prosilec - Inšpektorat RS za okolje in prostor

POVZETEK:

Sodišče je s sodbo III U 117/2021-38 z dne 5. 5. 2021 ugodilo prosilčevi tožbi zoper odločbo IP, s katero je IP potrdil odločitev organa o izreku denarne kazni, na podlagi tretjega odstavka 111. člena in prvega odstavka 112. člena ZUP, zaradi razžalitve uradnih oseb in organa v eni od prosilčevih zahtev za dostop do informacij javnega značaja. IP je v postopku ponovnega odločanja sledil razlogom sodišča in presodil, da so prosilčeve navedbe v predmetni vloge objektivno žaljive, z njimi pa je prosilec posegel v dostojanstvo in ugled uradnih oseb in organa. Ker pa mora upravni organ pri odločanju o kaznovanju po 111. členu ZUP v vsakem primeru upoštevati načelo sorazmernosti glede razmerja do svobode govora in predvsem do pravice do navajanja, kot dela pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, česar organ ni storil v obsegu, ki bi zadostil standardu obrazloženosti, je IP sklep o izreku denarne kazni odpravil in vrnil zadevo organu v ponovno odločanje z navodili, ki jih mora upoštevati pri presoji sorazmernosti višine izrečene denarne kazni.

ODLOČBA:

Številka: 090-125/2021/19

Datum: 23. 6. 2022

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju IP) po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik, izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), ter tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/2014, 19/2015 – odl. US, 102/15, 7/18; v nadaljevanju ZDIJZ) in tretjega odstavka 251. člena ter 259. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZUP), v ponovnem postopku po sodbi Upravnega sodišča, III U 117/2021-38 z dne 5. 5. 2022, o pritožbi … (v nadaljevanju prosilec) z dne 28. 3. 2021, zoper sklep Inšpektorata RS za okolje in prostor, Dunajska cesta 58, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 090-1/2021-78 z dne 12. 3. 2021, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O

28. Pritožbi prosilca z dne 28. 3. 2021 se ugodi, sklep Inšpektorata RS za okolje in prostor, št. 090-1/2021-78 z dne 12. 3. 2021 se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. Organ prve stopnje mora o zadevi odločiti brez odlašanja, najpozneje pa v 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.

1. V postopku reševanja te pritožbe posebni stroški niso nastali.

Obrazložitev:

S sklepom, št. 090-1/2021-78 z dne 12. 3. 2021, je organ, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, na podlagi tretjega odstavka 111. člena in prvega odstavka 112. člena ZUP, prosilcu zaradi razžalitve uradnih oseb in organa v vlogi z dne 12. 2. 2021, izrekel denarno kazen v višini 500, 00 EUR. V obrazložitvi je organ pojasnil, da navedena vloga predstavlja zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, ki jo je prosilec vložil 12. 2. 2021 in da je v njej prosilec večkrat hudo žalil uradno osebo organa in organ. Citiral je navedbe prosilca v navedeni vlogi, s katerimi je utemeljeval svojo odločitev. Organ je zaključil, da je prosilec s tem večkrat namenoma žalil uradne osebe organa, uradno osebo, ki ni več zaposlena pri organu in sam organ. Zahtevo je tudi posredoval na več elektronskih naslovov (drugim državnim organom, novinarjem in odvetnikom).

Prosilec je zoper navedeni sklep organa vložil pritožbo z dne 28. 3. 2021, skupaj s predlogom za izločitev uradne osebe. Navajal je, da kategorično prereka predmetni »nonšalantni arbitrarni sklep«, ki je neobrazložen in ga je izdala pristranska uradna oseba organa. Pojasnjuje razloge za svoje navedbe v zahtevi in trdi, da iz navedb v uradnih dokumentih, ki jih je izpostavil v vlogi, izhaja, da njegov namen ni žalitev, pač pa objektivni prikaz realnega stanja. Na koncu navaja, da je vsaka njegova navedba resnična, podana pod kazensko in odškodninsko odgovornostjo in izvira iz uradnih državnih dokumentov« in da on ni odgovoren za zrcalno podobo, ki jo za seboj puščajo uradniki znotraj in zunaj organa. Predlaga, da IP kazen razveljavi.

O pritožbi je odločal IP z odločbo, št. 090-125/2021/4 z dne 18. 5. 2021 in predmetno pritožbo zavrnil ter v celoti sledil organu. Pri tem je poudaril, da je Kaznovanje na podlagi 111. člena ZUP eden izmed ukrepov, ki jih ZUP določa v okviru IX. poglavja, ki ureja vzdrževanje reda pri delu organa in varovanje dostojanstva med postopkom. Kazen pa mora v zakonskih okvirih in pod zakonsko določenimi pogoji izreči za to pristojen organ na podlagi predhodno navedene pravne podlage, ki jo je potrebno uporabiti v skladu z namenom. S sklicanjem na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi U 12/2008, je navajal, da je žalitev organa ali uradne osebe, treba razumeti kot poseg v dostojanstvo organa, kot na primer njegov ugled, zunanjo ali objektivno čast, dobro ime v javnosti. Glede na dejansko stanje, razvidno iz upravnega spisa, je IP v celoti sledil obrazložitvi izpodbijanega sklepa in presodil, da je organ konkretno pojasnil, katere konkretne navedbe prosilca so žaljive in nespoštljive, opozoril pa je tudi na dejstvo, da je intenzivnost navedenih žaljivk še toliko večja, ker je prosilec svoja pisanja naslovil tudi na druge osebe in državne organe, ki niso bile udeleženci konkretnega postopka. Po presoji IP ima sicer prosilec nedvomno pravico zahtevati dostop do informacij javnega značaja, vendar pa IP opozarja, da mora pri tem ostati v mejah dostojnosti in pri argumentaciji, ki je objektivno usmerjena v kritiko vsebine dela  organa, ne pa v subjektivna opažanja glede (ne)primernosti posameznih uradnih oseb. Tudi po mnenju IP so navedbe prosilca, ki uradno osebo in ostale zaposlene in bivše zaposlene pri organu v zahtevi napada in žali z navedbami (dobesedni citati izjav): »maloumno notorično lažnivi (……«, »zanikrna …«, »aparatčik oz. zanikrni …«,
»aparatčik …« in njihova imena namenoma piše z malimi začetnicami. Ostale žalitve so
naslednje: »Kamorkoli se Človek obrne materialni dokaz na materialni dokaz o kretenskem delovanju pro/udbovskih zavržnih zanikrnih oblastnikov v njim lastnem kriminalno zločinskem
psiho/fizično/finančnem uničevanju/ubijanju družine …!«; »Če bi bilo kaj pravice v RS, bi pro/udbovsko skorumpirana oblastna golazen organizirane hudodelske kriminalno zločinske združbe zbrane   znotraj IRSOP - z lahkoto odsedela kakšno leto na zaprtem oddelku Doba, vse po predhodno opravičeni prekinitvi rednega delovnega razmerja.«; »Posledično velja, da se je notorični lažnivec … že leta 2011 zavedal, da je totalno zajebal...«; »Še več, zoper predmetno totalno invalidno odločbo IRSOP št. 356.2-72/04-MT-4 z dne 19. 1.2004...«; »... nekateri zanikrni oblastni pravni alfabeti predmetni de-facto!!! še vedno nepravnomočni totalni invalidni odločbi IRSOP z dne 19. 1. 2004...«, »On potem je sledila 'bomba' v obliki popolne zavrnitve! bolnih pričakovanj notorično, lažnivega …  in z  njim  kompatibilne …... katerega sta navedena oblastna skorumpiranca v njima lastni goljufiji...skrila/zatajila...«; »Posledično velja, da sta se notorični lažnivec … in z njim kompatibilna … že leta 2011 zavedala, da je notorični lažnivec … totalno zajebal..., ob tem pa je še 4. 10. 2019 uradno pisno lagal/zavajal/goljufal...«; »Kakorkoli, moraš biti res kronani kreten, da se na tako primitivno idiotski način ujameš v sebi lastno goljufijo/laž/zanikanje - skoraj za proučevanje na za to primerni kliniki.«; »mrš, golazen udbovska, da vam crkne vse kar imate radi.«; »Resnico, ki jo v vam lastni psiho percepciji dojemate kot šikaniranje, vas posebej opremljam z uradnim dokazom maloumno notorično lažnivega …:...«; »... je maloumno notorično lažnivi … zanikal, kaj zanikal, uradno LAGAL, da je, citat:....«; »V objektivni možnosti vaše rahločutnosti za razumevanje skorumpiranih pro/udbovskih aparatčikov pa še dokaz o tovrstnem delovanju pro/udbovskega aparatčika …:...«; »... vse v kontekstu: 'četudi IRSOP kaj 'zajebe' in naredi nezakonito, morajo državni organi'držati skupaj' in do amena zajebati posameznika. - DO RS ju je ob uporabi … 'sfukalo'...« (isto navedeno dvakrat) ; »Posebej    sporočilno   je   vedenje/pričakovanje    imenovanih   oblastnih    intelektualno podhranjenih retardov znotraj IRSOPa, da naj bi Upravno sodišče brezpogojno dalo prav njihovemu bolnemu pričakovanju... oz. razkriva/potrjuje vso pro/udbovsko skorumpiranost deležnikov krivosodja znotraj sodnih organov !!!«; »In zakaj so/sta imenovani zanikrni/brezdušni - v njim lastnem oblastnem retardiranem kretenizmu..., posledično zdravorazumske javnosti ne čudi, da imenovani maloumni retardiranici niti ne pomišljajo, da bi uradno ščitili njihova zanikrna 'dobra imena', kot bi da v dani situaciji ščitil dobro ime vsak pošten državljan - za katerega pa nedvomno velja, da je nemogoče, da bi se pošten državljan znašel v situaciji v kateri se nahajajo imenovani oblastni retardi!« »Kdo je sedaj kriv, če zrcalo razkriva prasico kot svinjo? Jaz kot zrcalo ali prasica kot svinja!?...«; »In sedaj še enkrat recite, da so predmetna uradna dejstva element šikaniranja pa vam bom zapisal, da ste potrebni obdelave na za to pristojni kliniki.« objektivno žaljive, z njimi pa je prosilec posegel v dostojanstvo in ugled uradnih oseb in organa. Navedene besede so v predmetni vlogi večkrat ponovljene. IP je poudaril, da drži, da samo navajanje napak pri delu organa in opozarjanje na nepravilnosti ni žaljivo, vendar pa prosilec ni ostal v teh mejah (npr. pri strokovni kritiki dela), ampak je presegel meje dostojnosti. Izrazi, kot jih v predmetni vlogi uporablja prosilec, ne sodijo v upravni postopek in nihče (niti javni uslužbenec) ni dolžan prenašati kritike, ki se »spusti« na osebno raven in je žaljiva. Prosilec bi lahko svoje nestrinjanje z delom organa izrazil tudi na drugačen način, brez uporabe žaljivih besed z zaničevalno konotacijo in v okviru morebitnih pravnih sredstev. Vse povzete navedbe so po oceni IP tako žaljive in nespoštljive, da so ob dejstvu, da so v zahtevi večkrat ponovljene, IP pripeljale do zaključka, da je sledil argumentaciji organa, da je prosilec s tem posegel v dostojanstvo organa in uradnih oseb pri organu, to je v njihov ugled, avtoriteto in zunanjo čast ter dobro ime v javnosti. Prav tako je IP ocenil, da je organ ustrezno presodil in v skladu z načelom sorazmernosti določil tudi višino denarne kazni, upoštevajoč dejstvo, da je prosilec organ in uradne osebe večkrat žalil s citiranimi navedbami, ki predstavljajo večji del vloge, svoje pisanje pa je posredoval tudi drugim osebam izven organa.

Kot irelevantne za ta pritožbeni postopek ocenjuje IP pritožbene navedbe prosilca, ki se nanašajo na njegovo pojasnjevanje postopkov in ravnanj javnih uslužbencev organa v postopkih, ki jih je organ vodil zoper njega v okviru svoji drugih pristojnosti. V zvezi s tem IP pripominja, da prosilec svojega neprimernega izražanja ne more opravičevati kot povračilo za dejanja tretjih oseb, ki so bila storjena izven postopka po ZDIJZ, ki je v konkretnem primeru predmet presoje IP. Vsakdo se mora vzdržati neprimerne in žaljive komunikacije, prizadeti posamezniki pa imajo v primerih, ko gre za poseg v njihovo čast in dobro ime, pravico do pravnih sredstev v okviru odškodninskega in/ali kazenskega prava.

Prosilec je zoper odločbo IP[1] vložil tožbo v upravnem sporu. O njej je odločilo Upravno sodišče s sodbo, št. III U 117/2021-38 z dne 5. 5. 2021 in odpravilo odločbo IP, št. 090-125/2021/4 z dne 18. 5. 2021 ter zadevo vrnilo v ponovni postopek IP. Razsodilo je, da s tem, ko je IP v obrazložitvi ocenil, da je višina denarne kazni v skladu z načelom sorazmernosti, pri tem pa ni pojasnil razlogov, zakaj je v konkretni zadevi izrečena takšna višina denarne kazni, odločba IP ne izpolnjuje standarda obrazložitve iz 5. točke prvega odstavka 214. člena ZUP in je kot take ni mogoče preizkusiti. S tem je bila storjena absolutno bistvena kršitev postopka iz 7. točke. drugega odstavka 237. člena ZUP, zato je sodišče v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člen Zakona o upravam sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. V skladu s 3. točko 64. člena ZUS-1 sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je odločbo izdal, v ponoven postopek, po četrtem odstavku istega člena pa je organ v tem postopku vezan na stališča sodišča, ki jih je sodišče navedlo v obrazložitvi te sodbe.

K I. točki izreka:

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je bil s pravnomočno sodbo Upravnega sodišča, III U 117/2021-38 z dne 5. 5. 2022 v celoti odpravljen akt drugostopenjskega upravnega organa (IP). Če se upravni akt odpravi s pravnomočno sodbo, se odpravijo tudi posledice, ki so iz njega nastale (tretji odstavek 64. člena ZUS-1), in se upravna zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred odločanjem o tožbi. Takšne posledice, z učinkom ex tunc, v zvezi z odpravo upravnega akta so določene tudi v prvem odstavku 281. člena ZUP. V obravnavani zadevi to pomeni vrnitev zadeve v odpravljenem obsegu v stanje pred izdajo odpravljene odločbe IP, to je v stanje odločanja o prosilčevi pritožbi z dne 28. 3. 2021.

IP pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom v zvezi z 259. členom ZUP dolžan preizkusiti izpodbijani sklep delu, v katerem ga pritožnik izpodbija. IP prvostopenjsko odločitev preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

Organ je kot žaljive in nespoštljive navedbe prosilca v zahtevi z dne 12. 2. 2022 prepoznal zgoraj citirane navedbe. Pojasnil je, da je prosilec s tem namenoma večkrat žalil uradne osebe organa, uradno osebo, ki ni več zaposlena pri organu in sam organ. Zahtevo je tudi posredoval na več elektronskih naslovov (drugim državnim organom, novinarjem in odvetnikom).

Upoštevaje navedeno je v obravnavani zadevi sporno, ali je uradna oseba organa po uradni dolžnosti pravilno in zakonito izdala izpodbijani sklep na podlagi tretjega odstavka 111. člena ZUP in prvega odstavka 112. člena ZUP, s katerim je prosilcu zaradi žaljivih navedb v njegovi vlogi z dne 12. 2. 2021, ki predstavlja zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, naložila v plačilo denarno kazen v višini 500,00 EUR. Upoštevaje stališča predmetni sodbi upravnega sodišča, ki bodo pojasnjena v nadaljevanju, je sporno predvsem, ali je organ pravilno presodil in v skladu z načelom sorazmernosti določil višino denarne kazni.

Na podlagi prvega odstavka 109. člena ZUP mora uradna oseba, ki vodi dejanje postopka, skrbeti za dostojanstvo organa. Iz tretjega odstavka 111. člena ZUP, na katerem izpodbijani sklep neposredno izhaja, da lahko organ z denarno kaznijo do 500,00 EUR kaznuje tistega, ki v vlogi žali organ, uradno osebo, nasprotno stranko ali druge udeležence v postopku. Na podlagi prvega odstavka 112. člena ZUP za dejanja iz tretjega odstavka 111. člena ZUP denarno kazen lahko izreče uradna oseba, ki začne ali nadaljuje postopek po vlogi. Kaznovanje na podlagi 111. člena ZUP je eden izmed ukrepov, ki jih ZUP določa v okviru IX. poglavja, ki ureja vzdrževanje reda pri delu organa in varovanje dostojanstva med postopkom. Kazen pa mora v zakonskih okvirih in pod zakonsko določenimi pogoji izreči za to pristojen organ na podlagi predhodno navedene pravne podlage, ki jo je potrebno uporabiti v skladu z namenom.

Kot je poudaril že IP v svoji odločbi, št. 090-125/2021/4 z dne 18. 5. 2021 in kot pojasnjuje tudi Upravno sodišče RS v predmetni sodbi III U 117/2021-38, je žalitev organa ali uradne osebe treba razumeti kot poseg v dostojanstvo organa, kot na primer njegov ugled, zunanjo ali objektivno čast, dobro ime v javnosti[2]. Varovana dobrina ni čast in dobro ime konkretne uradne osebe, temveč sta varovani dobrini zaupanje v upravne organe in njihova avtoriteta. Objektivno merilo pri presoji, ali je vloga žaljiva je, ali je izjavljanje v vlogi tako, da lahko ogrozi oziroma spodkoplje avtoriteto in ugled organa ali uradne osebe, pri tem zadostuje, če vlagatelj žali delo organa ali uradne osebe na splošno.

Upoštevaje navedeno objektivno merilo, so po oceni IP, ki ji je sledilo tudi sodišče v predmetni sodbi III U 117/2021-38, navedbe prosilca v predmetni vlogi z dne 12. 2. 2022 objektivno žaljive, z njimi pa je prosilec posegel v dostojanstvo in ugled uradnih oseb in organa. Drži, da samo navajanje napak pri delu organa in opozarjanje na nepravilnosti ni žaljivo, vendar pa prosilec ni ostal v teh mejah (npr. pri strokovni kritiki dela), ampak je presegel meje dostojnosti. Izrazi, kot jih v predmetni vlogi uporablja prosilec, ne sodijo v upravni postopek in nihče (niti javni uslužbenec) ni dolžan prenašati kritike, ki se »spusti« na osebno raven in je žaljiva. Prosilec bi lahko svoje nestrinjanje z delom organa izrazil tudi na drugačen način, brez uporabe žaljivih besed z zaničevalno konotacijo in v okviru morebitnih pravnih sredstev. Vse povzete navedbe so po oceni IP tako žaljive in nespoštljive, da so ob dejstvu, da so v zahtevi večkrat ponovljene, IP pripeljale do zaključka, da je sledil argumentaciji organa, da je prosilec s tem posegel v dostojanstvo organa in uradnih oseb pri organu, to je v njihov ugled, avtoriteto in zunanjo čast ter dobro ime v javnosti. Na drugačno presojo IP ne vplivajo pritožbene navedbe, da je s takšnim načinom izražanja le želel podati objektivni prikaz realnega stanja odločanja in ravnanja organa, vse v povezavi s postopki, ki jih je organ vodil zoper prosilca in so (nekateri izmed njih) že dobili tudi epilog na sodišču. Po presoji IP ima sicer prosilec nedvomno pravico zahtevati dostop do informacij javnega značaja, vendar pa IP opozarja, da mora pri tem ostati v mejah dostojnosti in pri argumentaciji, ki je objektivno usmerjena v kritiko vsebine dela organa, ne pa v subjektivna opažanja glede (ne)primernosti posameznih uradnih oseb. Tudi sodišče je v sodbi III U 117/2021-38 poudarilo, da sicer ne more slediti prosilcu, da so v vlogah navedena dejstva izkazana z dokazi, ki jih je predložil k tožbi, za kar njegove navedbe naj ne bi predstavljale žalitev. Navedlo je, da iz predloženih dokazov in upravnega spisa sicer nedvomno izhaja, da je bil sklep o izvršbi, s katerim je bilo odločeno o rušitvi spornega objekta, izrečen za ničnega, ravnanje inšpektorja in sama rušitev hiše tožnika pa nezakonito. To pa še ne pomeni, da navedbe tožnika v vlogah ni šteti kot žalitev organa.

Glede na presojo IP, da so navedbe prosilca v zahtevi z dne 12. 2. 2021 objektivno žaljive, je IP v nadaljevanju opravil še presojo izpodbijanega akta z vidika pravilnosti uporabe načela sorazmernosti pri določitvi višine denarne kazni v konkretnem primeru.

IP ugotavlja, da prosilec je s svojimi pritožbenimi navedbami o arbitrarnosti izpodbijanega sklepa in navedbami, da so njegove navedbe, ki jih je organ prepoznal kot žaljive, vzete iz širšega konteksta in predstavljajo le objektivni prikaz realnega stanja, saj izhajajo iz uradnih dokumentov, ki so nastali v drugih postopkih, smiselno uveljavlja kršitev načela sorazmernosti glede same višine izrečene kazni.

Organ je v izpodbijanem sklepu sorazmernost določene kazni utemeljeval z navedbami, da je prosilec z žaljivimi izjavami namenoma večkrat žalil uradne osebe organa, uradne osebe organa, ki tam niso več zaposlene ter sam organ, svojo žaljivo vlogo pa je poslal tudi na več elektronskih naslovov (drugim državnim organom, notarjem in odvetnikom).

S temi navedbami, po presoji IP, organ ni zadostil standardu obrazloženosti izrečene denarne kazni z vidika načela sorazmernosti, iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju, upoštevajoč razloge, ki jih je navedlo sodišče v sodbi III U 117/2021-38 in relevantno sodno prakso.

Presoja načela sorazmernosti izhaja iz postulata ustavno določena razmerja med različnimi človekovimi pravicami in svoboščinami. V skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave RS je pravica do svobode izražanja (39. člen Ustave) omejena s pravicami oziroma svoboščinami drugih ljudi. Pogosto prihaja v kolizijo prav s pravico do varstva osebnega dostojanstva (34. člen Ustave) ter varstva osebnostnih pravic (35. člen Ustave).

V konkretnem primeru je treba upoštevati, da so bile žalitve storjene v vlogi, s katero je prosilec zahteval informacijo javnega značaja. Gre za vloge, s katerimi se je začel nov upravni postopek, zato morajo biti navedbe v pisni vlogi, v skladu z namenom vloge. Kot je poudarilo sodišče v predmetni sodbi III U 117/2021-38, se obsežna sodna praksa Ustavnega sodišča, Vrhovnega sodišča ter ESČP nanaša na ravnanja in vloge pooblaščencev in strank v postopkih in v zvezi s pravnimi sredstvi, za kar pa ne gre v konkretnem primeru. Upoštevaje tudi novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča (sodba II Up 1/2019-9 z dne 22. 1. 2020), morajo biti navedbe v pisni vlogi premišljene in ne morejo biti namenjene osebnemu obračunavanju (z organi) in uradnimi osebami. Kot je navedlo sodišče v zvezi z žalitvami v pisnih vlogah, je le to potrebno obravnavati drugače kot žalitve storjene na glavni obravnavi, kjer je stranka ali njen pooblaščenec lahko izzvana z izjavami nasprotne stranke, prič, izvedencev oziroma, v upravnih zadevah z ravnanjem organa in zato emocionalno reagira in izjavi kaj, kar je lahko opredeljeno kot žalitev. Če torej vlagatelj v vlogi žali upravni organ ali njegove uradne osebe, to kaže na to, da so take navedbe premišljene, tudi če so bile vložene po elektronski pošti in z isto elektronsko pošto le v vednost posredovane drugim naslovnikom.

Sodba III U 117/2021-38 dalje poudarja, da mora upravni organ pri odločanju o kaznovanju po 111. členu ZUP v vsakem primeru upoštevati načelo sorazmernosti glede razmerja do svobode govora in predvsem do pravice do navajanja, kot dela pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Ureditvi kaznovanja zaradi kršitve reda po 111. členu ZUP in 109. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sta le omejeno primerljivi, glede na to, da se prva nanaša na upravni postopek, druga pa na postopek pred sodiščem. Sodišče pa meni, da je nekatere vidike kaznovanja zaradi žalitve sodišča moč uporabiti tudi za razlago instituta kaznovanja zaradi žalitve organa, oziroma njegovih uradnih oseb. Prepoved iz 111. člena ZUP je namenjena učinkovitosti upravnih postopkov v širšem smislu in lahko pripomore k temu, da se zagotavlja vzpostavitev ustreznega spoštovanja in sodelovanja med procesnimi subjekti ter osredotočenju navedb v vlogah na tisto, kar je za odločitev bistveno. Žaljive vloge le obremenjujejo postopke in otežujejo njihovo izvedbo in povzročajo nevarnost, da se navedbe strank oddaljijo od tistega, kar je za odločitev v sporu bistveno[3]. Pri tovrstnem kaznovanju pa gre bolj za izvajanje disciplinskih pooblastil, kot za naložitev kazni za storjeno dejanje[4]. Glede na namen in naravo gre bolj za ukrep procesnega vodstva. Same po sebi določbe 111. člena ZUP ni mogoče šteti za opredelitev takšnega ravnanja, za katerega bi morala biti izpolnjena vsebinska jamstva kazenskega prava (npr. po 28. členu Ustave)[5]. Ne gre za institut, ki bi ga zakonodajalec uvrstil v kazensko pravno sfero. Za zagotovitev namena kaznovanja po 111. členu ZUP je potrebno poudariti, da je pri kaznovanju za žaljive vloge primaren že simbolen pomen kaznovanja, ki naj zagotovi takojšen odgovor upravnega organa na ravnanje, ki lahko ogrozi tek upravnega postopka. Za preprečitev neprimernega in nespoštljivega obnašanja pred postopkom je nujno, da imajo udeleženci do organa kot nosilca oblasti spoštovanje in zaupanje.

Upoštevaje vse navedeno IP ugotavlja, da presoja organa glede višine denarne kazni v obravnavni zadevi z vidika načela sorazmernosti, ne izpolnjuje standarda obrazloženosti odločbe iz 5. točke prvega odstavka 214. člena ZUP, zato IP izpodbijanega sklepa v tem delu ne more preizkusiti. Odločanje o izreku denarne kazni na podlagi tretjega odstavka 111. člena ZUP pomeni namreč odločanje organa po prostem preudarku. V takšnih primeru mora v obrazložitvi poleg podatkov iz prvega odstavka 214. člena ZUP[6] navesti zakon, ki mu daje možnost takšnega odločanja in razloge, zakaj je tako odločil, in kako je uporabil obseg in namen prostega preudarka. Obrazložitev odločitve je nujna, da lahko prosilec uveljavi pravna sredstva in da pritožbeni organ lahko preveri zakonitost in pravilnost izpodbijane odločitve, na kar smiselno opozarja tudi prosilec v pritožbi s tem, ko navaja, da je izpodbijani sklep arbitraren.

S tem je organ zagrešil absolutno bistveno kršitev postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Zaradi vseh razlogov, ki so navedeni že v prejšnjih točkah obrazložitve te odločbe, IP meni, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, zato je IP, na podlagi 3. odstavka 251. člena ZUP, odpravil odločbo prve stopnje in vrnil zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek. Pri tem mora organ v ponovnem postopku slediti stališčem sodišča in IP glede ugotavljanja višine denarne kazni z vidika načela sorazmernosti. Takšni odločitvi o vrnitvi zadeve organu prve stopnje pritrjuje tudi dejstvo, da prosilec zahtevo po ZDIJZ vlaga glede dokumentov organa v zanj sporni inšpekcijski zadevi, zato je po presoji sodišča v sodbi III U 117/2021-38, pri presoji načela sorazmernosti, treba upoštevati tudi dejstvo sicer izkazanih dejstev o nezakonitosti ravnanja organa v inšpekcijski zadevi zoper prosilca,  ne glede na to, da je postopek po ZDIJZ, v katerem je bila podana predmetna zahteva, nov postopek in da so bila dejanja tretjih oseb, sicer istega upravnega organa, ki naj bi bila vzrok neprimernemu izražanju tožnika, storjena izven postopka po ZDIJZ. Ti postopki, ki so bili razlog za podajo žaljivih navedb tožnika, pa so nedvomno bolj poznani organu prve stopnje, ki jih je vodil oziroma v njih odločal, zato bo njegova presoja v tej smeri hitrejša in bolj ekonomična, kot bi bila presoja IP. Po drugi strani pa bo organ tisti, ki bo lažje ocenil, ali oziroma v kolikšni meri je izvajanje disciplinskih pooblastil v okviru denarne kazni obremenilo postopke in otežilo njihovo izvajanje in s tem opravičilo izrek kazni v višini, ki bo skladna z načelom sorazmernosti.

Ob tem IP še navaja, da bo moral organ pri odmeri kazni upoštevati dejstvo, da je bila predmetna vloga vložena skupaj z drugimi vlogami – zahtevami po ZDIJZ, v zvezi s katerimi je organ prosilcu prav tako izrekel denarne kazni za žaljive navedbe, in da so bile te vloge, čeprav te zadeve niso bile združene v en postopek, vložene v zelo kratkem časovnem obdobju (1 dan). Prav tako mora upoštevati kolikšen del predmetne vloge predstavljajo navedbe prosilca, ki so objektivno žaljive. Pri tem mora organ izhajati iz narave denarne kazni iz 111. člena ZUP, ki predstavlja ukrep disciplinske narave in ne kazenske sankcije, kot je pojasnjeno zgoraj. Za odločitev v okviru takšne narave denarne kazni bom moral organ opraviti tudi presojo sorazmernosti višine kazni upoštevajoč premoženjsko stanje prosilca, česar v izpodbijanem sklepu ni naredil. Kljub temu, da lahko organ premoženjsko stanje prosilca ugotavlja v ponovnem postopku sam, pa IP navaja, da je prosilec na glavni obravnavi v zaslišanju povedal, da je upokojenec, ki je invalidsko upokojen in mu pokojnina ne zagotavlja človeka vrednega dostojnega življenja.

Upoštevajoč vse navedeno IP ugotavlja, da je prosilčeva pritožba utemeljena, saj je organ s tem, ko ni zadostil standardu obrazložitve predmetne denarne z vidika načela sorazmernosti, storil absolutno bistveno kršitev postopka, ki jo bo hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, zato je IP odpravil izpodbijani sklep in zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovni postopek (prvi in tretji odstavek 251. člena ZUP v zvezi s 259. členom ZUP), kot to izhaja iz I. točke izreka te odločbe. Organ mora v ponovnem postopku vseskozi ravnati po tej odločbi in brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve, izdati novo odločbo.

K II. točki izreka

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, zato je odločil, kot izhaja iz II. točke izreka te odločbe.

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16 in 30/18 – ZKZaš) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.

Postopek vodila:

Maja Wondra Horvat, univ. dipl. prav.

svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka

[1] Tožba je bila vložena zoper več odločb IP, poleg odločbe št. 090-125/2021/4, še zoper odločbe IP št. 090-113/2021/2 z dne 17. 5. 2022 in 090-126/2121/4 in 090-127/2021/4, obe z dne 18. 5. 2021. Ker so se nanašale na isto pravno podlago in dejansko stanje, jih je sodišče reševalo v skupni obravnavi in odločanju.

[2] Enako je stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi U 12/2008.

[3] Enako odločba Ustavnega sodišča RS, št. U I-145/03 z dne 23. 6. 2005

[4] Smiselno 20. točka iste odločbe Ustavnega sodišča RS.

[5] Smiselno 19. točka iste odločbe Ustavnega sodišča RS.

[6] Po prvem odstavku 214. člena ZUP mora obrazložitev odločbe obsegati:

1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih;
2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto;
3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov;
4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba;
5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in
6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.