prosilec - Mestna občina Ljubljana

POVZETEK:

Organ je zahtevo prosilke za dostop do cenitvenega poročila za konkretne nepremičnine v lasti organa zavrnil s sklicevanjem na izjemo notranjega delovanja organa. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da je zahtevani dokument nastal zaradi notranjega delovanja organa, ter da bi z njegovim razkritjem nastala škoda. Organ mora namreč v postopku odprodaje svojega stvarnega premoženja ravnati gospodarno in skušati doseči najugodnejši rezultat. Če pa potencialni kupec ve, kakšno cenitev nepremičnine je pridobil organ, je pričakovani uspeh prodaje stvarnega premoženja organa ravno zaradi tega lahko slabši. IP je presodil, da se izjema nanaša le na sámo ocenjeno vrednost nepremičnine in na podatke, ki so bili neposredna podlaga za izračun te vrednosti, ne pa na celotno cenitveno poročilo, zato je odobril dostop do preostalega dela cenitvenega poročila.

ODLOČBA:

Številka: 090-46/2020/5

Datum: 28. 5. 2020

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP) izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP) in prvega odstavka 248. člena ter prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju prosilka), ki jo po pooblastilu zastopa …, z dne 13. 2. 2020, zoper odločbo Mestne občine Ljubljana, Mestne uprave, Adamič-Lundrovo nabrežje 2, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 090-4/2020-2 z dne 20. 1. 2020, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

1. Pritožbi prosilke z dne 13. 2. 2020 zoper odločbo Mestne občine Ljubljana, Mestne uprave št. 090-4/2020-2 z dne 20. 1. 2020 se delno ugodi in se izpodbijana odločba delno odpravi ter se odloči: Organ je dolžan prosilki v roku 31 (enaintridesetih) dni od prejema te odločbe omogočiti vpogled v 1., 2., 3., 4., 5., 6. in 7. stran cenitvenega poročila št. P-191111-1-B z dne 11. 11. 2019.

1. Pritožba prosilke z dne 13. 2. 2020 se zavrne v delu, ki se nanaša na 8., 9., 10 in 11. stran cenitvenega poročila št. P-191111-1-B z dne 11. 11. 2019.

1. Zahteva prosilke za povrnitev stroškov se zavrne.

1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

O b r a z l o ž i t e v :

Prosilka je 3. 12. 2019 na organ naslovila zahtevo za dostop do dokumentov cenitve nepremičnin s parc. št. 1324, 1347/5, 1332/2, 1333/2, 1333/6, 2240/86, 1348/3, 1348/2, vse k.o. 2636 Bežigrad, v elektronski ali papirnati obliki.

Organ je z odločbo št. 090-4/2020-2 z dne 20. 1. 2020 zahtevo prosilke zavrnil. V obrazložitvi je navedel, da v postopku dostopa do informacij javnega značaja velja načelo prostega dostopa (5. člen ZDIJZ), kljub temu pa organ zavrne dostop do podatkov, ki so v ZDIJZ navedeni kot izjeme od načela prostega dostopa, predvsem v 5.a in v 6. členu ZDIJZ. Predmetno cenitveno poročilo je bilo pridobljeno za namen postopka prodaje nepremičnega premoženja, skladno z Zakonom o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (Uradni list RS, št 11/18 in 79/18; v nadaljevanju ZSPDSLS-1), cenitveno poročilo je izdelal sodno zapriseženi cenilec. Izklicno vrednost nepremičnin je določil organ na podlagi cenitvenega poročila. Dokument ni dostopen na podlagi 2., 7. in 11. točke 6. člena ZDIJZ, saj bi vpogled v želeni dokument lahko ogrozil oziroma drugače negativno vplival na sam postopek prodaje nepremičnin, ki je še v teku, kar bi povzročilo premoženjsko in drugo škodo organu ter na podlagi 1. točke 5.a člena in drugega odstavka 25. člena ZDIJZ, saj je v cenitvenem poročilu s strani sodnega cenilca izrecno navedeno, da cenitvenega poročila ni dovoljeno razmnoževati ali ga posredovati tretjim osebam ter da ga ni dovoljeno javno objavljati.

Dne 13. 2. 2020 je organ prejel pritožbo, v kateri je prosilka navedla, da odločbo št. 090-4/2020-2 z dne 20. 1. 2020 izpodbija v celoti iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 4. točki prvega odstavka 237. člena ZUP. Prosilka je pojasnila, da je zahtevala cenitev zemljišč v k.o. 2636 Bežigrad, ki so se prodajala na javni dražbi organa dne 12. 12. 2019. Gre za zemljišča okoli Univerzitetnega rehabilitacijske inštituta Soča, javna dražba je bila razpisana s priloženim besedilom s spletne strani organa. V besedilu dražbe je bilo navedeno, da se lahko dodatne informaciji o dražbi in zemljiščih pridobi pri konkretni javni uslužbenki. Z dopisom z dne 5. 12. 2019 je prosilka organu pojasnila, naj njeno vlogo šteje kot zahtevo za dostop do informacij javnega značaja in naj v primeru zavrnitve dostopa izda odločbo, kar je organ storil z izpodbijano odločbo. Z izpodbijano odločbo je organ zahtevo prosilke zavrnil s pavšalnim sklicevanjem na 2., 7. in 11. točko 6. člena ZDIJZ (domnevno premoženjska škoda) ter prvo točko 5.a člena in drugi odstavek 25. člena ZDIJZ (prepoved razmnoževanja cenitvenega poročila s strani cenilca). Prosilka je navedla, da gre za zmotno uporabo 2., 7. in 11. točke 6. člena ZDIJZ (verjetno mišljeno prvega odstavka) ter 1. točke 5.a člena in drugega odstavka 25. člena ZDIJZ, torej je podan pritožbeni razlog po 1. točki prvega odstavka 237. člena ZUP, hkrati pa je podan tudi pritožbeni razlog po 4. točki prvega odstavka 237. člena ZUP, ker po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP odločbe ni mogoče preizkusiti, ker je vsebinsko neobrazložena in se zgolj pavšalno sklicuje na člene zakona. Izpodbijana odločba navaja, da naj bi z razkritjem cenitvenega poročila organu nastala premoženjska škoda, ker bi to lahko »ogrozilo ali drugače negativno vplivalo na postopek prodaje«. To je popolnoma neosnovano in nelogično. Gre za javno dražbo in prodajo zemljišč v lasti organa, ki je subjekt javnega prava, predmetna zemljišča pa so se na javni dražbi prodajala po izklicni ceni 500,00 EUR + 22% DDV = 610 EUR/m². Organ je z javnim denarjem plačal cenitev za prodajo premoženja v lasti subjekta javnega prava. Osnovno pravilo ZDIJZ je načelo odobritve dostopa, izjeme pa je treba razlagati restriktivno. Predvsem pa to velja v predmetnem primeru, ko izpodbijana odločba čisto pavšalno navaja izjeme iz 2., 7. in 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ter kot edino obrazložitev navede, da je postopek še v teku. To pa nima na zadevo nobenega vpliva, saj ima javnost pravico vedeti, na kakšnih osnovah javni subjekti prodajajo premoženje, ker je drugače onemogočena vsakršna kontrola nad njihovim delom in se lahko zgolj še post festum ugotavlja, kako je organ ravnal in na kakšni podlagi. Celo pri javnih dražbah v sodnih postopkih (stečaj, izvršba) je pravilo ter običaj in standard stroke, da stečajni upravitelji vsem interesentom pošljejo cenitev nepremičnine, v izvršilnih postopkih pa so te cenitve sedaj celo objavljene na spletnih straneh okrajnih sodišč, skupaj z oklici dražb. Tam ni nobenih navideznih strahov, da naj bi bil postopek javne dražbe ogrožen in bi lahko prišlo do škode, nasprotno, prav to je osnova transparentnosti postopka. Če vnaprejšnja javna dostopnost cenitvenih poročil velja celo v sodnih postopkih pri subjektih zasebnega prava, potem toliko bolj (a fortiori) to velja pri subjektih javnega prava v navadnih dražbenih postopkih. Posredovanje cenitvenega poročila ne v zgornjem in ne v predmetnem primeru v ničemer ne ovira, da dražba ne bi bila uspešno izpeljana, ampak celo nasprotno, to utrjuje transparentnost postopka in to, da se bodo interesenti tudi udeležili dražbe. Netransparentnost pa odvrača od udeležbe na takšni dražbi in preprečuje njeno uspešno izvedbo ter jo ogroža. Torej je ravno obratno od argumenta, ki ga je uporabila izpodbijana odločba. Poleg navedenega gre v tej zadevi za medijsko in javno odmevno zadevo, ko je organ prodajal komplet zemljišč okoli URI Soča, ki so lahko funkcionalna zemljišča k sami bolnišnici Soča, deloma pa so bila predvidena tudi za njeno širitev. Organ pa je na javni dražbi ceno teh zemljišč postavil na 500 EUR/m², to pa je zagovarjal s pridobljenim cenitvenim poročilom. Gre za izrazit interes javnosti, da se dostop dovoli, četudi bi teoretično obstajale izjeme iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, torej se prosilka sklicuje tudi na drugi odstavek. 6. člena ZDIJZ. Poleg tega pa niti izjeme po prvem odstavku 6. člena ZDIJZ niso podane. Pri sklicevanju na drugo točko prvega odstavka ni nikjer navedeno, za kakšno poslovno skrivnost naj bi šlo, organ pa tudi ni gospodarska družba; tudi po 7. točki ni nikjer navedeno, za kakšen upravni postopek naj bi šlo, prodaja na dražbi ni upravni postopek, saj ne gre za oblastno ravnanje in izdajanje odločb (odločanje o pravicah in obveznosti subjektov), ampak za navadno upravljavsko poslovanje organa; tudi za 11. točko ni nikjer navedeno, kašne motnje naj bi razkritje povzročilo, pri vseh točkah gre za pavšalne navedbe. Tudi glede sklicevanja izpodbijane odločbe na prvo točko 5.a člena (verjetno je bil mišljen prvi odstavek) gre za zmotno uporabo materialnega prava, ker prodaje nepremičnine v lastni organa na javni dražbi niso združljive z varovanjem tajnih virov, drugače to ne bi bila javna dražba, ampak tajna dražba. Glede drugega odstavka 25. člena ZDIJZ pa naj bi cenilec izrecno prepovedal razmnoževanje cenitvenega poročila ali posredovanje tretjim osebam ali njegovo javno objavo. Takšne navedbe so nesmiselne in brez podlage. Cenitev je bila pridobljena iz javnih sredstev za prodajo zemljišča javnega subjekta na javni dražbi. V tem kontekstu cenitev pač ne more biti tajna. Takšne cenilčeve navedbe v cenitvenem poročilu so nične in ne ustvarjajo pravnih učinkov, ker velja zakon (ZDIJZ), to je tudi bistvo zakona, drugače bi vsak zasebni subjekt lahko zgolj s pisno izjavo izničil učinek zakona. Prvič se ugovarja, da bi bila cenitev avtorsko delo, ker ne gre za rezultati oz. stvaritve ustvarjalnosti, ampak za strokovno delo z matematičnimi in statističnimi podatki, zato ni varovana v smislu 5. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 16/07 s spremembami; v nadaljevanju ZASP). Cenitev je bila opravljena na podlagi 35. člena Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (Uradni list RS, št. 11/18 in 79/18; v nadaljevanju ZSPDSLS-1), ter plačana iz javnih sredstev, torej je imetnik avtorskih pravic na cenitvi postal organ – če bi sploh obstajale (prim. zgoraj). Bistven pa je 9. člen ZSPDSLS-1, ki kot primarno pravilo določa, da je ravnanje s stvarnim premoženjem javno, naročilo cenitve in sama cenitev pa sta sestavni del ravnanja s stvarnim premoženjem, torej tudi javna. Tudi 8. člen izpostavlja načelo preglednosti. Poleg tega pa je treba upoštevati tudi 24. in 3. odstavek 99. člen ZASP - tukaj gre za naročeno delo, naročnik je organ, avtor (cenilec) pa ne obdrži pravice distribuiranja že na podlagi samega zakona in si je zato tudi ne more pridržati z izjavo. Poleg tega pa ne gre za razmnoževanje, ki bi posegalo v materialne avtorske pravice, ker prosilka nima cilja, da bi poročila pridobila z namenom materialnih koristi (kar avtorske pravice ščitijo), ampak z namenom nadzora nad transparentnostjo dela organa. Glede na navedeno prosilka predlaga, da IP pritožbi ugodi ter izpodbijano odločbo spremeni tako, da se zahtevani dostop do informacij javnega značaja dovoli in zavezancu naloži stroške postopka s pritožbo.

Organ je pritožbo, z dopisom št. 090-4/2020-4 z dne 26. 2. 2020, skupaj s spisovno dokumentacijo, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo po upravičeni osebi, odstopil IP, skladno z določbo prvega in drugega odstavka 245. člena ZUP. Organ je še pojasnil, da je prosilka na organ podala prošnjo za posredovanje cenitvenega poročila zemljišč v k.o. Bežigrad, ki so v lasti organa in za katera je v teku javna dražba, in sicer kot informacijo javnega značaja. Prosilka v zahtevi ni navedla razloga, zakaj želi cenitveno poročilo (na primer, ali je zainteresirana za nakup, ali zastopa potencialnega kupca ipd.). Ker je zadeva medijsko odmevna, je organ ocenil, da bi s posredovanjem zahtevanega cenitvenega poročila prosilki lahko prišlo do negativnega vpliva na samo prodajo nepremičnin. Ravno tako je v cenitvenem poročilu avtor navedel: »Cenitvenega poročila v celoti ali njegovega dela ni dovoljeno razmnoževati ali ga posredovati tretjim osebam. Zaradi tajnosti davčnih postopkov cenitvenega poročila ni dovoljeno javno objavljati.«. Organ skladno z ZSPDSLS-1 izklicno vrednost nepremičnin določi na podlagi cenitvenega poročila, kar pomeni, da cena ne sme biti nižja od ocenjene vrednosti, lahko pa je višja. Organ je priložil dokumentacijo in pojasnil, da javna dražba dne 12. 12. 2019 ni bila uspešna, je pa trenutno objavljen razpis za novo javno dražbo, ki se bo vršila dne 12. 3 .2020.

IP je, na podlagi četrtega odstavka 246. člena ZUP, osebi, ki je zahtevano cenitveno poročilo pripravila (v nadaljevanju stranski udeleženec), v prilogi dopisa št. 090-46/2020/2 z dne 2. 3. 2020, poslal izpodbijano odločbo in pritožbo ter jo pozval, da poda morebitne ugovore in se pisno izreče o pritožbi. IP je dne 9. 3. 2020 prejel odgovor stranskega udeleženca, ki je navedel, da v svojih cenitvah navede opozorilo, da ne dovoli razmnoževanja cenitve in posredovanja cenitve tretjim osebam, ker je v to primoran. Stranski udeleženec je navedel tri primere iz lastnih izkušenj, s katerimi opravičuje uporabo takšnega opozorila. Ti primeri se nanašajo na poseg v avtorsko delo stranskega udeleženca s strani konkurenčnega sodnega cenilca in na grožnje, ki jih je prejel stranski udeleženec oziroma njegov družinski član, ker se določene osebe niso strinjale z ocenjeno vrednostjo. Stranski udeleženec je navedel, da bodo tudi v bodoče njegove cenitve vsebovale omenjeno prepoved razmnoževanja ali posredovanja. Če nič drugega, z njo opozarja na problem, ki je v tujini že eskaliral do stopnje zelo tragičnega konca. V obravnavani pritožbi, ki se na več mestih sklicuje na potrebno transparentnost, je stranskega udeleženca zelo zmotila identifikacija prosilke in njenega pooblaščenca. Gre za dva odvetnika ene in iste odvetniške pisarne. Ker se ta odvetniška pisarna najbrž ni kar tako prelevila v investicijsko gospodarsko družbo, ki bi bila interesentka za nakup v predmetni cenitvi ocenjene nepremičnine, je najbrž njeno ravnanje iskanja te informacije javnega značaja povezano z naročilom neke njihove zunanje stranke. Zato stranski udeleženec to doživlja kot prikrivanje dejanskega naročnika pridobitve njegove cenitve. Torej različna merila na eni in drugi strani. Stranski udeleženec je prijavil svojo udeležbo v tem postopku in dovolil posredovanje obravnavane cenitve, saj nima kaj skrivati. Za zaščito lastne strokovne in osebne integritete ter osebne integritete članov svoje družine pa stranski udeleženec pričakuje in zahteva obvestilo o dejanskem naročniku, saj smatra, da ima, ne glede na zaupnost med odvetnikom in stranko, v takem postopku pred IP vso pravico izvedeti, kdo si tako srčno želi vpogledati v njegovo cenitev.

Pritožba je delno utemeljena.

IP je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan izpodbijano odločbo preizkusiti v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

IP uvodoma pojasnjuje, da je treba v postopku glede dostopa do informacij javnega značaja upoštevati t.i. erga omnes učinek, kar pomeni, da odobritev dostopa ne učinkuje le proti konkretnemu prosilcu, temveč učinkuje proti javnosti na splošno. V postopku po ZDIJZ namreč ni pomembno, kdo je prosilec in s kakšnim namenom zahteva informacije, saj dostop do informacij javnega značaja lahko zahteva vsakdo. Če bi torej katera druga oseba od organa zahtevala dostop do istih dokumentov, bi se moral dostop dovoliti (oz. zavrniti) pod enakimi pogoji, kot osebi, ki je v konkretnem primeru prosilka. Zato se IP ni posebej opredeljeval do vprašanj stranskega udeleženca, zakaj ima prosilka pooblaščenca in ali prosilka obravnavani dokument morda potrebuje za svojo stranko, saj to za konkreten postopek ni pravno relevantno.

Prosilka je zahtevala dokumente cenitve nepremičnin s parc. št. 1324, 1347/5, 1332/2, 1333/2, 1333/6, 2240/86, 1348/3, 1348/2, vse k.o. 2636 Bežigrad. IP je po pregledu dokumentacije, ki mu jo je poslal organ v prilogi dopisa št. 090-4/2020-4 z dne 26. 2. 2020, ugotovil, da je v konkretnem primeru predmet presoje cenitveno poročilo št. P-191111-1-B z dne 11. 11. 2019 (v nadaljevanju cenitveno poročilo), ki ga je izdelal stranski udeleženec.

1. Notranje delovanje oziroma dejavnost organa

Organ se je v izpodbijani odločbi skliceval na več izjem od prostega dostopa. IP je najprej presojal, ali je v konkretnem primeru podana izjema od prostega dostopa do informacij javnega značaja po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, za obstoj katere morata biti kumulativno izpolnjena dva kriterija, ki izhajata iz navedene določbe ZDIJZ:

- podatek mora izhajati iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organa in

- razkritje takšnega podatka bi povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa (specifični škodni test).

Z obravnavano izjemo, ki jo pozna tudi večina primerjalno pravnih ureditev, se varujejo podatki, ki nastajajo ob oblikovanju politike organa. Gre za dokumente za notranjo rabo organa, iz katerih izhaja postopek oziroma način dela organa, kot tudi njegova notranja politika, oziroma proces, ki varuje notranje razmišljanje organa, s čimer naj bi se omogočilo odkrito in odprto razmišljanje organa, ki pa bi bilo ovirano, če bi bilo povsem odprto za javnost. Gre za situacije, ko razumno varovanje procesa »notranjega razmišljanja« organa ni nujno v neskladju z načelom odprtosti uprave. Namen te izjeme je namreč v preprečevanju škode, ki bi nastala pri kakovosti odločanja organa, saj bi namreč v primeru, da bi tovrstni dokumenti postali javni, to lahko resno ogrozilo kritično, inovativno in učinkovito delo javnega sektorja.

Organ je v izpodbijani odločbi glede izpolnjevanja prvega kriterija navedel, da je bilo cenitveno poročilo pridobljeno za namen postopka prodaje nepremičnega premoženja, skladno z ZSPDSLS-1, in da je bil ta dokument podlaga za določitev izklicne vrednosti nepremičnin v tem postopku. IP je po preučitvi določb ZSPDSLS-1 in vsebine konkretnega cenitvenega poročila ugotovil, da je bil ta dokument v konkretnem primeru nedvomno podlaga za notranje razmišljanje organa. Za oblikovanje ustrezne cene, po kateri bi bila država pripravljena prodati svoje premoženje, je na podlagi 36. člena ZSPDSLS-1 namreč treba pridobiti cenitev. Po pregledu vsebine obravnavanega cenitvenega poročila je IP ugotovil, da dejansko vsebuje podatke o ocenjeni vrednosti obravnavanih nepremičnin in podatke, ki so bili podlaga za izračun te vrednosti, iz česar izhaja, da dokument razkriva pomemben del razmišljanja organa glede določitve izklicne vrednosti obravnavanih nepremičnin. Izvajanje te naloge organa pa nedvomno predstavlja notranje delovanje organa. V javno objavljenem besedilu javne dražbe namreč niso predstavljene podrobnosti iz postopka določitve izklicne vrednosti obravnavanih nepremičnin, temveč je navedena le izklicna vrednost, ki jo je organ določil v konkretnem primeru. Način izračuna te vrednosti je torej podatek, ki je do zaključka javne dražbe znan le znotraj organa, razlogi za nujnost take ureditve pa so podrobneje pojasnjeni v nadaljevanju obrazložitve te odločbe.

Upoštevaje vse navedeno je IP zaključil, da celoten postopek oblikovanja ustrezne cene oziroma izklicne vrednosti, ki med drugim vsebuje tudi izdelavo cenitvenega poročila, sodi v notranje delovanje organa. Pri izjemi notranjega delovanja organa se namreč (ob pogoju nastanka škode) varujejo podatki, ki nastajajo ob oblikovanju notranje politike oz. razmišljanja organa, mnenja, stališča, navodila, odredbe, opomniki, poročila ali podobni interni dokumenti, namenjeni uslužbencem organa, torej takšni, ki so izdelani zaradi nekih notranjih potreb organa oziroma oblikovanja stališč v zvezi z delom organa. Zahtevani dokument očitno ni namenjen zunanjemu krogu oseb, pač pa je namenjen internemu delovanju organa, ki naj bi služil oblikovanju izklicne cene v postopku javne dražbe kot ene izmed metod razpolaganja z nepremičnim premoženjem organa. Prvi pogoj, ki mora biti podan za obstoj izjeme notranjega delovanja organa, je torej podan.

Nadalje je IP presojal obstoj drugega pogoja izjeme notranjega delovanja organa, in sicer, ali bi razkritje zahtevanih informacij povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa (t.i. specifični škodni test). Na podlagi 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ je dostop do informacije mogoče zavrniti le, če se tehtnica med škodo oziroma motnjami pri delovanju in dejavnosti organa ter pravico javnosti, da se seznani z informacijo, nagne proti škodi, ki bi bila storjena delovanju in dejavnosti organa. Pri uporabi izjeme notranjega delovanja organa je potrebna posebna previdnost, saj se neredko zgodi, da organi zahtevanih informacij ne želijo razkriti, ker bi jih lahko spravile v zadrego, jim škodovale pri ugledu ali pa bi celo razkrile nepravilnosti in nezakonitosti njihovega delovanja. Besedo »motnje« je zato treba razlagati v smislu, da bi razkritje podatka pomenilo resno oviro za nadaljnje delo organa, oziroma bi bilo to delo bistveno drugače (po kvaliteti slabše), kot je bilo pred razkritjem, oziroma kakršno bi bilo, če do razkritja dokumenta ne bi prišlo. Poleg tega je treba pri presoji vselej imeti pred očmi, da določba 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ pomeni omejitev ustavne pravice posameznika do dostopa do informacij javnega značaja (drugi odstavek 39. člena Ustave RS). V primeru konflikta med ustavno pravico posameznika in interesom organa pa je treba omejitve človekovih pravic razlagati zelo ozko. Izrazito restriktivno razlago predmetne izjeme je zavzelo tudi Upravno sodišče RS, ko je v sodbi št. I U 1176/2010-12 z dne 30. 11. 2011 zapisalo, da je dokazno breme glede razlogov za nastanek motenj v delovanju organa na strani organa in da je dokazni standard »bi razkritje povzročilo motnje« dokazni standard »onkraj dvoma«.

Organ je v izpodbijani odločbi navedel, da bi razkritje cenitvenega poročila »lahko ogrozilo oziroma drugače negativno vplivalo na sam postopek prodaje nepremičnin, ki je še v teku, kar bi povzročilo premoženjsko in drugo škodo organu.« IP pa je po preučitvi celotne zadeve ugotovil, da je v konkretnem primeru mogoče objektivno predvideti, da bi razkritje zahtevanega dokumenta nedvomno negativno vplivalo na kvaliteto izvedbe javne dražbe iz vidika gospodarnega ravnanja samoupravne lokalne skupnosti z njenim stvarnim premoženjem. S tem je izpolnjen dokazni standard »onkraj dvoma«, kar IP pojasnjuje v nadaljevanju obrazložitve te odločbe.

Iz pojasnil organa v dopisu št. 090-4/2020-4 z dne 26. 2. 2020 izhaja, da javna dražba v zvezi s predmetnimi nepremičninami dne 12. 12. 2020 ni bila uspešna, je pa bil 27. 1. 2020 objavljen razpis za novo javno dražbo. Ker je bil torej postopek javne dražbe v zvezi s predmetnimi nepremičninami v trenutku izdaje izpodbijane odločbe še v teku (datum nove javne dražbe je v besedilu javne dražbe[1] določen 12. 3. 2020, organ pa je v izpodbijani odločbi odločil glede na dejansko stanje 20. 1. 2020) in je namen organa, da se doseže za samoupravno lokalno skupnost najugodnejši rezultat (da organ nepremičnino proda po najvišji ceni, po kateri jo je najugodnejši dražitelj pripravljen kupiti), bi razkritje cenitvenega poročila nedvomno povzročilo slabši rezultat dela organa. Če dražitelji ne vejo, kakšno cenitev nepremičnine je pridobil organ, je pričakovani uspeh prodaje stvarnega premoženja samoupravne lokalne skupnosti ravno zaradi tega lahko boljši, čeprav je to s stališča dražiteljev seveda slabše. A ugotoviti je treba, da položaja dražiteljev ne moremo postaviti pred uspeh samoupravne lokalne skupnosti pri gospodarnem ravnanju z njenim stvarnim premoženjem.

Prosilka je navedla, da je popolnoma neosnovana in nelogična navedba organa, da bi z razkritjem cenitvenega poročila organu nastala premoženjska škoda, zato IP pojasnjuje, da bi se položaj samoupravne lokalne skupnosti poslabšal tako, da bi dražitelji želeli doseči ocenjeno vrednost in bi organ veliko teže dosegel ugodnejši rezultat za samoupravno lokalno skupnost, torej ceno nad ocenjeno vrednostjo nepremičnine. Doseganje čim boljših rezultatov za samoupravno lokalno skupnost, izhaja iz načela gospodarnosti glede upravljanja s stvarnim premoženjem, ki ga opredeljuje 5. člen ZSPDSLS-1. Drugi odstavek 5. člena ZSPDSLS-1 namreč določa, da se postopke ravnanja s stvarnim premoženjem vodi učinkovito, s čim manjšimi stroški za dosego danega rezultata oziroma z danimi stroški doseči čim boljši rezultat za državo ali samoupravne lokalne skupnosti. Doseganje čim boljših rezultatov za samoupravno lokalno skupnost je torej del gospodarnega ravnanja s stvarnim premoženjem samoupravne lokalne skupnosti in se ne sme umakniti posamičnim interesom posameznikov oziroma zasebnega sektorja. Seveda je treba pritrditi prosilki, da je transparentnost zelo pomemben element postopkov razpolaganja s stvarnim premoženjem samoupravne lokalne skupnosti, čemur sta namenjena načelo preglednosti (8. člen ZSPDSLS-1) in načelo javnosti (9. člen ZSPDSLS-1). Vendar je treba ob tem poudariti, da 8. člen ZSPDSLS-1 določa, da je ravnanje s stvarnim premoženjem javno, če zakon ne določa drugače. Tak zakon pa je v konkretnem primeru ZDIJZ, ki z izjemo notranjega delovanja organa iz 11. točke prvega odstavka 6. člena preprečuje razkritje določenih dokumentov v postopku prodaje stvarnega premoženja samoupravne lokalne skupnosti, kadar preti realna možnost, da bo morala samoupravna lokalna skupnost zaradi razkritja svoje stvarno premoženje prodati pod slabšimi pogoji ali za nižjo ceno. Sedmi odstavek 35. člena ZSPDSLS-1 sicer določa primere, ko je možna prodaja stvarnega premoženja pod ocenjeno vrednostjo, vendar je to izjema, pravilo pa je, da se premoženje ne proda pod ocenjeno vrednosti (prvi odstavek 35. člena in 19. točka 3. člena ZSPDSLS-1). Upoštevaje vse navedeno je IP ocenil, da obstaja resna in konkretna nevarnost povzročitve motenj v delovanju organa, ki bi nastale zaradi seznanitve prosilke oziroma javnosti z ocenjeno vrednostjo predmetnih nepremičnin oziroma s podatki, ki so bili neposredna podlaga za izračun te vrednosti, kar pa pomeni, da je škoda, ki bi nastala za delovanje organa ob razkritju, izkazana. To pomeni, da sta v konkretnem primeru kumulativno izpolnjena oba pogoja, ki ju za obstoj izjeme po 11. točki prvega odstavka 6. člena določa ZDIJZ, iz česar izhaja, da je podana izjema notranjega delovanja organa. Vendar je treba poudariti, da je ta izjema podana le glede zneska ocenjene vrednosti nepremičnine in podatkov, ki so bili neposredna podlaga za izračun te vrednosti, ne pa tudi glede ostalih podatkov, ki so navedeni v cenitvenem poročilu, do česar se bo IP podrobneje opredelil v nadaljevanju te odločbe.

IP poudarja, da javne dražbe, ki potekajo v okviru sodnih postopkov (stečaj, izvršba) urejajo drugi predpisi, zato za presojo v konkretnem primeru tovrstne navedbe prosilke niso pravno relevantne. Glede na to, da gre za drugačne pravne podlage, z vidika izjem po ZDIJZ ne gre za primerljive primere javnih dražb, zato IP ni sledil navedbi prosilke, da »če vnaprejšnja javna dostopnost cenitvenih poročil velja celo v sodnih postopkih pri subjektih zasebnega prava, potem toliko bolj (a fortiori) to velja pri subjektih javnega prava v navadnih dražbenih postopkih«.

Kljub temu, da prosilki po morebitni prodaji predmetnih nepremičnin cenitveno poročilo najverjetneje ne bo več predstavljalo enake vrednosti, pa lahko po prodaji teh nepremičnin prosilka ponovno zahteva dostop do istega dokumenta. Po prodaji izjema notranjega delovanja organa morda ne bo več podana, saj je treba morebitne izjeme presojati vedno glede na okoliščine konkretnega primera in ne na splošno.

2. Osebni podatki

IP je po uradni dolžnosti ugotavljal obstoj izjeme od prostega dostopa na podlagi določbe 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (t.i. varovani osebni podatki), ker je ugotovil, da so v cenitvenem poročilu navedeni osebni podatki stranskega udeleženca, ki je v dokumentu naveden v vlogi sodnega cenilca. S 25. 5. 2018 se je začela uporabljati Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov), ki ureja varstvo osebnih podatkov in v določenih delih zamenjuje Zakon o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju ZVOP-1), kar pomeni, da se v določenih delih ZVOP-1 ne uporablja več. Ob tem je mogoče ugotoviti, da predmetna uredba bistveno ne spreminja definicije upravljavca in obdelovalca osebnih podatkov in ne definicije osebnega podatka ter ne spreminja definicije javnega in zasebnega sektorja. Osebni podatek pomeni katero koli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom, pri čemer je določljiv posameznik tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika (prva točka člena 4 Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov). Kot obdelavo osebnih podatkov pa predmetna uredba opredeljuje vsako dejanje ali niz dejanj, ki se izvaja v zvezi z osebnimi podatki ali nizi osebnih podatkov z avtomatiziranimi sredstvi ali brez njih, kot je zbiranje, beleženje, urejanje, strukturiranje, shranjevanje, prilagajanje ali spreminjanje, priklic, vpogled, uporaba, razkritje s posredovanjem, razširjanje ali drugačno omogočanje dostopa, prilagajanje ali kombiniranje, omejevanje, izbris ali uničenje (druga točka člena 4 Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov). Obdelava osebnih podatkov je zakonita, če je podana ena od pravnih podlag, ki jih določa Splošna uredba o varstvu podatkov v prvem odstavku člena 6. Če torej obstaja ena izmed teh podlag za obdelavo osebnih podatkov, je obdelava osebnih podatkov v javnem sektorju skladna z zakonodajo.

Upoštevaje navedeno je IP ugotovil, da 22. člen Zakona o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (Uradni list RS, št. 22/18; v nadaljevanju ZSICT) v tretjem odstavku določa, da je imenik sodnih cenilcev za pravno varnost, delovanje sodišč in drugih državnih organov v sodnih in drugih postopkih ter obveščanje strank javen v delu, ki obsega naslednje podatke:

- osebno ime,

- znanstveni ali strokovni naslov,

- poštni naslov, na katerem je dosegljiv, razen če sodni izvedenec, sodni cenilec ali sodni tolmač izjavi, da naj se ta podatek v celoti ali delno izvzame iz javnega dela imenika,

- kontaktna številka telefona in kontaktni naslov elektronske pošte,

- podatek o zaposlitvi ali drugem zaposlitvenem statusu, razen če sodni izvedenec, sodni cenilec ali sodni tolmač izjavi, da naj se ta podatek v celoti ali delno izvzame iz javnega dela imenika,

- navedba strokovnega področja, podpodročja oziroma jezikovnega področja, za katero je oseba imenovana,

- datum imenovanja in

- podatek o javnem opominu, če je bil ta izrečen kot disciplinski ukrep za obdobje enega leta po pravnomočnosti odločbe, ki je bila podlaga za vpis tega podatka.

Na podlagi četrtega odstavka 22. člena ZSICT je javni del imenika objavljen na spletni strani ministrstva, v katerega je IP vpogledal[2] in ugotovil, da vsebuje vse osebne podatke stranskega udeleženca, ki so navedeni v cenitvenem poročilu, in sicer osebno ime, strokovni naslov, poštni naslov, na katerem je dosegljiv, kontaktna številka telefona in kontaktni naslov elektronske pošte, navedba strokovnega področja in podpodročja. V cenitvenem poročilu navedeni osebni podatki stranskega udeleženca, ki v dokumentu nastopa v vlogi sodnega cenilca, torej na podlagi določb ZSICT niso varovani in posledično niso izjema od prostega dostopa do informacij javnega značaja.

3. Ostale izjeme od prostega dostopa

Organ se je pri zavrnitvi zahteve prosilke skliceval še na izjeme iz prvega odstavka 5.a člena ZDIJZ in 2. ter 7. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. IP je ugotovil, da te izjeme v konkretnem primeru niso podane, kar je podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve te odločbe.

IP ni sledil navedbi organa, da je glede navedenih dokumentov izpolnjena izjema iz prvega odstavka (organ je v izpodbijani odločbi očitno pomotoma navedel »prve točke«) 5.a člena ZDIJZ, ki določa, da se prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, glede katerega je dostop v skladu z zakonom prepovedan ali omejen tudi strankam, udeležencem ali oškodovancem v sodnem, upravnem ali z zakonom določenem nadzornem postopku. Organ je v zvezi s to izjemo navedel le, da je »v cenitvenem poročilu s strani sodnega cenilca izrecno navedeno, da cenitvenega poročila ni dovoljeno razmnoževati ali ga posredovati tretjim osebam, ter da ga ni dovoljeno javno objavljati«. Takšno tolmačenje navedene izjeme je neustrezno, saj je navedeno izjemo mogoče uporabiti le v tistih primerih, kadar bi prosilec zahteval podatke, ki jih po zakonu ne morejo prejeti niti same stranke postopka. Kot izhaja iz besedila predloga ZDIJZ-C, EVA: 2013-1711-0053 z dne 3. 10. 2013, prvi odstavek 5.a člena določa t. i. »izjemo strankinega pravila«. Če namreč področni postopkovni zakon določa, da stranka postopka začasno nima dostopa do »svojih« podatkov, potem ne more imeti dostopa do njih tudi nihče zunanji, saj bi to razgradilo sam smisel postopka (interesi postopka). Navedeni odstavek pride v poštev zlasti v primeru prikritih preiskovalnih ukrepov in podobno, kadar osumljenec v določenem (pred)kazenskem postopku ne more na podlagi ZDIJZ zahtevati vpogleda v dokumentacijo, ki se nanaša nanj (kot je ne more zahtevati tudi nihče drug v času, v katerem postopkovni zakon določa, da je dostop prepovedan ali omejen). Iz navedenega člena torej izhaja, da le zakon lahko določi prepoved ali omejitev dostopa do informacij, ki velja za stranke postopka, zato navedba stranskega udeleženca, s katero v cenitvenem poročilu omejuje dostop do njegove vsebine tretjim osebam, ne more biti podlaga za uveljavitev izjeme od prostega dostopa po prvem odstavku 5.a člena ZDIJZ. Poleg tega je IP ugotovil, da tudi ZSPDSLS-1, ki kot področni zakon ureja postopek javne dražbe v konkretnem primeru, ne določa izrecno, da je dostop do podatkov, ki jih zahteva prosilka, prepovedan ali omejen udeležencem javne dražbe, zaradi česar je sklicevanje na navedeno izjemo v konkretnem primeru neutemeljeno in materialnopravno napačno. Izjema iz prvega odstavka 5.a člena ZDIJZ v konkretnem primeru ni podana.

Organ se je pri zavrnitvi skliceval še na izjemo poslovne skrivnosti po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. V tej zvezi je treba opozoriti na Zakon o poslovni skrivnosti (Uradni list RS, št. 22/19; v nadaljevanju ZPosS), ki je začel veljati 20. 4. 2019, kar pomeni, da se izjema poslovne skrivnosti presoja po določbah tega zakona, saj je predmet presoje dokument, ki je nastal po navedenem datumu, in sicer 11. 11. 2019. ZGD-1, na katerega se ZDIJZ sklicuje v 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, je bil namreč v 39. členu, ki je urejal poslovno skrivnost, spremenjen tako, da se za poslovno skrivnost štejejo informacije, ki izpolnjujejo zahteve za poslovno skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja poslovne skrivnosti. Pojem poslovne skrivnosti po 2. členu ZPosS zajema nerazkrito strokovno znanje, izkušnje in poslovne informacije, ki izpolnjuje naslednje zahteve:

- je skrivnost, ki ni splošno znana ali lahko dosegljiva osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij;

- ima tržno vrednost;

- imetnik poslovne skrivnosti je v danih okoliščinah razumno ukrepal, da jo ohrani kot skrivnost.

Domneva se, da je zahteva iz tretje alineje prejšnjega odstavka izpolnjena, če je imetnik poslovne skrivnosti informacijo določil kot poslovno skrivnost v pisni obliki in o tem seznanil vse osebe, ki prihajajo v stik ali se seznanijo s to informacijo, zlasti družbenike, delavce, člane organov družbe in druge osebe. Za poslovno skrivnost se ne morejo določiti informacije, ki so po zakonu javne, ali informacije o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev.

Glede na navedeno so poslovna skrivnost le tisti podatki, pri katerih so vse tri zgoraj naštete zahteve kumulativno izpolnjene. Ob tem IP pripominja, da je v skladu s slovensko sodno prakso dokazno breme pri pojasnjevanju, zakaj zahtevane informacije izpolnjujejo zahteve, ki opredeljujejo poslovno skrivnost, na subjektu, ki poslovno skrivnost zatrjuje.^[3] Ker organ v konkretnem primeru z ničemer ni izkazoval, da je katerakoli izmed navedenih zahtev izpolnjena, temveč je zgolj na splošno navedel, da bi razkritje zahtevanega dokumenta »povzročilo premoženjsko in drugo škodo organu«, stranski udeleženec pa te izjeme od prostega dostopa sploh ni zatrjeval, je IP zaključil, da izjema poslovne skrivnosti v konkretnem primeru ni podana.

V izpodbijani odločbi se je organ neupravičeno skliceval tudi na izjemo po 7. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ta določa, da organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi upravnega postopka in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi. V tem primeru govorimo o izjemi varstva upravnih postopkov. Za obstoj te izjeme morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja:

- upravni postopek, v zvezi s katerim je bila sestavljena ali pridobljena informacija, je v teku in

- razkritje informacije bi škodovalo izvedbi tega upravnega postopka.

IP primarno ugotavlja, da v obravnavani zadevi za obstoj navedene izjeme ni izpolnjen že prvi pogoj – to je, da gre za upravni postopek. Postopek javne dražbe namreč ni upravni postopek, ampak gre za akt poslovanja. Javna dražba v konkretnem primeru je po svoji naravi celota pravnih dejanj v okviru ene izmed metod ravnanja s stvarnim premoženjem samoupravne lokalne skupnosti. Kljub temu, da kot voditelj dražbe nastopa samoupravna lokalna skupnost, pa ne gre za izvajanje oblastne funkcije, temveč za nastopanje v premoženjskopravnih razmerjih, za katere veljajo temeljna načela premoženjskega, zlasti obligacijskega prava. Pri javni dražbi samoupravna lokalna skupnost stopa v civilnopravno razmerje, torej tudi iz narave stvari izhaja, da ne gre za upravno zadevo in torej voditelj dražbe ne vodi upravnega postopka. Tako ne pride v poštev uporaba ZUP niti na podlagi 1. člena ZUP niti na podlagi 3. člena ZUP, ki ureja subsidiarno uporabo ZUP na upravnih področjih, kjer so določena pravila upravnega postopka urejena drugače ali je predpisan poseben upravni postopek. V obravnavanem primeru za obstoj izjeme po 7. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ tako ni izpolnjen že prvi pogoj, zato ta izjema ni podana. IP zato ni presojal izpolnjevanja drugega pogoja, ki izhaja iz navedenega člena.

4. Poraba javnih sredstev

Prosilka na več mestih izpostavlja dejstvo, da je organ cenitveno poročilo plačal z javnimi sredstvi. V zvezi s tem IP izpostavlja določbo tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki določa, da se, ne glede na morebiten obstoj izjeme iz prvega odstavka tega člena (torej tudi obstoj izjeme notranjega delovanja organa), dostop do zahtevanih informacij javnega značaja dovoli, če gre za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, razen v taksativno naštetih primerih (ki za konkretni primer niso relevantna, zato jih IP na tem mestu ne našteva). Iz navedenega jasno izhaja, da je že zakonodajalec pretehtal, da javni interes za razkritje podatkov pretehta vselej (tudi ne glede na morebitno izjemo notranjega delovanja organa), kadar gre za podatke, ki predstavljajo podatke o porabi javnih sredstev.

IP je zato v nadaljevanju ugotavljal, ali podatki o ocenjeni vrednosti nepremičnin in podatki, ki so bili neposredna podlaga za izračun te vrednosti, in so navedeni v cenitvenem poročilu, pomenijo podatke o porabi javnih sredstev.

Ker ZDIJZ ne vsebuje definicije porabe javnih sredstev, se je ta za potrebe postopkov dostopa do informacij javnega značaja izoblikovala s prakso IP, Upravnega in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Pojem porabe (javni sredstev) je sicer potrebno razlagati širše (tako sodba Upravnega sodišča I U 764/2015-27 z dne 24. 8. 2016), kar pomeni, da je to vsako odplačno ali neodplačno razpolaganje z premoženjem, tudi sprememba ali pretvorba premoženja iz ene oblike v drugo, in tako poraba javnih sredstev niso le odlivi z računa neke javne inštitucije, ampak tudi vse druge odplačne ali neodplačne oblike razpolaganja z javnimi sredstvi. Vendar pa IP opozarja, da je vsebina določbe 1. alineje tretjega odstavka 6. člena v tem, da so s porabo javnih sredstev mišljene vse informacije, ki so s porabo neposredno povezane (enako tudi odločbe IP št. 090-93/2009 z dne, št. 090-94/2012/11 z dne 26. 6. 2012, št. 090-203/2018 z dne 30. 1. 2019, št. 090-9/2019 z dne 3. 6. 2019, 090-194/2019 z dne 16. 10. 2019). V nasprotnem primeru bi bile lahko preko te izjeme od izjem javno dostopne prav vse informacije, s katerimi razpolaga javni sektor, kar pa ni namen ZDIJZ.

V konkretnem primeru so podatki, ki predstavljajo izjemo po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (to so podatki o ocenjeni vrednosti nepremičnin in podatki, ki so bili neposredna podlaga za izračun te vrednosti), navedeni v cenitvenem poročilu, ki je bilo izdelano na podlagi Pogodbe ocenitvi nepremičnin št. C7560-19-410650 z dne 8. 11. 2019, ki sta jo sklenila organ in Imobing nepremičninsko investicijsko svetovanje d.o.o., ki ga kot prokurist zastopa stranski udeleženec. Za izdelavo tega dokumenta so organu nastali stroški (3. člen omenjene pogodbe), ki jih je plačal iz javnih sredstev, kar ni sporno. Toda izjemo od izjem iz tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ je treba omejiti na tiste informacije, ki so odraz porabe javnih sredstev in praviloma zajemajo neki kvantitativni, številčni podatek o porabi javnih sredstev. V skladu z zgoraj navedeno prakso IP je informacija javnega značaja na primer podatek o tem, koliko sredstev (podatek o višini sredstev) in komu je organ plačal za izdelavo cenitvenega poročila, ne pa tudi podatki iz same vsebine tega dokumenta, saj ne vsebuje podatkov, ki bi izkazovali neposredno porabo javnih sredstev. Zahtevani dokument je po naravi namreč mnenje oziroma poročilo in ne pomeni še samega prenosa kakršnega koli premoženja samoupravne lokalne skupnosti oziroma javnih sredstev. Kot že rečeno, ta dokument vsebuje ocenjeno vrednost nepremičnin in podatke, ki so bili neposredna podlaga za izračun te vrednosti. Glede na to, da je ta dokument le podlaga za oblikovanje izklicne vrednosti v postopku javne dražbe in ne vsebuje podatka o višini cene po kateri bodo oziroma so predmetne nepremičnine dejansko prodane, po mnenju IP sam zahtevani dokument oziroma podatki v njem niso podatki, ki bi neposredno predstavljali podatke o porabi javnih sredstev. Ker torej obravnavani podatki ne pomenijo porabe javnih sredstev v smislu tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, navedena določba ne more biti podlaga za razkritje vsebine cenitvenega poročila, ki je sicer varovana na podlagi 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

5. Test javnega interesa

Ker je IP v zvezi z delom zahtevanega dokumenta ugotovil obstoj izjeme iz 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, je v konkretnem primeru izvedel še t.i. test javnega interesa, ki ga je prosilka omenila v pritožbi. IP je zato presojal, ali je ta del dokumenta treba razkriti na podlagi drugega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ta določa, da se dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije, razen v taksativno naštetih primerih (ki za konkretni primer niso relevantna, zato jih IP na tem mestu ne našteva).

Bistvo presoje interesa javnosti je v možnosti relativizacije določene izjeme, ki pa mora biti omejena zgolj na tiste primere, ko je interes javnosti za razkritje določene izjeme močnejši od interesa, zaradi katerega je določena informacija zavarovana kot izjema. Pri uporabi testa prevladujočega interesa javnosti je treba presoditi tudi, ali je interes javnosti za razkritje informacije javnega značaja lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije. Javni interes za razkritje je na primer močan v situacijah, ki se navezujejo na pridobivanje ali porabo javnih sredstev, javno varnost, javno zdravje, odgovornost in transparentnost odločanja, ki sprožijo javno ali parlamentarno razpravo, ipd. Pojem interesa javnosti ni v vsaki zadevi enak ali vnaprej definiran, temveč se lahko kaže v različnih pojavnih oblikah. Prav tako se lahko interes javnosti s časom spreminja, saj je odvisen od številnih dejanskih okoliščin. Zasnova interesa javnosti torej ni konstantna, ampak spremenljiva in odvisna od trenutnega dejanskega stanja. S tem pa je pri izvajanju testa interesa javnosti omogočena presoja od primera do primera, ki upošteva različne in prav tako spremenljive dejavnike, ki tvorijo interes javnosti za razkritje. Ob tem IP poudarja, da test interesa javnosti ni namenjen temu, da se razkrije nekaj, kar je »interesantno za javnost«, temveč da se razkrije tisto, kar je »v interesu javnosti«.

V konkretnem primeru so razlogi za varovanje določenih delov zahtevanega dokumenta navedeni že zgoraj, pri utemeljitvi izjeme od prostega dostopa iz 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (notranje delovanje organa). V izogib ponavljanju IP na tem mestu le povzema, da se s to izjemo v konkretnem primeru varuje interes organa, da s stvarnim premoženjem upravlja gospodarno in da na javni dražbi doseže čim boljše rezultate za samoupravno lokalno skupnost, kar pa je hkrati je tudi javni interes. Na drugi strani pa prosilka v pritožbi ne navaja nobenih konkretnih argumentov, iz katerih bi izhajalo, zakaj je razkritje v javnem interesu. Na splošno je izpostavlja predvsem izklicno ceno na prvi javni dražbi in da gre za medijsko in javno odmevno zadevo v zvezi s kompletom zemljišč okoli URI Soča, ki so lahko funkcionalna zemljišča k sami bolnišnici Soča, deloma pa so bila predvidena tudi za njeno širitev. IP poudarja, da pri presoji, ali je izkazan javni interes za dostop do zahtevane informacije na podlagi ZDIJZ, ni mogoče izhajati iz splošnega stališča, da bi bilo za javnost koristno in torej v javnem interesu, da bi bile zahtevane informacije prosto dostopne, temveč mora biti izkazan konkreten javni interes za konkreten dokument oz. del dokumenta. Splošno sklicevanje s pavšalnimi argumenti, kot izhajajo iz pritožbe, po oceni IP ni dovolj, da bi omogočilo razkritje sicer varovanih informacij. Torej zgolj konkretni razlogi (npr. konkretni (in ne zgolj domnevni) razlogi za dvom v ustreznost izklicne cene) za konkreten primer so lahko podlaga za razkritje informacije s testom javnega interesa. Vendar pa prosilka v obravnavanem primeru ni uspela dovolj konkretno navesti razlogov, zakaj je javni interes po večji transparentnosti izražen prav za obravnavane informacije, tega pa po uradni dolžnosti ni ugotovil niti IP.

IP je ugotovil, da zahtevani dokument ne vsebuje podatkov, ki se nanašajo na javno zdravje, javno varnost ali ki kažejo na dejansko porabo javnih sredstev, kar je podrobneje pojasnjeno že v predhodni točki te obrazložitve. Poleg tega je mnogo podatkov o predmetni javni dražbi tudi že javno dostopnih (npr. uradno besedilo organa, ki se nanaša na javni dražbi z dne 12. 12. 2019[4] in z dne 12. 3. 2020[5], in različne medijske objave[6]), zato IP meni, da razkritje celotnega zahtevanega dokumenta ne bi bistveno prispevalo niti k odgovornosti in transparentnosti odločanja niti k javni razpravi, ki se je sicer v manjši meri res razvila predvsem v času prve javne dražbe, vendar pa ni bila toliko osredotočena na ceno nepremičnin (ki je povezana z informacijami, ki so predmet presoje v konkretnem primeru), kot na problematiko nadaljnjih možnosti njihove uporabe (glede na neposredno bližino URI Soča) in na vprašanje smotrnosti drugih oblik razpolaganja s temi nepremičninami (npr. menjava za drugo nepremičnino v lasti države). Ob tem IP še poudarja, da iz upravno sodne prakse izhaja, da zgolj zaradi medijske odmevnosti javni interes glede razkritja ne more biti močnejši od interesov, zaradi katerih so informacije zavarovane kot izjema od prostega dostopa (npr. sodba Upravnega sodišča RS št. I U 1992/2010-28, z dne 28. 9. 2011).

Izhajajoč iz navedenega je IP zaključil, da v obravnavanem primeru javni interes za razkritje obravnavanih delov dokumenta ne prevlada nad interesom (tudi tu gre za javni interes) zaradi katerega je del predmetnega dokumenta treba varovati na podlagi 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ravno nasprotno, v konkretnem primeru je bistveno bolj v interesu javne varnosti, da se širša javnost z zahtevanim dokumentom ne seznani v delu, ki vsebuje ocenjeno vrednost nepremičnin in podatke, ki so bili neposredna podlaga za izračun te vrednosti.

Upoštevaje vse navedeno je IP odločil, da interes javnosti po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ za razkritje zahtevanega dokumenta ni podan.

6. Delni dostop

Kadar dokument, ki je sicer informacija javnega značaja, vsebuje tudi varovane podatke (npr. podatke iz 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ), je treba omogočiti t. i. delni dostop, in sicer s prekritjem navedenih podatkov, ki predstavljajo izjemo od prostega dostopa. Institut delnega dostopa je urejen v 7. členu ZDIJZ, ki določa, če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 6. člena in jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, pooblaščena oseba organa izloči te informacije iz dokumenta ter seznani prosilca z vsebino preostalega dela dokumenta. To pomeni, da je dolžnost organa, da mora institut delnega dostopa uporabiti vedno, razen če to po kriterijih 19. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 24/16; v nadaljevanju Uredba ZDIJZ) ne bi bilo izvedljivo oziroma, ko (in če) delno razkritje ne bi ogrozilo zaupnosti varovanih informacij. Obe navedeni določbi opredeljujeta tehnične vidike delnega dostopa. Vendar pa implementacija delnega dostopa ne predstavlja samo tehničnih težav ločevanja prosto dostopnih od zavarovanih podatkov, temveč tudi vprašanje smiselnosti delnega dostopa. Že Sodišče Evropskih skupnosti je odločilo, da delnega dostopa ni potrebno odobriti takrat, ko bi ta bil brez smisla, ker bi bilo dostopni dokumenti brez posebne vrednosti za prosilca (primer Olli Mattila proti Komisija in Svet EU, št. T-204/99, z dne 12. 7. 2011, ECR II-226). Delni dostop je torej treba omogočiti vedno, ko (in če) delno razkritje ne bi ogrozilo zaupnosti varovanih informacij. Pomembna sta tehnični in vsebinski vidik.

V obravnavanem primeru organ ni uporabil določbe 7. člena ZDIJZ in ni pojasnil, zakaj je presodil, da delni dostop do cenitvenega poročila ne bi bil mogoč. Kot izhaja iz zgornjih ugotovitev, je bistvo zavrnitve dostopa do cenitvenega poročila, da bi razkritje ocenjene vrednosti poslabšalo položaj organa v postopku javne dražbe, zato ni pravilna odločitev organa, da zavrne dostop do celotnega zahtevanega dokumenta. IP je namreč presodil, da razkritje preostalega dela cenitvenega poročila, ki se ne nanaša na sámo ocenjeno vrednost nepremičnine in na podatke, ki so bili neposredna podlaga za izračun te vrednosti, ne bi povzročilo škode za notranje delovanje organa, saj ne bi poslabšalo njegovega položaja v postopku javne dražbe.

IP pri tem pojasnjuje, da bi prekritje zgolj končne ocenjene vrednosti zemljišča ogrozilo zaupnost varovanih informacij, saj bi tudi razkritje vmesnih korakov izračuna te vrednosti (tj. podatkov, ki so bili neposredna podlaga za izračun te vrednosti) omogočilo določitev te vrednosti, zato v konkretnem primeru delni dostop od vključno 8. do vključno 11. strani obravnavanega dokumenta ni mogoč. Če pa bi pri izvedbi delnega dostopa prekrili vse posamezne podatke na način, da bi preprečili ogrozitev zaupnosti varovanih informacij, bi zahtevani dokument ob uporabi instituta delnega dostopa popolnoma izgubil svojo vrednost, zato za prosilko ne bi bil več smiseln. Če bi z uporabo instituta delnega dostopa prekrili ocenjeno vrednost nepremičnine in podatke, ki so bili neposredna podlaga za izračun te vrednosti, bi prosilka razpolagala zgolj z neizpolnjenimi »obrazci«, kar prosilki ne bi prineslo nobenih smiselnih informacij in nobene dodane vrednosti, zaradi katere je vložil zahtevo za pridobitev obravnavanih dokumentov.

Na podlagi vsega navedenega je IP zaključil, da gre v konkretnem primeru za tolikšno vsebnost in koncentracijo varovanih podatkov, da bi obravnavani dokument od vključno 8. do vključno 11. strani ob uporabi instituta delnega dostopa popolnoma izgubil svojo vrednost in smiselnost, saj ne bi imel več svoje vsebine, in bi bil zato brez posebne vrednosti za prosilko oz. javnost. IP je po opravljenem tehtanju vseh argumentov zaključil, da izvedba bolj podrobnega delnega dostopa v konkretnem primeru ni možna oziroma smiselna.

Po presoji IP je mogoče iz zahtevanega dokumenta izločiti informacije, ki predstavljajo izjemo od prostega dostopa, ne da bi to ogrozilo njihovo zaupnost, ter prosilki omogočiti dostop do preostalega dela dokumenta le na način, kot izhaja iz 1. in 2. točke izreka te odločbe.

7. Glede načina dostopa do dokumenta

IP še pojasnjuje, zakaj prosilki ni mogoče ugoditi glede oblike pridobitve zahtevanega cenitvenega poročila in ji posredovati njegovih elektronskih kopij ali fotokopij, temveč ji je mogoče odobriti le vpogled v dele cenitvenega poročila. Drugi odstavek 25. člena ZDIJZ določa, da če je zahtevana informacija zavarovana skladno z zakonom, ki ureja avtorsko pravico, organ prosilcu omogoči seznanitev z informacijo tako, da mu jo da na vpogled. Glede na to, da je stranski udeleženec v dopisu z dne 9. 3. 2020 navedel, da cenitvena poročila predstavljajo njegovo avtorsko delo, je IP ugotavljal, ali v konkretnem primeru zahtevano cenitveno poročilo izpolnjuje vse predpostavke, ki izhajajo iz opredelitve avtorskega dela kot ga določa prvi odstavek 5. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 16/07 – uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZASP), to so: individualnost, intelektualnost oz. duhovnost, stvaritev, področje ustvarjalnosti in izraženost.

V konkretnem primeru ni dvoma, da zahtevani dokument predstavlja delo s področja gradbene in ekonomske znanosti, ki je izraženo v pisni obliki in ga je ustvaril človek. Pri zahtevanem dokumentu je izpolnjen tudi element duhovnosti. Ustvarjanje zahtevanega dokumenta je namreč zahtevalo delo intelekta oz. duha avtorja in ni prevladovalo fizično delo. Zato je šlo nedvomno za izraz misli avtorja – avtor je moral uporabiti intelekt za oblikovanje vsebine dokumenta, predvsem izračuna ocenjene vrednosti nepremičnin, pri čemer je moral uporabiti svoje znanje in ustrezne metode oziroma standarde izračuna in pri zapisu iskati in uporabiti najbolj primerne izraze, tabele, načrte, ipd. Pri pripravi obravnavanega dokumenta je nedvomno prevladovalo duhovno ustvarjanje in ustvarjalec je moral uporabiti svoj intelekt za pripravo te intelektualne stvaritve. Prav tako lahko zahtevani dokument hkrati uporabljajo različni uporabniki, ne da bi se pri tem vsebina tega dokumenta izčrpala oz. zmanjšala. Za zahtevani dokument torej nedvomno veljata tako ubikviteta kot neizčrpnost, pripravljen pa je bil z uporabo intelekta oz. duha avtorja. Individualnost dela predstavlja značilnost, ki avtorsko delo ločuje od ostalih, avtorsko nevarovanih del, od drugih avtorsko varovanih del in hkrati od umetniške in kulturne dediščine, ki je last širše javnosti. Gre za zahtevo po tem, da ima delo vsaj še toliko izvirnih potez, da se še lahko uvršča med avtorska dela. Obravnavano cenitveno poročilo nedvomno izpolnjuje tudi kriterij individualnosti. Gre za dokument, ki obsega 11 strani, v njem pa je naveden celoten postopek izračuna ocenjene vrednosti nepremičnin, ki ga je izvedel avtor, upoštevajoč specifike konkretnega tržišča ter metode in standarde, ki veljajo za to področje, kar bi lahko bilo izvedeno na zelo različne načine. Nedvomno je individualnost botrovala izbiri besed, stavkov in načina podajanja stališča (tabele, načrti, zemljevidi). Odločitev o tem, kako natančno bo posameznik obrazložil postopek izračuna ocenjene vrednosti nepremičnin, katere besede bo uporabil, kako jih bo strukturiral, razdelil (ali bo uporabil enotno besedilo, poglavja, podpoglavja, točke, tabele ipd.), v konkretnem primeru nedvomno izkazuje izpolnjenost kriterija individualnosti dela. Da obravnavani dokument vsebuje zadostno mero individualnosti, kaže tudi dejstvo, da gre za gradbeno in ekonomsko kategorijo, ki dopušča različne možnosti razlage, kar pomeni, da je delo avtorja na določeni ustvarjalni ravni oz. kaže na določeno količino individualnosti. Poleg tega IP opozarja tudi na 12. alinejo drugega odstavka 5. člena ZASP, ki med avtorska dela primeroma šteje tudi predstavitve znanstvene, izobraževalne ali tehnične narave (tehnične risbe, načrti, skice, tabele, izvedenska mnenja in druga dela enake narave).

V obravnavanem primeru je zahtevano poročilo nedvomno avtorsko delo in je kot tako zavarovano skladno z ZASP, kar pomeni, da je v obravnavanem primeru treba upoštevati tudi določbo drugega odstavka 25. člena ZDIJZ. Organ bi sicer moral kot dober gospodar in skladno s standardi, ki so se razvili v tej zvezi, s pogodbo z avtorjem dogovoriti prenos nekaterih materialnih avtorskih pravic, ki bi mu dovoljevale takšno razpolaganje z avtorskim delom, da bi bila možna reprodukcija za namene omogočanja dostopa do informacij javnega značaja v zahtevani obliki. IP je vpogledal v Pogodbo ocenitvi nepremičnin št. C7560-19-410650 z dne 8. 11. 2019, ki sta jo v zvezi z izdelavo obravnavanega cenitvenega poročila sklenila organ in Imobing nepremičninsko investicijsko svetovanje d.o.o., ki ga kot prokurist zastopa stranski udeleženec. Navedena pogodba ne vsebuje nobenih določb glede prenosa avtorskih pravic, iz česar izhaja, da organ z avtorjem (stranskim udeležencem) ni dogovoril prenosa materialnih avtorskih pravic, zato pride v poštev le možnost iz drugega odstavka 25. člena ZDIJZ, in sicer, da se prosilki omogoči le vpogled v zahtevano informacijo. IP je pri svojih ugotovitvah izhajal iz jasne zakonske določbe prvega odstavka 80. člena ZASP, da morajo biti pravni posli, s katerimi se prenašajo materialne avtorske pravice ali druge pravice avtorja ali dajejo dovoljenja, v pisni obliki, če ni z zakonom drugače določeno. Kot že rečeno, pa IP v omenjeni pogodbi ni našel določil o prenosu materialnih avtorskih pravic, niti te ne izhajajo iz kakšnega drugega dokumenta, ki ga je organ posredoval IP

Na drugačno odločitev IP tudi ne vplivajo prosilkini pritožbeni ugovori v zvezi z dejstvom, da je organ cenitveno poročilo plačal z javnimi sredstvi, in v zvezi z 8. ter 9. člena ZSPDSLS-1 ter 24. členom ter tretjim odstavkom 99. člena ZASP, saj nič od navedenega ne more nadomestiti razpolagalnega pravnega posla, za katerega zakon prepisuje posebno obličnost (80. člen ZASP). Kot je IP že navedel, bi organ res moral kot dober gospodar in skladno s standardi, ki so se razvili v tej zvezi, s pogodbo z avtorjem dogovoriti prenos nekaterih materialnih avtorskih pravic, vendar se to v konkretnem primeru ni zgodilo. Tudi navedba prosilke, da v konkretnem primeru ne gre za razmnoževanje, ki bi posegalo v materialne avtorske pravice, ker prosilka nima cilja, da bi cenitveno poročilo pridobila z namenom materialnih koristi, ampak z namenom nadzora nad transparentnostjo dela organa, glede na vse navedeno ne zdrži resne pravne presoje. Namen, zaradi katerega bi se avtorsko delo v konkretnem primeru reproduciralo, namreč ni pravno relevanten. Zato IP te pritožbene ugovore zavrača kot neutemeljene.

Glede na vse navedeno je, ob upoštevanju drugega odstavka 25. člena ZDIJZ, prosilki mogoče odobriti le vpogled v zahtevani dokument. Pri tem IP poudarja, da s takšno odločitvijo ne gre za odločanje ultra ali extra petitum, ker gre le za vprašanje oblike (načina) seznanitve, in ne za poseg v vsebino zahtevka – predmet zahtevka namreč ostaja enak. Iz navedene določbe ZDIJZ izhaja, da sta prvostopenjski in drugostopenjski organ glede oblike seznanitve upravičena odločiti drugače, kot se glasi zahtevek, tj. namesto posredovanja fotokopij oziroma elektronskih kopij odobriti vpogled, če je seveda izpolnjen pogoj obstoja varovanega avtorskega dela. V podporo temu stališču je tudi siceršnji duh transparentnosti in preglednosti nad informacijami javnega značaja ter upoštevaje načelo najširšega varstva pravic strank. Očiten nesmisel bi bil, če bi organ prosilcu zavrnil zahtevo zato, ker bi ta zaradi nepoznavanja vsebine dokumenta »napačno« formuliral način seznanitve.

Na podlagi vsega navedenega je IP ugotovil, da je organ v postopku odločanja na prvi stopnji napačno uporabil določbe materialnega prava, in sicer določbo 7. člena ZDIJZ o delnem dostopu do informacij javnega značaja v povezavi določbo 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ o izjemi notranjega delovanja organa.

8. Sklepno

Upoštevaje vse navedeno je IP, skladno z določbo prvega odstavka 252. člena ZUP, delno odpravil odločbo prve stopnje s svojo odločbo in v tem delu sam rešil zadevo tako, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

V preostalem delu, torej glede prekritih podatkov in glede posredovanja fotokopij oziroma elektronskih kopij zahtevanega dokumenta, pa je IP pritožbo prosilke kot neutemeljeno zavrnil, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

Glede povrnitve priglašenih stroškov postopka zahteva prosilke ni utemeljena. Na podlagi prvega odstavka 113. člena ZUP gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnino za škodo, ki nastane pri ogledu ipd.) v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Konkretni pritožbeni postopek (kot tudi sam postopek z zahtevo za dostop do informacije javnega značaja) se je začel na pritožbo (oziroma zahtevo) prosilke, zato prosilka sama nosi svoje stroške postopka. Upoštevaje navedeno je IP odločil, da se zahteva za povrnitev stroškov zavrne, kot to izhaja iz 3. točke izreka te odločbe.

Posebni stroški v tem postopku niso nastali, o čemer je odločeno v 4. točki izreka te odločbe. Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010 – UPB5, s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

Jasna Duralija, univ. dipl. prav.,

svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka

[1] https://www.ljubljana.si/sl/mestna-obcina/mestna-uprava-mu-mol/oddelki/oddelek-za-ravnanje-z-nepremicninami/javne-objave-in-pozivi-javne-drazbe-namere/javna-drazba-za-prodajo-nepremicnim-mol-3/

[2] https://spvt.mp.gov.si/cenilci.html

[3] Tako upravno sodna praksa, ki se sicer nanaša na določbe ZGD-1, ki so veljale pred uveljavitvijo ZPosS, vendar pravno vprašanje po mnenju IP ostaja enako: npr. sodbe, št. U 284/2008 z dne 27. 5. 2009, št. U 1276/2008 z dne 11. 2. 2010, št. I U 1132/2015 z dne 27. 1. 2016.

[4] https://www.ljubljana.si/sl/mestna-obcina/mestna-uprava-mu-mol/oddelki/oddelek-za-ravnanje-z-nepremicninami/javne-objave-in-pozivi-javne-drazbe-namere/javna-drazba-za-prodajo-nepremicnin-mol-93/

[5] https://www.ljubljana.si/sl/mestna-obcina/mestna-uprava-mu-mol/oddelki/oddelek-za-ravnanje-z-nepremicninami/javne-objave-in-pozivi-javne-drazbe-namere/javna-drazba-za-prodajo-nepremicnim-mol-3/

[6] npr. https://www.rtvslo.si/lokalne-novice/ljubljana/razprava-o-drazbi-zemljisca-pri-uri-ju-soca-se-bo-preselila-tudi-v-drzavni-zbor/506810, https://www.24ur.com/novice/slovenija/mol-bo-ugovarjala-zaznambi-na-zemljisce-ob-uri-soca-drazba-prestavljena.html , https://www.dnevnik.si/1042916010,...