Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
SLO | ENG

Informacijski pooblaščenec medijem nikoli ni prepovedal poročanja

+ -

Informacijski pooblaščenec (IP) je v nekaterih medijih zaznal dezinformacijo o domnevnem omejevanju svobode medija (konkretno lokalne televizije) glede poročanja z javnih sej občinskih svetov.

 

Svobodo izražanja in medijskega poročanja tudi po novi evropski ureditvi varstva podatkov urejata slovenska ustava in Zakon o medijih in glede tega ni prav nobenih sprememb. Poročanje medijev s sej organov, ki so odprte za javnost, je torej vedno dovoljeno ob upoštevanju veljavnih predpisov in aktov vsakega organa. Če pa nastopa medij v vlogi podjetja, ki naročnikom (tudi npr. občinam) ponuja storitev snemanja, pa veljajo tudi zanje povsem enaka pravila po 28. členu Splošne uredbe o varstvu podatkov.

 

Za snemanje, ki ga izvajajo novinarji za namene medijskega poročanja, se uporablja  Zakon o medijih, ki novinarjem daje več pravic pri poročanju o pomembnih dogodkih. Vsak medij mora pri poročanju najprej upoštevati, ali je seja organa javna in kako je urejena udeležba novinarjev na teh sejah. Glede na vsebino seje pa mora upoštevati ureditev, ki jo za medijsko poročanje predvidevajo akti tega organa (npr. Poslovnik državnega zbora, Poslovnik občine ipd.) ter pravice posameznikov glede pričakovane zasebnosti.

 

IP zato svetuje, da se v poslovniku (ali drugem aktu občine ali drugega) organa podrobneje uredi tudi možnost medijskega snemanja sej (npr. snemanje je dopustno za akreditirane predstavnike medijev in v primeru, da gre za javno sejo).

 

IP dodaja, da je pričakovana zasebnost javnih oseb, funkcionarjev pri njihovem sodelovanju na javnih sejah organov glede na uveljavljeno sodno prakso vsekakor drugačna, kot je pričakovana zasebnost posameznikov v njihovi povsem zasebni sferi. Zasebnost posameznikov pa v teh primerih varuje sodišče in ne IP.

 

Kadar pa mediji (hkrati) nastopajo kot pogodbeni obdelovalci, ki po naročilu in navodilu določenega organa (npr. občine) izvajajo snemanje njegovih sej, veljajo zanje v tem delu enaka pravila kot za vsa druga podjetja – pogodbene obdelovalce s tovrstno dejavnostjo. To pomeni, da so v tem primeru mediji, enako kot druga podjetja, vezani na navodila naročnika, za katerega izvajajo snemanje in na namen ter pravno podlago, ki velja za naročnika.

 

V primeru pogodbene obdelave morata upravljavec osebnih podatkov (organ naročnik) in pogodbeni obdelovalec (podjetje, ki snema) medsebojno razmerje ustrezno pisno urediti. Obe stranki morata namreč poznati svoje obveznosti in odgovornosti, zato mora biti v tej pogodbi določen minimalen obseg medsebojnih obveznosti, kot ga določa 28. člen Splošne uredbe o varstvu podatkov, med drugim: obseg obdelave osebnih podatkov (npr. snemanje za namen priprave zapisnika, za objavo na spletu), čas obdelave v imenu upravljavca in druge dolžnosti naročnika in pogodbenega obdelovalca.
 


IP poudarja, da posameznikov glas in podoba vselej povesta več kot le zapis njegovih besed, četudi v obliki magnetograma. Ni dvoma, da snemanje pomeni poseg v zasebnost in varstvo osebnih podatkov ter takšen poseg ni dopusten brez pravnega temelja. V tem smislu so občine ali drugi organi kot upravljavci svojih zbirk posnetkov zavezani takšno zbirko posnetkov varovati in z njimi ravnati v skladu z določili Splošne uredbe o varstvu podatkov in ZVOP-1. Tako ima npr. občinski svet občine v okviru zakonsko dopustnih oblik obdelave osebnih podatkov vselej možnost, da sam odloči, kako bo zagotavljal javnost dela in to uredi s Poslovnikom (ali drugim aktom, ki ureja njegovo poslovanje).