Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
SLO | ENG

Zgodovina ureditev dostopa do informacij javnega značaja

+ -

Pravica do dostopa do informacij javnega značaja ima svoje korenine v zapisih stare Kitajske iz 7. stoletja. V 18. stoletju (leta 1766) je na njihovi podlagi duhovnik in član švedskega parlamenta Anders Chidenius v zakonu o svobodi tiska in dostopu do javnih dokumentov prvič opredelil pravico dostopa do javnih informacij. Ta pravica se je nato v različnih državah uveljavljala v različnih časovnih obdobjih in na različne načine. Deklaracija OZN o človekovih pravicah, ki je nastala leta 1948, je na tem področju naredila pomemben razvojni korak, saj je poleg svobode izražanja, prvič opredelila tudi pravico do iskanja informacij. Pokazalo pa se je, da je pri pravici do informacij treba podrobneje in jasneje določiti vlogo države. Za Švedsko in Finsko (1919) so v drugi polovici prejšnjega stoletja države množično sprejemale zakone o dostopu do informacij javnega značaja. Danes ima t.i. zakone FOI (Freedom of Information) večina evropskih držav (izjemi sta npr. Ciper in Luksemburg) in veliko držav drugod po svetu (skupaj več kot 95 držav). Kar nekaj med njimi ima v teh zakonih opredeljeno uporabo testa interesa javnosti, od julija 2005 tudi Slovenija.

Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ), ki je bil na podlagi 39. člena Ustave RS sprejet leta 2003, sledi usmeritvam mednarodnih aktov (npr. Priporočila Sveta Evrope iz osemdesetih let prejšnjega stoletja in začetka tega stoletja – Recommendation (1981) 19 in Recommendation (2002) 2) in Evropske unije. Prva novela (ZDIJZ-A) iz leta 2005 je, poleg instituta ponovne uporabe informacij javnega značaja in pristojnosti upravne inšpekcije na področju izvajanja ZDIJZ, uvedla še eno pomembno novost: test javnega interesa. S tem se je Slovenija pridružila tistim demokratičnim državam, ki, kadar gre za javni interes, tudi izjeme obravnavajo s pridržkom. Ker se je nadzor javnosti, omejen zgolj na državne organe, občine in širši javni sektor, izkazal za nezadosten, se je krog zavezancev z novelo ZDIJZ-C v letu 2014 razširil še na poslovne subjekte, nad katerimi ima javni sektor prevladujoč vpliv in na podatke iz kreditnih map, ki se nanašajo na kredite neplačnikov in so bili preneseni na Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB). Kmalu zatem je bil sprejet še ZDIJZ-D, ki je v pojem informacije javnega značaja zajel še kreditne mape, ki štejejo za slabitve v bilancah bank, ki so deležne ukrepov po zakonu, ki ureja ukrepe RS za krepitev stabilnosti bank, in niso bile prenešene na DUTB.

Po vzoru najrazvitejših demokratičnih držav je bil v Sloveniji leta 2003 ustanovljen nov organ: Pooblaščenec za dostop do informacij javnega značaja. Pooblaščenec je kot samostojen državni organ odločal o pritožbah zoper odločbe, ko je bil dostop do informacij onemogočen. S sprejetjem Zakona o Informacijskem pooblaščencu (ZInfP) je bila ta pristojnost prenesena na nov neodvisen in samostojen državni organ: Informacijski pooblaščenec.

ZDIJZ zagotavlja dostop do informacij, s katerimi zavezanci že razpolagajo, in sicer v kakršni koli obliki, to vključuje dokumente, dopise, dosjeje, registre, sezname in gradiva, ki so jih izdelali zavezanci sami ali v sodelovanju z drugimi. ZDIJZ temelji na načelu prostega dostopa do informacij javnega značaja in taksativno našteva izjeme od tega načela. S tem zakon zagotavlja javnost in odprtost delovanja javnega sektorja, ter krepi transparentnost in odgovorno ravnanje poslovnih subjektov, nad katerimi ima javni sektor prevladujoč vpliv. Za dostop do informacij javnega značaja ni potreben pravni interes, dovolj sta radovednost in želja po znanju ter obveščenosti.

Pravna ureditev v Evropski uniji 

Odbor ministrov Sveta Evrope je že leta 1981 sprejel priporočilo državam članicam (Recommendation No R(81) 19 of the Comittee of Ministers to Member States on the Access to Information held by Public Authorities), da v svoji zakonodaji in praksi uredijo uresničevanje pravice dostopa do informacij javnih oblasti, skladno s priloženimi načeli. Ta načela določajo, da ima vsakdo pravico na svojo zahtevo dobiti od organa javne oblasti informacijo, ki je v njegovi posesti. Za uresničevanje te pravice morajo biti zagotovljena ustrezna sredstva in poti. Informacije morajo biti dostopne vsakomur pod enakimi pogoji, kot pogoj za vložitev zahteve pa se ne sme zahtevati posebnega (pravnega) interesa. O zahtevi mora biti odločeno v razumnem času. V primeru zavrnitve zahteve morajo biti razlogi za zavrnitev obrazloženi ter zagotovljena pravica do pritožbe in do sodnega varstva. Eno izmed takšnih sporočil je Odbor ministrov sprejel 21. februarja 2002 (Recommendation Rec (2002) 2 on access to official documents).

Prvi pravni odraz omenjene politike EU predstavlja pravna ureditev dostopa do okoljskih informacij (Council Directive 90/313/EEC on the freedom of access to information on the environment).

V letu 2001 je bil urejen dostop do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta EU in Komisije EU (Regulation (EC) No 1049/2001 regarding public access to European Parliament, Council and Commission documents).

Glej še EU Charter of Fundamental Human Rights - člen 42.

Področje ponovne uporabe informacij javnega sektorja v Evropski uniji ureja Direktiva 2003/98/EC, spremenjena z Direktivo 2013/37/EU

Nizozemska

Na Nizozemskem ureja dostop do informacij javnega značaja, ki se nahajajo v državni upravi, Freedom of Access fo Government Infomation Act iz leta 1980 (amandma v letu 1992). Zakon uvaja načelo prostega dostopa do informacij javnega značaja, s tem da taksativno našteva izjeme. Te se nanašajo na interese varnosti in obrambe države; tretjih oseb (poslovna tajnost in osebni podatki); na dokumente, ki so v postopku izdelave in še na nekatere druge situacije. Postopek se prične z zahtevo, ki jo vloži zainteresirana oseba, pri čemer se za to ne zahteva pravni interes. Zakon določa pravno varstvo znotraj upravnega postopka (pritožba zoper odločbo o zavrnitvi dostopa) ter tudi sodno varstvo v upravnem sporu. 

Švedska

Na Švedskem ureja dostop do informacij javnega značaja najstarejši zakon o dostopu (sprejet je bil v letu 1766) in sicer Freedom of Press Act. Zakon uvaja načelo prostega dostopa do informacij javnega značaja, s katerim razpolagajo organi javne oblasti. Drugače kot na Nizozemskem, je na podlagi tega zakona mogoče pridobiti tudi informacije javnega značaja, s katerimi razpolagajo organi sodne in zakonodajne veje oblasti. Tudi Švedski zakon določa (taksativno) izjeme od načela prostega dostopa. Te so podobne kot v nizozemskem pravu. Postopek se prične z zahtevo, ki jo vloži zainteresirana oseba, pri čemer se za to, tudi na Švedskem, ne zahteva pravnega interesa. Zoper negativno odločbo lahko prosilec zahteva sodno varstvo. 

Velika Britanija

V Veliki Britaniji ureja dostop do informacij javnega značaja, s katerim razpolagajo organi javne oblasti (ti so v prilogi k zakonu taksativno našteti), eden najbolj obsežnih zakonov o dostopu, to je Freedom od Information Act, ki je bi sprejet leta 2000. Tudi ta zakon se nanaša na vse organe javne oblasti (torej na upravno-izvršilno, sodno in zakonodajno vejo). Določa načelo prostega dostopa, ki je omejeno s taksativno naštetimi izjemami. Omenjeni zakon te deli na dve skupini. V prvi so t.i. absolutne izjeme, v drugi pa t.i. kvalificirane izjeme. Če gre za prve (primeri so tajni in osebni podatki), mora organ zavrniti dostop; če pa gre za druge (primer je dokument, v katerem je zajeta politika vlade na določenem področju), organ zavrne dostop le v primeru, da javni interes, ki narekuje dostop, ne prevlada nad javnim interesom, ki narekuje zavrnitev dostopa. Tudi v tem primeru se postopek prične z zahtevo, ki jo vloži zainteresirana oseba, pri čemer se za to tudi v Veliki Britaniji ne zahteva pravnega interesa. Zoper negativno odločbo lahko prosilec zahteva varstvo pred posebnim pooblaščencem (Information Commissioner), nato pa še sodno varstvo. 

ZDA

V ZDA ureja dostop do informacij javnega značaja, s katerimi razpolaga zvezna administracija, Freedom od Information Act iz leta 1966 (amandma v letu 1996). Ta zakon se nanaša le na izvršilno-upravno vejo federalne državne oblasti, ne pa tudi na njeno sodno in zakonodajno vejo. Tudi ta zakon določa načelo prostega dostopa do informacij javnega značaja. Do dostopa je upravičen kdorkoli, ne le ameriški državljani, prosilcu tudi v ameriškem pravu ni treba izkazovati pravnega interesa. Postopek se prične na zahtevo, v primeru negativne odločbe pa ima prosilec varstvo znotraj upravnega postopka v okviru pritožbe, nato pa še sodno varstvo. Posebnost omenjenega zakona je dolžnost vseh organov, da informacije javnega značaja v čim večji meri sproti posredujejo na internet.