameznika odveč, saj zadostuje zgolj eden.

Telefonska številka in IP naslov

Po določilu 1. točke člena 4 Splošne uredbe pomeni osebni podatek katerokoli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom; določljiv posameznik je tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika; podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v kateri je izražen.

Telefonska številka je torej ob upoštevanju zgoraj zapisane definicije prav gotovo eden od identifikacijskih znakov, saj nakazuje na naslov posameznika, GSM številka pa celo neposredno na posameznika.  Zato se šteje kot varovan osebni podatek.

V skladu z navedenim IP meni, da ponudniki pravnih poslov prepogosto od posameznikov zahtevajo telefonsko številko. Te za samo sklenitev pogodbe navadno niti ne potrebujejo in jo od posameznikov vzamejo "za vsak slučaj". Zato IP še enkrat opozarja, da je v primerih, ko telefonska številka ni nujna za sklenitev pravnega posla, njena pridobitev pretirana in neprimerna z vidika obdelave osebnih podatkov in načela najmanjšega obsega podatkov iz člena 5 Splošne uredbe.

Vse navedeno velja tudi za IP naslov. Splošna uredba v definiciji izrecno navaja spletne identifikatorje kot primer osebnih podatkov. IP številka (kratica za Internet Protocol) je identifikacijska številka računalnika, priključenega v medmrežje in je  torej unikatna številka, s katero se vsak računalnik izkazuje v internet mreži kot naslov. V primerjavi z mobilno telefonijo je torej IP naslov to, kar pomeni telefonska številka za posameznika. Prek IP naslova se da posameznika vsaj določljivo identificirati. V skladu z navedenim je torej IP naslov podatek, ki se nanaša na posameznika in se tega sorazmerno enostavno določi. IP naslov je tako osebni podatek, ki se ga lahko obdeluje zgolj, če obstaja ustrezna pravna podlaga v smislu člena 6 Splošne uredbe. Če takšne pravne podlage ni, je IP naslov varovan osebni podatek, njegova obdelava pa prepovedana.

Plača

Uvodoma je treba poudariti razliko med javnim in zasebnim sektorjem. V obeh primerih je sicer podatek o višini plače osebni podatek, vendar ta v javnem sektorju ni varovan, saj javnost plač javnih uslužbencev določata področna zakona Zakon o dostopu do informacij javnega značaja in Zakon o sistemu plač v javnem sektorju. Bruto plače javnih uslužbencev so torej javne.

Drugačna je ureditev v zasebnem sektorju, kjer podatek o plači ni javen. V tem primeru gre za varovani osebni podatek, ki se ga lahko obdeluje, če obstaja za to ustrezna pravna podlaga. Predvsem pri pravnih poslih, ki so vezani na premoženjsko stanje posameznika (npr. kredit, kreditne kartice ...) je seveda potreba po pravni varnosti tolikšna, da se bo želela banka ali druga podobna organizacija zavarovati za primer nezmožnosti plačila. V takšnem primeru bo posameznik podatek o plači in zaposlitvi pač moral razkriti banki, sicer kredita ali druge ugodnosti ne bo dobil. To pa še ne pomeni, da lahko banka ali druga podobna organizacija vpogleda v obračun plače, saj iz njega izhajajo tudi drugi podatki, ki s pravnim poslom nimajo povezave, npr. socialni izdatki. Banka je zaradi načela najmanjšega obsega podatkov, ki je določeno v členu 5 Splošne uredbe, upravičena zgolj do tistih delov obračuna, ki so nujno potrebni za vzpostavitev določene stopnje varnosti svojega "vložka".

Samostojni podjetnik in osebni podatki

Z vidika varstva osebnih podatkov je oblika samostojnega podjetnika nekoliko specifična. V tem primeru se namreč iz ene oblike v drugo prelivajo osebni podatki posameznika in podatki, ki so del ne organizacijske oblike, ki omogoča opravljanje dejavnosti.

Informacijski pooblaščenec je v svoji praksi že naletel na primer, ko je samostojni podjetnik vložil prijavo zaradi kršitve Zakona o varstvu osebnih podatkov, predvsem določb o neposrednem trženju. V tem primeru je IP ugotovil, da je vsebina neposrednega trženja pomembna za odločitev o tem, ali gre za osebni podatek, ki se nanaša na posameznika, ali pa podatek, ki se nanaša na s.p. Pri tem se je opiral tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-298/04-26, z dne 27.10.2005, kjer je sodišče v tč. 11 med drugim zapisalo, da, glede na to da mora imeti zasebnik za namene v zvezi z opravljanjem dejavnosti ločen transakcijski račun, podatke v registru transakcijskih računov zasebnika ni mogoče šteti za osebne podatke, saj se ne nanašajo na fizično osebo kot posameznika, temveč osebo kot osebo, ki opravlja dejavnost v skladu z veljavnimi predpisi.

V skladu z napisanim je torej potrebno dejstvo, ali gre za osebni podatek posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo, ali pa za podatek o samostojnem podjetniku presojati z vidika vsebine konkretnega primera.