Zveza Svobodnih Sindikatov Slovenije - Luka Koper

POVZETEK:

V obravnavani zadevi je IP odločil glede dostopa do pravnega mnenja Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani – Presoja zakonitosti modela zagotavljanja pristaniških storitev v Luki Koper, d.d. z vidika delovne zakonodaje – december 2017, in sicer po sodbi Upravnega sodišča, ki je odločbo IP odpravilo in vrnilo v ponovno odločanje.Sodišče je v sodbi poudarilo, da v konkretnem primeru ni sporno, da je član nadzornega sveta zavezanca že pred vložitvijo obravnavane zahteve prosilca javno povedal strokovno oceno oziroma ugotovitev iz zahtevanega pravnega mnenja, to je, da je model zagotavljanja pristaniških storitev pri zavezancu nezakonit. Sodišče je ocenilo, da na podlagi razlogov izpodbijane odločbe ni mogoče ugotoviti, zakaj bi bila javna razprava brez celotnega pravnega mnenja onemogočena oziroma pomembno omejena, če pa je bistvena ugotovitev iz pravnega mnenja že javna, poleg tega pa namen določbe drugega odstavka 4.a člena ZDIJZ ni razkrivanje nečesa, kar bi lahko bilo zanimivo za javnost, temveč tistega, kar je v interesu javnosti, ob upoštevanju predhodno navedenih strogih zakonskih pogojev. Pri tem je v okoliščinah konkretnega primera bilo za sodišče pomembno tudi, da je bil sistem izvajanja pristaniških storitev pri zavezancu z zunanjimi izvajalci že pred vložitvijo prosilčeve zahteve predmet obravnavanja tistih organov, ki so pristojni za presojo zakonitosti, pri čemer so javnosti dostopne tudi njihove odločitve (npr. sodba Upravnega sodišča, št. IIIU 10/2017-13 z dne 24. 11. 2017), kar tudi vpliva na presojo stopnje pomembnosti zahtevanih informacij za javno razpravo. Ker je IP, v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava v ponovljenem postopku vezan, je IP sledil stališču sodišča in pritožbo zavrnil.

ODLOČBA:

Številka: 0902-3/2018/25

Datum: 20. 2. 2020

Informacijski pooblaščenec po namestnici informacijske pooblaščenke Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/161 z dne 25. 5. 2018 (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51-07 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP) in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06–ZUS-1, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi  z dne 5. 2. 2018 (v nadaljevanju prosilec), zoper odgovor z dne 29. 1. 2018, Luke Koper, d.d., Vojkovo nabrežje 38, 6501 Koper (dalje zavezanec), v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

1. Pritožba prosilca se zavrne.

1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

OBRAZLOŽITEV:

Prosilec je dne 4. 1. 2018 od zavezanca zahteval, da mu posreduje mnenju predstojnika delovnopravne katedre ljubljanske pravne fakultete oz. pravno mnenje Inštituta za primerjalno pravo o spornosti »outsourcanih« delavcev v podjetju zavezanca, na katera se je med skupščino konec lanskega leta skliceval nadzornik Uroš Ilić, o čemer so pisali mediji. Zavezanec je dne 5. 2. 2018 odgovoril, da je zahtevan dokument del osnovne dokumentacije, ki ni namenjena javnosti. Prosilec je dne 12. 1. 2018 ponovno navedel, da na podlagi ZDIJZ zahteva, da mu zavezanec posreduje iskano mnenje z dne 4. 1. 2018, pa tudi pravno mnenje Inštituta za primerjalno pravo ali katero drugo pravno mnenje o spornosti »outsourcanih« delavcev v Luki Koper d.d.

Zavezanec je prosilcu z odgovorom z dne 29. 1. 2018 zahtevo zavrnil zaradi poslovne skrivnosti. Prosilec se je zoper zavrnitev pritožil pri IP, ki je o pritožbi odločil z odločbo št. 0902-3/2018/5 z dne 29. 3. 2018 in zavezancu naložil posredovanje pravnega mnenja Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani – Presoja zakonitosti modela zagotavljanja pristaniških storitev v Luki Koper, d.d. z vidika delovne zakonodaje – december 2017. Zoper določitev IP je zavezanec vložil tožbo, o kateri je odločilo Upravno sodišče s sodbo z opr. št. III U 80/2018-29 z dne 28. 11. 2019 in tožbi ugodilo ter zadevo vrnilo IP v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

IP uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. čl. ZUP dolžan preizkusiti odgovor zavezanca v delu, v katerem jo pritožnik oz. prosilec izpodbija. Odgovor preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je zavezanec podvržen določbam ZDIJZ, saj je v skladu s 1.a členom ZDIJZ oseba pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava (skupni delež pravnih oseb javnega prava je 70%, vir AJPES) in je kot zavezanec tudi vpisan v register zavezancev za informacije javnega značaja na spletni strani AJPES. Prav tako ni sporno, da je bil zavezanec pod prevladujočim vplivom tudi v času, ko je nastala informacija, ki je predmet zahteve, to je decembra 2017. IP ugotavlja, da zavezanec z zahtevano informacijo razpolaga in jo je tudi posredoval IP. Sporno pa je vprašanje, ali zahtevana informacija sodi med prosto dostopne informacije javnega značaja.

Sodišče je v zgoraj navedeni sodbi očitalo IP, da bi moral najprej natančno ugotoviti naravo pravnega posla, na podlagi katerega je nastalo zahtevano pravno mnenje, ker šele tako lahko ustrezno utemelji, da zahtevani podatki predstavljajo informacijo, ki je nastala na podlagi pravnega posla iz 1. alineje prvega odstavka 4.a člena ZDIJZ oziroma je z njim neposredno povezana, kot je to določeno v drugem odstavku 4.a člena ZDIJZ.

IP v ponovljenem postopku narave pravnega posla ni posebej ugotavljal, saj tudi ob predpostavki, da bi IP po napotku sodišča ugotovil, da je zahtevano pravno mnenje nastalo na podlagi pravnega posla iz 1. alineje prvega odstavka 4.a člena ZDIJZ, omenjena okoliščina ne bi spremenila dejstva, da po oceni sodišča ni izpolnjena druga zakonska predpostavka oz. pogoj, da je za razkritje podan prevladujoči javni interes, v skladu z drugim odstavkom 4.a člena ZDIJZ. Sodišče je namreč navedlo, da obrazložitev IP ne zadošča za utemeljitev prevladujočega javnega interesa za razkritje zahtevanih informacij in poudarilo, da v konkretnem primeru ni sporno, da je član nadzornega sveta zavezanca že pred vložitvijo obravnavane zahteve prosilca javno povedal strokovno oceno oziroma ugotovitev iz zahtevanega pravnega mnenja, to je, da je model zagotavljanja pristaniških storitev pri zavezancu nezakonit. Sodišče je ocenilo, da na podlagi razlogov izpodbijane odločbe ni mogoče ugotoviti, zakaj bi bila javna razprava brez celotnega pravnega mnenja onemogočena oziroma pomembno omejena, če pa je bistvena ugotovitev iz pravnega mnenja že javna, poleg tega pa namen določbe drugega odstavka 4.a člena ZDIJZ ni razkrivanje nečesa, kar bi lahko bilo zanimivo za javnost, temveč tistega, kar je v interesu javnosti, ob upoštevanju predhodno navedenih strogih zakonskih pogojev. Pri tem je v okoliščinah konkretnega primera za sodišče pomembno tudi, da je bil sistem izvajanja pristaniških storitev pri zavezancu z zunanjimi izvajalci že pred vložitvijo prosilčeve zahteve predmet obravnavanja tistih organov, ki so pristojni za presojo zakonitosti, pri čemer so javnosti dostopne tudi njihove odločitve (npr. sodba Upravnega sodišča, št. IIIU 10/2017-13 z dne 24. 11. 2017), kar tudi vpliva na presojo stopnje pomembnosti zahtevanih informacij za javno razpravo.

Ker je IP, v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava v ponovljenem postopku vezan, je IP sledil stališču sodišča iz zgoraj citirane sodbe, da zahtevana informacija ne izpolnjuje pogojev po drugem odstavku 4.a člena ZDIJZ in da interes javnosti v konkretnem primeru ni podan, zato ne gre za informacijo javnega značaja. Posledično je IP odločil, da je pritožbo prosilca treba zavrniti, kot izhaja iz prve točke izreka te odločbe.

Posebni stroški v tem postopku niso nastali.

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010-UPB5) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu: 

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, temveč je dopustno sprožiti upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

Alenka Žaucer, univ. dipl. prav.

samostojna svetovalka Pooblaščenca

Informacijski pooblaščenec:

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.,

namestnica pooblaščenke