Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
   
dekorativna slika

prosilec - Okrožno sodišče v Ljubljani

+ -
Datum: 21.03.2019
Številka: 090-39/2019/7
Kategorije: Varstvo kazenskega postopka, Test interesa javnosti

Sodba Upravnega sodišča

POVZETEK:

Prosilec je želel prejeti pravnomočne obtožne akte v zadevi Gratel in zadevi Stožice. Organ mu je dostop zavrnil, ker kazenska postopka v zadevah še potekata, z razkrivanjem pa bi lahko nastala škoda izvedbi postopkov. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da lahko v predmetni zadevi odloči po delih, zato je v zvezi z dostopom do obtožnega akta v zadevi Gratel izdal dopolnilno odločbo. Za razkritje podatkov o imenu in priimku obdolženega, delovnem mestu obdolženega, za razkritje opisa očitanega kaznivega dejanja, seznama predlaganih dokazov (listinska dokumentacija), predloga kazni ter sklepne besede, je bil podan javni interes. Ker je bila v navedeni zadevi opravljena tudi javna glavna obravnava, zgolj z razkritjem navedenih podatkov škoda za izvedbo kazenskega postopka ne bi morala nastati. IP je pritožbi prosilca delno ugodil.
 

ODLOČBA:

Številka: 090-39/2019/7

Datum: 22. 3. 2019

Informacijski pooblaščenec (v nadaljnjem besedilu IP) po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A; v nadaljnjem besedilu ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – UPB, 117/06 – ZDavP-2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15 in 7/18; v nadaljnjem besedilu ZDIJZ) ter 220. člena, prvega in tretjega odstavka 248. člena in prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – UPB, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljnjem besedilu ZUP) o pritožbi … (v nadaljnjem besedilu prosilec) z dne 25. 1. 2019, zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, Tavčarjeva 9, 1503 Ljubljana (v nadaljnjem besedilu organ), št. Su 133/2019-2 z dne 25. 1. 2019, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

  1. Pritožbi prosilca z dne 25. 1. 2019 zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Su 133/2019-2 z dne 25. 1. 2019, se v delu, ki se nanaša na obtožni akt v zadevi, št. X K 10366/2016, delno ugodi, izpodbijana odločba se v tem delu odpravi ter se odloči, da mora organ prosilcu v roku enaintridesetih (31) dni od prejema te odločbe v elektronski obliki posredovati obtožni akt v zadevi, št. X K 10366/2016, pri čemer je v dokumentu dolžan prekriti:
  • na prvi strani pri točki 1 vse osebne podatke, razen imena in priimka obdolženega in njegove zaposlitve,
  • na prvi strani v zadnjem odstavku in na drugi strani v prvem odstavku imena, priimke in položaj predstavnikov gospodarske družbe,
  • na drugi strani podatke o imenih in priimkih predlaganih prič,
  • od strani pet do vključno strani devetinštirideset besedilo celotne obrazložitve ter
  • na strani petdeset besedilo prvega stavka v drugem odstavku.
  1. Pritožba prosilca z dne 15. 1. 2019 se v delu, ki se nanaša na varovane podatke, opredeljene v 1. točki izreka te odločbe, zavrne.
  1. Posebni stroški v tem postopku niso nastali.

O b r a z l o ž i t e v:

Prosilec je 16. 1. 2019 na organ naslovil zahtevo za posredovanje pravnomočnih obtožnih aktov v zadevi Gratel in zadevi Stožice. Dokumente je želel prejeti v elektronski obliki na elektronski naslov.

Organ je zahtevo prosilca z odločbo, št. Su 133/2019-2 z dne 25. 1. 2019, v celoti zavrnil s sklicevanjem na izjemo varstva kazenskega postopka po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Organ je ugotovil, da sta v konkretnem primeru izpolnjena oba zakonska pogoja za obstoj navedene izjeme. Kazenska postopka v obeh zadevah Stožice ter Gratel (opr. št. Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 40747/2014 ter X K 10366/2016) namreč še potekata, zato bi posredovanje zahtevanih dokumentov lahko škodovalo izvedbi oziroma zaključku samih postopkov. Organ je navedel, da bodo lahko v nadaljnjem postopku zaslišane tudi dodatne priče, zato razkrivanje navedb iz zahtevanih dokumentov, ki so sestavni del kazensko-preiskovalnega spisa, pred izvedbo celotnega postopka, ni sprejemljivo. Razkritje zahtevanih listin bi lahko vplivalo na objektivnost izpovedb posameznih prič, saj bi se le-te lahko seznanile z vsebino posameznih listin, ki so relevantne za izvedbo sodnega postopka. Nenazadnje ni bilo moč izključiti možnosti, da glavna obravnava ali njeni posamezni deli, v skladu z določbo 295. člena Zakona o kazenskem postopku, ne bodo javni. Vse do zaključka postopka in izdaje končne odločitve je vsak dokument, ki je del sodnega spisa, potencialno odločilen in pomemben za končno odločitev v posamezni zadevi, zato zahtevana dokumenta nista prosto dostopna.

Prosilec se je 25. 1. 2019 zoper odločbo organa, št. Su 133/2019-2 z dne 25. 1. 2019 (v nadaljnjem besedilu izpodbijana odločba), pritožil in navedel, da zavrnilna odločba natančno ne zapiše, kako bi lahko vsaj posredovanje izreka negativno vplivalo na postopek. Glede na to, da je Okrožno sodišče v Mariboru prosilcu odobrilo delni dostop do obtožnega akta in ugotovilo, da to ne more negativno vplivati na postopek, je prosilec sklepal, da gre v tem primeru za različno presojanje dejstev v enakih primerih.

Organ svoje odločitve po prejemu pritožbe ni spremenil, zato jo je z dopisom, št. Su 133/2019-5 z dne 6. 2. 2019, odstopil v reševanje IP, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe.

IP je 14. 3. 2019 od organa pridobil oba zahtevana dokumenta ter pojasnila, v kateri fazi sta bila oba sodna postopka v času izdaje izpodbijane odločbe, kdaj so bile izvedene glavne obravnave, če so bile, ali so bile obtožnice že prebrane na glavni obravnavi ter ali so bile glavne obravnave javne.

IP je 18. 3. 2019 prejel tudi odgovor stranskega udeleženca, da se s posredovanjem zahtevanega dokumenta ne strinja, saj kazenski postopek še ni pravnomočno zaključen in bi posredovanje zahtevanih informacij lahko škodovalo izvedbi oz. zaključku postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

IP je pritožbo prosilca kot pravočasno, dovoljeno in vloženo po upravičeni osebi vzel v obravnavo. Kot organ druge stopnje je skladno z 247. členom ZUP izpodbijano odločbo organa preizkusil v delu, v katerem jo je prosilec izpodbijal, in v mejah njegovih pritožbenih navedb. Po uradni dolžnosti je preizkusil, ali ni v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon.

Tekom pritožbenega postopka je IP ugotovil, da lahko v predmetni zadevi odloči po delih, ker so v zvezi z drugo alinejo zahteve (dostop do obtožnega akta v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. X K 40747/2014) bila ugotovljena vsa dejstva. IP je posledično v zadevi že izdal delno odločbo, št. 090-39/2019/6 z dne 18. 3. 2019, s to dopolnilno odločbo pa je odločil še o dostopu do obtožnega akta v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. X K 10366/2016. Dopolnilna odločba velja glede pravnih sredstev in glede izvršbe za samostojno odločbo (220. člen ZUP).

Predmet tega pritožbenega postopka je tako vprašanje, ali je zahtevan dokument, tj. obtožni akt v zadevi Gratel, zadeva Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. X K 10366/2016, prosto dostopna informacija javnega značaja. Organ je dostop zavrnil s sklicevanjem na izjemo varstva kazenskega postopka po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je prosilcu Okrožno sodišče v Mariboru odobrilo delni dostop do obtožnega akta v določeni zadevi in da gre za različno presojanje dejstev v enakih primerih, IP pripominja, da je predmet presoje v obravnavanem primeru le izpodbijana odločba organa, št. Su 133/2019-2 z dne 25. 1. 2019, s katero je organ zavrnil dostop do obtožnega akta v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. X K 10366/2016. IP se mora v konkretnem pritožbenem postopku opredeliti do odločitve organa v konkretni izpodbijani odločbi, pri čemer ga pretekle odločitve drugih organov zavezancev, kot tudi pretekle odločitve konkretnega organa, ne zavezujejo.

Po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi. Za obstoj navedene izjeme morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja, (1) zahtevan podatek je bil pridobljen ali sestavljen zaradi konkretnega kazenskega pregona ali v zvezi z njim in (2) razkritje zahtevanega podatka bi škodovalo izvedbi konkretnega postopka.

Izvedba postopka kazenskega pregona zajema vse ukrepe za odkrivanje kaznivih dejanj in njihovih storilcev (predkazenski postopek), vlaganje in zastopanje kazenske obtožbe ter vsa druga procesna dejanja upravičenega tožilca po Zakonu o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14, 8/16 – odl. US, 64/16 – odl. US, 65/16 – odl. US, 66/17 – ORZKP153,154 in 1/19 – skl. US; v nadaljnjem besedilu ZKP). V konkretnem primeru gre za obtožni akt v zadevi Gratel. Prvi odstavek 268. člena ZKP določa, da sme, ko je končana preiskava, kot tudi kadar se brez preiskave lahko vloži obtožnica, teči postopek pred sodiščem samo na podlagi obtožnice državnega tožilca oziroma oškodovanca kot tožilca. Navedeno pomeni, da so zahtevane informacije bile sestavljene zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim v smislu obravnavane določbe ZDIJZ, iz česar izhaja, da je prvi pogoj za opredelitev izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ izpolnjen.

Drugi pogoj za opredelitev te izjeme predvideva uporabo škodnega testa, saj določa, da se sme zahteva za dostop do informacij javnega značaja zavrniti, če bi razkritje škodovalo izvedbi postopka. Pri tem je organ, ki zahtevo zavrne, tisti, ki mora nastanek škode izkazati za verjetno. Ker je po zakonu edina upoštevanja vredna škodna posledica škoda, ki lahko nastane za izvedbo kazenskega pregona, a contrario to pomeni, da mora biti postopek še v teku in po njegovem dokončanju dostopa do informacij ni več možno zavrniti iz tega razloga. V obravnavanem primeru ni sporno, da je kazenski pregon, na katerega se nanaša zahtevani dokument, v teku. Po 13. členu Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 24/16) pri odločanju o zahtevi za dostop do informacije javnega značaja, ki se nanaša na predkazenski ali kazenski postopek, in v postopku v tem času odloča drug pristojni organ, organ odloči o njej na podlagi obrazloženega mnenja organa, ki v tem času odloča v postopku. Za izvajanje škodnega testa je torej obvezna osnova mnenje organa, ki obravnava zadevo v fazi (pred)kazenskega postopka. Organ je v izpodbijani odločbi navedel, da bi posredovanje zahtevanih dokumentov lahko škodovalo izvedbi oziroma zaključku samega postopka, razkritje zahtevanih listin pa bi lahko vplivalo na objektivnost izpovedb posameznih prič, ob tem pa ni moč izključiti možnosti, da glavna obravnava ali njeni posamezni deli sploh ne bodo javni. Škodljiv učinek razkritja informacij na izvedbo (pred)kazenskega postopka lahko torej v prvi vrsti verodostojno oceni organ, ki ta postopek tudi (trenutno) vodi. Kadar ta organ oceni, da bi razkritje podatkov škodovalo izvedbi postopka, ima IP v pritožbenem postopku malo manevrskega prostora za drugačno odločitev.

Kljub temu je IP v obravnavani zadevi pozval organ, da poda dodatna pojasnila in 14. 3. 2019 prejel odgovor, da se je glavna obravnava v predmetni zadevi začela 22. 1. 2019, kar pomeni, da je bila tedaj obtožba prebrana. Obravnava je bila javna. IP je v konkretnem primeru ocenil stališče organa (kot tudi stranskega udeleženca), da bi razkritje zahtevanega dokumenta lahko škodovalo izvedbi kazenskega postopka, in ga upošteval kot relevantno, vendar ne za celotni dokument kot tak. Organ (niti stranski udeleženec) pri dostopu do zahtevanega dokumenta ni upošteval določbe 7. člena ZDIJZ, ki določa, da če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 5a. in 6. člena ZDIJZ in jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njihovo zaupnost, pooblaščena oseba organa izloči te informacije iz dokumenta ter seznani prosilca z vsebino preostalega dela dokumenta. Glede na okoliščine konkretnega primera (obtožba je bila prebrana, glavna obravnava je bila javna) organ s pavšalnimi navedbami, da »ni moč izključiti možnosti, da glavna obravnava ali njeni posamezni deli sploh ne bodo javni«, ni uspel izkazati škode za izvedbo samega postopka, če bi bili razkriti tudi sledeči podatki iz zahtevanega dokumenta: ime in priimek obdolženega, delovno mesto obdolženega, opis očitanega kaznivega dejanja, seznam predlaganih dokazov (listinska dokumentacija), predlog kazni ter sklepna beseda (razen prvega stavka drugega odstavka, kjer se nahaja povzetek dela izpovedi obdolženca). Škode ni uspel izkazati niti stranski udeleženec. IP je tako ugotovil, da za navedene podatke ni izpolnjen drugi pogoj in posledično obstoj izjeme po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ni podan za celotni dokument.

Poleg tega je za razkritje naštetih podatkov (ime in priimek obdolženega, delovno mesto obdolženega, opis očitanega kaznivega dejanja, seznam predlaganih dokazov (listinska dokumentacija), predlog kazni ter sklepna beseda, razen prvi stavek drugega odstavka) podan tudi javni interes. Po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ se namreč dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije. Čeprav se organ in stranski udeleženec do obstoja javnega interesa nista opredelila, je IP javni interes prepoznal v družbeni občutljivosti za tovrstne pojave (sume, obtožbe) nepravilnih ali nezakonitih ravnanj, ki je pričakovana in primerna, saj se s tem kaže tudi občutljivost družbe na koruptivna ravnanja. Odziv je še toliko večji v primerih škodljivih ravnanj, ki neposredno prizadenejo celotno skupnost in so jih osumljeni oz. obdolženi najvišji predstavniki samoupravnih lokalnih skupnosti. Pri razkrivanju tovrstnih podatkov moramo upoštevati tudi različne vidike obravnavanja teh kaznivih dejanj, ki so lahko ekonomski, kulturni, politični, pravni in drugi. Lahko povzročajo ekonomsko škodo, zmanjšujejo obseg socialnih pravic, kakovost bivanja v družbi ipd. Zato je potreba po transparentnosti pri preprečevanju teh posledic toliko večja. Percepcija ljudi o (ne)prisotnosti tovrstnih kaznivih dejanj v družbi, ne more temeljiti zgolj na splošnem vtisu o njihovem (ne)obstoju, ampak na dejstvih, ki se kažejo tudi v prostem dostopu do tovrstnih informacij (kdo je obtožen, česa je obtožen, v kakšnem okvirju). Vpogled javnosti v način delovanja pri upravljanju z državnim/občinskim premoženjem in javnim dobrim je bistvo vsake demokratične družbe in preventiva proti ozkim interesom posameznih skupin.

Z razkritjem navedenih podatkov po stališču IP tudi ne bi posegli v ustavno pravico do varstva osebnih podatkov, saj za razkritje podatkov, ki vsebujejo z vidika zasebnosti relevantno sporočilo o določljivem posamezniku (ime in priimek obdolženca, kje je zaposlen, česa je obdolžen), obstaja pravna podlaga. Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Uradni list Evropske unije, št. L 119 z dne 4. 5. 2106; v nadaljnjem besedilu Splošna uredba o varstvu podatkov)[1], ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, v členu 6 opredeljuje pravne podlage za obdelavo osebnih podatkov. Iz navedenega člena kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov (torej tudi razkritje podatkov javnosti) zakonita (dopustna), med drugim, če je obdelava potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca (točka c), ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu (točka e). Tako zakonsko podlago za obdelavo osebnih podatkov v postopku z zahtevo po ZDIJZ, upoštevajoč točko c člena 6(1) Splošne uredbe o varstvu podatkov, predstavlja (poleg že ugotovljenega javnega interesa) tudi 1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ta določa, da se dostop do zahtevane informacije dovoli, če gre za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, razen v primerih iz 1. in 5. do 8. točke prvega odstavka ter v primerih, ko zakon, ki ureja javne finance ali zakon, ki ureja javna naročila, določata drugače. Nesporno je torej, da primer iz 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (varstvo osebnih podatkov) ne sodi med tiste zakonske izjeme, ki bi bile izvzete iz dolžnosti organa do posredovanja zahtevanih informacij, če so povezane z opravljanjem javne funkcije. V obravnavani zadevi gre za primer obdolžene osebe, ki ji je očitano, da je s funkcije župana storila kaznivo dejanje, ki je umeščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper uradno dolžnost, javna pooblastila in javna sredstva. Katalog kaznivih dejanj v 26. poglavju Kazenskega zakonika predstavlja razne vrste oziroma oblike zlorabe oziroma kršitve uradnega položaja oziroma pooblastil pri opravljanju uradne dolžnosti oziroma javnih pooblastil ali v zvezi z njimi s strani oseb, ki opravljajo dolžnosti oziroma so nosilci teh pooblastil. Pri obdolžencu, ki je dolgoletni župan mestne občine, gre za uradno funkcijo z vodstvenimi pooblastili in odgovornostmi, kar izhaja iz dejstva, da ima župan najširša pooblastila v okviru lokalne samouprave, da predstavlja in zastopa občino in občinski svet, da imenuje podžupane ipd[2]. Prav tako gre pri očitani storitvi kaznivega dejanja za kaznivo dejanje, kjer se pojem uradne osebe pojavlja kot zakonski znak, kar pomeni, da ga lahko stori le uradna oseba.

Po tej »izjemi od izjem« pa niso prosto dostopni vsi podatki, ki se nanašajo na funkcionarja ali javnega uslužbenca, ampak le tisti, ki so povezani z opravljanjem javne funkcije oz. delovnim razmerjem javnega uslužbenca. Kadar organ zahtevo za dostop do informacij javnega značaja zavrne zaradi varstva osebnih podatkov, se vprašanje, kateri osebni podatki so povezani z opravljanjem javne funkcije oz. delovnim razmerjem javnega uslužbenca, presoja upoštevajoč načela v zvezi z obdelavo osebnih podatkov po členu 5 Splošne uredbe o varstvu podatkov. Točka c člena 5(1) Splošne uredbe o varstvu podatkov določa, da morajo biti osebni podatki ustrezni, relevantni in omejeni na to, kar je potrebno za namene, za katere se obdelujejo (»najmanjši obseg podatkov«). To pomeni, da se smejo na podlagi navedene »izjeme od izjem« razkriti le tisti osebni podatki, ki so nujno potrebni, da se doseže namen ZDIJZ. Namen ZDIJZ, ki izhaja iz 2. člena, je zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja, pri čemer si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delu. Tako je IP ugotovil, da je izjema varstva osebnih podatkov po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ pri dostopu do zahtevanega dokumenta podana v delu, ki se nanaša na podatke o starših obdolženega, datumu in kraju rojstva, EMŠO, stalnem prebivališču, državljanstvu, (ne)kaznovanosti ter v delu sklepne besede, kjer se nahaja povzetek dela izpovedi obdolženca. Prav tako IP v kontekstu zapisanega ni našel pravne podlage za razkritje imen in priimkov predstavnikov gospodarske družbe, navedenih na prvi strani dokumenta v zadnjem odstavku in na drugi strani v prvem odstavku. Zaradi naveznih okoliščin, ki omogočajo določljivost posameznika, je organ dolžan prekriti tudi položaj posameznikov v gospodarski družbi.

Zahtevani dokument vsebuje tudi osebne podatke mestnega inšpektorja (ime in priimek) ter državne tožilke (ime, priimek, lastnoročni podpis). Ker so v zahtevanem dokumentu navedeni v kontekstu opravljanja njihovih nalog iz delovnega razmerja, niso varovani osebni podatki (po 1. alineji tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ).

Ker je treba oceno obstoja izjem od prostega dostopa opraviti v vsakem primeru posebej in upoštevati konkretne okoliščine vsakokratnega primera ter se konkretno opredeliti tudi do uporabe t.i. instituta delnega dostopa po 7. členu ZDIJZ, je IP odločil, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. Pritožbi prosilca je delno ugodil, odločbo organa na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP delno odpravil in v tem delu sam rešil zadevo. Organ je prosilcu v roku 31 (enaintridesetih) dni od prejema te odločbe dolžan posredovati zahtevani dokument, pri čemer mora skladno s 7. členom ZDIJZ v njem prekriti varovane podatke. V preostalem delu je IP pritožbo prosilca, na podlagi prvega in tretjega odstavka 248. člena ZUP, zavrnil kot neutemeljeno (2. točka izreka te odločbe).

Posebni stroški v tem postopku niso nastali (3. točka izreka te odločbe).

Ta odločba je skladno s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16 in 30/18 – ZKZaš) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:                                                                    

Karolina Kušević, univ. dipl. prav.,                                           

svetovalka IP

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka


[1] 23. 5. 2018 je bil v Uradnem listu Evropske unije, št. L 127, objavljen še Popravek Splošne uredbe o varstvu podatkov (UL L 119,4.5.2016).

[2] Tako 33. in 33.a člen Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 76/08, 79/09, 51/10, 40/12 – ZUJF, 14/15 – ZUUJFO, 11/18 – ZSPDSLS-1 in 30/18).