Dostop do internih dokumentov Policije: IP delno ugodil pritožbi – kaj mora biti javno in kaj ne
+ -Informacijski pooblaščenec je v pritožbenem postopku pritožbi prosilca delno ugodil: ugotovil je, da je Policija del svojih internih dokumentov prekrila bolj, kot to dovoljuje zakon, hkrati pa za zavrnitev dostopa do nekaterih dokumentov ni podala zadostnih pojasnil. V preostalih delih je bila pritožba zavrnjena.
Posameznik je konec leta 2025 od Policije zahteval dostop do dokumentov s področja zasebnega varovanja in uporabe policijske opreme. Policija mu je del gradiva posredovala, preostalo pa zavrnila – bodisi z omejenim dostopom bodisi z navedbo, da dokumenti ne obstajajo.
Informacijski pooblaščenec je po pregledu izvornih dokumentov ugotovil, da izjema notranjega delovanja, ki ščiti taktiko in metodiko policijskega dela pred razkritjem, v nekaterih delih ni bila uporabljena pravilno. Splošne usmeritve o nalogah in pristojnostih Policije na področju zasebnega varovanja, ki sledijo javno objavljenim predpisom, ne morejo biti varovane kot interni podatki. Prav tako ne morejo biti prikrite informacije o tem, kateri organizacijski enoti je bil posamezen dokument posredovan, ali podatki o imenih in strokovnih nazivih javnih uslužbencev, ki so dokumente pripravili – slednji so namreč zakonsko javni kot podatki, povezani z opravljanjem delovnega razmerja javnih uslužbencev.
Ob tem je Informacijski pooblaščenec opozoril, da izjema notranjega delovanja ni avtomatična zaščita. Organ mora v vsakem primeru posebej dokazati, da bi razkritje resno ogrozilo kakovost njegovega dela — ne le, da bi ga spravilo v zadrego ali razkrilo morebitne nepravilnosti. Zakon o dostopu do informacij javnega značaja namreč temelji prav na nadzorni funkciji: državljanom mora biti omogočen vpogled v delo javne uprave, kar preprečuje slabo upravljanje in zlorabo oblasti.
Po drugi strani pa je Informacijski pooblaščenec potrdil, da so tisti deli dokumentov, ki res opisujejo konkretne operativne postopke, metode in taktike dela policistov, varovani utemeljeno. Njihovo razkritje bi lahko ogrozilo učinkovitost policijskega nadzora in s tem posredno tudi varnost ljudi in premoženja.
Ob tehtanju javnega interesa za razkritje je Informacijski pooblaščenec presodil, da ta v delu, kjer so izpolnjeni pogoji za izjemo notranjega delovanja, ne prevlada. Nadzor javnosti nad delom represivnih organov je sicer pomemben, a dostop do operativnih taktik bi lahko dosegel ravno nasprotni učinek.
Policiji je bilo naloženo, da v 31 dneh posreduje tiste dele dokumentov, ki so bili prekriti neutemeljeno. Glede dokumentov, za katere je trdila, da ne obstajajo, pa je Informacijski pooblaščenec ugotovil bistveno kršitev postopka: obrazložitev, da dokumentov ni, ni bila konkretna in preverljiva. Organ mora jasno pojasniti, kako je iskal zahtevano gradivo, katere evidence je pregledal in po katerih kriterijih. Zadeva je bila v tem delu policiji vrnjena v ponovni postopek.
Zakon o dostopu do informacij javnega značaja organu ne nalaga, da ustvari nove dokumente, temveč da zagotovi dostop do tistih, s katerimi že razpolaga. A ko organ trdi, da dokumenta ni, mora to utemeljiti prepričljivo — ne le z omembo poizvedbe.