Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
| sl | Iskalnik po spletni strani   Priredbe v znakovni jezik  
dekorativna slika

Videonadzor delovnih prostorov

+ -
Datum: 09.06.2023
Številka: 07121-1/2023/786
Kategorije: Video in avdio nadzor

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju: IP) je prejel vaše zaprosilo za mnenje glede nameravane vzpostavitve videonadzora delovnih prostorov. 

Na podlagi informacij, ki ste nam jih posredovali, vam v nadaljevanju skladno s 5. točko prvega odstavka 55. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 163/22; v nadaljevanju: ZVOP-2), 58. členom Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju: Splošna uredba) ter 2. členom Zakona o informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05, 51/07 – ZUstS-A; ZInfP) posredujemo naše neobvezujoče mnenje v zvezi z vašim vprašanjem.

Za zagotovitev zakonitosti izvajanja kakršnegakoli videonadzora znotraj delovnih prostorov morajo biti zaposleni vnaprej pisno obveščeni o njegovem izvajanju, delodajalec pa se mora pred njegovo uvedbo posvetovati z reprezentativnimi sindikati pri delodajalcu in svetom delavcev oziroma delavskim zaupnikom. 

Videonadzor skupnih prostorov v poslovnih zgradbah je dovoljen, če s tem soglašajo lastniki, ki imajo v lasti več kot 70-odstotni delež skupnih delov. 

IP meni, da obveznost posvetovanja ni enkratna, ampak bi se moral delodajalec posvetovati v vsakem primeru bistvenih posegov v sistem izvajanja videonadzora oziroma njegovih večjih modifikacij, saj to lahko predstavlja večji poseg v zasebnost zaposlenih.

O b r a z l o ž i t e v:

Glede uvedbe videonadzornega sistema IP splošno pojasnjuje, da je odgovornost za zakonito vzpostavitev in izvajanje videonadzora vedno na upravljavcu osebnih podatkov (v konkretnem primeru torej na vašem podjetju), ki mora biti to zmožen tudi dokazati. IP izven postopka inšpekcijskega nadzora ne more podajati konkretnih ocen o tem, ali upravljavec izpolnjuje pogoje za uvedbo in izvajanje videonadzora, niti se ne more opredeljevati glede konkretnih lokacij oziroma točk, kjer bi se sistem namestil.

IP nadalje pojasnjuje, da je videonadzor sam po sebi ena hujših oblik posegov v zasebnost posameznika, zato je prav, da je ustrezno zakonsko reguliran in omejen na tisto, kar je nujno in sorazmerno za doseganje ciljev in namenov, ki naj bi jim videonadzor služil. V Sloveniji to ureja ZVOP-2, ki v 78. členu določa pravila glede vzpostavitve in izvajanja videonadzora delovnih prostorov. V prvem odstavku 78. člena je določeno, da se videonadzor znotraj delovnih prostorov (za delovne prostore gre šteti vse prostore in površine, kjer zaposleni opravljajo svoje delovne naloge) lahko izvaja le, kadar je to nujno potrebno za varnost ljudi ali premoženja ali preprečevanja ali odkrivanja kršitev na področju iger na srečo ali za varovanje tajnih podatkov ali za varovanje poslovnih skrivnosti, teh namenov pa ni mogoče doseči z milejšimi sredstvi. Videonadzor se lahko izvaja le glede tistih delov prostorov in v obsegu, kjer je treba varovati interese iz prejšnjega stavka (praviloma gre za prostore, kjer se ravna s premoženjem ali informacijami večje vrednosti). Ključno je torej, da se videonadzor izvaja le v tistih delovnih prostorih, kjer je to nujno potrebno za varovanje določene pravne dobrine, in da se izvaja videonadzor delovnih prostorov kot takih, ne pa posameznih zaposlenih, ki v teh delovnih prostorih opravljajo svoje delo. Tretji odstavek 78. člena ZVOP-2 določa, da je prepovedano z videonadzorom snemati delovna mesta, kjer delavec po navadi dela, razen če je to nujno v skladu s prvim odstavkom tega člena. IP dodaja še, da je videonadzor skupnih prostorov v poslovnih zgradbah dovoljen, če s tem soglašajo lastniki, ki imajo v lasti več kot 70-odstotni delež skupnih delov. 

Izvajalec videonadzora mora torej v vsakem primeru izrecno ugotoviti, ali obstaja milejši ukrep, ki bi omogočal, da zaposleni ne bi bili podvrženi snemanju, saj gre za invazivni poseg v zasebnost zaposlenega. Odločanje o nujnosti in potrebnosti uvedbe videonadzora mora torej slediti zgoraj navedenim namenom, upravičenost pa se mora vedno presojati od primera do primera, kar pomeni, da mora biti osnovno vodilo pri uvedbi videonadzora načelo, da se ta uvede takrat, kadar ni na razpolago drugega milejšega ukrepa za dosego teh namenov. Videonadzor znotraj delovnih prostorov mora biti omejen zgolj na tiste dele prostora in v obsegu (časovnem, prostorskem itd.), ki so nujno potrebni, da se (še) doseže zasledovanje namenov iz prvega odstavka 78. člena ZVOP-2. Vsekakor splošno in generalno snemanje celotnih delovnih prostorov, še manj pa konkretnih delovnih mest posameznikov, kadar to res ni nujno, ni dovoljeno.

Za zagotovitev zakonitosti izvajanja kakršnegakoli videonadzora znotraj delovnih prostorov morajo biti zaposleni vnaprej pisno obveščeni o njegovem izvajanju, delodajalec pa se mora pred njegovo uvedbo posvetovati z reprezentativnimi sindikati pri delodajalcu in svetom delavcev oziroma delavskim zaupnikom. Posvetovanje se izvede v roku 30 dni ali v drugem daljšem roku, ki ga določi delodajalec. Kadar gre za uvedbo videonadzora nad delovnimi mesti, kjer delavec po navadi dela, pa se posvetovanje izvede v roku 60 dni ali v drugem daljšem roku, ki ga določi delodajalec. V vsakem primeru  morajo biti zaposleni še pred začetkom izvajanja videonadzora pisno obveščeni o tem, da se bo začel izvajati videonadzor.

IP meni, da obveznost posvetovanja ni enkratna, ampak bi se moral delodajalec posvetovati v vsakem primeru bistvenih posegov v sistem izvajanja videonadzora oziroma njegovih večjih modifikacij, saj to lahko predstavlja večji poseg v zasebnost zaposlenih. Presoja glede tega, ali nov oziroma spremenjeni videonadzor pomeni dodaten poseg v zasebnost delavcev, odgovornost vsakega posameznega delodajalca (upravljavca) in je odvisna od vseh okoliščin konkretnega primera, tudi od vsebine prvotne odločitve ter obsega izvedenega posvetovanja.

IP pojasnjuje, da ZVOP-2 določa jasne minimalne roke za posvetovanje z reprezentativnimi sindikati in svetom delavcev oziroma delavskim zaupnikom. IP sicer meni, da bi lahko bila eventualno dopustna tudi možnost izvedbe posvetovanja v krajšem roku ob predhodni privolitvi sindikata, sveta delavcev oziroma delavskega zaupnika, vendar le v primeru, da je ta privolitev popolnoma svobodna in v ničemer izsiljena.

IP sklepno opozarja, da mora upravljavec, v kolikor bi se odločil za izvajanje videonadzora znotraj delovnih prostorov, poleg omenjenih obveznosti  izpolniti še za vse druge obveznosti, ki jih predpisujeta Splošna uredba in ZVOP-2, zlasti zahteve glede objave obvestila o videonadzoru (76. člen ZVOP-2); varnosti osebnih podatkov (24., 25. in 32. člen Splošne uredbe); obveščanja posameznikov o izvajanju videonadzora (12. in 13. člen Splošne uredbe), vodenja evidenc dejavnosti obdelave (30. člen Splošne uredbe) in dnevnika obdelave (22. člen ZVOP-2 v povezavi z dvanajstim odstavkom 76. člena ZVOP-2) ter zagotavljanja ustreznega roka hrambe videoposnetkov.

Za več informacij v zvezi z videonadzorom vas napotujemo še na smernice IP o videonadzoru:

https://www.ip-rs.si/publikacije/priročniki-in-smernice/smernice-po-splošni-uredbi-o-varstvu-podatkov-gdpr/smernice-glede-izvajanja-videonadzora 

ter na  smernice Evropskega odbora za varstvo osebnih podatkov (EDPB) glede obdelave osebnih podatkov z video napravami, ki so vam lahko v pomoč pri odločanju o vzpostavitvi videonadzora, ugotavljanju možnih pravnih podlag ter potrebnih varovalk pri izvajanju:

https://edpb.europa.eu/sites/default/files/files/file1/edpb_guidelines_201903_video_devices_sl_0.pdf

Lepo vas pozdravljamo,

 

Pripravil:

Matej Sironič,                                                   

Svetovalec pooblaščenca

za varstvo osebnih podatkov

 

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

Informacijska pooblaščenka