Posameznik na podlagi pravice do izbrisa po Splošni uredbi o varstvu podatkov ne more doseči izbrisa svojih osebnih podatkov iz krstne knjige
+ -Upravno sodišče RS (sodišče) je s sodbo potrdilo odločbo Informacijskega pooblaščenca (IP), da posameznik s sklicevanjem na pravico do izbrisa iz člena 17 Splošne uredbe (pravica do pozabe), ne more doseči izbrisa svojih osebnih podatkov iz krstne knjige, ki jo upravlja Rimskokatoliška cerkev (RKC).
V konkretnem primeru je posameznik zahteval izbris vseh svojih osebnih podatkov iz krstne knjige RKC. Slednja naj bi njegove osebne podatke v krstni knjigi vodila nezakonito, saj naj sam ne bi nikoli privolil v tako obdelavo svojih osebnih podatkov oziroma je tako privolitev (ki so jo zanj podali starši) nedvoumno preklical (člen 17/1/b in d).
RKC kot upravljavec je to zahtevo posameznika zavrnila. O pritožbi zoper odločitev RKC je odločal IP, ki pa je moral najprej ugotoviti, ali je podana katera od okoliščin iz člena 17/3 Splošne uredbe, ki v celoti izključujejo uporabo prvega odstavka in omejujejo pravico posameznika do izbrisa oziroma pozabe. Po ugotovitvah IP, ki jih je potrdilo tudi Sodišče, gre pri vodenju osebnih podatkov v krstnih knjigah RKC za primer obdelave iz člena 17/3/d Splošne uredbe tj. za obdelavo, ki je potrebna za namene arhiviranja v javnem interesu. Ta določba Splošne uredbe sicer postavlja še dodaten pogoj za uporabo te omejitve pravice do izbrisa, in sicer, da taka omejitev pride v poštev, če bi pravica do izbrisa lahko onemogočila ali resno ovirala uresničevanje namenov te obdelave. IP in sodišču izpolnjevanja tega pogoja ni bilo treba ugotavljati, saj je vprašanje razrešil že zakonodajalec v prvem odstavku 52. člena Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (Uradni list RS, št. 30/06 in 51/14; ZVDAGA). Ta določa, da ima gradivo RKC lastnosti arhivskega gradiva po tem zakonu, zanj pa veljata načeli trajnosti in celovitosti. Test sorazmernosti med upravičenostjo do obdelave osebnih podatkov za namene arhiviranja v javnem interesu in posegom v pravico posameznika do informacijske zasebnosti je torej opravil že zakonodajalec. Zato je IP zavrnil pritožbo posameznika zoper odločitev RKC, saj niso podani pogoji za izbris osebnih podatkov iz člena 17 Splošne uredbe. Sodišče je odločitvi IP pritrdilo in tožbo posameznika zoper njegovo odločbo zavrnilo.
Sodišče je v odločitvi zapisalo tudi, da pri hrambi osebnih podatkov posameznika v matični krstni knjigi že po naravi stvari ne gre za primer, ko bi tožnik zaznaval izpovedovanje ali izvrševanje vere, ki bi pomenilo tako prisilno konfrontacijo z verskim prepričanjem, da bi pomenila poseg v njegovo versko svobodo. Z golo hrambo njegovih osebnih podatkov v krstni knjigi posameznik ni prisilno soočen z verskimi elementi ali prisiljen v sodelovanje pri izvrševanju vere, poleg tega pa se je v konkretnem primeru o izstopu oziroma izčlanitvi iz RKC v krstni knjigi napravil zaznamek, kar po stališču Sodišča, že samo po sebi predstavlja spoštovanje njegove pravice ne pripadati nobeni veri.