Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

O ukrepih za preprečevanje širjenja Covid-19 mora presojati medicinska stroka

+ -

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju: IP) prejema številna vprašanja posameznikov in delodajalcev, ki so znašli v negotovosti zaradi – s strani Vlade RS napovedanega ukrepa – obveznega merjenja temperature zaposlenih in obiskovalcev. IP nujnosti in smiselnosti tega predloga in napovedanega ukrepa Vlade RS ne more komentirati z vidika presoje medicinske stroke o preventivnih ukrepih za preprečevanje širjenja bolezni Covid-19. Če bi zdravstveni strokovnjaki bodisi na nacionalni ravni za določene situacije bodisi strokovnjaki medicine dela na ravni posameznih organizacij tak ukrep opredelili kot potreben, učinkovit in nujen, potem ga je treba izvajati na način, ki najmanj posega v telo in zasebnost posameznika (torej brez prekomerne obdelave osebnih podatkov). IP ob skopih informacijah o ukrepu razume in deli stisko vseh, ki se jih ukrep dotika, saj ni jasno, kako ga zakonito izvajati.

 

Doslej NIJZ takšnega ukrepa po vedenju IP avtomatično in za vse delodajalce ali druge organizacije ni svetoval. Ob presoji, kateri ukrepi se zahtevajo in/ali priporočajo pa je vedno treba upoštevati tudi načelo sorazmernosti, če npr. za dosego cilja preprečevanja širjenja virusa zadošča podpis izjave o tem, da posameznik nima določenih simptomov, potem neposredno zbiranje konkretnih drugih podatkov o zdravstvenem stanju za ta isti namen ni opravičljivo.

 

IP zato glede na razpoložljive informacije predlaga, kot je v svojem sporočilu za javnost pozvala tudi Vlada RS, da naj lastniki in vodstva podjetij od strokovnjakov za medicino dela pridobijo oziroma dopolnijo oceno tveganja širitve Covid-19 okužb v podjetju ter pravočasno uvedejo vse svetovane preventivne ukrepe glede na priporočila in ugotovitve medicinske stroke. IP ob tem poudarja, da morajo biti vsi ukrepi namenjeni preprečevanju širjenja bolezni Covid-19 prilagojeni glede na konkretna prepoznana tveganja v posameznih situacijah in da je treba vedno izbrati tisti ukrep, ki najmanj poseže v pravice posameznika glede na zasledovani zakoniti cilj.

 

V tem procesu je treba upoštevati vsa znanstvena spoznanja in priporočila medicinske stroke o naravi virusa in bolezni Covid-19. Tako je IP seznanjen z enim od priporočil Evropske komisije, ki je ukrep merjenja temperature ocenilo kot nizko učinkovit in hkrati cenovno zelo drag, saj daje številne lažne rezultate. Zgolj povišana temperatura namreč glede na ugotovitve strokovnjakov ne pomeni nujno okužbe. Če posameznik pred prihodom vzame zdravilo za zniževanje temperature, je podatek napačen. Prav tako pa številni posamezniki, ki so okuženi z virusom, ki povzroča bolezen Covid-19, ne kažejo znakov povišane temperature.

 

IP pojasnjuje, da delodajalci glede na določbe veljavne delovno-pravne zakonodaje v običajnih razmerah niso upravičeni do obdelave zdravstvenih podatkov zaposlenih, med katere sodijo tudi podatki o telesni temperaturi zaposlenih. Tovrstni podatki sodijo med posebne vrste osebnih podatkov in Splošna uredba v členu 9 določa, da je njihova obdelava prepovedana, če ni podana katera od izjem iz 2. odstavka člena 9. Še posebej velja opozoriti, da številne tehnologije, ki so na voljo, poleg merjenja temperature obdelujejo tudi biometrijske ukrepe (kot npr. tehnologija prepoznave obraza). Za vsako takšno obdelavo pa mora imeti delodajalec pravno podlago.

 

Vsekakor gre za vprašanje, na katerega mora primarno podati odgovor zakonodajalec in zdravstvena stroka ter ob veljavni zakonodaji zlasti tudi pooblaščena oseba za medicino dela. Ob odločanju o obveznih in priporočenih ukrepih, pa morajo tako zakonodajalec v zvezi s pripravo morebitnih predlogov zakonodaje, kot na praktični ravni delodajalci in druge organizacije glede na veljavno zakonodajo presoditi zlasti:

  • ali je res nujno in primerno, da delodajalec ali druga organizacija meri in/ali spremlja telesno temperaturo zaposlenih, vseh zaposlenih ali samo določenih ali celo tudi obiskovalcev;
  • ali je nujno in primerno te podatke hraniti, ob upoštevanju specifičnih okoliščin;
  • katere podatke se v zvezi s takim ukrepom obdeluje in hrani, za kakšen namen ter koliko časa;
  • ali je glede na zahteve varovanja zdravja (način prenašanja okužbe ipd.) in organizacije delovnega procesa (naravo dela, prostora, način dela ipd.) to res treba početi sproti ves čas delovnega procesa oziroma ob vsakem vstopu v prostor (kar s seboj potegne posege v zasebnost, kot so biometrični ukrepi) – pri tem je vsekakor pomembno vprašanje, ali samo stalno merjenje temperature, ki se zviša ob izbruhu okužbe, resnično lahko prepreči, da se zaposleni ali druge osebe okužijo;
  • ali obstajajo morebitni drugi manj invazivni ukrepi, ki so celo bolj učinkoviti z vidika dejanskega preprečevanja širjenja okužbe in zagotavljanja nemotenega delovnega procesa (tako so npr. kot poročajo mediji določene organizacije delo organizirale na način, da določena skupina zaposlenih dela določeno število dni, drugi ostanejo v domači izolaciji (torej se možnost okužbe bistveno zmanjša);
  • kolikor gredo priporočila zdravstvene stroke ali celo zakonski predlogi v smer, da se takšno merjenje oziroma spremljanje izvaja, je treba zaposlene o tem ustrezno obvestiti skladno z določbami člena 13 Splošne uredbe, prav tako pa je treba upoštevati vsa temeljna načela varstva osebnih podatkov (člen 5 Splošne uredbe) in zagotoviti vse ostale potrebne in ustrezne  varovalke: minimizacija in sorazmernost obsega obdelave osebnih podatkov in rokov hrambe, varnost podatkov, skrb za točnost in ažurnost podatkov.

 

 

 

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.

    informacijska pooblaščenka