Osebni podatki umrlih

ZVOP-1 omogoča posameznikom, da še za časa življenja določijo, kako naj se ravna z njihovimi osebnimi podatki po smrti. ZVOP-1 pa nekatere osebne podatke umrlih posameznikv varuje ne glede na željo umrlih. Tako ZVOP-1 določa, da lahko upravljavec podatke o umrlem posamezniku posreduje samo tistim uporabnikom osebnih podatkov, ki so za obdelavo osebnih podatkov pooblaščeni z zakonom.

Ne glede na zgoraj zapisano pa lahko upravljavec osebnih podatkov podatke o umrlem posamezniku posreduje osebi, ki je po zakonu, ki ureja dedovanje, njegov zakoniti dedič prvega ali drugega dednega reda, če za uporabo osebnih podatkov izkaže pravni interes, umrli posameznik pa ni pisno prepovedal posredovanja teh osebnih podatkov.

Za zgodovinsko, statistično ali znanstveno-raziskovalne namene se lahko podatke o umrlem posamezniku uporabi, če umrli posameznik ni pisno prepovedal posredovanja teh podatkov ali tega niso prepovedali njegovi zakoniti dediči prvega ali drugega dednega reda. Edina izjema od tega pravila je, če zakon določa drugače.

O obdelavi osebnih podatkov umrlih posameznikov je odločalo tudi Vrhovno sodišče, ki je v svoji sodbi št. I Up 517/2000 zapisalo, da: ''…je sama pravica do varstva osebnih podatkov (38. člen Ustave RS), posebej urejena v Zakonu o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 59/99) in je tako, kot druge osebnostne pravice, strogo vezana na samo osebnost in zato s smrtjo nosilca sicer ugasne. Sodno varstvo osebnih podatkov, ki se glede na določbo 20. člena ZVOP uveljavlja v upravnem sporu, se nanaša tudi na pravico do vpogleda v zbirko osebnih podatkov, kot eno izmed številnih pravic, urejenih v 17. in 18. členu ZVOP. Vendar pa ima umrli še v času, ko je živ, interes, da bo kot osebnost tudi še po svoji smrti užival določeno varstvo. Zato pravo priznava pravico do pietete, spoštovanja in lepega spomina na umrlega. Po smrti nosilca osebnostnih pravic se torej določene njegove osebne dobrine varujejo kot osebne dobrine ožjih svojcev, to je na podlagi njim pripadajoče osebnostne pravice. To velja tudi osebne podatke.'' 

Seznanitev z osebnimi podatki, ki jih vsebuje zdravstvena dokumentacija umrlih pacientov je v Zakonu o pacientovih pravicah (ZPacP) urejena drugače kot v ZVOP-1.

ZPacP je v 42. členu predvidel štiri režime oziroma podlage za seznanitev z zdravstveno dokumentacijo umrlih pacientov. Tako se lahko z zdravstveno dokumentacijo seznanijo:

1. Osebe za katere je pacient za časa življenja podal predhodno pisno privolitev (dovoljenje);
2. Osebe, ki so za to pooblaščene s posebnim zakonom (na primer Zakon o sodiščih, Zakon o zavarovalništvu, Zakon o policiji);
3. Pacientov zakonec, zunajzakonski partner, partner iz istospolne skupnosti, otroci in posvojenci, kadar teh oseb ni, pa pacientovi starši. Te osebe se lahko z zdravstveno dokumentacijo umrlega pacienta seznanijo brez izkazovanja posebnega pravnega interesa. Navedene osebe morajo pri zahtevi za seznanitev zgolj navesti s katerimi podatki se želijo seznaniti in zakaj (zakoniti namen seznanitve). Poleg tega morajo izkazati ustrezno razmerje s pokojnim pacientom. Kadar se te osebe želijo seznaniti z zdravstveno dokumentacijo, ki je nastala v času, ko umrli pacient ni bil sposoben odločanja o sebi in se je to stanje brez prekinitev nadaljevalo do njegove smrti, morajo za seznanitev izkazati pravni interes.
4. Druge osebe, ki izkažejo pravni interes z ustrezno listino.

O zahtevi za seznanitev mora izvajalec zdravstvenih storitev odločiti v 15 dneh.

Pacient lahko za časa življenja prepove, da bi se z njegovo zdravstveno dokumentacijo po njegovi smrti seznanile določene osebe (npr. sorodniki). V zvezi s prepovedjo je zakon predvidel tudi izjemo: kljub pacientovi prepovedi se lahko pacientovi starši, potomci, zakonec, zunajzakonski partner, partner iz istospolne skupnosti, bratje in sestre ali druge, pacientu bližnje osebe preko zdravnika (torej posredno) seznanijo s tistimi osebnimi podatki, ki so oziroma bi lahko bili pomembni za njihovo zdravje.