prosilec - Vrhovno državno tožilstvo

POVZETEK:

Prosilec je od organa zahteval dokumente v zvezi z uporabo naprave IMSI-Catcher. Upoštevajoč navodila, ki jih je za vodenje ponovnega postopka podalo Upravno sodišče RS v sodbi, št. I U 1083/2018-36 z dne 25. 8. 2021, je IP ugotovil, da je pritožba prosilca z dne 11. 1. 2018 delno utemeljena. Pri zatrjevani izjemi notranjega delovanje organ ni uspel izkazati drugega pogoja za njen obstoj, tj. da bi razkritje zahtevanega podatka povzročilo motnje pri delovanju oz. dejavnosti organa. Zahtevani dokument je bil s strani anonimnega vira že objavljen na spletu, vendar organ kljub temu ni izkazal nobene motnje zaradi predhodnega razkritja mnenja. Organ mora prosilcu posredovati zahtevane dokumente tako, da prekrije varovane osebne podatke.

ODLOČBA:

Številka: 090-17/2018/46

Datum: 14. 1. 2022

Informacijski pooblaščenec (v nadaljnjem besedilu IP) po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik izdaja, na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A; v nadaljnjem besedilu ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – UPB, 117/06 – ZDavP-2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15 in 7/18; v nadaljnjem besedilu ZDIJZ) in prvega odstavka 252. člena in tretjega odstavka 248. člena  Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – UPB, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10, 82/13 in 175/20 – ZIUOPDVE, v nadaljnjem besedilu ZUP), o pritožbi … (v nadaljnjem besedilu prosilec) z dne 11. 1. 2018, zoper odločbo Vrhovnega državnega tožilstva, Vilharjeva cesta 23, 1000 Ljubljana (v nadaljnjem besedilu organ), št. Tu-9-5/88/2017/7 z dne 22. 12. 2017, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

1. Pritožbi prosilca z dne 11. 1. 2018 zoper odločbo Vrhovnega državnega tožilstva, št. Tu-9-5/88/2017/7 z dne 22. 12. 2017, se delno ugodi in se 1. točka izreka izpodbijane odločbe odpravi v celoti, točka izreka izpodbijane odločbe pa delno, ter se odloči: Organ mora prosilcu v roku 31 (enaintridesetih) dni od prejema te odločbe posredovati v elektronski obliki naslednje dokumente:
2. popis zadeve pod opr. št. Ktr 2/2006 ter vse dokumente s pripadajočimi prilogami iz navedene zadeve pod zap. št. od 1 do 8;
3. popis zadeve pod opr. št. Tu 6/06 ter vse dokumente s pripadajočimi prilogami iz navedene zadeve pod zap. št. od 1 do 7, pri čemer mora organ pri dostopu do prilog k dokumentu pod zap. št. 2a prekriti sledeče podatke:

• v prilogi pod opr. št. Ktr 1803/06-4-BM/BR-ep z dne 29. 8. 2006 ime in priimek fizične osebe v zadevi dopisa in prvem stavku dopisa;
• v prilogi pod šifro 221-67/2006-9 z dne 7. 8. 2006 ime in priimek fizične osebe v zadevi, ter prvem, drugem, tretjem in petem odstavku dopisa, njen rojstni datum v prvem odstavku dopisa, podatek o stalnem in dejanskem prebivališču fizične osebe v prvem, drugem, tretjem in petem odstavku dopisa;
• v prilogi pod šifro 230-233/2006/6 (2211-03) z dne 26. 4. 2006 ime in priimek fizične osebe v zadevi in prvem odstavku dopisa ter njen rojstni datum v prvem odstavku dopisa;
• v prilogi pod šifro 221-67/2006-7 z dne 8. 6. 2006 ime in priimek fizične osebe v zadevi in prvem, drugem in tretjem odstavku dopisa, njen rojstni datum v prvem odstavku dopisa, podatek o stalnem in dejanskem prebivališču fizične osebe v prvem, drugem in tretjem odstavku, telefonsko številko v zadnjem odstavku dopisa.

2. V delu, v katerem se skladno s prejšnjo točko tega izreka podatki prekrijejo zaradi varstva osebnih podatkov, se pritožba prosilca z dne 11. 1. 2018 zavrne.

3. V postopku reševanja te pritožbe posebni stroški niso nastali.

O b r a z l o ž i t e v

Prosilec je 12. 12. 2017 na organ naslovil zahtevo za dostop do elektronskega zapisa vseh podatkov iz evidence zadev (seznam dokumentov) za zadevi, št. Ktr 2/2006 in št. Tu 6/06, ter kopijo vseh dokumentov v obeh navedenih zadevah. Istega dne je na Okrožno državno tožilstvo v Kranju naslovil zahtevo za dostop do zaprosila Okrožnega državnega tožilstva v Kranju v zvezi z uporabo naprave IMSI-Catcher, ki ga je posredovalo Vrhovnemu državnemu tožilstvu, in odgovor Vrhovnega državnega tožilstva na zaprosilo. Zahtevane informacije je želel prejeti v elektronski obliki na elektronski naslov. Organ je z odločbo, št. Tu-9-5/88/2017/7 z dne 22. 12. 2017, obe zahtevi prosilca v celoti zavrnil, zaradi obstoja izjeme po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, saj so bili zahtevani dokumenti sestavljeni v zvezi z notranjim delovanjem oz. dejavnostjo organa. Organ je pojasnil, da z mnenji Kolegija kazenskega oddelka organ sprejema stališča do določenih strokovnih vprašanj, s katerimi se v praksi srečujejo organi odkrivanja in pregona kaznivih dejanj, mnenja pa niso zavezujoča, niti niso namenjena širši javnosti. Takšnega »notranjega razmišljanja organa« ni dopustno posredovati vsaki zainteresirani osebi. Prav tako vsaki zainteresirani osebi ni dopustno poslati vseh dokumentov, ki se nahajajo v spisu, v katerem je bilo sprejeto mnenje kolegija kazenskega oddelka organa ter iz katerih izhajajo okoliščine, zakaj je bilo mnenje sprejeto. Z mnenji kolegija kazenskega oddelka organa se namreč uskladi in poenoti delo tožilstva, razkritje takšnih informacij širši javnosti pa bi škodovalo interesom postopkov. Mnenje je bilo poslano Generalni policijski upravi, a to ne pomeni, da je zaradi tega dostopno tudi vsem drugim. Predstavljalo je obliko sodelovanja med organi odkrivanja in pregona in je služilo kot pomoč policiji pri srečevanju s primeri, kjer bi prišla v poštev uporaba lovilcev IMSI. Z mnenjem je organ podal navodila policiji, kako naj postopajo v teh primerih, razkritje načina dela policije in tožilstva v zvezi z določenim vprašanjem širši javnosti pa bi lahko predstavljalo motnjo pri delovanju oz. dejavnosti organa. Zoper izdano odločbo je prosilec 11. 1. 2018 vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 273. člena ZUP. IP je o pritožbi odločil z odločbo, št. 090-17/2018/10 z dne 9. 4. 2018, s katero je v prvi točki izreka pritožbi delno ugodil in odločil, da so zahtevani dokumenti prosto dostopne informacije javnega značaja v tistem delu, ki ne vsebujejo varovanih osebnih podatkov.

Zoper odločbo IP je organ vložil tožbo pred Upravnim sodiščem RS, ki je s sodbo, št. I U 1083/2018-36 z dne 25. 8. 2021, tožbi ugodilo. Izpodbijano odločbo je sodišče odpravilo zaradi preuranjenega zaključka tožene stranke, da ni podana izjema iz 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Sodišče je menilo tudi, da je tožena stranka nepopolno uporabila materialno pravo, saj vprašanje dostopa do informacij javnega značaja v konkretnem primeru ne ureja izključno ZDIJZ, ampak so v tem primeru relevantna tudi določila Zakona o državnem tožilstvu (181. člen ZDT-1) in Zakona o kazenskem postopku (drugi in tretji odstavek 128. člena ZKP). V tej zvezi mora tožena stranka upoštevati stališče Vrhovnega sodišča v sodbi, št. X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020 (v obrazložitvi pod tč. 15), da so upravičenja in omejitve iz navedenih predpisov v zvezi s tem sočasno veljavne, hkrati pa tudi medsebojno nasprotne in izključujoče. Zato je treba za razrešitev navedenega konflikta norm na podlagi splošnih pravil uporabe prava ugotoviti, katere od njih je treba uporabiti v konkretnem primeru, česar tožena stranka ni storila. Sodišče je zadevo vrnilo IP v ponovni postopek, v katerem je ta vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

Prosilec je 3. 10. 2021 na IP naslovil dopis, v katerem je podal svoje stališče glede vpliva sodbe X Ips 4/2020 v obravnavani zadevi. Menil je, da določbe 128. člena ZKP v tej zadevi niso pravno relevantne, ker ni zahteval nobenih informacij, ki bi se nahajale v kazenskem spisu. Pa tudi če bi bile, je v skladu z nedavno dodanim dvanajstim odstavkom mogoče tudi za dokumente iz kazenskega spisa zaprositi na podlagi ZDIJZ. Prav tako so po prosilčevem mnenju nerelevantne določbe 181. člena ZDT-1, ker ne prosi za dostop do svojih podatkov (prvi in drugi stavek prvega odstavka), niti za podatke iz še nearhiviranega spisa (tretji in četrti stavek prvega odstavka), niti znanstvenoraziskovalni dostop (drugi odstavek), za potrdilo o ovadbi (tretji odstavek) ali za dokumente v zvezi z dodelitvijo zadeve SDT (četrti odstavek). Ker ZDT-1 ne določa nič specialnega, gre pa za zadevo tožilske uprave, torej drugo javnopravno zadevo, se mora pogledati še določbe ZUP. Ta pa v četrtem odstavku 82. člena spet določa pravico do dostopa na podlagi ZDIJZ. Prosilec je zatrjeval, da postopkovni zakoni ne posegajo v določbe ZDIJZ in je treba o zadevi odločiti izključno z uporabo izjem po ZDIJZ. Glede vpliva sodbe X Ips 320/2010 je zapisal, da se tiče dostopa do varnostno občutljivega pravilnika o videonadzoru, zato tukaj ni relevantna. Prosilec je namreč zahteval pravna mnenja v zvezi z rabo policijskega pooblastila, ki se že skoraj 10 let (tj. od začetka 2013) ne uporablja več na način, opisan v teh mnenjih, tako da motenja nadaljnjega dela tožilstva zaradi razkritja teh mnenj ne more biti. Prosilec je zahteval, da se odprta dejanska vprašanja, glede tega kakšno škodo bi razkritje zahtevanih, zdaj že več kot 15 let starih dokumentov tožilstva, lahko povzročilo za njihovo delovanja, razčisti na kontradiktornem naroku, kamor ga naj pritožbeni organ tudi povabi. Želel bi namreč, prvič do sedaj, imeti možnost se opredeliti do vseh dejstev in okoliščin, pomembnih za izdajo odločbe v zadevi. Ob zaključku je zaprosil za vročanje pisanj v varni elektronski predal pri eUpravi.

Pritožba je delno utemeljena.

IP je pritožbo prosilca kot pravočasno, dovoljeno in vloženo po upravičeni osebi, vzel v obravnavo. Kot organ druge stopnje je skladno z 247. členom ZUP izpodbijano odločbo organa preizkusil v delu, v katerem jo je prosilec izpodbijal, in v mejah njegovih pritožbenih navedb. Po uradni dolžnosti je preizkusil, ali ni v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon.

Upoštevajoč navodila, ki jih je za vodenje ponovnega postopka podalo Upravno sodišče RS v sodbi, št. I U 1083/2018-36 z dne 25. 8. 2021, je IP ugotovil, da je pritožba prosilca z dne 11. 1. 2018 delno utemeljena. Predmet tega pritožbenega postopka je vprašanje, ali je organ ravnal pravilno, ko je prosilcu zavrnil dostop do dokumentov iz zadev pod opr. št. Ktr 2/2006 in št. Tu 6/06 ter popis obeh predmetnih zadev s sklicevanjem na izjemo iz 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (notranje delovanje organa). IP pripominja, da se izrecno zahtevano zaprosilo Okrožnega državnega tožilstva v Kranju v zvezi z uporabo naprave IMSI-Catcher, ki ga je le-to posredovalo Vrhovnemu državnemu tožilstvu, in odgovor Vrhovnega državnega tožilstva na navedeno zaprosilo, nahajata v zadevi, št. Ktr 2/2006, pod zap. št. 1 in 2, zato je o teh dokumentih odločal v okviru dostopa do obeh navedenih zadev.

IP je ugotovil, da organ z zahtevanimi informacijami razpolaga in jih je tudi posredoval IP, prav tako sodijo v delovno področje organa, kar pomeni, da zahtevane informacije izpolnjujejo vse pogoje za obstoj informacije javnega značaja po določilu prvega odstavka 4. člena ZDIJZ. 

Po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem organa in bi njegovo razkritje povzročilo motnje pri delovanju oz. dejavnosti organa. Za obstoj opisane izjeme morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja:

1. podatek mora izhajati iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oz. dejavnostjo organa in
2. razkritje takšnega podatka bi povzročilo motnje pri delovanju oz. dejavnosti organa (t.i. specifični škodni test).

Glede napotila iz sodbe I U 1083/2018, da je v obravnavani zadevi IP preuranjeno zaključil, da ni podana izjema iz 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ker je svojo odločitev utemeljil na stališču »/…/ da so predmet dostopa zaprosila za mnenja in odgovori na zaprosila med VDT in ODT, med VDT in Policijo, med VDT in Ministrstvom za obrambo ter med VDT in Ministrstvom za pravosodje, kar pomeni, da gre za informacije, ki po naravi stvari izkazujejo zunanjo komunikacijo VDT z drugimi subjekti in jo že po jezikovni razlagi ni mogoče obravnavati kot notranjo«, je IP pri ugotavljanju 1. pogoja sledil stališču organa, da z mnenji Kolegija kazenskega oddelka organ sprejema stališča do določenih strokovnih vprašanj, s katerimi se v praksi srečujejo organi odkrivanja in pregona kaznivih dejanj, in predstavljajo obliko sodelovanja med organi odkrivanja in pregona, zato predstavljajo način dela organa in njegovo notranje razmišljanje. Na takšen zaključek vodi tudi način dela VDT, ki je usklajevalne narave, zato je sodelovanje z drugimi organi pogosto, poleg tega pa VDT usklajuje in nadzira delo ODT, čemur so namenjena mnenja kolegija kazenskega oddelka VDT, ki niso ne splošna navodila, niti načelna pravna stališča, ampak gre za strokovne napotke za delo tožilcev v posamičnih primerih, ki jih morajo upoštevati. S tem, da je navedeno izjemo mogoče upoštevati tudi, ko gre za notranje delovanje oz. komuniciranje več organov med seboj, je IP sledil tudi stališču sodišča, ki ga je zavzelo v sodbi, št. I U 98/2018 z dne 25. 8. 2021. V navedeni sodbi je sodišče zapisalo, da se je prvostopenjski organ lahko skliceval na izjemo iz 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, kajti dokument je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo »organov« - torej organov, ki so udeleženi v medresorskem usklajevanju izdelave dokumenta (tč. 67 obrazložitve).

Čeprav je organ navedel okoliščine, ki vodijo v tak zaključek[1], kljub temu po mnenju IP ni uspel izkazati 2. pogoja, niti pri izvedbi škodnega testa tega ni mogel potrditi IP. Po ustaljeni sodni praksi je dokazno breme na organu, da prepričljivo utemelji izjemo, brez da bi ob tem razkril informacije, ki bi povzročile motnje v delovanju oziroma dejavnosti organa, kar pomeni, da mora utemeljiti, kako bi dostop do dokumenta lahko konkretno in dejansko škodoval interesu, ki je varovan z izjemo.[2] Po oceni organa bi razkritje načina dela policije in tožilstva v zvezi z določenim vprašanjem lahko predstavljalo motnjo pri delovanju oz. dejavnosti organa. Čeprav predkazenski postopek ni javen in zato tudi usmeritve policiji, ki se nanašajo na njena konkretna dejanja v tem postopku, niso prosto dostopne javnosti, saj bi to lahko ogrozilo učinkovito odkrivanje in pregon storilcev kaznivih dejanj oz. sojenje, je treba poudariti, da v obravnavanem primeru vsebina dokumenta ne kaže na usmeritve delovanja policije v konkretnem predkazenskem postopku. V zahtevani dokumentaciji ni nobenega opisa načina dela, niti navodila, kako ravnati v določeni situaciji, ampak zgolj, kje v veljavni zakonodaji se nahaja pravna podlaga za zakonito ravnanje organov pregona in odkrivanja kaznivih dejanj. Zahtevani dokumenti vsebujejo razlago zakonskih določil ali prošnje za podajo mnenja o zakonski podlagi, ki jih je en organ naslovil na drugega, pri čemer obravnavani dokumenti ne vsebujejo opisov taktike in metodike dela (kateregakoli) organa. Tako je npr. tudi v sodbi I U 98/2018 sodišče izpostavilo, »/…/ če gre v zahtevanem gradivu zgolj za splošne in abstraktne pojme, za predloge rešitev znotraj klasičnega zakonodajnega dela v zvezi z organizacijo obveščevalne-varnostne službe brez občutljivih podatkov, potem ni razlogov za nerazkritje dokumenta«.[3] IP je ugotovil, da v konkretnem primeru drugi pogoj za obstoj izjeme iz 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ni podan. Obrazložitev organa v izpodbijani odločbi (kot tudi v odgovoru IP z dne 8. 3. 2018) izhaja iz splošno sprejetega stališča organa, da mnenja niso namenjena širši javnosti. IP meni, da organ ni podal dovolj konkretnih utemeljitev izjeme iz 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in zmotno stoji na stališču, da v primeru, ko podaja navodila, velja splošna domneva o nerazkritju. V zvezi z navedenim IP poudarja, da so bili vsi dokumenti ustvarjeni v letu 2006, v zvezi s takrat veljavno zakonodajo, da se je javnost z vsebino konkretnih dokumentov tekom let že seznanila^[4] ter da tudi prosilec navaja, da so konkretni zahtevani dokumenti že javno dostopni^[5]. Pri izvedbi škodnega testa je torej treba upoštevati tudi, da je bilo ugotovljeno, da je bilo mnenje, ki je prišlo v javnost s strani anonimnega vira, na svetovnem spletu že dostopno, in je zato v tem kontekstu relevantno, ali je objava mnenja povzročila kakšne motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa. V obravnavanem primeru niso bile izkazane kakršnekoli motnje zaradi predhodnega razkritja mnenja, zato je še toliko manj mogoče pritrditi organu, da bi do motenj prišlo, če bi ga razkril na podlagi zahteve po ZDIJZ.

Glede napotila iz sodbe I U 1083/2018, da vprašanje dostopa do informacij javnega značaja v konkretnem primeru ne ureja izključno ZDIJZ, ampak tudi določila Zakona o državnem tožilstvu (181. člen ZDT-1) in Zakona o kazenskem postopku (drugi in tretji odstavek 128. člena ZKP), do katerih pa se IP v predhodni odločbi ni opredelil in jih je popolnoma spregledal, čeprav poleg ZDIJZ tudi ZKP in ZDT-1 urejajo isto vprašanje, je IP ugotovil, da je VDT kot državni organ te informacije dolžan posredovati prosilcu. Določba ZKP ureja pregled in prepis posameznih kazenskih spisov, določba ZDT-1 pa pridobivanje podatkov iz spisov državnega tožilstva v zvezi s pristojnostmi iz prvega odstavka 19. člena tega zakona in se nanašajo na konkretne predkazenske postopke. Kot že predhodno povedano, pa se zahtevana dokumentacija ne nanaša na noben konkreten predkazenski ali kazenski postopek, ki bi ga usmerjal ali vodil organ, zato izpostavljena določila ZDT-1 (181. člen) in ZKP (drugi in tretji odstavek 128. člena) v obravnavanem primeru niso relevantna. Tudi iz naštetih pristojnosti razširjenega kolegija VDT (133. člen ZDT-1) je razvidno, da se načelna stališča, pravna mnenja, mnenja o predlogih in ostalo ne nanašajo na posamezni kazenski postopek, ampak na strokovna vprašanja, ki so skupnega pomena oz. vprašanja, ki so pomembna za enotno uporabo zakonov. Slednje velja tudi za zahtevano dokumentacijo. IP je ugotovil, da zahtevani dokumenti v obravnavani zadevi niso del tožilskih ali kazenskih spisov v smislu 181. člena ZDT-1 ali 128. člena ZKP in konkretno vodenega (pred)kazenskega postopka, zato se za dostop do teh informacij uporabljajo določbe ZDIJZ. Tudi Vrhovno sodišče RS je v sodbi, št. X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020, zapisalo, da »/…/ se ZDIJZ lahko kot splošnejši predpis uporablja v tistih primerih in v zvezi z dostopom do tistih informacij, do katerih dostop ni urejen z navedenimi specialnimi zakoni«. Navedena specialna zakona pa urejata informacije, ki se nanašajo na kazenski pregon in informacije, ki se nahajajo v tožilskih oziroma sodnih spisih v (pred)kazenskih zadevah, kamor pa kot že izpostavljeno, zahtevana dokumentacija ne sodi. Tudi če bi sodila, pa prosilec pravilno opozarja na nedavno dodani dvanajsti odstavek 128. člena ZKP, ki omogoča tudi za dokumente iz kazenskega spisa zaprositi na podlagi ZDIJZ.

Glede zahtevane dokumentacije je IP ugotovil, da vsebujejo podatke, ki jih umeščamo pod definicijo osebnih podatkov po Splošni uredbi o varstvu podatkov^[6]. Po členu 4(1) Splošne uredbe o varstvu podatkov je osebni podatek katera koli informacija v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom; določljiv posameznik je tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika.

ZDIJZ v 3. točki prvega odstavka 6. člena določa, da organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Po členu 4(2) Splošne uredbe o varstvu podatkov »obdelava« pomeni vsako dejanje ali niz dejanj, ki se izvaja v zvezi z osebnimi podatki ali nizi osebnih podatkov z avtomatiziranimi sredstvi ali brez njih, kot je zbiranje, beleženje, urejanje, strukturiranje, shranjevanje, prilagajanje ali spreminjanje, priklic, vpogled, uporaba, razkritje s posredovanjem, razširjanje ali drugačno omogočanje dostopa, prilagajanje ali kombiniranje, omejevanje, izbris ali uničenje. Posredovanje dokumentov prosilcu po ZDIJZ predstavlja način obdelave osebnih podatkov, za katerega mora obstajati ustrezna pravna podlaga. Obdelava osebnih podatkov je zakonita, če je izpolnjen eden od pogojev iz člena 6(1) Splošne uredbe o varstvu podatkov. Ta v točki c navedenega člena določa, da je obdelava osebnih podatkov (torej tudi razkritje podatkov javnosti) zakonita (dopustna), če je obdelava potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca. Tako je razkritje osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja dopustno v primeru, ko tako določa področni zakon ali ko gre za osebne podatke, ki hkrati pomenijo tudi podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca (1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ).

Dokumenti v spisu št. Tu 6/06 (konkretno vse štiri priloge k dokumentu pod zap. št. 2a) vsebujejo varovane osebne podatke, in sicer ime, priimek, naslov stalnega in dejanskega prebivališča ter rojstni datum fizične osebe. Ker za njihovo razkritje ne obstaja zakonska podlaga, mora organ v konkretnem primeru z institutom delnega dostopa (7. člen ZDIJZ) omogočiti dostop do zahtevanih dokumentov tako, da varovane osebne podatke prekrije, preden prosilcu omogoči seznanitev z njimi, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. Po stališču IP[7] so varovani osebni podatki tudi službene telefonske številke, če jih delodajalec ni posredoval javnosti in javno objavil, kot to določa drugi odstavek 106. člena ZVOP-1^[8]. Imena in priimki javnih uslužbencev in funkcionarjev, ki so izvajali svoje delovnopravne naloge in so na dokumentih navedeni v kontekstu opravljanja svoje funkcije oz. delovnega razmerja, so prosto dostopni podatki po 1. alineji tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ.

Prosilec je v pritožbi zatrjeval, da je razkritje zahtevanih dokumentov v javnem interesu, vendar se IP do navedenega vprašanja v tem pritožbenem postopku ni opredelil, saj je ugotovil, da zatrjevana izjema od prostega dostopa, tj. notranje delovanje, ni podana. Navedeni test se namreč izvede le takrat, ko je podana zatrjevana izjema od prostega dostopa, test javnega interesa pa bi takšno izjemo presegel.

Pritožbene navedbe, da prosilec do sedaj ni imel možnosti se opredeliti do vseh dejstev in okoliščin, so neutemeljene. Dejansko stanje je v celoti razjasnjeno in niti ni sporno, zgolj različna stališča glede obstoja izjeme iz 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ pa ne pomenijo nerazčiščenega dejanskega stanja in okoliščin, ampak gre za uporabo materialnega prava. O tej se je prosilec obširno izjasnil tako v pritožbi z dne 18. 1. 2018, kot tudi v dopisu z dne 3. 10. 2021. Glede izjasnitve o dejstvih in okoliščinah zahtevanih dokumentov pa se je prosilec imel možnost izjasniti že predhodno, kar je tudi storil (npr. z dopisom z dne 22. 2. 2018).

IP je zaključil, da je organ v postopku odločanja na prvi stopnji napačno uporabil materialno pravo, zato je pritožbi prosilca delno ugodil in na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP izpodbijano odločbo delno odpravil in sam rešil zadevo. Organ je dolžan prosilcu v roku enaintridesetih (31) dni od vročitve te odločbe v elektronski obliki posredovati zahtevane dokumente tako, da prekrije varovane osebne podatke, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. V preostalem delu je pritožbo prosilca, na podlagi tretjega odstavka 248. člena ZUP (zaradi varstva osebnih podatkov in ne zaradi notranjega delovanja organa), zavrnil, kot to izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

Posebni stroški v tem postopku niso nastali (3. točka izreka te odločbe). Ta odločba je skladno s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – UPB, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16, 30/18 – ZKZaš in 189/20 – ZFRO) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

Karolina Kušević, univ. dipl. prav.,

svetovalka IP

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka

[1] V izpodbijani odločbi je navedel, da se z mnenji VDT uskladi in poenoti delo tožilstva, konkretno mnenje pa je bilo posredovano GPU in je predstavljalo obliko sodelovanja med organi odkrivanja in pregona kaznivih dejanj ter je služilo kot pomoč policiji pri srečevanju s primeri, kjer bi prišla v poštev uporaba lovilcev IMSI (zadnji odstavek na str. 3).

[2] Tako npr. sodbe Upravnega sodišča v zadevah I U 98/2018, I U 1837/2014, I U 1857/2012, I U 1735/2018, I U 490/2020.

[3] V tej zadevi je prosilec zahteval dostop do aktualnega besedila predloga sprememb Zakona o Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji z vsemi morebitnimi prilogami, analizami ter finančnimi ocenami posledic.

[4] Npr. preko zapisa na spletnem portalu podcrto.si https://podcrto.si/notranja-ministrica-s-sprenevedanjem-brani-zavajanje-sefa-policije/.

[5] https://slo-tech.com/novice/t619176/p4535672#p4535672

[6] Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Uradni list Evropske unije, št. L 119 z dne 4. 5. 2106 in št. L 127 z dne 23. 5. 2018).

[7] Npr. mnenje IP, št. 07121-1/2020/731 z dne 24. 4. 2020 (dostopno na spletni strani IP https://www.ip-rs.si/ z iskalnikom po mnenjih).

[8] Ta določa, da lahko upravljavci osebnih podatkov javnosti posredujejo in javno objavijo osebno ime, naziv ali funkcijo, službeno telefonsko številko in naslov službene elektronske pošte predstojnika in tistih zaposlenih, katerih delo je pomembno zaradi poslovanja s strankami oziroma uporabniki storitev.