Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
   
dekorativna slika

prosilec - Okrožno sodišče v Ljubljani

+ -
Datum: 29.06.2022
Številka: 090-200/2022
Kategorije: Osebni podatek, Test interesa javnosti

POVZETEK:

Novinar je od organa – sodišča zahteval informacije o tem ali je bil pri organu v preteklosti sprožen postopek zoper konkretnega posameznika, v katerem se je odločalo o izreku "prepovedi približevanja" določeni osebi, in ostale informacije v zvezi s tem. Organ je zahtevo zavrnil zaradi izjeme varstva osebnih podatkov. Ob tem je se je skliceval še na določbe ZKP o dostopu dokumentov iz kazenskih evidenc, na določbe Zakona o sodiščih in na Sodni red glede pridobivanja podatkov iz sodnih vpisnikov. IP je v pritožbenem postopku prosilčevo pritožbo zavrnil. Poudaril je, da je organ v zvezi z zahtevanimi informacijami pravilno prepoznal izjemo varstva osebnih podatkov. Dejstvo obstoja takšnih dokumentov v zvezi s konkretnim posameznikom namreč predstavlja osebne podtlake, za razkritje katerih pa ne obstaja pravna podlaga, saj ne gre za podtlake, ki bi bili neposredno povezani z izvajanjem funkcije tega posameznika. Prav tako je IP opravil test prevladujočega interesa javnosti in, ob upoštevanju, da je posameznik relativno javna oseba in da je prosilec novinar, zaključil, da v konkretni zadevi javni interes za razkritje teh informacij ne obstaja.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-200/2022/2

Datum: 29. 6. 2022

 

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/2014, 19/2015 – odl. US, 102/15, 7/18; v nadaljevanju ZDIJZ) in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi …., ki jo je vložil novinar …. (v nadaljevanju prosilec), z dne 13. 6. 2022, zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, Tavčarjeva 9, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. Su 417/2022 z dne 9. 6. 2022, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

 

O D L O Č B O:

 

 

 

  1. Pritožba prosilca z dne 13. 6. 2022 zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Su 417/2022 z dne 9. 6. 2022, se zavrne.

 

  1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

 

 

O b r a z l o ž i t e v:

 

Prosilec je z zahtevo z dne 25. 5. 2022, na podlagi določb ZDIJZ, od organa zahteval informacije o tem:

»-Ali je bil na Okrožnem sodišču v Ljubljani v preteklosti sprožen postopek zoper., posameznika, ki trenutno opravlja funkcijo …, v katerem se je odločalo o izreku "prepovedi približevanja" določeni osebi, kot to določa zakonodaja?,

  • Kako se je postopek zaključil?
  • Če se je z izrekom katerega od ukrepov, kdaj je bil takšen ukrep izrečen, za katero obdobje in kdo je bila na ta način "varovana" oseba oziroma osebe (ne poimensko, pač pa zgolj sorodstvena povezava, soproga, bivša soproga, otroci itd)?«

Navajal je še, da, ne glede na to, da gre za podatke osebne narave, meni, da obstaja interes javnosti za te informacije, saj gre v tem primeru za absolutno javno osebo, ki je bila na javni položaj imenovana s strani najvišjega zakonodajnega telesa, poleg tega oseba nastopa tudi kot politični analitik v medijih.

 

Organ je z odločbo št. Su 417/2022 z dne 9. 6. 2022 prosilčevo zahtevo v celoti zavrnil in se pri tem skliceval na izjemo varstva osebnih podatkov iz 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Glede definicije osebnega podatka se je skliceval na določbe 1. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov[1] (v nadaljevanju ZVOP-1) in navajal, da so podatki glede sodnih postopkov, ki se tičejo posameznika, njegov osebni podatek. V nadaljevanju se je organ skliceval še na določbe 143. a člena Zakona o kazenskem postopku[2] (v nadaljevanju ZKP), ki določajo pridobitev podatkov iz kazenskih evidenc in to pravico vežejo na konkretnega posameznika in izjemoma na druge osebe, ki jim je ta posameznik dal pisno privolitev. Prav tako je citiral določbo 4. točke šestega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki določa, da organ prosilcu zavrne zahtevo za ponovno uporabo zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, za katerega drug zakon določa, da je dostopen samo upravičenim osebam. Skliceval se je tudi 82. člen Zakona o sodiščih[3] (v nadaljevanju ZS), ki določa, da sodišča, z namenom učinkovitega vodenja in preglednosti sodnih zadev, zaradi njihove evidence ter za statistično poročanje, vodijo vpisnike, imenike in prejšnjega odstavka lahko uporabljajo in posredujejo sodišča v skladu s svojimi zakonskimi pooblastili. Dostop do arhiviranih podatkov ima sodišče, ostali pa v skladu z določbami zakona, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Na koncu je navajal še določbe Sodnega reda[4] (v nadaljevanju SR), ki v 73. členu določa, da podatke o stanju zadeve, kot izhajajo iz vpisnika, daje strankam, njihovim pooblaščencem in drugim upravičenim osebam sodna oseba v sodni pisarni v času uradnih ur. Stranki ali upravičeni osebi se z dovoljenjem predsednika sodišča oziroma sodnika, ki zadevo obravnava, lahko izda potrdilo o dejstvih, ki so razvidna iz vpisnika oziroma spisa (75. člen SR). Podatke iz vpisnikov lahko sodišča uporabljajo in posredujejo le v skladu z zakonskimi pooblastili (82. člen ZS). Organ je zaključil, da v zvezi z zahtevanimi informacijami obstoji izjema po 3. točki prvega in 4. točki šestega odstavka 6. člena ZDIJZ, saj podatki o sodnih postopkih posamezne fizične osebe predstavljajo osebne podatke in so dostopni le upravičenim osebam v skladu s postopki po SR, ZS in ZKP, zato je treba zahtevo prosilca v celoti zavrniti.

 

Prosilec je zoper navedeno odločbo vložil pritožbo z dne 13. 6. 2022 in navajal, da gre v tem primeru za absolutno javno osebo (… in politični komentator ter v obeh vlogah oseba v sami konici boja za politični prevzem …), zato meni, da bi morali biti vsaj določeni podatki iz sodnega postopka oz. postopkov …dostopni javnosti. Ne gre za podrobnosti in okoliščine, bistven je podatek, ali je bil izrečen kakšen sodni ukrep, ki jih poznamo pod imenom »prepoved približevanja«, za katero obdobje in zakaj je bil tak ukrep izrečen. Vsaj to, če že morda kot osebni podatek niso dostopne informacije zoper koga vse je bil ta ukrep izrečen in kakšne so bile okoliščine v konkretnem primeru, ki so sodišče vodile k izreku tega ali kakega drugega ukrepa. Informacije so v interesu javnosti zato, ker človek, zoper katerega je bil izrečen tak ukrep, verjetno ni primeren za vodenje …

 

Organ po prejemu pritožbe, izpodbijane odločbe ni nadomestil z novo, zato je pritožbo, z dopisom, št. Su 417/2022 z dne 20. 6. 2022, poslal v odločanje IP. Ob tem je navajal, da je pritožba dovoljena in da jo vložila upravičena oseba in da je pravočasna. Poudaril je, da je iz prosilčeve zahteve razvidno, za katerega posameznika gre, sodišče pa ne sme posredovati potrdil in podatkov o (ne)kaznovanosti, razen osebam, ki jih določa zakonodaja, zato je vlogo prosilca v celoti zavrnilo.

 

IP je prosilčevo pritožbo, kot pravočasno, dovoljeno in vloženo po upravičeni osebi, vzel v obravnavo.

 

K I. točki izreka:

 

Pritožba ni utemeljena.

 

Uvodoma IP pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon.

 

V konkretnem primeru ni sporno, da je organ zavezanec za dostop do informacij javnega značaja, prav tako ni sporno, da zahtevane informacije spadajo v delovno področje organa. Se je pa IP v nadaljevanju ukvarjal z vprašanjem, ali informacija, glede katere je organ prosilcu zavrnil dostop, predstavlja prosto dostopno informacijo javnega značaja. Organ je zahtevo prosilca namreč zavrnil iz razloga varstva osebnih podatkov.

 

Vprašanje pravne podlage za odločanje

 

Prosilec je od organa zahteval informacije o tem, ali je bil v zvezi s konkretnim posameznikom v preteklosti sprožen postopek, v zvezi s katerim bi se v izreku odločalo o »prepovedi približevanja« določeni osebi. Prav tako je v zvezi s tem zahteval še podrobnejše informacije (kako se je postopek zaključil, kakšen ukrep je bil izrečen, za katero obdobje in v zvezi s kom). Pri tem je organ dostop zavrnil na podlagi ZDIJZ zaradi izjeme varstva osebnih podatkov iz 3. točke prvega odstavka 6. člena  ZDIJZ. Ker pa se je je organ ob tem skliceval še na določbe ZS, ZKP in SR, se je IP, v okviru presoje materialnega prava po uradni dolžnosti, najprej opredelil do vprašanja pravne podlage za odločanje o zahtevi. Ob tem IP ugotavlja, da v obravnavani zadevi dostopa do informacij javnega značaja ni sporno, da je pravna podlaga za odločitev ZDIJZ in ne področna zakonodaja, sporni pa so - v razmerju do ZDIJZ - zaključki organa, ki izhajajo iz področne zakonodaje, ki ureja dostop do podatkov iz kazenskih evidenc, vodenje sodnih vpisnikov in posredovanje podatkov iz njih, posredovanje podatkov o stanju zadeve, ipd. Ti predpisi namreč ne določajo izjem od prostega dostopa do informacij javnega značaja in kot taki ne morejo pomeniti specialnega zakona, ki bi bil podlaga za razkritje informacij v postopkih dostopa do IJZ. Nasprotno, to pomeni, da morajo sodišča kot zavezanci po ZDIJZ v postopkih po ZDIJZ upoštevati postulate, ki jih za te postopke predpisuje ZDIJZ, med tem, ko so, skladno s področno procesno zakonodajo, na katero se sklicuje organ, urejene pravice posameznika (in morebitnih drugih oseb) do pridobitve potrdila o nekaznovanosti, ki se nanj nanaša, posredovanje podatkov iz vpisnikov in o stanju konkretnih zadeve. Že SR v 5. členu določa, da sodišča zagotavljajo javnost obravnavanja v skladu s procesnimi predpisi in predpisi o dostopu do informacij javnega značaja. ZDIJZ, ki med zavezance uvršča organe vseh treh vej oblasti, med njimi tudi sodno, čemur so prilagojene tudi izjeme od prosto dostopnih informacij. Tako iz komentarja ZDIJZ izhaja, da se pravica dostopa do informacij javnega značaja nanaša na vse informacije javnega značaja, kar pomeni, da je med drugim v sklop zavezancev za posredovanje informacij javnega značaja uvrščena tudi celotna sodna veja oblasti (Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, doc. dr. Senko Pličanič et al., Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana, 2005, stran 60). Takšno stališče smiselno izhaja tudi iz 6. ter 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, kajti če bi zakonodajalec želel popolnoma izključiti uporabo določb ZDIJZ za dostop do dokumentov, ki so pridobljeni ali sestavljeni zaradi kazenskega oziroma sodnega postopka, teh izjem ne bi opredelil v ZDIJZ na način, ki pod določenimi pogoji dopušča dostop tudi do takšnih informacij. Takšno stališče pa izhaja tudi iz ustaljene prakse Upravnega sodišča. Organ je torej glede na vse navedeno v konkretnem primeru svojo odločitev pravilno oprl na določbe ZDIJZ, zato je IP v nadaljevanju presojal pravilnost izpodbijane odločitve iz tega vidika.

 

Vprašanje dostopa do dokumenta

 

Informacija javnega značaja je po določilu prvega odstavka 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva (v nadaljevanju: dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb. Organ lahko prosilcu zavrne dostop le v primeru taksativno določenih izjem v 5. a in 6. členu ZDIJZ. Prvi odstavek 6. člena ZDIJZ namreč taksativno določa enajst izjem od prostega dostopa do zahtevanih dokumentov. Če organ ugotovi, da zahtevani dokument vsebuje ali delno vsebuje katero od naštetih izjem, lahko organ v celoti ali delno zavrne zahtevo prosilca.

 

Na tem mestu IP najprej ugotavlja, da je sklicevanja organa na določbo 4. točke šestega odstavka 6. člena ZDIJZ v obravnavanem primeru neupoštevno. Ta določba, ki določa, da organ prosilcu zavrne zahtevo za ponovno uporabo zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, za katerega drug zakon določa, da je dostopen samo upravičenim osebam, se namreč nanaša na ponovno uporabo informacij javnega sektorja, za kar pa ne gre v konkretnem primeru, saj prosilčeve zahteve ni mogoče opredeliti kot zahteve za ponovno uporabo, temveč kot zahtevo za dostop do informacij javnega značaja.

 

Ponovna uporaba, ki jo določa tretji odstavek 4. člena ZDIJZ, namreč pomeni uporabo informacij s strani fizičnih oseb ali pravnih oseb za pridobitne ali nepridobitne namene razen za prvotni namen v okviru javne naloge, zaradi katerega so bili dokumenti izdelani. Uporaba informacij za izvajanje javnih nalog v organu ali izmenjava informacij med organi za izvajanje javnih nalog se ne šteje za ponovno uporabo informacij. Skladno s četrtim odstavkom 17. člena ZDIJZ mora prosilec v zahtevi za ponovno uporabo opredeliti: informacijo, ki jo želi ponovno uporabiti; na kakšen način želi prevzeti vsebino zahtevane informacije (klasičen ali elektronski zapis ter praviloma tudi oblika in nosilec zapisa) in za kakšen namen želi informacijo ponovno uporabiti. Ponovna uporaba informacij javnega značaja pomeni pridobivanje, običajno večje količine informacij, z namenom ustvarjanja dodane vrednosti (oplemenitenje informacij) za uporabnike storitev, ki jih, običajno na odplačen način (čeprav to ni pogoj), nudi prosilec. To pomeni, da surove informacije javnega značaja lahko vsebujejo latentno vrednost v smislu širše uporabnosti, pogosto v kombinaciji z ekonomsko vrednostjo. Koncept ponovne uporabe se torej kaže kot način, da zasebni sektor na podlagi pridobljenih informacij ponudi nekaj več kot javni sektor, ki z informacijami razpolaga zgolj za prvotni namen, tj. za izvrševanje svojih pristojnosti oziroma za opravljanje javnih nalog. To se namreč največkrat kaže v tem, da prosilec npr. želi stalen dostop, ki ga mora organ ažurno obnavljati z novonastalimi informacijami, oziroma da želi obstoječo zbirko ciklično dopolnjevati z novimi podatki, kar pa iz predmetne zahteve prosilca ni razvidno[5]. Iz navedb prosilca namreč izhaja, da bi želel preveriti točnost podatkov in o tem informirati javnost. Kot izhaja iz besedila Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ-E)[6], gre pri ponovni uporabi za to, da ponovni uporabnik praviloma določenim informacijam da neko vrednost in ustvari določen produkt ali storitev z dodano vrednostjo, ki je praviloma namenjena drugim. Bistvo ponovne uporabe pa je analiza, predelava in ponovna uporaba informacij javnega značaja, torej iz njih ustvariti nekaj novega[7]. Povedano drugače, bistven element ponovne uporabe je dodana vrednost informaciji javnega značaja, takšen namen pa iz navedb prosilca po oceni IP ne izhaja. Zgolj preverjanje točnosti informacij in obveščanje javnosti o tem, ob izostanku oplemenitenja teh informacij, ne more pomeniti namena uporabe, kakršen se zahteva pri ponovni uporabi informacij. Glede na vse navedeno prosilčeve zahteve v obravnavanem primeru ni mogoče kategorizirati kot zahteve za ponovno uporabo informacij, temveč kot «klasično« zahtevo za dostop do informacij, zato je sklicevanja organa na določbo 4. točke šestega odstavka 6. člena ZDIJZ, v tem primeru materialnopravno zmotno.

 

Obstoj izjeme varstva osebnih podatkov

 

Po drugi strani pa IP, iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju, ugotavlja, da je organ prosilčevo zahtevo utemeljeno zavrnil na podlagi 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, skladno s katero organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. ZDIJZ pri ugotavljanju navedene izjeme od prostega dostopa napotuje na določbe ZVOP-1, na podlagi katerih nima vsak osebni podatek hkrati statusa t.i. varovanega osebnega podatka oziroma povedano drugače, razkritje osebnega podatka je v določenih primerih lahko dopustno. Takšen primer je npr. razkritje v okviru izvrševanja pravice do dostopa do informacij javnega značaja.

 

V zvezi z ugotavljanjem, ali se v posameznem dokumentu nahajajo osebni podatki, katerih razkritje javnosti bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov, je tako potrebno ugotoviti:

  1. ali posamezen podatek ustreza definiciji osebnega podatka, in
  2. ali za razkritje osebnega podatka javnosti obstaja pravna podlaga.

 

Poleg ZVOP-1 se od 25. 5. 2018 dalje v Republiki Sloveniji uporablja Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Uradni list Evropske unije, št. L 119 z dne 4. 5. 2106 in nasl.; v nadaljnjem besedilu Splošna uredba o varstvu podatkov). Ker Splošna uredba o varstvu podatkov velja neposredno, na nacionalnem nivoju pa zakona, ki bi zagotovil izvajanje njenih določb, (še) ni, je treba glede varstva osebnih podatkov spoštovati določbe Splošne uredbe o varstvu podatkov, med drugim tudi določbo definicije osebnega podatka. Ob tem je mogoče ugotoviti, da predmetna uredba te bistveno ne spreminja. Po določilu člena 4, pododstavka (1), pomeni osebni podatek katerokoli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom (v nadaljnjem besedilu: posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki); določljiv posameznik je tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika.

 

IP najprej ugotavlja, da je bila predmetna zahteva nedvomno postavljena za konkretno osebo, saj je prosilec v svoji zahtevi navedel, da zahteva posredovanje informacij v zvezi s posameznikom, ki opravlja funkcijo …. Navedeno pomeni, da je posameznik na podlagi takšne prosilčeve zahteve nedvomno določljiv. Prosilec je v zvezi s tem posameznikom zahteval informacije o tem, ali je zoper tega posameznika v preteklosti pri organu sprožen postopek, kjer se je odločalo o prepovedi približevanja določeni osebi in zahteva informacije v zvezi s tem. Na podlagi zgoraj navedenih pravnih podlag IP ugotavlja, da podatek o tem, ali se je oziroma se zoper določeno osebo vodi sodni postopek, nedvomno predstavlja osebni podatek. IP je tako v nadaljevanju presojal, ali je takšen podatek varovan osebni podatek, glede katerega ni zakonske podlage za posredovanje javnosti.

 

Splošna uredba o varstvu podatkov v členu 86 določa, da javni organi oziroma javno ali zasebno telo lahko v skladu s pravom Unije ali pravom države članice, ki velja za javni organ ali telo, razkrije osebne podatke iz uradnih dokumentov, s katerimi razpolaga zaradi opravljanja nalog v javnem interesu, da se uskladi dostop javnosti do uradnih dokumentov s pravico do varstva osebnih podatkov v skladu s to uredbo. Ker razkritje osebnega podatka predstavlja vrsto obdelave osebnih podatkov po členu 4, pododstavku (2) Splošne uredbe o varstvu podatkov, je za presojo dopustnosti razkritja potrebno upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v členu 6 Splošne uredbe o varstvu podatkov. Iz navedenega člena kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov (torej tudi razkritje podatkov javnosti) zakonita (dopustna) med drugim tudi, če je obdelava potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca (točka c), ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu (točka e). Pri tem lahko zakonsko podlago za obdelavo osebnih podatkov, upoštevajoč točko c člena 6(1) Splošne uredbe o varstvu podatkov, predstavlja tudi ZDIJZ. Razkritje osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja je namreč dopustno, kadar gre za osebne podatke, ki hkrati pomenijo tudi podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca (1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ) ali ko je za razkritje podatkov podan javni interes (drugi odstavek 6. člena ZDIJZ). Po mnenju IP nima vsak osebni podatek statusa varovanega osebnega podatka in drži, da je določene osebne podatke v dokumentih, ki sicer izpolnjujejo kriterije za informacijo javnega značaja, dovoljeno razkriti. Osebni podatek, ki ni varovan osebni podatek, namreč predstavlja informacijo javnega značaja. Določanje meje (ločnice) med varovanimi in nevarovanimi osebnimi podatki je v praksi pogosto zahtevno in terja upoštevanje vseh relevantnih okoliščin.

 

IP ugotavlja, da zahtevane informacije o sodnih postopkih v zvezi s prepovedjo približevanja ne predstavljajo podatkov o javnem uslužbencu oziroma javnem funkcionarju, ne gre za podatek, ki bi bil neposredno povezan z izvrševanjem funkcije konkretnega posameznika. Prav tako pa ne gre za porabo javnih sredstev, saj se zahteva podatke oziroma dokumente v zvezi z zadevnim posameznikom in ne podatke oziroma dokumente, ki se nanašajo na porabo oziroma razpolaganje z javnimi sredstvi.

 

IP dalje ugotavlja, da se je prosilec že v zahtevi skliceval na prevladujoč interes javnosti za razkritje zahtevanih informacij, ki ga je utemeljeval z navedbami, da je konkretni posameznik absolutno javna oseba. Organ prve stopnje sicer teh navedb ni presojal v smislu 21. člena ZDIJZ, s čimer je po presoji IP storil kršitev določb postopka, ki pa po presoji IP ni bistvena, saj je takšno presojo opravil IP, v okviru presoje materialnega prava po uradni dolžnosti v pritožbenem postopku, saj je prosilec svoje navedbe ponovil tudi v pritožbi. Takšno stališče je smiselno skladno tudi s prakso Upravnega sodišča v nedavni sodbi, opr. št. I U 1382/2019-28 z dne 26. 5. 2022 (23. točka obrazložitve), iz katere izhaja, da lahko IP izvaja test javnega interesa po uradni dolžnosti ob upoštevanju logične metode razlage določbe drugega odstavka 6. člena ZDIJZ in izhodišč 247. člena ZUP, ki določa obseg pritožbenega preizkusa izpodbijanega akta.

 

V zvezi z izvedbo testa interesa javnosti, IP najprej pojasnjuje, da je v skladu z novejšo sodno prakso[8]

pojem javnega interesa nedoločen pravni pojem, ki ga je treba vsebinsko napolniti v vsakem konkretnem primeru. Javni interes je abstrakten in splošen, kaže pa se kot zahteva po preglednosti, odprtosti delovanja in v zavezi organov javnega sektorja, da delujejo odgovorno in skrbno pri odločanju o pomembnih zadevah in pri porabi javnih sredstev. Javni interes se kaže tudi v odprti razpravi o pomembnih družbenih temah. Podan je v vseh vrstah situacij, v katerih je izražena potreba po odgovornosti in transparentnosti odločanja, in ki sprožajo javno razpravo. Javni interes je močan na primer v situacijah, ki se navezujejo na pridobivanje ali porabo javnih sredstev, javno varnost, javno zdravje, odgovornost in transparentnost odločanja, ki sprožijo javno ali parlamentarno razpravo ipd. Test interesa javnosti se uporabi tudi v primerih, ko bi z njegovo pomočjo odkrili nekaj, kar bi pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za javnost.

 

Bistvo presoje testa javnega interesa je v možnosti relativizacije določene izjeme, ki pa mora biti omejena zgolj na tiste primere, ko je interes javnosti za razkritje določene izjeme močnejši od interesa, zaradi katerega je določena informacija zavarovana kot izjema. Pri uporabi testa prevladujočega interesa javnosti je treba presoditi tudi, ali je interes javnosti za razkritje informacije javnega značaja lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije. Gre torej za izjemo od izjem, ki se uporablja zelo premišljeno in zgolj takrat, ko bi s pomočjo tega testa odkrili nekaj, kar bi pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za širšo javnost. Gre za tehtanje, s katerim mora organ oziroma IP pretehtati, kdaj prevlada pravica javnosti vedeti nad kakšno drugo pravico oziroma izjemo iz ZDIJZ – konkretno varovanimi osebnimi podatki. IP je tako v nadaljevanju moral presoditi, ali je interes javnosti za razkritje zahtevanih informacij večji od interesa, zaradi katerega so te informacije varovane kot osebni podatek konkretnega posameznika, na katerega se nanaša zahteva.

 

Pri presoji, ali je izkazan javni interes za dostop do obravnavanih dokumentov na podlagi ZDIJZ, ni mogoče izhajati iz splošnega stališča, da bi bilo to za javnost koristno in torej v javnem interesu, da bi bile zahtevane informacije prosto dostopne, temveč mora biti izkazan konkreten javni interes za konkretne dokumente. Prosilec javni interes konkretizira s sklicevanjem, da je konkretni posameznik absolutno javna oseba, in sicer … in politični komentator ter v obeh vlogah oseba v sami konici boja za politični prevzem ... Informacije so v interesu javnosti zato, ker človek, zoper katerega je bil izrečen tak ukrep, verjetno ni primeren za vodenje …. Po presoji IP ti argumenti niso dovolj tehtni, da bi presegli razloge, na katerih temelji opredelitev izjeme od prostega dostopa v konkretnem primeru.

 

V osnovi je torej podan javni interes po varovanju osebnih podatkov zadevnega posameznika kot stranke sodnih postopkov, kar pa ne pomeni, da ni v določenih okoliščinah mogoč širši dostop do konkretnih informacij iz obravnavanih dokumentov. Torej, zgolj konkretni razlogi, za konkreten primer, so lahko podlaga za razkritje informacije s testom interesa javnosti, s čimer se preseže tudi z zakonom opredeljena t.i. izjema varstva osebnih podatkov.

 

Vendar pa v obravnavanem primeru IP ugotavlja, da prosilec zahteva razkritje dokumentov iz sodnih postopkov, kjer je bil izrečen varnostni ukrep »prepoved približevanja« (71. člen Kazenskega zakonika), ki se ne izreka v zvezi s kaznivimi dejanji zoper uradno dolžnost, javna pooblastila in javna sredstva, iz česar je mogoče sklepati, da tudi če v zvezi s konkretnim posameznikom takšni dokumenti obstajalo, ti niso nastali neposredno v zvezi z izvrševanjem njegove funkcije in z njimi tudi ni mogoče preverjati pogojev za izvolitev v funkcijo, ki jo zaseda konkretni posameznik, kar pomeni, da javni interes za razkritje teh podatkov ne more temeljiti zgolj na dejstvu funkcije, ki jo zaseda konkretni posameznik oziroma na delu, ki ga trenutno opravlja. Prosilec javni interes za razkritje podkrepi z domnevo, da je konkretni posameznik absolutno javna oseba, zato se je IP v nadaljevanju opredelil tudi do teh navedb v luči presoje javnega interesa.

 

V zvezi s tem IP najprej opozarja na stališče Ustavnega sodišča v odločbi, št. Up-1391/07-13 z dne 10. 9. 2009 (13. točka), kjer je navedeno, da je stopnja, ki jo mora določena oseba trpeti, ko gre za izražanje o njej, večja, če gre za javno osebo. ESČP je v zadevi Van Hannover proti Nemčiji opredelilo tri kategorije javnih osebnosti, ki so upravičene pričakovati različen obseg varstva zasebnosti, in sicer absolutno javne osebe »par excellence« kot najbolj znane in izpostavljene osebe, relativno javne osebnosti, ki so manj znane, vendar še vedno javne v določenem kontekstu ter ostali posamezniki, ki jih ni mogoče uvrstiti v nobeno od prej navedenih kategorij. Bolj, ko se oseba približuje statusu absolutne ali vsaj relativne javne osebe, bolj je izkazan povečan interes javnosti za razkritje njenih osebnih podatkov.

 

Po presoji IP konkretnega posameznika sicer ni mogoče označiti za absolutno javno osebo, temveč kot relativno javno osebo. To so osebe, ki so javnosti znane in javnost zanimajo samo v zvezi s konkretnim dogodkom[9] in, ki so zaradi svojega družbenega delovanja povezanega z določenim dogodkom/dejavnostjo, za javnost zanimivi zgolj začasno[10]. Vendarle pa njihovo pojavljanje v javnosti bodisi ne predstavlja zavestne izpostavitve svojega ravnanja oceni in kritiki drugih ljudi, na primer tudi z namenom »trženja« svoje javne podobe (»imidža«), bodisi njihova družbena vloga nima tolikšnega splošnega družbenega pomena (v političnem smislu), da bi tem osebam lahko pripisali ali celo morali pripisati značaj absolutno javnih oseb[11]. Ob tem IP poudarja, da zanimanje javnosti za določeno osebo v navedenem kontekstu ne pomeni, da ta oseba in z njo povezani dogodki javnost zanimajo v smislu »splošne radovednosti oziroma zvedavosti javnosti«, torej, ne gre za to, kaj v zvezi s to osebo je »zanimivo za javnost«, temveč, da so njena dejanja in mišljenje v zvezi s konkretnim dogodkom oziroma serijo dogodkov povezanih z njenim javnim udejstvovanjem, »v javnem interesu«. Definicija relativno javne osebe je tako povezana tudi s časovno komponento dogodka, v zvezi s katerim dotična oseba ustreza takšnemu opisu.

 

Upoštevajoč navedeno, je mogoče zaključiti, da je konkretni posameznik relativno javna oseba, glede na funkcijo, ki jo trenutno opravlja v javnem zavodu. Izhajajoč iz tega IP ugotavlja, da je sfera njegove zasebnosti omejena na izvajanje njegove funkcije, s katero pa, kot je že bilo ugotovljeno, zahtevani dokumenti niso povezani, zato javnega interesa za njihovo razkritje ni mogoče utemeljevati zgolj z dejstvom, da ga je mogoče okarakterizirati kot relativno javno osebo. Glede na to, da prosilec navaja, da je konkretni posameznik absolutno javna oseba, pa IP poudarja, da umestitev konkretnega posameznika med relativno ali absolutno javne osebe sama po sebi še ne zadošča za presojo, da je interes javnosti močnejši od varovanega osebnega podatka. Presoja je odvisna od vsakega posameznega primera, od časa, v katerem se zahteva razkritje osebnega podatka in argumentov, ki jih je treba aplicirati na konkretno zadevo v skladu z ZDIJZ. Status osebe je torej dodatni, ne pa edini argument za odločitev[12]. Pri presoji dopustnosti posega v pravico do zasebnosti, je IP upošteval tudi, za katero področje zasebnega življenja posameznika gre (ali gre za področje intimnega in družinskega življenja, področje zasebnega življenja, ki ne poteka v javnosti, ali področje življenja posameznika v javnosti). Velja pravilo, čim manj intimno je področje zasebnega življenja posameznika, tem manjšo pravno varstvo uživa, kadar pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih posameznikov. Upošteval je tudi značilnosti subjekta, v pravico katerega se posega (brez privolitve prizadetega je mogoče pisati o zasebnem življenju osebnosti iz sodobnega življenja, ki zanimajo javnost). Pri opisovanju življenjskih dogodkov absolutnih in relativnih oseb javnega življenja je brez privolitve prizadetega dovoljeno opisati (oziroma razkrivati) zlasti tisto, kar je pomembno za značaj, dejanja in mišljenje teh oseb glede na njihovo javno udejstvovanje. Nasprotno pa pri teh osebah brez njihove privolitve ni dovoljeno objavljati stvari iz njihovega intimnega življenja.[13]

 

Glede na vse navedeno IP zaključuje, da samo dejstvo, da je nekdo relativno ali absolutno javna oseba, ne more a priori nagniti tehtnice javnega interes v smer razkritja dokumenta. Takšna odločitev, da je za razkritje na temelju javnega interesa dovolj zgolj dejstvo, da je določeno osebno mogoče opredeliti kot absolutno ali relativno javno osebnost, bi dejansko pomenila, da bi vse tovrstne informacije o vseh podatkih, ki predstavljajo varovane osebne podatke, morale biti dostopne javnosti. S tem pa bi povsem izničili namen testa interesa javnosti po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ. Takšno stališče izhaja tudi iz ustaljene prakse Upravnega sodišča RS[14], ki šteje, da je test interesa javnosti dovoljeno uporabiti le v izjemnih primerih (javna varnost, javno zdravje, življenje ljudi in podobno) in ne zadostuje zgolj medijska odmevnost neke zadeve.

 

Upoštevajoč vse navedeno IP zaključuje, da v obravnavani zadevi ne vidi konkretnih razlogov, zaradi katerih bi ocenil, da se tehtnica prevesi v prid javnega interesa za razkritje varovanih osebnih podatkov, do katerih je organ zavrnil dostop. Ob tem IP še poudarja, da v obravnavanem primeru sicer ni spregledal, da je prosilec medij, kar je, skladno s sodno prakso[15], močan argument na strani javnega interesa za razkritje zahtevanih podatkov, ki so opredeljeni kot izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja. S tem prosilec kot medij udejanja aktivni vidik svoje ustavne pravice do svobode izražanja (39. člen Ustave RS), ki se kaže v varovanju svobode do posredovanja informacij in mnenj[16] in opravlja pomembno vlogo »javnega čuvaja« (»public watchdog«). Vendar pa IP poudarja, da je opisana vloga medijev in s tem pravica do svobode izražanja, omejena s pravicami drugih, tudi in največkrat s pravico do zasebnosti[17], enako pa velja tudi za pravico dostopa do informacij javnega značaja. Nobena od teh ustavnih pravic torej ni absolutna, zato jih je treba v primeru medsebojnega konflikta uravnotežiti, torej doseči pravično ravnovesje med njimi. Kot je že bilo ugotovljeno, zahtevane informacije sodijo v privatno sfero konkretnega posameznika in niso neposredno povezane z izvrševanjem njegove funkcije v javnem zavodu, zato IP javnega interesa za razkritje ne prepoznal niti v obsegu, ki ga je prosilec zožil v pritožbi, s tem, ko je navajal, da je javen vsaj podatek, ali je bil posamezniku izrečen kakšen sodni ukrep, ki jih poznamo pod imenom »prepoved približevanja«, za katero obdobje in zakaj je bil tak ukrep izrečen.

 

V konkretnem primeru IP ocenjuje, da so informacije v zvezi s sodnimi postopki, kjer naj bi bil izrečen varnostni ukrep prepovedi približevanja, osebni podatek za razkritje katerega ne obstaja pravna podlaga. V konkretnem primeru tudi ne bi bilo mogoče uporabiti t. i. instituta delnega dostopa (7. člen ZDIJZ), saj glede na okoliščine konkretne zadeve, že dejstvo obstoja takšnih dokumentov, v povezavi s konkretnim posameznikom, predstavlja varovan osebni podatek. Dejstvo je namreč, da je prosilec zahteval podatke za določljivo fizično osebo, zato tudi s prekritjem osebnih podatkov na zahtevanih dokumentih ne bi mogli zagotoviti anonimnosti zadevnega posameznika, na katerega se zahteva in same sodne odločbe nanašajo. Temu pa pritrjuje tudi sodna praksa Upravnega sodišča Republike Slovenije, v svojih odločitvah (glej na primer sodbe Upravnega sodišča opr. št. I U 1391/2013-27 z dne 11. 12. 2013, opr. št. I U 1588/2012-20 z dne 19. 2. 2014, ali opr. št. I U 684/2014-24 z dne 27. 8. 2014), iz katerih izhaja, da anonimizacija ni mogoča v primeru, ko prosilec v zahtevi navede ime in priimek posameznika in zanj zahteva določene podatke.

 

IP tudi ni zasledil pravne podlage, ki bi vsakomur omogočila seznanitev s podatkom o tem, ali je bila v zvezi z določeno fizično osebo izdana odločitev sodišča, ki bi vsebovala varnostni ukrep prepovedi približevanja. Splošna uredba o varstvu podatkov in ZDIJZ ob tem jasno določata, kdaj oz. na kakšni pravni podlagi je dopustno razkriti osebne podatke fizične osebe tretjim osebam oz. javnosti, pri čemer IP ustrezne pravne podlage za razkritje osebnih podatkov v konkretnem primeru ni našel. Glede na navedeno je odločitev organa v izpodbijani odločbi pravilna in zakonita, pritožba pa neutemeljena. Zato je IP pritožbo na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP kot neutemeljeno zavrnil.

 

Posebni stroški v tem postopku niso nastali.

 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah[18] oproščena plačila upravne takse.

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

 

 

Postopek vodila:

Maja Wondra Horvat, univ. dipl. prav.

svetovalka IP

 

 

 

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka

 

 

[1] Uradni list RS, št. 94/07– uradno prečiščeno besedilo in 177/20.

[2] Uradni list RS, št.176/21– uradno prečiščeno besedilo.

[3]

[4] Uradni list RS, št. 87/16 in 127/21.

[5] Tako tudi odločbe IP, npr. odločbi št. 090-135/2020 z dne 12. 10. 2020 in št. 090-177/2020 z dne 23. 10. 2020.

[6] Dostopno na spletni strani Državnega zbora: https://imss.dz-rs.si/IMiS/ImisAdmin.nsf/ImisnetAgent?OpenAgent&2&DZ-MSS-01/2beb544a6dce67cf4cd891ad9db5bbaf12b9d1b853bff30f8f00baa34e6c9cda

[7] V praksi se kot primeri ponovne uporabe informacij pojavljajo npr. uporaba meteoroloških podatkov za izdelavo aplikacije za mobilni telefon, ki uporabnika redno obvešča o tem, kakšno bo vreme na območju, kjer se nahaja;

uporaba podatkov iz zdravstva za izdelavo iskalnika najbližjega splošnega zdravnika, specialista, ambulante, lekarne, zobozdravnika; uporaba podatkov iz poslovnega ali sodnega registra za izdelavo bonitetnih poročil ali aplikacij o poslovnih podatkih pravnih oseb, npr. »bizi.si«; "kam so šli moji davki" in podobne aplikacije, ki izračunajo, koliko evrov iz vnesene bruto plače posameznika se nameni za različna področja - zdravstvo, socialo, šolstvo, vojsko, okolje,…

[8] Npr. sodbi Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1951/2017-21 z dne 9. 10. 2019 in I U 1520/2016 z dne 3. 7. 2019.

[9] Tako Ustavno sodišče v odločbi, št. Up- 50/99 z dne 14. 12. 2000

[10] V zadevi Up-570/09 z dne 2. 2. 2012 je Ustavno sodišče RS na primer odločilo, da je podjetnik relativno javna oseba.

[11] Andraž Teršek, As. mag., Svoboda medijev in varstvo zasebnosti, Dnevi civilnega prava, Portorož, zbornik, IPP pri PF v Ljubljani, 2006.

[12] Enako Upravno sodišče v sodbi III U 227/2020-28 z dne 17. 6. 2021

[13] Tako odločba Ustavnega sodišča, št. Up-444/09 z dne 12. 4. 2012.

[14] Glej na primer sodbe Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1992/2010-28 z dne 28. 9. 2011, opr. št. I U 1257/2011-11 z dne 25. 4. 2012, in druge.

[15] Npr. sodbe Upravnega sodišča št. IU 1688/2016 z dne 17. 10. 2018 (62. odstavek obrazložitve),  št. IU 599/2014 z dne 3. 11. 2015 (46. odstavek obrazložitve) in št. III U 227/2020-28 z dne 17. 6. 2021 (36. točka obrazložitve).

[16] Prim.: odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up 1391/07-13 z dne 10. 9. 2009 (točke 8-12)

[17] Prim.: odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up 1391/07-13 z dne 10. 9. 2009 (točke 8-12)

[18] Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami.