Uporaba kamere za sprotno snemanje vožnje (»dashcam«)

Informacijski pooblaščenec (IP) je prejel številna vprašanja v zvezi z zakonitostjo uporabe različnih naprav za snemanje ljudi in okolice iz posameznikovega avtomobila (t.i. dashcams). V nadaljevanju podajamo svoje mnenje.

Skladno s 5. točko prvega odstavka 55. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 163/22, 40/25 – ZInfV-1 in 10/26 ZP-1L; v nadaljevanju: ZVOP-2), 58. členom Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba) ter 2. členom Zakona o informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 – ZUstS-A; ZInfP) posredujemo naše neobvezujoče mnenje.

Uporaba kamere za sprotno snemanje vožnje (»dashcam«) je zakonita le v zelo redkih primerih.

Ker uporaba tovrstnih kamer za sprotno snemanje vožnje ni posebej urejena v zakonodaji, se uporabljajo določbe Splošne uredbe o varstvu podatkov in ZVOP-2, ki veljajo za ostale vrste videonadzora.

Uporabe t.i. dashcams v večini primerov ni mogoče šteti za snemanje izključno za zasebno rabo, zato je pri izvajanju tovrstnega snemanja treba upoštevati vsa načela in obveznosti iz Splošne uredbe o varstvu podatkov, ki veljajo za upravljavca osebnih podatkov. 

O b r a z l o ž i t e v:

Uporaba kamere za sprotno snemanje vožnje (»dashcam«) je zakonita le v zelo redkih primerih.

Ker uporaba tovrstnih kamer za sprotno snemanje vožnje ni posebej urejena v zakonodaji, se uporabljajo določbe Splošne uredbe in ZVOP-2, ki veljajo za ostale vrste videonadzora. Izvajalec tovrstnega snemanja mora torej poskrbeti, da (med drugim) upošteva vsa načela obdelave osebnih podatkov iz Splošne uredbe (npr. načelo zakonitosti in načelo najmanjšega obsega) in da na vidnem mestu objavi obvestilo o izvajanju videonadzora.

Le v zelo redkih primerih izvajalcu snemanja načel in obveznosti iz Splošne uredbe ni treba upoštevati – če gre za snemanje in obdelavo osebnih podatkov s strani fizične osebe med potekom popolnoma osebne ali domače dejavnosti (čl. 2/2(c)). Ta izjema pa lahko pride v poštev le, ko na posnetkih niso zajete javne površine ali tretje osebe.

Če se s posnetki avtokamere zajame tudi javne površine ali tretje osebe, je sprotno snemanje vožnje dovoljeno le, če upravljavec (ki je lahko tudi posameznik), za tako obdelavo osebnih podatkov razpolaga z ustrezno pravno podlago iz prvega odstavka 6. člena Splošne uredbe. Pravne podlage, ki bi teoretično lahko prišle v poštev, so privolitev (točka a.), zakoniti interes (točka f.) oziroma izvajanje javne naloge (točka e.), ko gre za pravno osebo javnega prava. V praksi bo pri tovrstnem snemanju privolitve vseh posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki (posneti posamezniki), nemogoče pridobiti, zakoniti interesi upravljavca (npr. pridobivanje dokazov za primer nesreče) pa najverjetneje ne bodo prevladali nad interesom posameznikov do zasebnosti. V primeru, da za snemanje z avtokamero upravljavec ne razpolaga z ustrezno pravno podlago, mora s snemanjem nemudoma prenehati, saj izvaja nezakonito obdelavo podatkov, ki je povržena prekrškovnim sankcijam, za svoje početje pa je lahko tudi civilno oz. kazenskopravno odgovoren.

Pri vsaki obdelavi osebnih podatkov mora upravljavec upoštevati načelo najmanjšega obsega podatkov. To pomeni, da morajo biti osebni podatki ustrezni, relevantni in omejeni na to, kar je potrebno za namene, za katere se obdelujejo (čl. 5/1(c) Splošne uredbe o varstvu podatkov). Po mnenju IP se načeloma zdi sorazmerno, da bi lahko imeli kamere za sprotno snemanje vožnje nameščene vozniki določenih posebnih vozil (npr. gasilska ali reševalna vozila) na posebej nevarnih vožnjah ali prevozi v kakšnih drugih posebnih okoliščinah, težko pa bi bilo izpolnjevanje tega načela izkazati v primeru, da bi bile kamere nameščene izključno zaradi razjasnitve okoliščin in zagotovitve dokazov za primer prometne nesreče.

O izvajanju videonadzora je treba na vidnem mestu objaviti obvestilo, ki mora vsebovati vsaj dejstvo (pisno ali grafično), da se izvaja videonadzor, ter spletni naslov (URL), kjer so dostopne vse ostale zahtevane informacije po 76. členu ZVOP-2 in 13. členu Splošne uredbe (nameni obdelave, tel. št. ali naslov e-pošte upravljavca, obdobje hrambe podatkov, informacije o pravicah posameznikov itd.). Navedeno velja tudi pri izvajanju sprotnega snemanja vožnje, ki zajame javne površine ali tretje osebe.

Uporaba kamere za sprotno snemanje vožnje kot oblika videonadzora mora poleg vsega navedenega izpolnjevati tudi še vse ostale zahteve, ki jih za videonadzor določa ZVOP-2 v 76. členu. Če so na posnetkih zajete tudi javne površine, pa mora izvajalec snemanja upoštevati še 80. člen ZVOP-2.

Lep pozdrav.

dr. Jelena Virant Burnik, 
informacijska pooblaščenka