prosilec - Inšpektorat RS za okolje in prostor

POVZETEK:

V obravnavani zadevi je prosilec zahteval prijavne obrazce, ki se nanašajo na izvoz in uvoz odpadkov iz Slovenije, kot tudi tranzit skozi Slovenijo za določeno obdobje. Organ je zahtevo zavrnil zaradi zlorabe pravice z utemeljitvijo, da bi se vzpostavila praksa, ki bi lahko vodila v izjemno veliko obremenitev organa, nadalje pa z varstvom gospodarstva kot celote, da bi takšno pridobivanje podatkov lahko vodilo v monopolizacijo trga ali druge oblike izkrivljanja tržnih zakonitosti. IP je v pritožbenem postopku poudaril, da se v skladu z določbami ZDIJZ, organ nima pravice spraševati, zakaj prosilec informacijo potrebuje in kaj bo z njo počel, slednje je v direktnem nasprotju z načelom prostega dostopa iz 5. čl. ZDIJZ, posledično omenjene okoliščine tudi ne morejo predstavljati razloga za zlorabo pravice. IP je glede na navedeno zaključil, da zatrjevana izjema zloraba pravice ni podana, poleg tega pa iz same zahteve nikakor ni mogoče ugotoviti, da ima prosilec v zvezi z zahtevanimi informacijami namen, kot se mu očita.  Glede na to, da organ v izpodbijani odločbi ni presojal, ali prosilec zahteva prosto dostopne informacije javnega značaja, IP pa je ugotovil, da izjema zlorabe pravice ni podana, pomeni, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. IP je zadevo vrnil v ponovno odločanje z napotilom, da mora organ izvesti presoje, ali in v katerem delu gre za podatke glede odpadkov, ki v skladu z drugo alinejo tretjega odstavka 6. čl. ZDIJZ sodijo med absolutne informacije javnega značaja. Da so podatki o odpadkih javni, izrecno določa tudi tretji odstavek 160. čl. ZVO-2, ki predhodno v drugem odstavku istega člena med okoljske podatke v četrti točki izrecno vključuje tudi »podatke o odpadkih in nevarnih snoveh, vključno z informacijami o obremenjevanju okolja, ki ga povzročajo«.
 

ODLOČBA:

Številka: 090-367/2022/7

Datum: 20. 1. 2023

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP) in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi (v nadaljevanju prosilec), zoper odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Dunajska cesta 58, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 090-123/2022-3 z dne 30. 11. 2022, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

1. Pritožbi prosilca z dne 16. 12. 2022 se ugodi in se odločba Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, št. 090-123/2022-3 z dne 30. 11. 2022, odpravi ter se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. Organ prve stopnje mora o zahtevi prosilca z dne 19. 9. 2022 odločiti najpozneje v 30 - tih dneh od prejema te odločbe.

2. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

O b r a z l o ž i t e v :

Prosilec je dne 19. 9. 2022 po elektronski pošti na organ naslovil zahtevo za posredovanje elektronske (elektronski zapis na zgoščenki ali na USB ključku) ali papirne kopije (kar je bolj prikladno) prijavnih dokumentov (Priloge IA Uredbe št. 1013/2006) za vse odobrene pošiljke odpadkov, ki jih je IRSOP odobril v letu 2022, od 1. 1. 2022 do 15. 9. 2022 (datum odobritve), in sicer, kjer je Slovenija država izvoza ali država tranzita ali država uvoza. Zahteva torej prijavne obrazce, ki se nanašajo tako na izvoz odpadkov iz Slovenije, uvoz odpadkov v Slovenijo, kot tudi tranzit skozi Slovenijo.

O zahtevi prosilca je organ primarno s sklepom št. 090-123/2022-2 z dne 21. 9. 2022 podaljšal rok za odločitev za 30 delovnih dni, torej do 30. 11. 2022. Ob tem je navedel, da po pregledu informacijskega sistema, se zahteva nanaša na vsaj 250 zadev, iz katerih je potrebno pridobiti zahtevane dokumente, za vsakega od njih izvesti presojo v skladu z ZDIJZ (obstoj izjem) in o tem izdati odločbo, iz dokumenta izločiti varovane podatke in jih posredovati prosilcu. Zaradi količine dela obstajajo izjemne okoliščine, zaradi katerih inšpektor potrebuje več časa za odločitev o zahtevi. 

Organ je nadalje izdal odločbo št. 090-123/2022-3 z dne 30. 11. 2022, s katero je zahtevo prosilca v celoti zavrnil. Posebni stroški niso nastali.

V obrazložitvi odločbe je organ povzel zahtevo prosilca in določbe ZDIJZ z vidika izjem, posebej glede poslovne skrivnosti ter nadalje, da je v svetu sprejeto splošno načelo, da morajo biti informacije o okoljskih zadevah javnosti dostopne v največji možni meri, in celo bolj kot druge informacije javnega značaja, saj so ključnega pomena za trajnostni razvoj in učinkovito sodelovanje javnosti pri upravljanju z okoljem. Najpomembnejši mednarodni dokument na področju dostopa do okoljskih informacij predstavlja Aarhuška konvencija, ki državam podpisnicam nalaga minimalne ukrepe, zbiranja določenih okoljskih informacij in vzpostavitev ustreznih, javnosti dostopnih informacijskih sistemov. Nadalje je organ navedel, da Uredba (ES) št. 1013/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. 6. 2006 o pošiljkah odpadkov (Ur. l. 190, z dne 12. 7. 2006, str. 1) v 21. čl. določa, da lahko pristojni organi države odpreme ali ciljne države z ustreznimi sredstvi, kakor je internet, javno objavijo vse informacije o prijavah pošiljk, za katere so izdali soglasje, kadar takšne informacije niso zaupne v skladu z zakonodajo Skupnosti ali nacionalno zakonodajo. Organ je navedel, da se zahteva zavrne. Z utemeljitvijo, da je predmet odločanja prijavni dokument za pošiljke odpadkov. Gre za obrazec iz Priloge IA k Uredbi (ES) št. 1013/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. 6. 2006 o pošiljkah odpadkov (Ur. l. 190, z dne 12. 7. 2006, str. 1). V prijavnem dokumentu so navedeni podatki o izvozniku oz. prijavitelju, uvozniku oz. prejemniku, številu pošiljk, vrsti obdelave, skupni količini poslanega odpadka, času izvajanja pošiljanja, vrsti embalaže, v kateri se pošilja, podatki o predvidenem prevozniku, o povzročitelju oz. proizvajalcu odpadkov, o objektu za obdelavo, o postopkih odstranjevanja ali predelave, o označbi, sestavi, fizikalnih lastnostih odpadka, kode odpadka v skladu z Baselsko konvencijo, sklepom OECD in Evropskim katalogom odpadkov ter podatki o državah, preko katerih se izvaja pošiljanje. Organ je navedel, da ZDIJZ v petem odstavku 5. člena določa, da lahko organ prosilcu izjemoma zavrne dostop do zahtevane dokumentacije, če prosilec z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabi pravico dostopa do informacij javnega značaja po tem zakonu oziroma je očitno, da so zahteva ali zahteve šikanoznega značaja. V 26. členu ZDIJZ določa, da lahko organ v celoti zavrne zahtevo prosilca, če ugotovi, da zahtevani podatek oziroma dokument pomeni izjemo po 5.a ali 6. členu ZDIJZ. Po oceni organa, obe navedeni določbi organu dajeta pooblastilo za presojo po prostem preudarku. Organ je ob pregledu predmetne dokumentacije ugotovil, da so nekateri prijavitelji, tj. stranke postopkov, k vlogi priložile sklep o poslovni skrivnosti, oz. ob pregledu nekaterih drugih zadev, katerih dokumenti niso neposredno predmet odločanja v tem postopku, da so tak sklep predložile v preteklosti, zaradi česar lahko razumno sklepa, da so podatki v zahtevanih dokumentih lahko poslovna skrivnost. Hkrati organ ne more mimo zaključka, da bi  lahko pogoje poslovne skrivnosti izpolnjevali tudi podatki iz tistih dokumentov, glede katerih organ ni bil izrecno seznanjen o takšni naravi teh podatkov oz. nima priloženih sklepov o poslovni skrivnosti. To, da organ ne razpolaga s sklepom o poslovni skrivnosti, ker ga stranka ni priložila vlogi, ne more biti razlog, da obstoja izjeme zaradi poslovne skrivnosti ne presoja (UPRS sodba I U 449/2014). Pri tem je potrebno upoštevati dejstvo, da je večina prijaviteljev, katerih dokumenti so predmet odločanja v tem postopku, tujih pravnih oseb. Organ presoja, da bi s posredovanjem predmetne dokumentacije prosilcu lahko prišlo do tega, da bi posamezni subjekti, udeleženi na trgu z odpadki, pridobili podatke o konkurenčnih družbah in njihovem poslovanju v zvezi s pošiljkami odpadkov, kar bi jim omogočilo prednost pred konkurenco na trgu. Organ meni, da je takšno pridobivanje informacij v nasprotju z namenom, za katerega je prosilcu priznana pravica dostopa do informacij javnega značaja. Organ tudi meni, da so podatki, ki so javno objavljeni, zadostni za izvrševanje demokratične in nadzorne funkcije pravice dostopa do informacij javnega značaja, ki je njena edina legitimna funkcija. Posredovanje podatkov, ki jih je zahteval prosilec, tj. podatkov, ki se nanašajo na vse stranke v postopkih in na vse vloge, ki jih je organ obravnaval v navedenem obdobju, presega ta okvir in ni v ničemer povezan z izvrševanjem demokratične in nadzorne funkcije pravice dostopa do informacij javnega značaja. Če bi prosilec to želel, bi lahko zahteval posamezne dokumente iz posameznih zadev, glede katerih meni, da je tak nadzor nujen. Namen, ki ga po mnenju organa zasleduje prosilec, sicer po ZDIJZ res ni bistven, vendar organ vendarle meni, da prosilec s svojo zahtevo prekoračuje pravne meje svoje pravice. Javni podatki v zvezi s pošiljkami odpadkov so objavljeni na spletni strani:

Baselske konvencije:

http://www.basel.int/Countrie5/NationalReportinq/NationalReports/BC2019Reports/tabid/8645/Default.aspx :

Evropskega statističnega urada: https://ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/index.php?title=Waste shipment statistics :

Statističnega urada Republike Slovenije: https:/www.stat.si/StatWeb/Field/lndex/13/70:  in

Agencija Republike Slovenije za okolje: https://www.gov.si/podrocja/okolje-in-prostor/okolje/ravnanje-z-odpadki/

Ker so te informacije že javno dostopne, organ v skladu s petim odstavkom 6. člena ZDIJZ prosilcu posreduje samo napotilo, kje se informacija nahaja. Organ pojasnjuje, da so bili podatki, ki so navedeni v prijavnem dokumentu, pred časom že javno objavljeni, in sicer s strani Agencija Republike Slovenija za okolje. Objavljeni so bili tudi podatki o prejemnikih odpadkov in postopkih obdelave. Ob intervenciji posameznih družb in opozorilu na pravne posledice, so bili podatki umaknjeni. Organ je dodal, da bi v primeru dostopnosti zahtevanih podatkov v obliki, kot jo zahteva prosilec v vlogi, torej s posredovanjem prijavnih dokumentov, vzpostavil prakso, ki bi lahko vodila v izjemno veliko obremenitev organa, saj bi dostop do tovrstnih dokumentov lahko zahtevali tudi vsi drugi udeleženci v postopkih izdaje soglasij za čezmejno pošiljanje odpadkov oz. akterji na trgu z odpadki, tudi tuji, ker bi Slovenija dajala na razpolago več informacij, kot jih dajejo druge države. Zaradi geografske lege Slovenije, ki jo postavlja v položaj, ko je v primeru številnih pošiljk tranzitna država, slovenski pristojni organ razpolaga s številnimi konkretnimi informacijami o poslovanju domačih in tujih akterjev na trgu z odpadki (npr. podatki o povzročiteljih, zbiralcih, posrednikih, trgovcih In predelovalcih odpadkov, ki vsi predstavljajo potencialne poslovne partnerje), zaradi česar bi Slovenija predstavljala pomembno točko interesa v zvezi s pridobivanjem tovrstnih informacij, v kolikor bi tovrstno njihovo razkrivanje bilo dopuščeno. Organu se zdi problematična pavšalna narava zahteve prosilca, s katero ta zahteva vse prijavne dokumente za izdana soglasja v opredeljenem obdobju, s čimer bi prišel do podatkov, ki bi lahko udeležencem na trgu dajal prednost pred konkurenti, vsi udeleženci namreč niso seznanjeni z možnostjo, da lahko na ta način potencialno pridejo tudi do podatkov o konkurenci, oz. vedo, da bi bilo tovrstno posredovanje predmetnih informacij sporno. Namen zahteve namreč po nobeni razumni razlagi, ne more biti nadzor nad delom uprave ali drug namen, ki bi bil skladen z ustavno opredelitvijo pravice. Zaradi varstva gospodarstva kot celote, takšen dostop do informacij ne more biti upravičen. Dejavnost čezmejnega pošiljanja odpadkov je tržna dejavnost, zato bi razkrivanje tako obsežnih podatkov o konkurenci (razvidni bi bili tudi podatki o poslovnih partnerjih, obsegu proizvodnje ali obsegu opravljenih storitev ipd.) nepooblaščenim osebam lahko povzročilo občutno škodo za poslovanje gospodarskih subjektov na trgu, kar bi lahko vodilo tudi v ukrepanje teh subjektov zoper državo, pa tudi konkretne uradne osebe. Dolgoročno bi takšno pridobivanje podatkov lahko vodilo v monopolizacijo trga ali druge oblike izkrivljanja tržnih zakonitosti. Izmenjava informacij med konkurenti je prepovedana po določilih 6. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (Uradni list RS, št. 38/08, 40/09, 26/11, 87/11, 57/12, 39/13- odl. US, 63/13-ZS-K, 33/14, 76/15, 23/17 in 130/22-ZPOmK-2) in 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (UL C 202, 2016). Organ je navedel, da je pri presoji treba upoštevati tudi morebitno konkurenčno razmerje med prosilcem in z njim (lastniško in kapitalsko) povezanimi družbami ter strankami postopkov, katerih dokumenti so predmet zahteve. Poleg tega bi bilo potrebno upoštevati, da iz prijavnih dokumentov izhajajo podatki, na podlagi katerih se da povsem utemeljeno sklepati na obstoj pogodbenih razmerij med stranko postopka, prijaviteljem pošiljk odpadkov in povzročiteljem, prevoznikom, prejemnikom in obdelovalcem odpadka. Smernice o uporabi 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije za sporazume o horizontalnem sodelovanju (UL C 11 z dne 14. 1. 2011, str. 1; v nadaljevanju: Smernice) v 58. točki navajajo, da lahko izmenjava tržnih informacij vodi do omejevanja konkurence, zlasti, kadar omogoča podjetjem, da se seznanijo s tržnimi strategijami svojih konkurentov. Izmenjava informacij bi lahko v skladu z 61. točko Smernic v določenih primerih vodila do kartelnega sporazuma ali usklajenega ravnanja, če se s tako izmenjavo zmanjšuje strateška negotovost na trgu in s tem olajša tajno dogovarjanje. Med strateške informacije 66. točka Smernic primeroma umešča tudi sezname kupcev, količine, promet, zmogljivosti, torej podatke, ki so zapisani v zadevnih prijavnih dokumentih. Smernice v 65. točki pojasnjujejo, da lahko izmenjava strateških informacij z umetnim povečanjem preglednosti na trgu olajša usklajevanje konkurenčnega ravnanja družb in povzroči omejevanje konkurence. Izmenjava poslovno občutljivih podatkov med konkurenti tako lahko predstavlja kršitev konkurenčnih pravil, na kar ne vpliva dejstvo, da bi bil posrednik ali forum za takšno izmenjavo državni organ. Podjetje, ki se seznani z zaupnimi podatki konkurentov, četudi preko določb ZDIJZ, čemur te določbe zagotovo niso namenjena, dobi na nekem trgu konkurenčno prednost. To podjetje lahko svoje ravnanje prilagodi tej konkurenčni prednosti, kar lahko vodi v kako drugo kršitev konkurenčnopravne zakonodaje. Organ je zaradi vsega navedenega presodil, da gre v konkretnem primeru za zlorabo pravice do dostopa do informacij javnega značaja na način, da poskuša prijavitelj s tovrstnim pridobivanjem informacij o konkurenci vzpostaviti nepošteno prakso, zato zaključuje, da je potrebno zahtevo prosilca zavrniti v celoti, zato je odločeno, kot izhaja iz 1. točke izreka njegove odločbe.

Prosilec je dne 20. 12. 2022 zoper odločbo organa vložil pritožbo z dne 16. 12. 2022, v kateri je navedel, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da IP pritožbi ugodi in naloži organu posredovanje zahtevanih informacij oz. da zadevo vrne v ponovno odločanje z jasnimi napotki glede posredovanja zahtevanih informacij. Prosilec meni, da je organ neupravičeno in neutemeljeno zavrnil dostop, brez da bi obrazložil, še manj pa utemeljil, zakaj je do zavrnitve sploh prišlo. V izpodbijani odločbi organ sicer pravilno navede relevantno zakonodajo in ustavno določeno pravico, ki jasno izkazuje upravičenost do zaprošenih informacij javnega značaja, torej vse kar jasno utemeljuje sam zahtevek prosilca, da se mu zaprošeni podatki posredujejo. Navkljub temu pa organ svoje dolžnosti glede posredovanja podatkov - informacij javnega značaja ni izpolnil, pri čemer je organ sporno odločitev sprejel iz popolnoma nedopustnih in neustreznih razlogov, v opravičevanje tega pa s sklicevanjem na druge razloge in z navajanjem nekih pavšalnih razlogov, ki ne držijo in ki posledično niti niso ustrezno obrazloženi, in tako takšne odločitve organa tudi ni mogoče kakorkoli ustrezno preizkusiti. Po oceni prosilca je iz obrazložitve izpodbijane odločbe mogoče razbrati, da je organ dostop zavrnil, ker bi dostopnost do zahtevanih podatkov, ki so sicer podatki oziroma informacije javnega značaja, lahko vodila v prakso, ki bi predstavljala izjemno veliko obremenitev organa. Po oceni prosilca je dejanski razlog za zavrnitev sporen argument - torej zavračanje »dodatnega dela organa, čeprav je kot tak neustrezen in nezakonit (oz. v povezavi s tem najmanj nezadostno obrazložen) ter enostavno tudi absurden. Naslovni organ namreč očitno želi s tem povedati, da je torej upravičen razlog za kršitev pravic nekoga lahko tudi zgolj to, da se od organa nekaj pričakuje v (zgolj malo) večjem obsegu, sicer v povezavi s samim delom in obveznostmi organa in da naj bi to enostavno predstavljalo večjo in preveliko obremenjenost državnih organov. Dejanski razlog je po spornem mnenju organa torej ta, da mu zaradi povečanega obsega dela v zvezi z zaprosilom glede posredovanja večjega obsega informacij javnega značaja dela ni potrebno opraviti in se je torej temu mogoče (in lažje) izogniti kar s samo zavrnilno odločbo. Pri tem pa to opravičuje s svojim razmišljanjem, da bi v nasprotnem primeru (točka 24. obrazložitve) lahko prišlo do situacije, da bi iz tega razloga nastalo zanj več dela, ker bi lahko prišlo do večjega števila prosilcev v zvezi s temi informacijami javnega značaja. Navedeno pa torej pomeni, da želi organ očitno nezakonito kar omejiti sicer celo ustavno zagotovljene pravice do informacij javnega značaja zgolj iz razloga, ker bi mu s tem lahko nastalo malo več dela. To pa je seveda absurdno in nedopustno ter nezakonito. Ker pa se je v okviru samega odločanja tudi sam organ odločanja verjetno zavedal neustreznosti in neutemeljenosti za samo zavrnitev zahteve prosilca iz navedenega razloga, se je po mnenju prosilca v nadaljevanju skliceval še na dodatne izmišljene razloge za zavrnitev, ki pa jih je organ očitno nedopustno ustvaril zgolj v izključni želji po zavrnitvi dodatnega dela in so kot taki iz tega razloga tudi ostali popolnoma neustrezno obrazloženi in vsebinsko prazni. Navkljub sami formalno podani obrazložitvi s formalno navedenimi več pavšalnimi (neresničnimi) razlogi, pa prav nobena navedba v sami obrazložitvi organa tudi sicer ne ustreza kakršnemukoli dejanskemu razlogu, zaradi katerega bi bilo mogoče prosilcu kakorkoli upravičeno omejevati pot do zaprošenih informacij javnega značaja, za katere pa nenazadnje tudi sam organ navaja in priznava, da gre za informacije javnega značaja. Zavrnitev zahteve prosilca tako nikakor ne opravičujejo pavšalnega »sklepanja organa« v obrazložitvi, da bi podatki v zahtevanih dokumentih (kot navaja organ) lahko bili poslovna skrivnost (točka. 17 obrazložitve). Tudi v kolikor bi organ menil, da bi določeni podatki »lahko predstavljali poslovno skrivnost«, bi se glede tega, če to že navaja, moral tudi ustrezno izjasniti in glede njih narediti ustrezno presojo v obliki zapolnitve tako subjektivnega kot objektivnega kriterija za določitev takšnega statusa podatkov oziroma za ustrezno ugotovitev izpolnjevanja pogojev za takšen status podatkov. Torej, nikakor ne zadošča zgolj neko ugibanje organa, da bi »morebiti lahko šlo za neko poslovno skrivnost«. Pa tudi sicer, v kolikor bi organ podal samo ustrezno presojo glede morebitnih podatkov, ki bi sploh kakorkoli lahko predstavljali poslovno skrivnost v okviru zahtevanih podatkov, bi same podatke, ki bi po vsaj ustreznem postopku presoje sploh lahko predstavljali poslovno skrivnost, lahko izvzel iz posredovanih podatkov in prosilcu posredoval zaprošene podatke brez teh, pa ni (ker, kot rečeno uvodoma, ne želi dodatnega dela). Sicer pa navedbe organa v povezavi s tem, da so bili podatki, ki so navedeni v teh zaprošenih prijavnih dokumentih, celo javno objavljeni s strani Agencije Republike Slovenije za okolje in nato samovoljno (- brez kakršnekoli odločitve o tem) umaknjeni (točka 22. obrazložitve), kvečjemu dodatno potrjujejo upravičenost prosilca do zaprošenih podatkov javnega značaja, ki so bili torej v nekem obdobju celo v celoti javno objavljeni in obenem to celo tudi jasno nasprotuje navedbam organa, da bi šlo za podatke, ki predstavljajo poslovno skrivnost. Dodatno je organ spregledal določilo druge alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki določa, da če gre za podatke glede emisij v okolje, odpadkov, nevarnih snovi v obratu ali podatke iz varnostnega poročila in druge podatke, za katere tako določa zakon, ki ureja varstvo okolja, se dostop do zahtevanih informacij dovoli, ne glede na izjeme določene v prvem odstavku istega člena, ki določa izjeme, kdaj organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije (dostop do zahtevane informacije se torej dovoli tudi, če je podatek poslovna skrivnost, v kolikor gre za podatke glede emisij v okolje, odpadkov). Gre torej za t.i. okoljske podatke (kar zahtevani podatki so, saj gre za informacije o tem, kako odpadki potujejo v mednarodnem prometu), ki jih po samem zakonu sploh ni mogoče obravnavati kot poslovne skrivnosti. Smisel tega, da so okoljski podatki v skladu z 2. alinejo tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ absolutno javni, je v tem, da je javnost seznanjena, kakšna je kvaliteta okolja, v katerem živimo. V nadaljevanju obrazložitve organ sicer podaja tudi še malo bolj obsežno, a spet pavšalno obrazložene domnevne razloge glede neustrezne zavrnitve zahtevka, vendar pa pri tem le-te zopet podaja izključno na neki pavšalni ravni in podaja trditve, ki jih ni mogoče niti preizkusiti. Poleg tega pa v takšnem kontekstu, kot so podane, tudi sicer ne morejo predstavljati prav nikakršnega ustreznega razloga za samo zavrnitev zahtevka. V okviru le-teh se tako organ pavšalno sklicuje na zakonske določbe ZPOmK-2 in v zvezi s tem (in ostalim) v obrazložitvi navaja, da bi lahko zahteva prosilca predstavljala situacijo, da bi ta prišel do podatkov, ki bi lahko udeležencem na trgu dajali prednost pred konkurenti, pri čemer pa, da vsi udeleženci niso seznanjeni z možnostjo, da lahko na tak način potencialno pridejo tudi do podatkov o konkurenci. Že sama obrazložitev organa v zvezi s tem je sicer nerazumljiva, nelogična ter nedopustna in sama s seboj v nasprotju in očitno želi na tak način organ zgolj v domnevnem (prekomernem) varstvu pravic nekih tretjih oseb kar izključiti svojo dolžnost in odgovornost do tega, da bi prosilcu posredoval podatke, do katerih je upravičen. To pa je še toliko bolj absurdno, ker je prosilec družba, ki se ukvarja z dejavnostjo oglaševalskih agencij, tudi v povezavi z novinarstvom in ne s kakršnokoli konkurenčno dejavnostjo v povezavi z značajem oz. gospodarsko panogo listin, ki jih zahteva. Nenazadnje pa, v kolikor bi organ želel izvedeti, zakaj prosilec potrebuje takšne podatke, bi ga moral v zvezi s tem eventualno ustrezno pozvati na izjasnitev, pa ga ni. Namesto, da bi torej organ prosilca pozval na izjasnitev, pa je v nadaljevanju, v želji po formalistični zapolnitvi obrazložitve, kreiral neke prazne in zgolj domnevne očitke, ki pa ne držijo. V okviru takšnih praznih in ne obrazloženih očitkov pa organ navaja oz. zavaja, da naj bi prosilec domnevno želel zahtevane informacije izkoriščati v povezavi s konkurenčnimi dejavnostmi in da naj bi iz (zgolj pavšalno navedenih) prijavnih dokumentov izhajali neki domnevni (nenavedeni ali v celoti nekokretizirani) podatki, na podlagi katerih naj bi se domnevno lahko sklepalo na obstoj konkurenčnega razmerja med prosilcem in z njim povezanimi družbami ter strankami postopkov (tj. prijaviteljem pošiljk odpadkov in povzročiteljem, prevoznikom, prejemnikom in obdelovalcem odpadkov). Po mnenju prosilca gre za pavšalne očitke, ki niso z ničimer podprti, zaradi česar tudi niso ustrezno obrazloženi. Po oceni prosilca je prazna tudi obrazložitev organa, da gre za domnevno zlorabo pravice glede dostopa do informacij javnega značaja zaradi domnevnega šikanoznega značaja zahteve, saj gre za neutemeljen in izmišljen konstrukt organa, ki jih je vezal z njegove strani fiktivno ustvarjene in pavšalno navedene razloge, oziroma na neko pavšalno domnevo o neki domnevni povezanosti prosilca z nekimi drugimi subjekti, pri čemer pa, ker takšne povezave dejansko ne obstajajo, tega niti mogel ustrezno utemeljiti ali obrazložiti, kot bi sicer moral. S tem pa je očitno organ poskušal upravičiti svoj dejanski nedopustni cilj, torej da prepreči kakršnokoli možnost, ki bi vodila v obremenitev organa z nekim dodatnim delom v obliki malo obsežnejšega posredovanja podatkov oziroma informacij javnega značaja. Zaradi navedenega po oceni prosilca, izpodbijana odločba, nima navedenih prav nikakršnih konkretnejših razlogov, na podlagi katerih bi bilo tako sporno odločitev upravnega organa sploh mogoče preizkusiti, in nikakor ni ustrezno obrazložena, zaradi česar jo je treba odpraviti.

Organ je pritožbo prosilca, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo po upravičeni osebi, odstopil v reševanje IP dne 29. 12. 2022, z dopisom št. 090-123/2022-5, s prilogami.

Pritožba je utemeljena.

IP uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je organ podvržen določbam ZDIJZ in da zahtevane informacije sodijo v delovno področje organa. Sporno pa je vprašanje, glede katerih dokumentov je organ sploh odločil, ter ali gre za informacije javnega značaja.

Glede predmeta presoje

IP je dne 17. 1. 2023 pri organu izvedel ogled brez prisotnosti strank na podlagi 11. člena ZInfP, v pravni teoriji poznan kot ogled in camera, z namenom, da sam oceni in presodi dejstva, ki so relevantna v obravnavani zadevi. Takšno delovanje narekuje tudi načelo materialne resnice (8. člen ZUP), ki določa, da je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo.

IP je pozval organ, da pojasni, na kakšen način in v katerem spisu evidentirajo prijavne obrazce glede odpadkov in da predloži primer prijavnega obrazca iz zahtevanega obdobja, ki se nanaša na izvoz odpadkov iz Slovenije, uvoz odpadkov v Slovenijo kot tudi tranzit skozi Slovenijo.

Organ je primarno pojasnil, da je kot predmet zahteve prosilca štel prijavne obrazce v zahtevanem obdobju, ki se nanašajo na uvoz odpadkov v RS, izvoz odpadkov iz RS in tranzit odpadkov iz RS, v katerega je udeležena tretja država, to je država, ki ni članica EU. Organ je dodal, da je zahtevo razumel na ta način zato, ker v primeru tranzita, ki vključuje samo države članice EU, organ ne izda upravne odločbe, temveč prijavitelja obvesti o veljavnem tihem soglasju. V slednjem primeru namreč organ ne bi rabil izdati nobenega akta, lahko bi prijavitelja obvestil samo v obliki elektronskega sporočila (prvi odst. 9. čl. Evropske uredbe). Glede samega postopka vodenja prijavnih obrazcev, je organ povedal, da prijavni obrazec prejme skupaj s prijavo oz. vlogo, ki jo poknjižijo v spis, tako da dobi svojo evidenčno številko, ki zajema naslednje podatke: vrsto prevoza, notifikacijsko številko in subjekt zadeve (prijavitelj), kar je popisano iz prijavnega obrazca. Zadeve klasifikacijsko ločijo glede na izvoz (35475), uvoz (35474) in tranzit (35476). Organ dokumente pregleda, ali jo lahko vsebinsko obravnavajo. Če je vloga popolna in so izpolnjeni vsi pogoji, organ izda soglasje in ga zavede v spis. Glede na postavljeno zahtevo organ nastavi zahtevano obdobje v informacijskem sistemu, po vrsti dokumenta: soglasje, smer dokumenta : izhodni dokument, iskanje po vseh zbirkah. Rezultat so vsa soglasja, za katera je organ izdal odločbo. Prijavni obrazec, kar je predmet zahteve, je priloga odločbi. Za zahtevano obdobje je 212 zadev, torej 212 prijavnih obrazcev. Organ je poudaril, da je navedene prijavne obrazce štel za predmet zahteve. Glede dela, za katerega organ meni, da ni predmet zahteve, torej »tiha soglasja«, je organ pojasnil, da mora pri »vrsti dokumenta« označiti soglasje tiho, dobi vsa obvestila o tihih soglasjih. Opozori, da v teh primerih dopis nima prilog in pridobi prijavni obrazec na način, da vpogleda v vsako zadevo. Glede na prikazano IP ugotovi, da mora v teh primerih organ narediti za vsak prijavni obrazec tri dodatne korake (ko dobi soglasje, gre organ nazaj v zadevo, poišče dokument v katerem je prijavni obrazec (v vlogi) in odpre prijavni obrazec). Navedenih tihih soglasji je 201 dokument za zahtevano obdobje od 1.1.2022 do 15. 9.2022. Na vprašanje IP, koliko je poslovnih subjektov, na katere se dokumentacija nanaša, je organ navedel, da je v okviru izdanih odločb za izdano soglasje, 79 različnih prijaviteljev, večina tujih subjektov, ki jih organ, zaradi zavrnitve zahteve ni pozival v postopek kot stranske udeležence.

Glede na ugotovljeno na ogledu in camera, je po oceni IP organ v postopku odločanja nepopolno ugotovil dejansko stanje z vidika, katere informacije so predmet zahteve. Prosilec je namreč zahteval »prijavne obrazce (priloga IA Uredbe št. 1013/2006) za vse odobrene pošiljke odpadkov« v določenem obdobju, za katere je IP na ogledu ugotovil, da jih je več kot 212, o katerih je organ odločal, saj organ ni upošteval »prijavnih obrazcev«, pri katerih gre za t.im. »tiho soglasje«, kar pomeni, da gre prav tako za »odobrene pošiljke«, razlika je le v postopku odločanja, ali organ ob odobritvi izda odločbo ali obvestilo prijavitelju.  

Kot je IP že večkrat poudaril v svoji praksi, od prosilcev ni mogoče pričakovati niti zahtevati, da bi podrobno poznali dokumente organa, njihovo poimenovanje, še manj pa postopek vodenja zadev, zato je vselej ključna vsebinska opredelitev dokumentov. Povedano drugače, prosilci so pri zahtevi dolžni dokumente vsebinsko definirati v razumnih mejah, od organa pa se pričakuje, da svoje dokumente dobro pozna in da v skladu z načelom javnosti in odprtosti organov, prosilcem omogoči, da čim lažje pridobijo informacije javnega značaja.

V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da organ razpolaga tudi s »prijavnimi obrazci«, ki so posledica »tihih soglasij«, zato bi moral organ v okviru zahteve obravnavati tudi tovrstne dokumente, ali pa slednje vsaj prosilcu predočiti, predno bi o zadevi odločil.

IP tako zaključuje, da v obravnavanem primeru ni dvoma, da so predmet zahteve prosilca »prijavni obrazci (priloga IA Uredbe št. 1013/2006) za vse odobrene pošiljke odpadkov« v določenem obdobju, zato je treba že iz tega razloga izpodbijano odločbo organa odpraviti, na podlagi 3. odstavka 251. člena ZUP.

Glede »zlorabe pravice«

IP nadalje ugotavlja, da se je organ pri zavrnitvi dostopa skliceval na peti odstavek 5. člena ZDIJZ, da lahko organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane dokumentacije, če prosilec z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabi pravic dostopa do informacij javnega značaja, pri čemer je slednje utemeljil primarno, da bi se vzpostavila praksa, ki bi lahko vodila v izjemno veliko obremenitev organa, nadalje pa z varstvom gospodarstva kot celote, da bi takšno pridobivanje podatkov lahko vodilo v monopolizacijo trga ali druge oblike izkrivljanja tržnih zakonitosti.

IP se strinja s prosilcem v pritožbi, da takšna utemeljitev, ki jo je organ zlasti usmeril v splošno varstvo poslovne skrivnosti in v domnevna predvidevanja, kakšni so nameni prosilca, ne izkazuje zlorabe pravice. ZDIJZ ne navaja kriterijev, na podlagi katerih lahko organ zahtevo prosilca ocenjuje kot ravnanje, ki predstavlja zlorabo pravice. Kot izhaja iz Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dostopu do informacij javnega značaja – ZDIJZ-C so elementi oziroma kriteriji, ki lahko (skupaj) kažejo na zlorabo pravice, npr. pogostost vlaganja zahtev, obsežnost zahtev, nesorazmerna obremenitev organa, prosilec ne sledi lastnim upravičenim interesom, nagajivost, šikaniranje ipd. Kriterije, ki opredeljujejo zlorabo pravice, je treba torej razlagati ozko in v vsakem primeru posebej. Utemeljitev obstoja zlorabe pravice mora torej vselej ostati skrajno sredstvo v postopkih odločanja o zahtevah za posredovanje informacij javnega značaja in se sme uporabiti le v primeru, če od organa objektivno ni mogoče pričakovati, da bo zahteve prosilca obravnaval v skladu z določbami ZDIJZ. Ob tem pa je treba upoštevati, da so se za opredelitev zlorabe pravice v zvezi s pravico dostopa do informacij javnega značaja v praksi IP in sodni praksi že razvili določeni kriteriji, kdaj govorimo o zlorabi pravice po ZDIJZ. Tako je Upravno sodišče RS v sodbi št. IU 685/2018-19 z dne 25. 3. 2021 navedlo, da »Glede na sodno prakso v zvezi z uporabo petega odstavka 5. člena ZDIJZ je mogoče namreč govoriti o zlorabi pravice predvsem v odnosu prosilca do zavezanca oz. organa, če bi šlo na primer za zahteve, s katerimi bi želel prosilec organu škodovati - z žalitvami, z vlaganjem velikega števila zahtev in z zahtevami za dostop do velikega obsega informacij; nadalje, če bi šlo za prekomerno zasipavanje zavezanca z delom in s tem za oviranje pri opravljanju nalog in podobno[1]«. Sodišče je torej izrecno poudarilo, da je zloraba pravice vezana na odnos med organom in prosilcem, v smislu kako vpliva odločanje o zahtevi na delovanje organa, ne pa na odnos prosilca do zahtevanih informacij, kot je to zmotno ugotavljal organ v izpodbijani odločbi.

V obravnavanem primeru je prosilec podal eno zahtevo, iz katere ne izhaja, da bi šlo za prekomerno zasipavanje organa z delom, kar je IP ugotovil tudi na ogledu in camera, ko je organ v nekaj korakih pridobil zahtevane informacije. Prav tako vloga ni očitno nedovoljena in neutemeljena. Zgolj zaradi tega, ker je prosilec postavil zahtevo za določeno obdobje za vse odobrene pošiljke odpadkov, pa ne pomeni in na to niti ni mogoče sklepati, da se želi prosilec seznaniti z informacijami z namenom vzpostaviti nepoštene prakse na trgu pošiljke odpadkov in vse ostalo, kar je navedel organ v izpodbijani odločbi. V skladu z določbami ZDIJZ se organ nima pravice spraševati, zakaj prosilec informacijo potrebuje in kaj bo z njo počel, slednje je v direktnem nasprotju z načelom prostega dostopa iz 5. čl. ZDIJZ, posledično omenjene okoliščine tudi ne morejo predstavljati razloga za zlorabo pravice. Tako je tudi sodišče v zadevi št. IU 966/2021-26 z dne 4. 1. 2023 poudarilo, da »Iz drugega odstavka 5. čl. ZDIJZ izhaja, da je do informacij javnega značaja upravičen vsakdo in mu pri tem ni treba izkazovati niti pravnega interesa niti navajati razlogov, zakaj želi dostop do neke informacije. V postopku dostopa do informacij javnega značaja ni pomembno, iz katerih razlogov želi prosilec dobiti informacijo, saj gre za univerzalno pravico, ki pripada vsakomur«. Vprašanje, ali je »prijavni obrazec (priloga IA Uredbe št. 1013/2006)« prosto dostopna informacija javnega značaja, ni v korelaciji s statusom prosilca oziroma z »morebitnim razmerjem« s potencialnimi stranskimi udeleženci (podjetji v prijavnem obrazcu) oz. obratno. Če namreč organ ugotovi, da zahtevana dokumentacija v celoti ali v določenem delu predstavlja prosto dostopno informacijo javnega značaja, to velja za vse prosilce enako, gre namreč za načelo »erga omnes«, »če je javno za enega je javno za vse«. IP ugotavlja, da se organ z navedenim vprašanjem niti ni ukvarjal, saj je še pred odločitvijo, ali gre za informacije javnega značaja, zmotno zaključil, da gre za zlorabo pravice. Kaj bo torej prosilec s prejetimi informacijami počel, ali bo posegel v pravice tretjih oseb, ni več stvar presoje tega postopka po ZDIJZ, s čimer se je kot rečeno neutemeljeno ukvarjal organ, lahko pa je to predmet kakšnega drugega (civilnega, kazenskega) postopka.

IP glede na navedeno zaključuje, da zatrjevana izjema zloraba pravice ni podana, poleg tega pa iz same zahteve nikakor ni mogoče ugotoviti, da ima prosilec v zvezi z zahtevanimi informacijami namen, kot se mu očita.

Glede na to, da organ v izpodbijani odločbi ni presojal, ali prosilec zahteva prosto dostopne informacije javnega značaja, IP pa je ugotovil, da izjema zlorabe pravice ni podana, pomeni, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Ker je IP dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, mora upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP in zato postopek voditi hitro, kar pomeni s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. IP je ocenil, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil sam organ prve stopnje, ki podrobno pozna vsa relevantna dejstva v zvezi z zahtevano dokumentacijo.

Napotilo organu prve stopnje

V ponovljenem postopku je organ dolžan izvesti celovit ugotovitveni postopek in primarno nesporno ugotoviti, kateri dokumenti so predmet zahteve po ZDIJZ torej, katere dokumente je prosilec zahteval. Nadalje se bo moral organ opredeliti do vprašanja, ali gre za informacije javnega značaja, deloma ali v celoti. 

Ob tem IP opozarja na ugotovitev na ogledu in camera, ko je organ glede vprašanja, ali je o istovrstnih dokumentih že kdaj odločal v postopku dostopa do informacij javnega značaja in kakšna je bila odločitev, odgovoril, da je bila že vložena identična zahteva po prijavnih obrazcih za drugo obdobje, in sicer za celo leto 2021, s strani istega prosilca. Organ je prosilcu posredoval vse zahtevane dokumente z zakritimi osebnimi podatki, pri čemer v postopek ni klical morebitnih stranskih udeležencev. Prav tako je organ pojasnil, da je IRSOP (okrog leta 2017) javno objavil Excel tabelo s podatki iz prijavnega obrazca, brez kontaktnih podatkov, kar pa se je kasneje umaknilo, zaradi domnevnih neformalnih zahtev slovenskih prijaviteljev, da se podatki umaknejo s spleta. Organ se bo torej moral v ponovljenem postopku opredeliti do dejstva, da je istovrstne podatke v obliki delnega dostopa (brez kontaktnih podatkov, zaradi izjeme varstva osebnih podatkov) že obravnaval kot informacijo javnega značaja in razjasniti ali in v čem (če sploh je) dejansko stanje tokrat drugačno. Tudi z vidika pojasnila organa na ogledu in camera, da če bi prosilec zahteval posamezni dokument, ali bi bilo to še vedno sporno za organ oz. ali bi mu dokument posredoval, je organ povedal, da bi posamezni dokument posredoval, saj prosilec ne bi dobil celotnega pogleda na stanje na trgu, za kar pa je IP zgoraj pojasnil, da slednje ni okoliščina, ki bi dopuščala zavrnitev dostopa do informacije javnega značaja.

V izpodbijani odločbi je organ pravilno navedel relevantne predpise (zakone, uredbe, konvencije, itd. navedene zgoraj), ki državi in posledično organu nalagajo[2], da morajo biti informacije o okoljskih zadevah javnosti dostopne v največji možni meri, in celo bolj kot druge informacije javnega značaja, vendar pa je pri tem opustil ključno nalogo, da bi omenjeno pravno podlago apliciral na zahtevane informacije. Predmet zahteve so namreč »prijavni obrazci« za vse odobrene pošiljke odpadkov, zato bo moral organ v ponovljenem postopku izvesti presoje, ali in v katerem delu gre za podatke glede odpadkov, ki v skladu z drugo alinejo tretjega odstavka 6. čl. ZDIJZ sodijo med absolutne informacije javnega značaja. Da so podatki o odpadkih javni, izrecno določa tudi tretji odstavek 160. čl. ZVO-2, ki predhodno v drugem odstavku istega člena med okoljske podatke v četrti točki izrecno vključuje tudi »podatke o odpadkih in nevarnih snoveh, vključno z informacijami o obremenjevanju okolja, ki ga povzročajo«.

Na ogledu in camera dne 17. 1. 2023 je organ navedel, da je tovrstne prijavne obrazce v drugih postopkih že posredoval kot informacijo javnega značaja v obliki delnega dostopa, na način, da je predhodno klical pravne subjekte v stransko udeležbo. Stranski udeleženci so priglasili udeležbo in različno šteli, kaj je njihova poslovna skrivnost (npr. količina odpadkov, država uvoza) in organ je temu sledil. IP je v tej zvezi vpogledal v naključen spis, ki je imel na prvi strani oznako ZAUPNO, prav tako je IP prevzel v spis sklep o poslovni skrivnosti. Vendar ne glede na navedeno IP poudarja, da če tudi bo organ v ponovljenem postopku ocenil, da gre za informacije, katerih razkritje bi lahko vplivalo na pravice tretjih in bo te subjekte pritegnil v postopek, bo moral, ne glede na to, če bi bila morebiti izkazana izjema poslovne skrivnosti, presoditi, ali je le ta presežena zaradi ugotovitve, da gre za okoljske podatke, kar po oceni IP, podatki o pošiljanju odpadkov nedvomno so.

IP ob tem opozarja na sodbo Upravnega sodišče RS št. IU2678/2017-42 z dne 26. 2. 2019, v kateri se je sodišče opredelilo do pojma »okoljski podatek«, in sicer je zapisalo, da »Poročilo v zvezi z odpadki, bi se lahko štelo za okoljski podatek, če bi iz njega izhajal vpliv odpadkov na okolje. To bi bila na primer poročila o količini in vrsti odpadka, njihovem shranjevanju ipd.«

Nobenega dvoma ni, da so okoljski podatki javni in da ima vsakdo pravico dostopa do okoljskih podatkov v skladu z zakonom (15. čl. ZVO-2), zato je dolžnost organa, da v ponovljene postopku odloči, kateri podatki iz »prijavnega obrazca« za vse odobrene pošiljke odpadkov za zahtevano obdobje, sodijo med okoljske podatke in da do njih omogoči prost dostop.

Na podlagi vsega navedenega IP zaključuje, da je pritožba utemeljena, ker je organ napačno uporabil materialno pravo, v postopku pa je prišlo tudi do bistvenih kršitev pravil postopka, zaradi česar se odločbe ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). IP je zato pritožbi ugodil in na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP izpodbijano odločbo odpravil ter zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje. Organ mora o zadevi odločiti najpozneje v roku 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.

V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški. Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16 in 30/18 – ZKZaš) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.

Postopek vodila:

Alenka Žaucer, univ. dipl. prav.

samostojna svetovalka Pooblaščenca

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka

[1] Glej sodbi Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1816/2016, II U 214/2016.

[2] Prvi odst. 160. čl. ZVO-2: Državni organi, organi občin, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb morajo vsem zainteresiranim osebam omogočiti dostop do okoljskih podatkov, če to določajo ta zakon in predpisi, ki urejajo dostop javnosti do informacij javnega značaja.