Upravno sodišče znova potrdilo prakso IP: sistematično GPS sledenje zaposlenim ni dopustno brez tehtnega razloga
+ -Upravno sodišče je v nedavni sodbi znova v celoti potrdilo odločitev IP na področju GPS sledenja službenim vozilom. Primer je zadeval zavezanca, ki za opravljanje svoje dejavnosti uporablja tri službena vozila, pri čemer s pomočjo GPS sledilnih naprav neprekinjeno in samodejno spremlja vsako gibanje teh vozil, ne glede na to, kateri izmed zaposlenih vozilo v določenem trenutku upravlja.
IP je zavezancu v inšpekcijskem postopku naložil, da preneha izvajati tako sistematično sledenje in da mora izbrisati že zbrane lokacijske podatke. Kljub prepovedi neprekinjenega sledenja je IP zavezancu dopustil uporabo GPS naprav za nekaj ožjih namenov: sledenje vozilu v času, ko je to parkirano na mestih, kjer obstaja nevarnost tatvine; vklop naprave ob nepričakovanih dogodkih, ki lahko povzročijo zamudo pri dostavi; ter beleženje začetne in ciljne lokacije posamezne službene poti. Ti ukrepi zasledovani namen dosežejo z bistveno manjšim posegom v zasebnost zaposlenih kot neprekinjeno spremljanje vsakega premika, postanka in hitrosti vozila.
Sodišče je potrdilo ugotovitve IP, da lokacijski podatki ostajajo osebni podatki tudi takrat, kadar sistem sam po sebi ne beleži imena voznika, saj je posameznik določljiv na podlagi drugih podatkov, s katerimi delodajalec razpolaga.
Sodišče je pritrdilo IP, da zavezanec ni izkazal, da je za dosego svojih sicer legitimnih ciljev – varovanja premoženja, natančnega obračunavanja stroškov poti in organizacije dela – resnično potreboval prav neprekinjeno in sistematično sledenje s pomočjo GPS. Milejši ukrepi, na primer beleženje ur na delovnem nalogu ali sledenje le v času parkiranja, bi isti namen dosegli z manjšim posegom v informacijsko zasebnost zaposlenih. Po SUVP mora biti izveden test zakonitega interesa.
Sodišče se je opredelilo tudi do soglasja zaposlenih, na katero se je zavezanec skliceval kot na dodatno podlago za obdelavo osebnih podatkov pridobljenih s slednjem z GPS. Ugotovilo je, da je bila izjava o privolitvi v uporabo GPS naprav združena z izjavo o seznanjenosti z obdelavo osebnih podatkov v istem obrazcu, kar je v nasprotju z drugim odstavkom 7. člena SUVP, ki zahteva, da mora biti zahteva za privolitev jasno ločena od drugih zadev. Sodišče je dodalo, da privolitev zaposlenega načeloma ne more biti veljavna pravna podlaga za obdelavo osebnih podatkov v razmerju, kjer med delodajalcem in delavcem obstaja strukturno neravnovesje moči.
Posebno pozornost je sodišče namenilo vprašanju, ali je v tej zadevi mogoče uporabiti sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Florindo proti Portugalski, na katero se je skliceval zavezanec. Sodišče je pojasnilo, da je Evropsko sodišče za človekove pravice v omenjeni zadevi presojalo izključno, ali je Portugalska izpolnila svojo obveznost varstva zasebnosti po 8. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah, ne pa skladnosti obdelave osebnih podatkov s SUVP. SUVP na področju varstva osebnih podatkov postavlja bistveno strožje standarde kot omenjena konvencija – med drugim prav zahtevo po testu zakonitega interesa, ki ga konvencija ne pozna. Ugotovitev, da ni šlo za kršitev konvencije, zato še ne pomeni, da je bila obdelava podatkov zakonita tudi po pravu Evropske unije. Sodišče je pri tem v celoti sledilo argumentom IP.
Sodba potrjuje, da uvedba GPS sledenja v delovnem okolju od delodajalca zahteva več kot le tehnično izvedljivost – zahteva presojo, ali je poseg v zasebnost zaposlenih res nujen in sorazmeren z namenom, ki mu sledi. Enako velja za soglasje zaposlenih: to je lahko veljavna podlaga za obdelavo osebnih podatkov le, če je dano prostovoljno in ločeno od drugih izjav, kar je v razmerju med delodajalcem in delavcem zaradi neravnovesja moči težje doseči.
IP je upravljavcem v pomoč pri vzpostavitvi zakonitega izvajanja GPS sledenja že pred časom pripravil smernice Uporaba GPS sledilnih naprav in varstvo osebnih podatkov, ki podajajo jasne usmeritve glede zakonitosti, sorazmernosti, rokov hrambe in preglednosti obdelave ter vključujejo tudi primere iz prakse, ki pomagajo presoditi, kdaj je GPS sledenje dopustno in kdaj ne.
Sodba se nahaja na linku.